torek, 3. maj 2011

Dolnja Avstrija - pomladna ljubezen


ZAČELE SO SE PRVOMAJSKE POČITNICE – 22.4.2011 – Da bi bili zgodnji nisem niti mislil. Saj se nam končno ni nič mudilo. Vseeno me je Maja okarala, ko sva z babico dopoldan letela v Tržič iskat nove zaklade. Pa kaj zato, saj sem imel vendar rojstni dan. Ura je bila blizu devete, ko smo se odpeljali proti Jezerskemu. 
Srečanje pri Planšarskem jezeru
Peter je javljal, da je tudi že na poti tja, torej ni bilo več časa za odlašanje. Ko smo pripeljali, smo parkirali poleg njega, v neposredni bližini jezera. Dekleti sta šli v posteljo, Maja jima je sledila, midva s Petrom pa sva malo poklepetala, nato pa odšla poiskat zaklad v bližini jezera. 
Jutro na Jezerskem
Hitro sva ga našla, Peter se je vpisal, potem pa sva se vrnila do avtodoma in si zaželela lahko noč. Naslednji dan se je naše potepanje začenjalo zares.

PIBER, BÄRNBACH – 23.4.2011 – Zjutraj smo se dokaj zgodaj odpeljali do Jezerskega vrha in ob nekdanji meji parkirali. Med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali zajtrk, sva s Petrom odšla poiskat zaklad. 
Nad Jezerskim vrhom
Ni ga bilo težko najti. Peter je bil vesel svoje druge najdbe, jaz pa tudi, saj je bila to moja prva najdba izven Slovenije. Ko sva se vrnila, je bil čas za zajtrk, potem pa smo se odpeljali proti dolini. Kratek postanek smo še naredili pri steni, na katero je nekdo naslikal sv. Krištofa.
Sv. Krištof
Tudi tam se je skrival zaklad, hitro sem ga našel in vpisali smo se. Potem pa že peljali navzdol. Povsem smo se prepustili navigaciji in ji zaupali, da nas pelje po najhitrejši poti. Pridružili smo se avtocesti in peljali do sedla, potem pa se po lokalnih cestah spuščali proti Pibru. 
Vodnjak znanega arhitekta v Bärnbachu
Vmes je Peter skočil na bencinsko črpalko in nas nato ujel na parkirišču nasproti cerkve v Bärnbachu. Priprave na velikonočno žegnanje so potekale hitro. Jaz sem se odločil, da v tem času poiščem zakladek pod mostom, ne prav daleč od mesta, kjer smo parkirali. 
Hundertwasserjeva cerkev
Res sem ga našel, obešen je bil pod strop mostu. To je zahtevalo kar nekaj priprav in akrobacij, da sem ga končno ujel in nato obesil nazaj. Pohitel sem nazaj do farne cerkve. Komaj kaj žegna sem zamudil. S košaricami, polnimi požegnanih dobrot, smo se ozrli še okoli cerkve, nato pa vrnili do avtodoma. 
Blagoslov jedi
Odpeljali smo se proti Pibru in parkirali na parkirišču pod gradom. Tam smo naredili kosilo, nato pa odšli na ogled kobilarne. Prišli smo ravno prav, vodenje se je začenjalo. Vodička, katere poteze so kazale na azijsko poreklo, nam je razložila osnove same kobilarne, skrbi za konje in seveda marsikaj o lipicancih. 
Piber
Z zanimanjem smo si ogledovali konje, žrebičke, tudi enega, zgolj štiri dni starega, poslušali pa bolj malo. Prvič zato, ker nismo verjeli, da nam lahko pove kaj novega, drugič pa so nam bili marsikateri izrazi še vedno tuji. Ustavili smo se pri kovačiji, na kratko pri plemenskih žrebcih in nato že zavili proti kočijam. 
Kobile in žrebički
Nas niso pretirano zanimale, zato smo si jih ogledali na hitro. Otroci bi najraje obtičali v trgovini, ki je seveda postavljena ravno prav, da ujame še vse tiste evre, ki so po nakupu kart ostali. Ven smo jih lahko spravili le z obljubo igral, kjer so se potem izdatno znoreli. 
Pridi malo bližje
Tastari smo med tem reševali zagonetna vprašanja večstopenjskega zaklada, skritega v bližini. Ker nam ravno glede Lipice ni bilo vse jasno, sem šel še enkrat proti stajam s konji in vprašanje diskretno postavil vodički. Seveda jasnega odgovora ni vedela. Se je pa kmalu razvila debata o tem, kaj se je dogajalo z Lipico. 
Lipicanci, čigavi ste?
Eden od obiskovalcev je takoj vehementno zatrdil, da spora sploh ne bi smelo biti, saj je jasno, da je Slovenija lipicance ukradla. Vodička ga je takoj popravila, da jih je v resnici le zadržala, kar pa ga ni najbolj prepričalo. Jaz sem bil raje tiho, mi že vemo, kako je prav, sem si mislil. Konji so svoja bitja, lastna samo sama sebi, v njih tiči duh daljnih prerij in igrivega dirjanja v sončni zahod. Tako! 
Kočije
Ko smo z malo ugibanja in računanja dobili koordinate končne točke, se je začel lov. Peljal nas je navzdol, pa v breg na drugi strani. Sredi goščave smo pod drevesom našli kozarec za kumarice z dokaj zarjavelim pokrovom. Izračun je bil torej pravilen. Večjega dela posadke norenje po deželi klopov ni pritegnilo, zato so raje odšle do avtodoma in tam počakale na našo zmagoslavno vrnitev. 
Gremo iskat zaklad...
Odpeljali smo nazaj proti Bärnbachu, sledili smeri proti Gradcu in nato avtocesti proti Dunaju. Pravega načrta nismo imeli, ustvarjali smo ga sproti. Kilometri na števcu so tekli, cesta je bila dolgočasna kot po navadi. Pod Dunajem smo sledili odcepu proti kraju Hinterbrühl. Peter je ušel malo naprej in tako ob našem prihodu že našel parkirno mesto malo naprej od jame. 
Kešek
Mirno, brez kakšnih strašečih prometnih znakov. Odlično. Malo sem kompliciral, kam bi parkiral, potem pa končno ugasnil motor in v roke prijel zasluženi radler. Otroci so si takoj našli zabavo ob gledanju pustolovskih filmov pri sosedu, tastari pa smo se odločili za sprehod. Mahali smo jo proti Mödlingu, misleč, da je za prvim ovinkom. Pa smo se kar nahodili, delno ob cesti, nekaj pa tudi po zanimivi potki pod hribom. 
Parkirišče v Hinterbrühlu
V Mödlingu smo zavili do prve cerkve, saj je Martino zanimalo, kdaj bodo na praznični dan maše. Pa smo prave ure ugotovili le na pol, kar se je pokazalo naslednje jutro. Skrbelo nas je že za otroke, le kaj ga lomijo med našim pohodom, zato smo kar hitro zastavili korak nazaj. Pa so se čisto lepo zabavali po svoje, dokler jih nismo pregnali, vsakega v svojo posteljo. Jutri nas čaka seveda...nov dan.

SEEGROTTE, NATURPARK SPARBACH, BAZEN V PERCHTOLDSDORFU 24.4.2011 – Zjutraj sem bil zgoden. 
Grad Liechtenstein
Vsi so še spali, ko sem jo mahnil na hrib in sledeč navigaciji iskal pot do gradu Liechtenstein, ki pa je bil ob zgodnji uri seveda krepko zaprt za morebitne osvajalce, nato pa kolovratil še proti Römerwandu, ostankom gradu, ki ga je pred davnimi leti zgradil Johann l. von Liechtenstein. 
Römerwand
Ko sem našel, kar sem iskal, sem jo jadrno ubral navzdol proti avtodomu, Maja je določila uro, ko se moramo zbrati na zajtrku velikonočnih dobrot. In bil sem pravočasen. Po zajtrku je Peter znova odpeljal proti Mödlingu, prvo mašo ob petih zjutraj je zamudil, sedaj je lovil tisto, ki naj bi bila ob devetih. Izkazalo se je, da je bila v resnici uro kasneje. Kaj se more. 
Velikonočne dobrote
Tako smo po zajtrku sami odšli do vhoda v Seegrotte. To je dejansko nekdanji rudnik, ki ga je v začetku prejšnjega stoletja zalila voda. Sedaj ga oglašujejo kot največje podzemno jezero v Evropi. Ustrašili smo se, da nas bodo priključili veliki skupini japončkov, ki so se gnetli pred vhodom. 
Vhodni stolp
Pa na srečo temu ni bilo tako, pristali smo v manjši skupini in se po vhodnem rovu napotili v rudnik. Vodič je bil kar posrečen, povedal nam je marsikaj zanimivega o rudniku gipsa, vdoru vode in sestavljanju letal med drugo svetovno vojno. 
Barbarina kapela
Šli smo po vhodnem rovu, kjer je bilo nekajkrat treba popaziti na glavo, mimo vhodnega jaška, kjer so z deli v 19. stoletju sploh začeli in naprej mimo modrega jezera, dvorane, kjer so med drugo svetovno vojno sestavljali dele za reaktivno letalo He 162. 
Ostanki delov He 162
Ostanki preteklosti so odkrivali življenje rudarjev in delavcev, videli smo orodje in pripomočke, ki so jih potrebovali in uporabljali pri svojem delu. Deli letala so kazali na vojno norijo in beg pred napadi v globino hriba. Vodič je govoril kot navit, midva z Majo pa sva skušala povedano prevajati dekletoma. 
Rudarska je bila težka...
Barbarino kapelo so nekoč postavili rudarji, v spomin umrlim in ponesrečenim kameradom in v priprošnjo svoji zaščitnici, večjo dvorano, posvečeno isti svetnici, pa še danes uporabljajo občasno za slovesnosti. Sedaj nas je čakalo tisto, zaradi česar smo sploh prišli. Spustili smo se po stopnicah v spodnje nadstropje in tam sedli v čoln, bolje rečeno veliko modro kad. 
Plovba po tunelih pod zemljo
Vodič je pognal elektro motor in odpeljali smo se po jezeru, križarili po umetno narejenih hodnikih in dvoranah. Videli smo odsev, vodič je skušal potegniti povezavo s švicarskimi jezeri. Pajade, čeprav je bilo zanimivo in lepo. Ko se je naš krog zaključeval, smo že slišali ropotanje poševnookih. 
Del največjega podvodnega jezera v Evropi
Sedaj smo bili prepuščeni sami sebi, lahko smo se sprehajali še koder smo hoteli. Pa nam podzemlje ni več pretirano dišalo, ubrali smo jo do vhodnega jaška, tam pogledali v veliko dvorano za njim, potem pa po rovu stopali proti izhodu. 
Kičasti vodomet
Kar prijetno je bilo znova stati na soncu, naredili smo še fotko ali dve pred jamo, nato pa se že basali v avtodom. Petra še ni bilo, zatorej ga ni bilo smiselno čakati, dogovor kje se znova snidemo, je bil tako sprejet že prej. Odpeljali smo se mimo jame in vijugali v smeri Sparbacha. 
Dvorana
Komaj nekaj kilometrov je do parkirišča pred naravnim parkom, prvim v Avstriji. Znan je predvsem po divjih svinjah, ki se menda prosto sprehajajo med obiskovalci. Stopali smo po potki proti živalskemu vrtu za otroke, ki pa nas je kar malo razočaral. 
Zajček, si kaj videl prašičke?
Do živali dejansko nisi mogel priti. Beda. No ja, vsaj osla smo lahko pobožali. V hiški malo naprej smo tipali, brali in se učili o gozdu in njegovih prebivalcih, še malo naprej pa si pogledali mlin. Dekleti sta seveda takoj opazili igrala in potem ni bilo zanimivega nič več drugega. Vrteli sta se in gugali ter uganjali norčije. 
Osliček
Komaj sva ju prepričala, da bi bilo zanimivo stopiti še na leseno razgledišče in si ogledati jelenjad in muflone, ki so se pasli ob robu gozda. Ko so začeli iskati senco, smo se mi napotili po poti naprej. Z Ajdo sva osvojila ostanke gradu Johannstein ali Janezove skale, ki ga je v 12. stoletju postavila tedanja gospoda teh krajev. 
Smisel življenja je...
Maja in Živa sta obležali malo nižje na lesenih ležalnikih, pa tudi Ajdo je premamil vonj sladkobe nedela. Tako sem sam grizel kolena še naprej do Dianinega izvira in ostankov njenega templja. Na velikem travniku je nekaj družin posedalo in uživalo na sončku. 
Jelenjad in mufloni
Seveda sem se povzpel nato še višje, do ostankov Köhlerhausa, postavljenega leta 1812 zgolj zaradi lepšega…razgleda. Tudi prav, če že niso imeli drugega za početi. Malo sem še bluzil po gozdu, nato pa že stopal nazaj proti igralom. Tam so seveda obsedela naša dekleta. 
Johannstein
Pa niso bila prav pri volji, ozračje je bilo naelektreno kot pred nevihto. Seveda je razelektritev nujna in prav dobro je treščilo. Maja in Ajda sta užaljeno odkorakali kuhati. Tudi mulo. Midva z Živo pa sva šla kaj kmalu poklapano za njima. Pobožala sva še osle, nato pa že stopala skozi izhod. 
Graščak
Ko se je med kosilom pripeljal Peter, so bile strasti že dokaj umirjene. Dogovorili smo se, da gredo oni seveda še v park, mi pa naprej do bližnjega bazena, kjer se dobimo. Z Živo sva šla pred odhodom kupit še plišasto divjo svinjo. Da smo tako videli vsaj eno. 
Dianin izvir
Druge se v teh sončnih in vročih dneh pokažejo bolj ali manj zgolj zjutraj in zvečer, ko jim natresejo hrano. Drugače pa je siesta nekje po gozdovih. Vožnja do Perchtoldsdorfa ni bila pretirano dolga, tudi navigacija nas je pripeljala čisto prav. Le s parkingom smo potem malo čarali, saj jih je okoli nekaj, pa nam prvi niso bili ravno všeč, zato smo z nekaj sumljivimi manevri končno parkirali na primernem. 
Köhlerhaus
Do bazena sedaj ni bilo daleč, kaj hitro smo zaplavali. Zunanji del je bil še zaprt, toda nam so bili veliki bazen, majčken z brbotalčki in pa tobogan čisto zadosti. Ajda in Maja sta se zatopili v knjige, midva z Živo pa sva šla takoj poskusit, kakšna je voda. Ko so prišli še Peter in njegovi, pa je bilo zabave zadosti. 
Slovenska plavalna reprezentanca
Včasih smo kar malo pogledovali proti bademaistru, če ne bo kakšno rekel. Pa je ni. Kasneje smo ugotovili, da so bile bojazni tako ali tako odveč, saj je bil skoraj naše gore list. Kot še marsikdo na naši poti. Zabavno. Še bolj je bilo, ko sem se na vzponu na tobogan malo porezal na koščku stekla. 
Johnny Weismüller
Mi je bademaister sicer dal obliž, a skoraj skrivoma. Menda morajo v vseh takšnih primerih napisati ne vem kakšna zapisnike, saj imajo iz preteklosti že slabe izkušnje s tožbami. Ko se je ura že bližala zaprtju smo skočili pod tuš in se oblekli. Potem pa še enkrat pod tuš. Čisto zares. Zunaj je namreč lilo. 
Neznani leteči predmet
Že prej smo se odločili, da prespimo kar tukaj, saj je bila cesta videti mirna, prometa pa komaj kaj. In tako smo tudi storili.

PRVI DAN NA DUNAJU – 25.4.2011 – Zjutraj sem jo mahnil na potep do Campusa 21, novega tehnološkega centra na obrobju kraja. Razlog je bil seveda v novi zabavi, ki me vedno bolj navdušuje. Ko sem prikorakal nazaj, smo bili že vsi pokonci in odpeljali smo se proti Dunaju. 
Perchtoldsdorf
Ker je bil velikonočni ponedeljek pretirane gneče nismo pričakovali in res so bile ceste skoraj prazne. Peljali smo se mimo Schönbrunna in nato dejansko »okoli riti v varžet« do parkirišča pri pokopališču. Pa nič zato, vmes sem na bencinski črpali dotočil gorivo. Tako poceni ga nisem videl na naši poti ne prej in ne potem. 
Jutranje trimčkanje po Schönbrunnu
Ko smo parkirali, je poleg nas ustavil še en z nam zelo podobno registracijo. Takoj smo stopili skupaj in klepetali ter si ob tem izmenjali še nekaj uporabnih informacij. Razgovor je ravno stekel, ko je poleg ustavil starejši moški na skuterčku. 
Dvorec in Dunaj za njim
Na njem je imel napisano nekaj, kar bi lahko prevedli skoraj kot vaška straža. Nas je takoj poučil, da tukaj lahko parkiramo, smo čisto dobrodošli. Če pa bi hoteli prespati, pa nas čakajo kazni. Visoke. Takoj smo razumeli 700 evrov. In da je po celem Dunaju tako, je zagotovil. 
Gloriette
Ko pa je ugotovil, da znamo nemško, smo bili že kolegi. Malo je potožil kakšne imajo težave, predvsem s Slovaki in Italijani. Ki ne šmirglajo nikogar. In tudi kazni so bile sedaj kar naenkrat v osnovi dokaj bolj prijazne in le v najbolj črnem scenariju se lahko povzpnejo na sprva zagrožene zneske. 
Pozer
Prijazno smo se poslovili, jaz sem hitro skočil še na zajtrk, potem pa smo že mimo Gloriette in Neptunovega vodnjaka stopali navzdol proti dvorcu Schönbrunn. Tako zgodnji so bili zgolj številni Japončki. Ko smo se prerinili skozi gnečo na vhodu v dvorec, smo že iskali vstopno postajo vlakca, ki vozi okoli dvorca in parka. 
Neptunov vodnjak
Do Wüstenhausa smo ugotovili, da je salamensko počasen, gneča na njem pa se je močno povečala. Tako smo bili kar zadovoljni, ko je končno prisopihal na pravo postajo in smo se lahko izkrcali. Puščavska hiša je otroke kar navdušila, mene malo manj. 
Kdo so že dunajski kočijaži?
Nekaj kuščarjev in kač, več kaktusov in rastlin, ki so sposobne preživeti v suhem puščavskem podnebju in seveda nekaj ptičev, ki je letalo sem in tja. To pa je že skoraj vse. No ja, svizci in želve so bili tudi zabavni. Malo smo škljocali, iskali otroke, gledali kje se skriva kakšna živalca, potem pa že korakali skozi vrt. 
Tudi v puščavski hiši rastejo rožice
Precej bolj živahno je bilo v parku, kjer nam je pot prekrižala veverica. Nagajivka je skakljala ravno pred nami, hkrati pa nas ni pustila preblizu. Mimo cvetočih rododendronov smo stopali proti Wagenburgu, kjer imajo razstavljeno vrsto kočij. Celotna razstava je bila posvečena Sisi. 
Tič
Videli smo njeno obleko, zlato in konkretno načičkano poročno kočijo, pa slike njenih konj, sedlo, biče. Seveda niso manjkali niti prvi avtomobili in pa pogrebna kočija. Takšen, malo morbiden konec, nas ni pretirano potrl, že smo hiteli na prikaz priprave in pečenja jabolčnega zavitka. Sladko. 
Wagenburg
Vsak je za začetek dobil mini košček štrudla, mi s kartico pa še eno toplo pijačo. Maja je naročila kavo, midva z Živo vročo čokolado, Ajda pa čaj. Posedli smo v prvo vrsto in kmalu se je predstavitev začela. Seveda nismo bili presenečeni, ko je za kuhalni pult stopila povsem tradicionalna Avstrijka, malce temne polti. Pa se je kar dobro odrezala. 
Kako tipična Dunajčanka pripravlja štrudl...
Sestavine je imela delno že pripravljene, pred nami je po zraku metala testo, pojasnila, da se mora videti skozenj in kako se ga lahko zaflika. Potem je vanj še bogato natresla filo, ga zvila in pripravljen je bil za peko. Pričakovali so, da nam bodo mini koščki, ki smo jih dobili na začetku, dali apetit in bomo ravnokar spečeni štrudel razgrabili, vendar zasoljene cene niso pritegnile ravno pretiranega zanimanja. 
Kar dobro ga razvleče...
Na poti ven smo obiskali še njihova stranišča, potem pa že sedli znova na vlakec. Peljali smo se do Gloriette, potem pa siti počasnega vozakanja izstopili. Ko smo izvedeli še, da ima vlakec tu deset minut odmora, pa smo že stopali peš nazaj navzdol. Maja je šla kuhat kosilo, otroke in Martino kot varuško smo oddali v labirint. 
Z vlakcem po parku
Tam so se otroci zabavali na igralih, se smejali svojim podobam v izkrivljenih zrcalih in lovili po labirintu. Na koncu so bili kar malo utrujeni, malo mokri, a predvsem zadovoljni. Midva s Petrom pa sva v Hadiparku in pa sosednjem Auer Welsbach Parku brskala po grmovju. Kasneje se je izkazalo, da precej zaman. Zabavno je pa bilo. 
Rododendroni
Vrnila sva se proti labirintu, tam pobrala otroke in že smo skupaj stopali proti avtodomom. Mi smo imeli kosilo že pripravljeno, sosedovi niso kaj dosti zaostajali. Ko so se nam še želodčki malo umirili, smo že stopali znova navzdol skozi park. Skočili smo na podzemno železnico in se odpeljali do postaje v bližini Opere, tam pa nekaj časa dokaj neuspešno iskali nadaljevanje proti Belvederu.
Dvorec Belvedere
Končno je prisopihal tramvaj, prostora za nas je bilo še dovolj, in že smo se peljali. Next stop – Belveder. Ko sem stopil do blagajne, pa nas je presenetila novica, da v našo kartico ni vključen ogled gornjega, temveč dolnjega Belvedera. Nič zato, smo si mislili, tako ali tako smo se želeli sprehoditi skozi park. 
Pogled proti dolnjemu dvorcu
Žal so bile fontane še prazne, tako da tistega pravega občutka ni bilo. Čeprav je spodnja palača namenjena predvsem razstavam, so tudi prostori vseeno zanimivi. Nekatere sobane s svojimi poslikanimi stropi in kipi so videti prav impresivno. Tako se sodobna umetnost kar nekam zgubi. 
Notranjost spodnjega Belvedera
Ogledali smo si razstavi Dynamic: Kubismus/Futurismus/Kinetismus. Razstava je prikazovala abstraktno umetnost na Dunaju med leti 1919 in 1929 z vidika evropske moderne. Razstavo so dopolnjevala dela slavnih umetnikov cele Evrope. V drugem delu pa smo si ogledali razstavo samoportretov in portretov Egona Shieleja. 
Razstava Dynamic
Nekatere slike so se nam zdele kot malo boljše čačke kakšnega osnovnošolca, toda mi s svojim nepoznavanjem zanesljivo nismo bili zmožni zajeti poglobljenega pogleda na umetnikovo delo. Jah, taklemamo. 
Egon Schiele in njegovi portreti
Med budnim motrenjem številnih varnostnikov smo se prebili čez razstavo, nato pa na ulici že razglabljali kako naprej do Pratra. S Petrom sva se odločila za večerni sprehod po mestnih ulicah, drugim ni kazalo drugega, kot da so nama sledili. Navigacija je ažurno javljala koliko je še do cilja, med klepetom nam je čas kar hitro minil. 
Tamle dol smo doma!
Koliko so utrujeni se je pokazalo, ko smo prišli do parka in so kot naviti šibali okoli. Ustavili smo se pri velikem globusu, nato pa se napotili do Riesenrada, velikega kolesa. Ogledali smo si razstavo o Pratru skozi čas, nato pa že stali v vrsti za vstop v lesene gondole. 
Riesenrad
Za nami se je usula kopica otrok, tako da smo imeli kar srečo, saj bi ob malo kasnejšem prihodu čakali neprimerno dlje. Vožnja je bila seveda zanimiva, pogled na mesto, kjer so se v večernem mraku že prižigale prve lučke pa kar čaroben. Pod nami je bil seveda Prater, ves v lučkah, mnogo tega se je dogajalo, vrtelo, prevračalo. Zabavišče kot takšno. 
Pogled na Dunaj
Že smo se spuščali, pogled na tej strani ni bil več tako zanimiv, zato smo v miru pomalicali čokoladne bombone in ostale dobrote iz nahrbtnika, potem pa že iskali Sky ride. Ujeli smo eno zadnjih voženj, vsaj tako smo lahko razumeli. Precej manj pa zmedo z odpiralnimi časi, saj naj bi te »vožnje« skozi Dunaj potekale vse do enajste ure zvečer. 
Pogled z vrha
Potem ko smo na police odložili vso na tresljaje občutljivo kramo in razne torbe in nahrbtnike, smo stopili za krmila 5D letala. Z njim smo odleteli po Dunajskih ulicah, preskakovali nebotičnike, leteli pod mostovi. Med tem se je treslo, pihalo, špricalo. Kar zanimivo, čeprav dokaj kratko. Otroci so bili kar navdušeni, čeprav prav velikega navdušenja za kakšno ponovitev ni bilo. 
Prater
Smo raje stopili nazaj do bara, kjer so dekoraterji želeli narediti malo strašljiv kraj, pa jim ni najbolj uspelo. Ajda je sedla za barski klavir in nam naredila pravi koncert. Kar dobro ji je šlo. Na koncu sta zaigrali še skupaj z Majo, potem pa smo po obveznem slikanju in sladoledu že iskali pot do podzemne železnice. 
Sky ride
Ta nas je pripeljala do Schönbrunna, od tam pa je bilo treba še nekoliko v breg, do parkirišča, kjer sta nas čakala avtodoma. Sklenili smo, da gremo danes zvečer v kamp Dunaj zahod, zato se nismo nič obirali. Križarili smo skozi Dunaj, dokler nismo pristali pred še zaprtim kampom Dunaj jug. 
Grozljivi koncert
Martina je izbrala napačne koordinate. Kaj se je dogajalo v kabini sosednjega avtodoma, nismo hoteli niti vedeti, pohlevno smo sledili Petru naprej ali nazaj, pač po ulicah Dunaja, do kampa. Parkirali smo na delu, ki ni povsem ob recepciji, natočili vodo in izpraznili wc, potem pa že utonili v spanec. Ura ni bila več prav zgodnja.
V kaj so se spremenili naši otroci...

PO DONAVI DO BRATISLAVE – 26.4.2011 – Zjutraj sem bil pokonci že okoli šeste ure, saj je bil zgodnji premik nujen. Imeli smo rezervirano ladjico, ki po Donavi odpluje do Bratislave. Toda vrata kampa so bila zaprta, recepcija pa sem vedel, da se odpre šele ob osmih. Malo mi je postalo vroče, dokler nisem ugotovil, da niso zaklenjena. 
Obcestno parkirišče
Tako sva okoli pol sedmih pač po francosko odpeljala v smeri izhodišča za ladjico. Nisva še vedela, kjer bova parkirala, toda ko sva ob cesti, ravno nasproti pristana, našla dvoje prostih mest, sva ju takoj zasedla. Ravno za spanje bi ne bilo, toda upala sva, da nas bosta avtodoma tu počakala cela in nedotaknjena. 
Elizabeta druga
Pozajtrkovali smo, pripravili vse za seboj, potem pa že stopali proti ladjici. Tam so nas obkljukali in nam v nekoliko polomljeni nemščini pokazali, za katero mizo naj sedemo. Seveda smo se takoj dogovorili, da smo s Petrom sedeli pri isti mizi. Vkrcali so se še zadnji potniki, nato pa smo malo pred osmo uro že odpluli s tokom v smeri Slovaške. 
Plovba po Donavi skozi Dunaj
Vožnja mimo Dunaja je bila kar zanimiva. Čeprav so glavne znamenitosti ostajale nekje v daljavi, smo vseeno prepoznali nekaj znanih obrisov. Vreme je bilo bolj kislo, težki oblaki so viseli nad reko, občasno je tudi kaj poškropilo. Ko smo se naveličali mrzle palube in nas je začelo zebsti, smo odšli za mizo. Časa za branje, igranje raznih iger in klepet je bilo več kot dovolj. 
Zapornice
Ko smo pripeljali do zapornic, je bilo zanimanja za dogajanje več, tudi mi smo firbcali kako so se vrata za nami zaprla, vodna gladina z ladjico vred znižala in že smo znova pluli dalje. Čeprav nam je glas iz zvočnika z nezgrešljivo polomljeno nemščino pojasnil, da plujemo mimo narodnega parka, nam to ni pomenilo kaj veliko. 
Vsak se zabava po svoje
Mesto Hainburg je bilo zadnje pred mejo, komaj nam je izginilo iz pogleda, že se je na drugi strani pokazal grad Devin. Pogled nanj z reke je bil lep, vsekakor pa ga bo treba priti pogledat tudi od bližje. Ura je bila malo čez dvanajst, ko smo pripluli do Bratislave, pred Novim mostom obrnili in pristali ob obali. 
Grad Devin...tisti na hribu!
Tisti, ki so si želeli ogledati mesto z vodičem, so se razdelili v dve skupini. Nam ni bilo kaj dosti do tega, mi bi tako ali tako razumeli zgolj polovico, otrokom bi uspeli prevesti še manj. Torej smo se zrinili mimo čakajočih in se na potep po starem mestnem jedru odpravili kar po svoje. 
Bratislava
Šli smo mimo Novega mostu z božjastnim neznanim letečim krožnikom na drugi strani, prečkali cesto in mimo kužnega znamenja sv. trojice zavili na Hviezdoslavnove namestie. Da si jezik polomiš. Prvi del je bil v znamenju znanega pravljičarja Andersena, v srednjem je prevladovala policija, saj je v bližini ameriško veleposlaništvo, v zadnjem pa so dekleta najbolj navdušile stojnice s spominki. 
Naš čolnič in Novi most
Tako zelo, da so enega pomotoma kupile kar dvakrat. Jaz sem raje naredil zgolj fotko Slovenskega narodnega gledališča, se nasmejal kipom hokejistov različnih držav in še bolj bližnjemu kipu Man ad work. Dekleta so nas ujela in skupaj smo šli naprej po ulicah starega dela mesta. 
Narodno gledališče
Ustavili smo se na Glavnem trgu, slikali z zabavnim bakrenim vojakom pred staro mestno hišo, nato pa stopali po ozkih ulicah mimo Michalske veže v smeri gradu. Spustili smo se na Klarisko ulico in tam naenkrat opazili, da Maje in punc ni za nami. Tekel sem kot rahlo jetični maratonec nazaj in ugotovil, da jo dekleta mahajo navzgor. 
Man at Work
Ves prešvican sem jih ujel. Iskrenje je bilo neizbežno. Znova skupaj s Petrom smo šli do stolnice sv. Martina in iskali prehod preko ceste proti gradu. Pa ga ni bilo. Tisti, ki smo ga opazili na zemljevidu, pa je menda že dolgo zaprt. Tako da nam ni ostalo drugega, kot da med pomenljivim negodovanjem Maje, da so s puncami tukaj že hodile, uberemo prav to smer. No, ja. 
Hlavne namestie
Ob gradu smo srečali Slovence, ki so tako kot mi, iskali vhod. Ko smo ga končno našli, smo si grad ogledali v nekaj minutah. Nič pretresljivega. Še najbolj zanimiv je bil pogled na mesto pod težkim oblačnim pokrovom. Vsaj nekaj. Dekleta so glasovala za Mc-a  in večji del Petrove ekipe se jim je pridružil. Zgolj Žan je šel z menoj, malo pogledati za zakladi. 
Ozke ulice starega dela mesta
Kmalu sva enega našla, skrival se je v deblu drevesa v grajskem parku. Hurej. Spustila sva se po stopnicah, našla pravo pot na Novi most, kjer pa naju je navigacija vodila malo po svoje. Tako sva se zgolj sprehodila na drugo stran in se vrnila proti ladjici. Skočila sva še do cerkvice pod gradom. 
Bratislavsky hrad
Zabavno je bilo, ko sem prebral hint in mi ni bilo jasno, kaj pomeni v slovaščini. Žan je ponovil za mano in kar malo naveličan iskanja sem zamahnil z roko, da se res tako glasi. On pa je ponovil in pokazal na steno. Hm, potem je bilo lahko. Vrnila sva se do trga pred stolnico, kjer smo se dobili z drugimi. 
Pogled z gradu
Ogledali smo si še stolnico s številnimi zakladi, monštrancami, cerkvenimi plašči in drugimi dragocenostmi, pokukali v podzemlje in nato že hiteli nazaj do ladjice. Malo nerodno bi bilo ostati v tujem mestu, kar nekaj kilometrov daleč od naših hišk. 
Zuckermandel
Čeprav je bilo do odhoda še nekaj minut, smo bili med zadnjimi. Ko me je gospa na vhodu v svoji polomljeni nemščini pozdravila, sem poskusil srečo in ji odvrnil z »dobar dan«. Seveda ni več skrivala svojih korenin. Ko sem omenil, da sem slišal, da je kapitan Srb, mi je takoj odgovorila: »pa cela posada je srbska«. U redu, onda. 
Bogastvo zakladnice v stolnici
Malo smo še »popričali«, pošimfali čez Hrvate, kaj pa drugega, rekli sem in tja kakšno tudi o Slovencih in seveda Srbiji. Nato pa sem ju z enim izmed članov posadke, ki se nama je pridružil, pustil, da pripravita še zadnje malenkosti pred odhodom. Pomahali smo Bratislavi. Čeprav pod težkimi oblaki, je bil obisk kar prijeten. Na srečo dežja ravno med našim obiskom skoraj ni bilo. Plovba nazaj je bila precej duhamorna. 
Pod stolnico
Proti toku gre namreč počasi, čakalo nas je več kot šest ur na Donavi. Znova nam je čas mineval ob igrah, klepetu. Nejc je mojstrsko postavljal stolpe iz kart in ob tem preizkušal potrpljenje staršev, saj so karte ob kakšnem večjem tresljaju letele vse naokoli. Na kratko smo se ustavili v Hainburgu, nato pa pluli naprej. 
Tudi na poti domov nam ni bilo dolgčas
V bližini dunajskega letališča so letala vzletala in pristajala v večernem mraku. Ko se je že povsem stemnilo, smo pripluli do zapornice in znova je trajalo kar nekaj časa, da smo se dvignili za potrebno število metrov. Naveličani vožnje smo komaj čakali, da so se pred nami pojavile znane oblike in smo končno pristali. 
Sonce gre spat
Do avtodomov na srečo ni bilo daleč, počakali so nas tako, kot smo jih pustili. Vedeli smo, da je v bližini parkirišče P+R in z nekoliko sreče smo ga po nekaj obratih našli. Parkirali smo in ravno, ko sva s Petrom odšla plačat dnevno karto, ki znaša bore tri evre, je na parkirišče zapeljal policijski avto. 
Nočne zapornice
Z močno lučjo je osvetlil parkirišče, peljal vse naokoli, zavil tudi v malo bolj skriti del parkinga, potem pa odpeljal. Nam ni posvetil nobene pozornosti. Torej težav ne bo, moja teorija o tem, da se takšna parkirišča še bolje varuje, pa se je izkazala za točno. Utrujeni od napornega dneva smo si zgolj še zaželeli lahko noč, nato pa izginili vsak v svojo posteljo.

DRUGI DAN NA DUNAJU – 27.4.2011 – Pozen odhod v posteljo se nam je zjutraj kar malo poznal. 
Proti Hofburgu
Zaspano smo pozajtrkovali, kupili karte in se odpeljali proti centru. Odločili smo se, da gremo najprej pogledat špansko jahalno šolo. Nismo namreč vedeli, koliko obiskovalcev si nastop lipicancev lahko dnevno sploh pogleda. In res nas je v Hofburgu pričakala dolga vrsta pred vhodom. Ni nam preostalo drugega, kot da se postavimo na konec kače in med klepetanjem počasi pomikamo proti blagajni. 
Španska jahalna šola
Na srečo smo brez težav dobili karte in se napotili na balkon. Gneča je bila velika. Najprej smo v prvo vrsto prerinili otroke, nato pa je tudi nam uspelo dobiti nekoliko boljši pogled. Samo dogajanje pa…razočaranje. Nekaj jahačev je pod nami dresiralo konje, nekaterim je šlo bolje, drugim slabše. 
No, lepo se obnašaj!
Enega je konj nič kaj ugledno vztrajno butal ob steno, drugi ga je pripravil, da se je za trenutek postavil na zadnje noge. Saj je razumljivo, da je pred gala predstavo potrebno vrsto ur vadbe in treninga. Toda, da ljudje plačujejo kar visoko vstopnino za to, da se gnetejo na balkonu, po možnosti v drugi ali tretji vrsti in gledajo ta trening. Človek ne more verjeti. 
Dresura
Znova na ulici pred Hofburgom, smo zavili proti zakladnici. Ni bila daleč, zgolj skozi podhod je bilo treba in na drugi strani dvorišča je bil vhod. Naj bi šlo za eno največjih in najbogatejših zbirk raznih dragocenosti, praviloma povezanimi z dragimi kamni in zlatom. Čeprav se Dunajčani že prislovično pretirano hvalijo, pa se je tokrat hvala izkazala za točno. 
Bogatija v kraljevi zakladnici
Številne krone, žezla, ogrinjala so kazala na moč nekdanje Avstroogrske. V zlati zibelki so se seveda gugali kraljevi otroci, kje so našli samoroga, katerega rog je tudi razstavljen, pa tudi ne vem. Monštrance, sklede iz žada, odlikovanja, okoli nas se je vse bleščalo. 
Odlikovanja
Če je bil že moški del druščine navdušen, kako so se šele svetile oči ženskemu delu. No ja, naj gledajo... Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti narodni knjižnici. Nismo si imeli namena izposoditi kakšne knjige, bolj nas je zanimala Prunksaal. 
Narodna knjižnica
Čudovito poslikana nekdanja kraljeva knjižnica, dejansko del Hofburga, še danes na policah hrani več tisoč knjig. Nekatere police se odprejo kot vrata in tako omogočajo prehod v skrite hodnike. Ob knjižnih policah stojijo visoke lestve, ki omogočijo dostop. Knjige čuvajo skulpture, umetelno izdelane s strani Lorenza Mattiellija, notranjo opremo dopolnjujejo globusi. 
Prunksaal
Ker je bila Avguštinska cerkev povsem blizu, smo pogledali še vanjo in se čudili mogočni grobnici nadvojvodinje Marie Christine, delu Antonia Canove. V muzeju papirusa smo videli številne primerke pisanja in risanja raznih umetnikov v časovnem razponu med 15 stoletjem pred našim štetjem in 16. stoletjem našega štetja. 
Grobnica nadvojvodinje Marie Christine
V muzeju je seveda možno videti zgolj delček obsežne zbirke več kot 180.000 primerkov. Na vhodu v Hofburg smo pri vratih Burgtor našli zakladek, nato pa odpeketali proti muzeju globusov. To je edini svetovni muzej globusov, ki je prosto dostopen, vsebuje pa preko 380 globusov, ki so nastajali od 16. stoletja naprej. 
Muzej zapisov na papirus
Pri prvih so bile celine bolj približno označene, kasnejši pa so vedno bolj natančni. Nekateri so čisto običajni, skoraj šolski, drugi pa prikazujejo še kaj drugega, npr. gibanje planetov, pa položaj lune in podobno. Res zanimivo, otroci so bili navdušeni. 
Globusi, takšni in drugačni
Na hitro smo preleteli še muzej Esperanta, zgolj toliko, da sem razložil kaj to sploh je. Potem pa smo že stopali skozi center mesta, po Grabnu in mimo kužnega znamenja do Stephansplatza. Pred Štefanovo cerkvijo je bila seveda gneča, notri komaj kaj manjša. 
Graben
Nismo se odločili za katerega od ponujenih vodenj, sprehodili smo se po mogočni stranski ladji, do glavne se brez plačila vstopnine ne da več. Jaz sem obujal spomine na pretekle obiske, za dekleti je bilo vse novo. Ko smo pred cerkvijo ugotavljali, kje bo najbolje zastaviti korak proti Schwedenplatzu, sta do nas stopila dva Slovenca. 
Štefanova cerkev
Iskala sta skupino turistične agencije Palma, povsem izgubljena. Žal jima nismo mogli prav veliko pomagati. Ko sta se izgubila v množici, smo stopili do kočijažev, tam dobili najbolj natančne napotke kam in kako, nato pa hiteli proti Ring tramu. Gre za tramvaj, ki čisto redno vozi po notranjem Ringu – nekakšni obvoznici okoli srčike Dunaja. 
Stranska cerkvena ladja
Mi smo dobili vsak svoje slušalke in med poslušanjem razlage o mestu in znamenitostih, opazovali mogočne, svetovno znane stavbe. Noge so nam komaj dobro počile, že smo bili naokoli. Kam pa sedaj? Želodčki so jasno zvonili alarm, zato je bilo jasno. 
Na Ring-tramu
Otroci so navijali za preverjenega Mc-a, toda na koncu smo naročili vsak svojo porcijo pri poliglotskem prodajalcu kebaba. Za povrh so otroci dobili še sladoled v Starbrucksu, potem pa smo se že prerivali skozi množico pred Štefanovo cerkvijo. Tam itak vedno dogaja. 
Kosilo v tipični dunajski restavraciji
Opazovali smo tipa, ki se je tlačil skozi teniški lopar, nato pa med čakanjem na Petra, ki je Martini iskal kavo, še umetnika, ki je s spreji packal fantazijske pokrajine. Otrokom so bile všeč, nam tastarim pa malo manj. Do Hiše glasbe ni bilo več daleč. 
Nekateri pojejo...
Interaktivni muzej je zelo zanimiv tako tistim, ki se na zvok in glasbo kaj spoznajo, kot tudi totalnim aberveznikom, med katere se nedvomno lahko prištevam sam. Razni zvoki so prodirali iz nenavadnih slušalk, s premikanjem smo jih ustvarjali tudi sami. 
...drugi se tlačijo v teniški lopar...
Za računalniki smo se prelevili v Dj-je in v tematskih sobah spoznavali življenje znanih skladateljev. Vrhunec je bilo seveda virtualno dirigiranje dunajskim filharmonikom. Navodila je dal sloviti Lorin Maazel, potem pa smo lahko začeli. Vsem je šlo kar dobro, le Peter je nekam hitel. 
...tretji ravnokar neslavno zaključujejo svojo dirigentsko kariero!
Kar naenkrat so filharmoniki prenehali igrati, prva violina je vstal in ga okaral, da ne morejo oni igrati valčka, če dirigent maha kot za polko. Seveda smo se dobro nasmejali. Tudi v nadaljevanju smo odkrivali skrivnosti zvoka in ga sami ustvarjali. 
Violine
Ko smo se znova spustili v pritličje, kjer je vhod v muzej, je mladenič na klavirju izvajal pravo mojstrovino. Ko je odšel, smo komaj prepričali Ajdo, da nam kaj zaigra. Nekaj je bilo treme, vseeno pa ji je kar dobro šlo. Nekaj malega vadbe torej tudi na poti. Lahko tovarišici za klavir pove... 
Mlada virtuozinja že drugič nastopa na Dunaju!
Med hojo proti Karlovi cerkvi je nebo nad nami postajalo vedno bolj črno. Nič kaj obetavno. Pokukali smo v cerkev, katere del notranjosti je prepreden z gradbenimi odri, nato pa stopali mimo znamenite stavbe Secesije proti parlamentu. 
Karlova cerkev
Začelo je deževati, na srečo ne premočno. Kar naenkrat je okoli nas vse zavijalo, bližnji dostop do podzemne železnice je bil obkrožen s policisti, v notranjost so tekli bolničarji, mimo zavijala gasilska vozila. Nismo vedeli kaj se dogaja, izvedeli smo le, da je ta linija podzemne železnice zaprta. 
Skulptura v notranjosti cerkve
Med našim firbcanjem sem na cesti, ki pelje mimo zagledal poznan avtodom. Še bolje sem pogledal in res je bil Beno. Poklical sem ga po telefonu in kar nekaj časa je rabil, da mu je kapnilo, da mu mahamo z bližnjega pločnika. Stekli smo čez cesto, ga pozdravili, spregovorili smo nekaj besed, potem pa je že moral peljati naprej. 
Pet'r!
Mimo kipa Marije Terezije in stavbe Naravoslovnega muzeja smo stopali do Parlamenta. Prav blizu nismo mogli. Ni nam bilo sicer jasno ali so razlog nekakšne dokaj izzvenele demonstracije, glasbeni koncert ali obisk tuje delegacije. 
Znani avtodomi na drugi strani ceste
Pa se nismo sekirali, šli smo še naprej, pred mestno hišo obrnili in se s kratkim skokom v park pred Hofburgom vračali proti podzemni železnici. Odpeljali smo se do znane postaje, sedli v avtodome in odpeljali proti Tullnu. Tam smo navigirali do parkirišč pred vrtom Tulln (Garten Tulln). 
Mestna hiša
Forumaš Jež je sicer javljal, da je v bližini, vendar se mu ni dalo na sprehod iz kampa do nas. Tudi prav. Smo tako kar sami klepetali, dokler nas ni utrujenost premagala.

TULLN, MAISSAU – 28.4.2011 – Zjutraj sem bil spet zgodaj pokonci. Nekaj me je dajala časovna razlika ali kaj. Mahnil sem jo v Tulln, ga s skirco prekrižaril gor in dol, sem in tja in odkrival zanimivosti. Lepo malo mestece. 
Brez kiklce si še ven ne upam!
Najprej sem mimo sejmišča zavil ob Donavo, se ustavil pri spomeniku Nibelungom, šel do enega od mestnih stolpov, Karnerja in železniške postaje. Da sem vmes iskal tisto, kar naj bi bilo dostopno samo izbranim, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ob vrnitvi so punce ravno dobro zlezle iz postelje. 
Garten Tulln
Pozajtrkovali smo, nato pa s Petrom odšli poiskat še en zaklad, ki je bil skrit v bližini. Hitro smo ga našli v bližini steklene reke. Ko sem se že vrnil do avtodoma, so otroci pritekli za mano. V sosednjem deblu so našli še enega. Bravo otroci, hitro se učite. Šli smo se vpisat, čeprav ga potem nismo našli v nobeni bazi. Je bil le preblizu prvega. Škoda. 
Fitness
Ura je bila čas, odšli smo do vhoda v Die Garten Tulln. Lepo urejena zunanjost je nakazovala, da tudi notri ne bomo razočarani. Res nismo bili. Čeprav smo pričakovali arboretum, dejansko pa gre za nekaj drugega. Predstavitev raznoraznih možnosti zasaditev in postavitev vrtov, domišljeno postavljenih v veliki večini primerov s strani raznoraznih ponudnikov. Vrtnih sedežnih garnitur in podobno. 
Pogled na vrtove z malo višjega mesta...
Čudili smo se domišljiji postavljavcev in posedeli na sedežni garnituri. Senca, šumenje vode, relaksacija. Samo natakar s kakšnim koktajlom se ni hotel od nikjer pokazati. Le to nam je bilo malo žal, da se dosti cvetja še ni prav razcvetelo. Ogled na začetku poletja bi dal vrtovom zanesljivo še večji čar. 
...in razglednega stolpa.
Rdeča pot nas je vodila mimo bazena in po razstavišču naokoli. Številni bazenčki in potočki so imeli napise, da je kopanje prepovedano. Za žabe zanesljivo ne, te so se namakale v skoraj vsaki mlakuži. Tudi nas je voda malo vabila, pa smo se ji ob reganju in opozorilih raje odpovedali. 
Les, železo, kamen
Še precej bolj pa je zanesljivo vabljiva za otroke v vročem poletju, smo si kar predstavljali, kako namakajo podplate. Naši otroci so se med našim raziskovanjem lovili po potkah naokoli in na koncu tekli do igral. Njim so bili seveda estetski užitki, ki so nam tastarim včasih tako pomembni, deveta vas. Tudi prav. 
A si ti tud not padu?
Povzpeli smo se na razgledni stolp in se razgledali. Videlo se je daleč, predvsem pa je vrt ležal pod našimi nogami. Šele od tu je bilo možno dobiti občutek za celoto. Po spustu na realna tla smo ugotavljali, da je tudi povsem zarjavelo železo lahko zanimivo. Kamni, les, kovina. 
Pirhi
Ponudnik lokalnega vina nas tako zgodaj ni uspel zvabiti v svoj hram, polovili smo še otroke na igralih, nato pa že peljali proti centru mesta. Ker sem si ga zjutraj kar dobro ogledal, sem nas brez težav vodil do lokalnega Lidla. Zadosti dobro za obnovitev zalog in pripravo kosila. 
Župnijska cerkev sv. Štefana
Med tem, ko sta ženki kuhali, na naši strani pa je bila dobrodošla okrepitev tudi Živa, ki se jih hodit ni dalo, smo drugi odšli na sprehod. Peter s sinovoma iskat skrite zaklade, midva z Ajdo pa malo po mestu. Pot naju je peljala mimo Karnerja in župnijske cerkve sv. Štefana proti obrežju Donave, pogledala sva si zanimiv vodnjak Nibelungom in skušala prevesti pesnitev.
Spomenik Nibelungom
Nato pa sva mimo nekdanjega minoritskega samostana in cerkve prišla do turističnih informacij. Nabrala sva zanimive zloženke, ideje za prihodnje obiske so se kar kresale. Proti dobrotam na domači mizi sva se vračala čez glavni trg in mimo mestne hiše. Kosilo je bilo res že pripravljeno in lačnim želodčkom je vsekakor teknilo. 
Glavni trg
Siti smo pokukali k sosedom in ugotovili, da se tam stvari odvijajo nekoliko počasneje. Ker nismo bili ravno navdušeni nad siesto, smo jim le pomahali in odpeljali proti Heldenbergu. Navigacija nas je vodila prav, vožnja je bila prijetna. Heldenberg dejansko sestavljajo štiri zanimivosti, to smo že vedeli. 
Svet ametistov
Na vhodu pa so nam povedali, da ena izmed njih, lipicanci, danes odpade. Smo bili prepozni. Ogled naj bi bil namreč možen zgolj z vodenjem, dvakrat dnevno. Pa ravno konji so bili največji magnet. Hitro je padla odločitev, da se vrnemo dan kasneje, sedaj pa pohitimo do Sveta ametistov pri kraju Maissau. 
Nabiranje pozitivne energije
Vožnje ni bilo pretirano, parkirali smo in pohiteli do blagajne. Prijazna gospa  nam je pojasnila, da smo tudi tu prepozni, da bi si ogledali park, se udeležili vodenja in hkrati še izkopali svoj ametist. Toda znanje nemščine je bilo znova koristno, hitro smo namreč rešili nastalo zagato. 
Počitek in razmislek kako naprej
Določeno je bilo, da si bomo danes ogledali park in ujeli vodenje, naslednji dan pa bomo rili in iskali zanimive vijolično obarvane kamne. Poleg tega ni nič kazalo, da bi bila lahko kakšna težava s spanjem na parkirišču pred parkom, torej dogovorjeno. Med tem je tekla hitra komunikacija s Petrom, zasipali smo ga z informacijami. 
Za na prstan bo malo prevelik
Sporočal je, da si je v Heldenbergu ogledal muzej starodobnikov in da prihaja za nami. Ugotovil je namreč, da si lahko posamezne sklope ogledaš tudi ločeno. Hm, ko bi tudi nam to razložili… Vedno ne more iti vse povsem gladko. Med čakanjem na začetek vodenja smo se sprehodili po parku. 
Vsak kamen ima svojo energijo
V njem so različne postavitve, ki naj bi bile koristne za polnjenje z energijo. Energetske točke torej, povezane s posameznimi kameninami. V ta del je možen vstop katerikoli del dneva, tudi brez vstopnice. Prosta življenjska energija za vsakogar torej. Pohvalno. Mi sicer nismo mogli ugotoviti boljšega počutja, zna biti, da smo ob velikem belem ametistu sedeli premalo časa. 
Žila
Vsekakor pa si ne more vsakdo ogledati ametistove žile. Ko je prišel Peter, je blagajničarka že vedela, da so njegove želje na las podobne našim. Brez težav torej. Vodenje se je ravno začenjalo, gneče ni bilo, praktično sami smo z vodičko vstopili v stavbo. Ob interaktivni predstavi smo izvedeli marsikaj zanimivega o ametistu in njegovem pomenu v zgodovini. 
Ametist
Predvsem pa videli del ametistove žile, do sedaj raziskane v dolžini kakšnega kilometra. V steklenih vitrinah je bila razstava ametistov iz drugih koncev sveta. Ob tako lepo spoliranih, se je ženskam v očeh kar zabliskalo. Nekje globoko v njih se je prebujala ametistova mrzlica. Po vodenju smo odšli do avtodoma, pripravljali večerjo in se dogovarjali, kako bomo preživeli večer. 
Muzej
S Petrom sva si ga organizirala kar sama, mahnila sva jo do Maissaua, tam iskala točke zanimivega multija in se nato ob približnih koordinatah vrnila v gozd v bližini parkirišča. Sama in s pomočjo otrok sva ga prečesala po dolgem in počez. Brez uspeha. Začelo se je temniti, rositi, zato smo se vrnili na parkirišče. 
Godrnjavko
Otroci so v enem avtodomu imeli svojo zabavo, tastari smo do onemoglosti klepetali v drugem. Prijeten večer v nadvse prijetni družbi. Juhej.

HELDENBERG, LOISIUM, AQUACITY – 29.4.2011 – Jutro je minilo v brskanju po grmovju. Znova brez uspeha. Tudi prav, je pač včasih tudi tako, da nič ne najdeš. Takoj ob odprtju smo bili že na robu polja za izkopavanje ametistov. Seveda smo sedaj že vedeli, da je to zgolj zabava za obiskovalce. 
Rudarjenje
Ametisti so nastali v skalni žili. Med kopanjem v bližini, pa so jih dokaj zdrobljene pomešali med prst in natresli sredi parka. Dobili smo vsak svojo kanglico, lopatko in nekaj, kar je bilo še najbolj podobno mešanici med kladivom in kopulo. Zapodili smo se v pobočje in rili in kopali kot pravi krti. 
Če bova dovolj dolgo rili, prideva na Kitajsko
Na vsake toliko se je zaslišal vesel vzklik katerega izmed nas, ki je našel posebno lep ali pa velik primerek. Iskanje nam je šlo dobro od rok, kanglice so se polnile. Tastari smo bili seveda še bolj zagreti kot otroci, pred nami so nastajale prave jame, za nami pa kupi premetane prsti. Ko je čas za naše ritje potekel, smo odšli do lesenega kanala po katerem je tekla voda in sprali naše najdbe. 
Novopečeni milijonarji
V silni ihti smo poleg ametistov v kanglico vrgli tudi kakšen navaden kamen zanimive barve ali oblike. Nič hudega. Vsak je nabral za malo vrečo kamenja, ki je romalo z nami. Ni bilo sicer tako lepo kot tisto v trgovini, toda z brušenjem in poliranjem se bomo ukvarjali doma. 
Mladost je norost
Dekleti sta dobili škatlico pisanih kamenčkov, potem pa smo ametistom že mahali v slovo in se peljali proti Heldenbergu. Za dopoldansko vodenje po hlevih z lipicanci smo bili znova prepozni, toda to nas ni pretirano motilo. Sprehodili smo se po angleškem vrtu, kjer so se otroci na praznem podstavku spremenili v mlade imperatorje, vojskovodje in jezične dohtarje.
Tole napišem, potem pa tečem, kar me noge neso...
Draženje drugega, predvsem seveda z namišljenimi zaljubljenostmi, je dalo povod za besno lovljenje in jezo. Mladost je norost, kaj se more. Ko smo prišli do odcepa proti hlevom lipicancev, ni bilo nikjer prepovedi vstopa. Zato smo si ogledali zunanje ograde, sedli na Krpanovo kobilico in v veliki hali opazovali z balkona trening konj. 
Krpan in kobilica
Precej bolj mirno je bilo kot na Dunaju, pa nič bolj elegantno. Trening pač, ne pa prava predstava. Vrnili smo se nazaj na pot in se vzpeli do spominskega parka. Panteon in spomeniki številnim posestnikom, generalom in vojakom iz prve polovice 19. stoletja, so bili sicer zanimivi, pa nič več kot to. 
Trening na Heldenbergu
Poznali tako ali tako nismo skoraj nikogar. Le grof Radetzky, ki ima tukaj svoj grob, nam je bil znan. Bolj kot po svojem življenju in morebitnih dosežkih, po maršu, ob katerem vsako leto številni ploskajo in topotajo na novoletnem koncertu. Odkrili smo tudi cesarsko kolono, kjer so nekatera imena zvenela veliko bolj znano. 
Heldenberg
Nekaj smo torej odnesli od ur zgodovine. Marija Terezija ni bila videti prav nič mogočno, bolj kot navadna mamka. Kako lahko videz vara! Mimo spomenika padlim vojakom smo prišli do vstopa v območje gomil in rekonstrukcije neolitske vasi. Nenavadni totemi iz lesa in keramike so bili preprosto hecni. 
Konec, sredina in začetek
V kočah je bilo možno videti, kako so nekoč drobili pšenico in strojili usnje. Otrokom je šlo kar dobro, igra jih je zabavala. V koči čarovnice so lobanje in drugi ostanki živali delovali kar malo grozljivo. Zanimiva dekoracija pa je bila na fasadi ene od stavb. Joške so štrlele iz stene. Izvirno. 
Mimo totemov proti gomilam
Poslovili smo se od pisanih vzorcev in se vrnili v muzej. Sprehodili smo se mimo izvirnih predmetov in prikaza bojišča bitke pri Aspernu. Številne svinčene figurice so si jezno stale nasproti. Mimo kostka smo prišli nazaj do muzejske trgovine, se na kratko ustavili, potem pa…ločili. 
Rekonstrukcija neolitske vasi
Z Nejcem in Žanom smo šli malo višje poiskati zakladek. Našli smo ga na vrhu hriba, ob zidanem stolpiču. Wallhala. Po povratku do avtodoma, je Maja izjavila, da je avtomobili ne zanimajo. Zamenjavo smo našli pri sosedih in se v muzeju oldtimerjev sprehodili mimo številnih zanimivih primerkov. 
V brlogu čarovnice
Jaz bolj podrobno, otroci pa zgolj na hitro. So bile veliko bolj kot zloščena pločevina zanimive video igrice. Hm, vsak ima svoje veselje. Jaz sem se sprehodil od najstarejših primerkov, do impresivne zbirke avtomobilov znamke Porsche. Hecen je bil ultra kičasti avto, ves odet v kristalčke, motor pa, kot bi bil zlat. 
Kič na kubik
Kaj vse si bodo ljudje še izmislili? Med avtomobili je stal nagačen slon, motorji so vabili. Ker nisem ravno tehnični tip, sem se sprehodil, bil navdušen in nič več. S težavo sem odtrgal otroke z dirkalne steze in odšli smo na kosilo. Po njem je sledil premik proti Loisiumu, sodobni vinski kleti. 
Porschi
Do mesteca Langenlois, kjer pa smo po nekaj čudnih obratih ugotovili, da je dosti bolje slediti tablam kot navigaciji. Končno smo pred sabo zagledali stavbo Loisiuma. Nenavadno sivo kovinsko kocko, za katero bi si mislil vse drugo prej, kot da gre za vinsko klet. 
Loisium
Mimo hotela smo privijugali do parkirišča, počakali na Petra, ki se je v vasici še bolj zaplezal in nato odšli do vhoda. Iz glavne stavbe smo končno prišli do vinskih trsov, šli do vrat, ki so nas po nekaj čakanja spustila v multimedijski prostor. Tu pa se je dogajalo. 
Multimedijska predstava o vinu
Menjavanje barv, vodomet, zgodba vina, projekcija na stene in na koncu še Bakhus, ki me je prav grdo pošprical. Z vodo. Pacek, ko bi bilo vsaj vino. Spet je vse teklo, glasba je dajala ritem, huh, tako se prodaja vino. In tu ne gre zgolj zanj, gre za doživetje. 
Bakhus
Mimo starih lesenih sodov smo stopali skozi podzemlje, letniki, ki so dozoreli daleč pred nami, so nam cedili sline. Vstopili smo v prostore stare domačije, ki pa je bila poleg prave etnološke zbirke tudi neizmerno zabavna. Slika, na kateri je zborček pravih dedcev z odpiranjem ust prepeval neko čudno pesem, kopita čevljev, ki so udarjala v taktu, čudne tinkture v velikih steklenicah. 
Hrastovi sodi so polni
Mimo velike preše smo znova prišli v svet vina, hrastovi sodovi so stali v vrsti, kaj je znotraj so namigovali napisi na njih. Seveda pa gre čas naprej in na koncu so bili že sodovi iz nerjavne pločevine. Stojala s šampanjci in sod z več kot 16.700 litri vina. 
Na teh se je pa nabralo prahu...
Huh, v celem življenju ga ne bi toliko popil, še Frakelj bi imel rahle težave. Sodobna umetnost, skoraj prava galerija, še vedno s pridihom vina in že smo mimo neskončnih podob v ogledalih prikorakali do izhoda. Pokušina vina oziroma sokov za otroke je zaključila naš obisk. 
Le kakšne zvarke je nekdanji gospodar tu varil?
Vina se nam niso zdela nič posebnega. Še najboljši je bil dejansko sok. Mogoče smo razvajeni od domače kapljice, kaj pa vem. Znova smo križarili naprej, pot ni bila pretirano dolga, koordinate so bile znane. Šli smo do St. Pöltna, glavnega mesta Dolnje Avstrije.
Na zdravje!
Tam smo parkirali za zapori, kolega avtodomar je sporočal, da tu ni nobenih težav. Pa še blizu je bilo do Aquacityja, bazenov, primernih ravno za večerno namakanje. V večjem bazenu so imeli ravno trening, kar pa nas sploh ni motilo. Mi smo si želeli le ležernega razvajanja in to je manjši, bolj ali manj masažni bazen z bližnjimi brbotalčki več kot omogočal. 
Razvajanje do onemoglosti
Razvajanje do onemoglosti. Otroci so bili seveda precej bolj za akcijo. Zato so se lovili po bazenu, zlezli eden drugemu na ramena in se nato prerivali. Prave gladiatorske igre. Smeha je bilo seveda veliko. Ko se je veliki bazen izpraznil, so takoj odšli na skakalnice in tam uganjali norčije. 
Prerivanje
Skoki na glavo, noge, ploh, bombico, obrati v zraku, špricanje, juhuhu. Še Majo je zajelo veselje do norenja in hitro se jim je pridružila. Šele ko so nas že malo postrani gledali, da zapirajo, smo se posvaljkali do garderob in nato znova na svežem zraku odpeketali do avtodomov. 
Na glavo!
Še hitri načrt za zgodnje jutranje potepanje dela druščine, nato pa smo že utrujeno popadali vsak v svojo posteljo.

SANKT PÖLTEN, MELK, SCHALLABURG – 30.4.2011 – Zjutraj sem vstal že okoli šestih in začuda so bili tudi Peter in fanta že pripravljeni na našo rekreacijo. Vzeli smo skirce in odrinili nad mesto. Z roba travnika se nam je odpiral kar lep pogled, najdeni zakladek pa je bil še dodatna vrednost. 
Parkirišče za zapori
Sledil je strm spust v center mesta, neuspešno brskanje okoli železniške postaje in odkrivanje skrivnosti prestolnice. Šli smo mimo Frančiškine cerkve, zavili do tržnice, ki se je ravno razbohotila na trgu pred stolnico, nato pa že poganjali nazaj proti avtodomu. 
Triperesna deteljica
Po zajtrku je bila hitro sprejeta odločitev, da gremo čez center še vsi skupaj, vse do deželnega muzeja. Otroci so dobili skirce, tastari smo morali pa kar peš. Mimo mestne hiše smo po ozkih mestnih ulicah stopali do klepetulj, ki sta tržni dan izkoristili za izmenjavo vseh novosti. Danes so okoli njiju naložili sveže cvetje. 
Klepetulji
Tržnica je bila v polnem razcvetu, prodajalo in kupovalo se je marsikaj. Stopili smo v stolnico in se sprehodili po notranjosti. Lepota bi rekli nekateri, drugi pa bi zgolj zamahnili z roko. Kič. No ja, okusi so različni, meni je bila kar všeč. Ljudje med mašo vsaj lahko kam pogledajo, da drugi ne opazijo takoj njihovega zehanja. 
Stolnica
Tako je, kaj se more. Do muzeja sedaj ni bilo več daleč. Muzej sodobnih oblik in interaktivne notranjosti ni ravno obsežen. Pa to ni nič slabega, saj ga je bilo ravno prav, da se otroci niso začeli dolgočasiti. Izvedeli smo nekaj o ekologiji, videli vse mogoče čilije, se slikali s korenčkom in kolerabo, stekli skozi galerijo, se srečali s preteklostjo, minerali, podzemljem, življem. 
Deželni muzej
Nekatere nagačene živali so bile tudi iz bolj severnih dežel, nismo bili prepričani, če so po zadnji ledeni dobi kaj tlačile tla v teh krajih. Razen v kakšnem živalskem vrtu seveda. Torej vsem kar ima Dolnja Avstrija za ponuditi. Med odkrivanjem muzejskih eksponatov smo se izgubljali in znova našli, pa znova šli vsak po svoje. 
Zelje in korenček
Na koncu kar nismo mogli verjeti, da smo videli že vse. Pa kljub temu je bilo zanimivega veliko. Priporočljivo. Na izhodu smo narabutali še semena redkvic, se počakali ob bazenčku in nato odrivali znova proti centru mesta. Časa in volje za postanek ni bilo, mimo pisanih hiš smo klepetali proti avtodomom. 
Kako pa to deluje?
Ti so nas kljub soseščini dokaj sumljive sorte pričakali takšni, kot smo jih pustili. Odpeljali smo se iz mesta in sledili smerokazom za Melk. Daleč ni bilo, že smo se spuščali in tako z viška opazovali svoj cilj – znameniti samostan. Parkirišče je bilo veliko in dokaj prazno. 
Dolnja Avstrija v sliki in besedi
Med pripravami kosila in mlaskanjem dobrot nas tako ni nihče motil. Le oblaki so nekam čudno potemneli. Pa saj bo, smo si rekli. Ko smo pomlaskali dobrote, so bili pri sosedovih še vedno na polovici. Naj jim tekne. Čez parkirišče in po dvojnem stopnišču smo prišli pred vhod v samostanska poslopja. 
Mogočnost samostana se vidi že s ceste
Na dvorišču z vodnjakom smo dobili karte, nato pa sedli in počakali na sopotnike. Vzpeli smo se do muzeja. Verske zadeve, predstavljene na dokaj sodoben način. Pisane barve so poživile sicer značilne zadeve iz cerkvenih zakladnic. Monštrance, mašni plašči, knjige, kelihi, dragocene slike, relikviariji, kipi. In seveda predstavitev nastajanja samostana. 
Samostansko dvorišče
Marmornata dvorana je bila veličastna. V vsej njeni lepoti smo jo uspeli doživeti še preden so se noter zgrnili številni, ki so kot ovce sledili vodički. Razgled na mesto Melk z balkona je bil zanimiv, pogled v nebo pa precej bolj grozljiv. Oblaki so se gostili, videli smo, da čakajo samo še na iglo, ki jih bo preluknjala. V daljavi je tako ali tako že lilo. 
Moderna predstavitev klerikalnega
V samostanski knjižnici smo podoživljali podobno, vendar večjo, dvorano narodne knjižnice. Starinske knjige na visokih policah, globusi, posebej pomembni primerki pod steklom. Zavito stopnišče nas je spuščalo v neskončnost. Res? Kje pa, zgolj do samostanske cerkve. 
Marmorna dvorana
Velika, pisana, kičasta. Takšna, kot mora biti. Sv. Benedikt je nad nami doživljal triumf, sv. Mihael se je moral zadovoljiti z enim izmed oltarjev. Vse načičkano, zlato, marmornato, prebogato. Kaj pa ubožnost, odrekanje, popotnica za posmrtno življenje? Kdo bi vedel… 
Temno nebo nad Melkom
Nebo je bilo še vedno črno, rumene stene samostana so žarele na temni podlagi. Toda ulilo se ni. Ugotovili smo še, da se samostanski vrt odpre dan kasneje, nato pa stopali nazaj do avtodoma. Suh sem sedel za volan, le kako, da se ni ulilo? 
Samostanska knjižnica
Ker se je dan že nagibal v pozno popoldne smo pogledali na zemljevid in ugotovili, da je v bližini le grad Schallaburg. Zakaj pa ne, gremo si ga pogledat. Vožnje ni bilo veliko, zadnjih nekaj sto metrov pa smo se kar strmo vzpeli. Saj je prav, grad mora biti vendar na točki visoko nad ravnino. 
Triumf svetega Benedikta
Parkirali smo in skozi grajski park pohiteli do vhoda. Nismo namreč vedeli, do kdaj je v grad sploh možno vstopiti. Tudi otrokom smo igrala obljubili za kasneje. Pa ni bilo težav, časa je bilo še dovolj. Na grajskem dvorišču nas je presenetila beneška gondola. 
Samostanski vrt pred nalivom
Sploh nismo vedeli, da grad gosti eno pomembnejših letošnjih razstav. Benetke v vsem svojem sijaju. Pa smo jih še za trenutek pustili vnemar in si ogledali sam grad. Jaz sem prevajal napise o posameznih prostorih, sami zgodovini gradu in gospodi, ki je nekoč od tu gor vladala številnim podložnikom. 
Grad Schallaburg
Kapela, stolpi, obzidje, vodnjak. Pogled na grajski vrt. Zanimivo. Tastari so z zanimanjem poslušali moje prevode, otroci pa so se kmalu začeli dolgočasiti in so si izbrali svojo zabavo. Zakaj pa ne? Ostal nam je še ogled beneške razstave. V njej so zbrali vse, kar je možno v Avstriji najti o Benetkah. 
Notranje dvorišče z beneško gondolo
Postrgali so arhive narodne knjižnice, muzejev na Dunaju in tako ustvarili enkratno predstavitev tega severno italijanskega mesta. Knjige, nakit, slike, modeli ladij, pomembni Benečani, karneval. Živa in Ajda sta se oblekli v Benečanki in prestrašili vsakogar, ki je prišel mimo. 
Tu noter so nekdaj metali poredne otroke...
Predstavljajte si, da se kip v poltemni dvorani kar naenkrat premakne. He, he, he. Tudi grajska trgovina je bila polna izdelkov, značilnih za Benetke. Ko smo v zadnjih minutah pred zaprtjem prišli iz gradu, je bilo treba še otrokom izpolniti obljubljeno. Igrala. 
Vse kar ste hoteli vedeti o Benetkah
Leseni zmaj in še marsikaj zanimivega okoli njega. Seveda je bila zabava takoj na vrhuncu, norenje, stikanje, igranje. Tastari smo samo gledali od daleč. Skozi park smo se vračali proti avtodomu. Jaz sem jo mahnil še malo naokoli, šel do vasi na ravnini nad gradom in se mimo ostankov manjšega izkopa vrnil do avtodoma. 
Če se kip premakne...
Premaknili smo se na višje parkirišče, kjer je bil poleg Petra še en avtodom. Meni premikanje ni bilo nič po volji, pa tudi sicer je vreme danes ustvarilo nekam nizek pritisk. Obsedeli smo vsak v svojem avtodomu, kot bi bili skregani. Sicer pa nič narobe, počitek nam je čisto dobro del. Jutri bo namreč še kar naporen dan. 
Koga bo pohrustal zmaj?

HAUBIVERSUM, ERLEBNISWELT MENDLINGTAL – 1.5.2011 – Zjutraj nismo preveč poležavali. Odpeljali smo se čez hribe in doline, po razgibani pokrajini, med vasicami in travniki. Naš cilj je bil Petzenkirchen, kjer stoji ena od velikih pekarn, ki kruh in druge pekovske izdelke razvaža po celi Evropi in tudi širše. 
Svet peke
Poleg pekarne so ustvarili Haubiversum, svet peke. Najti jih niti ni bilo pretežko, čeprav se je vasica izkazala s svojimi ozkimi ulicami. Ki smo jih seveda obrali, namesto, da bi se pripeljali malo naokoli kot gospodje. Jah, taki smo. Da pa Haubiversum zagledaš že od daleč, je zaslužen stolp, ki ga obdajajo pšenični klasi. Zanimivo. 
Kaj pa naj s tem?
Pristali smo v prodajalni, kjer se vodenje tudi začne. Mize so bile kar polne, ljudje sem pridejo na zajtrk, kavo ali pa se posladkajo s kakšno od tortic. Predvsem slednje se nam sploh niso zdele drage. Toda časa ni bilo, že nas je dekle odpeljalo v prostor, kjer smo si umili roke in si v naslednjem, kot pravi peki, začeli zvijati svoje pecivo. 
Kot pravi peki...
Ko smo gledali navodila na steni, se nam je zdelo enostavno. Še toliko bolj, ko je vodička zgolj nekajkrat prevrgla testo in pletenka je bila končana. Seveda se je na koncu pokazalo, da le ne gre tako zlahka. Je bilo pa zato toliko več smeha. Ko nam je nekako uspelo, s pomočjo ali brez, smo testo pomočili v vodo in nato v sol, sezam, mak, semena, po želji. 
Naše umetnine
Vsak je dobil zastavico in odšel na peko, mi pa naprej na ogled. Sprehodili smo se ob razlagi zgodovine, vse od začetkov v mali pekarni, razvoza kruha do bližnjih sosedov in današnje tovarne s številnimi tovornjaki, ki pekovske izdelke razvažajo tudi do Dubaja. Ker smo bili v tovarni v nedeljo, se žal ni nič kaj veliko dogajalo. 
Zgodovina podjetja
Videli smo prostore, kjer izdelujejo žemlje, vse od začetka do končne peke oziroma zmrzovanja, izvedeli, da se naše pletenke še vedno delajo ročno, pokušali različne vrste kruha, bili v laboratoriju, se greli v peči in hladili v zamrzovalniku. Ni, da ni. Na koncu smo se nabasali z odličnim tiramisujem in jagodno kremo, se predvsem nasmejali vodički, ki je ob omembi Slovenije skoraj omedlela. 
Proizvodnja žemelj v nedeljo stoji
Vraga, saj smo sosedje, ona pa je oči izbuljila, kot da prihajamo z Marsa. Po vodenju so nas že čakale naše pletenke, vzeli smo vsak svojo in jo prihranili za malico. Pofirbcali smo po trgovini, nakupili nekaj malenkosti in se odpravili proti avtodomu. 
Katera bo pa tega pohrustala?
Naš naslednji cilj je bil Scheibbs, kjer smo si obetali popoldansko zabavo v bazenu. Malo nas je sicer skrbelo, ker je v vodničku pisalo, da je te dni zaprt. A na internetu podatka o tem nismo našli. Ko smo zapeljali na povsem prazno parkirišče, smo takoj vedeli, koliko je ura. 
Pečka
Še sreča, da smo se tu ustavili spotoma. Če bi vozili nekaj deset kilometrov daleč gledat zaprto stavbo, bi se že po glavi tolkel. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo dalje. Naslednji cilj – doživljajski svet Mendlingtala. Vožnja ni bila dolga, te kraje smo nekoliko poznali že od svojih zimskih doživetij. 
Naši izdelki so bili dobra malica
Parkirali smo in že sva delala bojni načrt za naprej. Dedca. Ženki sta kuhali okusno kosilo. Oblaki nad nami so se gostili, občasno se je ulilo. Nič kaj primerno vreme za sprehod po soteski. Ali pač? Po kosilu smo se odpravili mimo jezerca, čez cesto in navzdol proti vhodu. 
Jezerce pri parkirišču
Za začetek smo si pogledali domovanje tipične holcarske družine, na kratko prisluhnili pripovedovanjem starejših o življenju v in ob tej soteski, otroci pa so odkrili celo tobogan. Do žage venecijanke ni bilo daleč. Ker smo ubodli ogled ravno na pravi dan, smo si lahko ogledali, kako deluje v živo. 
Muzej
Prav zanimivo je bilo videti, kako so rezali hlode na deske in plohe različnih debelin. Tako narezani les verjetno porabijo za vzdrževanje poti v soteski. Kot bi vedel, kdaj mora začeti, se je ob vstopu v sotesko ulil dež. Voda je bila povsod, pod nami je bučala, nad nami pršela, v čevljih čofotala. Hurej. 
Žaga venecijanka
Trdno držeč marele smo šli mimo grabelj, kjer se je nekoč ustavil les, ki so ga splavili višje gori. Soteska je bila nekje dokaj široka, spet drugje pa smo hodili stisnjeni po leseni brvi povsem ob steni. Postanki na mestih, kamor dež ni segel, so bili seveda obvezni. Bodisi pod steno, v kožarici ali na prostoru za malico. 
Rake in grablje
Soteska se je znova zožila, brvi so preskakovale z ene strani na drugo. Ker je bil les spolzek, nekaj previdnosti ni bilo odveč. Prišli smo do izvira Grasseger, se sprehodili nekaj korakov do njega, potem pa v mlinu ob potočku že pocukali za rokav mlinarja. 
Voda zgoraj, voda spodaj, voda vsepovsod
Resda je že pospravljal stvari, prav zgodnji namreč nismo bili. Toda dovolil nam je, da smo si mlin pogledali, moko pa nam je kljub ceniku na steni hotel na vsak način podariti. Pa smo mu vseeno v roko stisnili nekaj kovancev, da bo imel vsaj za kakšen pir. Ker nam je dal res dobro mero, pa smo mu še odnesli namleto moko do avtomobila. 
V mlinu
Zgolj malo naprej smo prišli do konca poti, v gostilno, ki je tam vabila, se nam ni dalo, zato smo kar obrnili. Stopili smo še do ribogojnice, nato pa med kapljicami vijugali proti izhodišču. Hoja po spolzkem lesu je še vedno zahtevala nekaj previdnosti. Na blagajni ni bilo nikogar več, ogled torej bolj pozno prost. 
Povratek čez deročo vodo
Odpeljali smo v deževni večer, vijugali gor in dol v smeri Leobna. Ob vzponu nad Eisenerzom smo z razgledom na povsem pobrano pobočje dnevnega kopa ustavili na počivališču ob cesti, izpraznili stranišča in se po nekaj počitka odločili, da sploh ne gremo naprej. 
Škratek vedri
Čisto v redu je bilo, cesta zadosti proč, prometa tako ali tako ne preveč. Torej bomo lahko v miru prespali. Otroci so po večerji spet imeli svojo zabavo, tastari pa smo klepetali, kaj pa bi drugega. Večer je minil kot bi mignil, načrti za naslednji dan so bili narejeni, gremo spat!
Slovo od Mendlingtala
 
IKEA, LJUBELJ – 2.5.2011 – Zjutraj smo se pretegnili, nato pa odpeljali naprej. Čez sedlo smo odvijugali navzdol proti dolini, zapeljali pri Leobnu na avtocesto in ji sledili proti Celovcu. Tam je avtodom že skoraj sam znal proti Ikeji. 
Od hriba je ostalo bore malo
Hitro smo jo obredli, nakupili nekaj nepotrebnih malenkosti, pohrustali hrenovke, počakali na Petra, nato pa odrajžali naprej proti Borovljam. Sosedje so imeli načrt še za napad na bližnje trgovine, ki pa nas niso zadosti pritegnile. Pot nam je bila znana še iz nekdanjih nakupovalnih izletov, v tistih »dobrih starih časih«. 
Itak, hrenovke za pol evra...
Vzpon na Ljubelj je minil kar hitro, zapeljali smo mimo prodajalne Kompasa in pod hotelom parkirali. Otrokom se ni dalo nikamor, jaz pa sem stekel po Bornovi poti, šel skozi tunel in nato poiskal zanimiv zaklad med skalami, na dosegu rok. 
Pogled z Bornove poti na Rjavo peč
Vrnil sem se do avtodoma in skupaj z Ajdo odšel do cerkvice. Ko sva se vrnila do avtodoma, je poleg nas že stal Peter. Dala sva mu napotke za raziskovanje, nato pa smo le še pomahali v pozdrav, odpeljali v dolino in naprej proti domu. Naše počitnice so se iztekale…
Cerkvica sv. Ane