torek, 27. oktober 2015

Noč čarovnic v Mirabilandiji

ODHOD PROTI MIRABILANDIJI – 23.10.2015 – Potem ko smo pred nekaj dnevi Ajdo srečno oddali na letališču Brnik in je že uživala v kitajskem Kunmingu, smo mi z Majo in Živo razmišljali kam in kako. Seveda je bila za Živo edina prava možnost zabaviščni park. Ko sem ugotovil, da so cene v Mirabilandiji v času Halloweena smešno nizke, park odprt dlje kot običajno in v Ravenni nov zaklad, je bila odločitev dejansko že sprejeta. 
Halloween, prihajamo!
Priprave so tekle čez teden, v petek smo zgolj še skočili v avtodom, pomahali babici in zgodaj popoldan odpeljali. Avtocesta proti Sežani je bila takšna kot vedno. Postanek tam tudi. Za točenje cenejšega goriva in hiter nakup vsega kar smo pozabili v bližnjem Lidlu. Nato pa smo bili že čez mejo, peljali v smeri juga, zavili pred plačilom cestnine na lokalno cesto in ji verno sledili, upoštevajoč namige navigacije, proti našemu cilju. 
Večerni nakupi
Srečno smo peljali mimo Benetk in vožnjo nadaljevali v smeri Chioggie ter naprej proti Ravenni. Ura je bila že kar pozna, vendar nisem bil zaspan, za kar je vsake toliko poskrbelo ropotanje ob vožnji čez nemarno narejene diletacije. Tako se nisem oziral na predhodno pripravljene možnosti za spanje, peljali smo do parkirišča ob zabaviščnem parku, kjer smo najprej zgrešili uvoz, nato pa ga z obračanjem le dosegli. 
Sončni vzhod
Malo smo uvijali med avtodomi, saj se ob tako praznem parkirišču nismo mogli odločiti za najboljše mesto. Ob uspavajočem žlobudranju dveh Italijanov v bližini smo kmalu zaspali. 

PRVI DAN MIRABILANDIJE – 24.10.2015 – Zjutraj kljub poznemu odhodu v posteljo nisem mogel spati. Snel sem kolo in potem, ko sem razvozlal zanke krožišč, podhodov in prehodov v bližini parka, končno prišel na dokaj zaraščeno kolesarsko stezo. V bližnjem jezeru so se okopali prvi sončni žarki, ko sem bicikliral proti moji prvi jutranji točki – detlu. 
Kolesarska steza po Italijansko
Pa ni šlo za ptiča, temveč disko klub, ki so ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja ob nekem preblisku zmedenega arhitekta in očitno mastni podkupnini postavili sredi pravega raja za ptice. In dejansko je bila zadeva očitno res nekaj posebnega, na kar spominjajo ostanki še danes. Je pa moral arhitekt skaditi nekaj močnega, ker so se mu menda med projektiranjem prikazovali krogi in aligatorji. 
Ploščad in nekdanji disco
Sprehodil sem se po ploščadi, našel škatlico, nato pa odbicikliral naprej, do poti soli. Premočena vsebina ob enem izmed kanalov, ki so očitno namakali soline me ni ravno navdušila, ura je bila že kar precej, obrnil sem in odbicikliral nazaj. Nič nisem bil prezgoden, dekleta so imela zajtrk že pripravljen. 
Kanal
Sledile so še zadnje priprave, nato pa smo korakali proti parku. Pretirane gneče ni bilo, hitro smo bili skozi vhodni del in obstali pred prehodom. Kmalu nam je bilo jasno zakaj. Uvodna predstava se je dogajala prav tam, gusarji, ki naj bi bili glede na poslikavo obraza očitno mrtvi, so poplesavali, se mečevali in skakali sem in tja. 
Uvodna predstava
Sledilo je še nekaj country deklin v kratkih kiklah in že so se varnostniki umaknili in nas spustili naprej. Premišljevanj kam, ni bilo preveč, zavili smo proti Katunu in potem ko sem na improvizirani giljotini ostal brez glave, ugotovili, da smo prišli med prvimi. Seveda je na tem vlakcu samo prva vrsta dovolj dobra. 
Nekaj miganja menda mrtvih gusarjev
Že smo se peljali bingljajočih nog naokrog in se ob tem kot običajno poznavalsko nasmihali vreščanju drugih obiskovalcev. Sledil je Pakal, vlakec, ki je klasika vseh podobnih parkov, nato pa smo uvijali malo sem in malo tja ter pristali na dirkalni stezi. Sedli smo v avtomobilčke, motorji so zarohneli in po polžje smo se začeli premikati po stezi naokoli. 
Čakanje na prvo vrsto
Ker je v bližini vlakec, ki vozi okoli parka, smo šli do njega, še prej pa po povabilu bučke zavili v nekakšen tunel groze. Za otroke. Majhne. No, tudi mi smo se zabavali, ko je na vsaki od postaj skozi tunel naša »vodička« razlagala, da smo angleško govoreči, nato pa je kakšna čarovnica povedala besedo ali dve, ki naj bi ju mi morali razumeti. 
Prvi spust pri Katunu
Seveda smo bili prestrašeni do kosti. Kao. Na koncu smo dobili bonbončke, ki smo jih pojedli med vožnjo okoli parka. Sledil je rafting, dekleti sta pod nebo odleteli s pernatimi pošastmi iz preteklosti, se zavrteli v šalčkah, potem pa smo šli še v dinozavrova jajca. Za kratko vožnjo smo ta dan verjetno čakali še najdlje. 
Tudi za starejše ...
Krneki je bila moja strokovna ugotovitev. Z Živo sva se zapeljala z blazino po toboganu, seveda smo šli tudi na iSpeeda, dekleti je znova prevzela zmešana hiša, nato pa je bil čas za kosilo. Danes so bile na vrsti dobrote moje enakovredne polovice, znova v parku pa smo soglasno sklenili, da se mora hrana malo poleči preden gremo na kaj res divjega. 
Veliko kolo
Končno smo našli Reset in tam z laserskimi pištolami povzročili pravi pokol med lučkami raznih barv. Dvakrat. Nato pa po predstavi s čarovnikom obsedeli na trgu ob jezeru. Tam je bil brezplačni internet na voljo, Ajda na drugem koncu sveta priklopljena in seveda so sporočila preko Skypa šibala sem in tja kot strela. Dokler ni bil na Kitajskem čas za spanje. 
V deželi dinozavrov
Tudi Živa je že zavijala z očmi, da bi bilo prav, da gremo naprej naokoli. Katun nekje v srednji vrsti je bil seveda čisto razočaranje, potolažil nas je malce Max s svojimi pustolovščinami. Prav nič pa ni dobro del mojemu želodcu, ki se je uprl vsakršnemu nadaljnjemu premetavanju. 
Ponorela hiša
Zato sta bila vlak, ki povsem mirno vozi okoli parka in pa veliko razgledno kolo prava za pomiritev. Ura se je bližala šesti, čas je bil za predstavo z avtomobili, letos v znamenju Hot Wheels in velikega lupinga precej manjšega avtomobilčka. Da o nekem nam čisto nerazumljivem, tako in drugače, italijanskem humorju ne govorimo. 
Bi kdo vstopil?
In žganju gum, divjemu obračanju, norenju z motorji. Ko se je dim polegel in predstava končala, je bilo veliko kolo najbližje, pogled na lučke pod nami z višine pa prav zanimiv. Vse naokoli so se odprle hiše strahov, vendar nas niso pritegnile. Nič ne bi razumeli, pa še vrste pred njimi so bile dolge. 
Luping
Zato je Maja raje odšla po računalnik, da bi Ajdi poslali še željene datoteke, midva z Živo sva se med tem zabavala na starinskem karuzelu in firbcanju po trgovinah. Skupaj smo prisluhnili prepevanju na trgu pred gledališčem in si malo pred deseto zvečer pogledali še končno predstavo. 
Ena od predstav
Dan je bil naporen, sam sem Ajdi izpred parka poslal še zadnje sporočilo, nato pa se pridružil dekletoma v avtodomu. Parkirišče se je napolnilo, tudi slovenskih registrskih tablic smo videli kar nekaj. Preden smo padli v posteljo in zaspali. 

DRUGI DAN MIRABILANDIJE – 25.10.2015 – Jutro me je ujelo na kolesu, pot je bila znana, cilji malo manj. Ker je bil prvi in najbolj spotoma, sem se zapodil v borov gozdiček in iskal podatke, ki so me pripeljali do končne škatlice. To je bilo še najtežje najti, z nekaj izkušnjami, pa se je, skladna z imenom zaklada, znašla v mojih rokah. 
Upokojeni stolp
Nadaljeval sem do upokojenega stolpa, katerega zlati časi so odšli za vedno, nato pa se čudil nagnjenemu svetilniku. Očitno je bila gradnja nekoč v Italiji bolj stvar občutka kot premisleka. Sledil je še obisk solnih polj v bližini Cervie, nato pa sem bicikliral nazaj. Čeprav je bilo jutro ta dan uro daljše, se je čas odprtja parka približeval. 
Dobrodošli ... ho, ho, ho ...
Seveda smo bili tudi tokrat v parku pravočasno, nič nismo hoteli zamuditi. In ne le to. Tudi začetek je bil prav takšen, kot se spodobi, seveda smo sedli v prvo vrsto Katuna in se odvrteli na skoraj praznem vlakcu naokoli. Danes odpora pred vodnimi atrakcijami ni bilo več, zato smo se že zgodaj napotili na Rio Bravo. 
A vidite tole?
Dokaj divji rafting je hitro minil, vrtenja pa smo za nekaj časa imeli zadosti. Mirabilandia express nas je popeljala naokoli po parku, pa vendarle kar preveč umirila, zato sta dekleti hoteli akcijo. Zavrteli sta se z divjim medvedom, na koncu pa bili kar tiho ob vprašanju, ali so pregrinjalo, ki med vožnjo prekrije vreščeče potnike, res zamenjali ali ne. 
Pralnica
Pred časom je bilo videti, kot da izvira iz srednjega veka. Z vso umazanijo in prahom vred. Autosplash ali pralnica skozi katero pelješ svoj kanu, nas ni pretirano zmočila, kar pa je bilo že na nas mokrega, je posušil iSpeed. Izstrelitev z veliko hitrostjo v zaporedje obratov in lupingov je seveda nekaj posebnega, ne glede na to v kateri vrsti sediš. 
24 ur Mirabilandije
Streljanje z laserjem nam je šlo danes še bolje, podirali smo svoje rekorde, Živa je bila sploh najboljša. Spust po toboganu, kjer je vode le za vzorec, je danes čakal Majo in mene. Po predstavi smo se znova javili Ajdi, ob tem pa verjeli, da nas vsaj malo pogreša. Ko smo se od drugega konca sveta poslovili, smo šli znova na Rio Bravo. 
Prvič in verjetno zadnjič v Ferrariju
Rafting je tokrat imel neprijetni dodatek. Zabave željni Italijani so v napravice na mostičku nad reko vrgli tisti evro ali dva in špricali vse, ki so se peljali spodaj. Ko bi jim le lahko vrnili, smo pihali od jeze. In se nato naokoli zapodili na tekmi za 24 ur Mirabilandije. Dneva še ni bilo konec, park smo hoteli videti tudi v dnevni svetlobi in kaj bi bilo za to primerneje kot veliko kolo, ki te dvigne v višave. 
Na velikem kolesu
Pohiteli smo na predstavo, tudi danes polno škripanja zavor, drsenja avtomobilov skozi ovinke in nenadkriljivega italijanskega humorja. Stereotipe o samih sebi so dvignili na raven odlične zabave za gledalce. Ko se je z vožnjo avtomobila čez veliki luping zabava končala, sva šla z Živo počakati na prvo vrsto iSpeeda.
Pogled na prizorišče škripanja zavor iz zraka
Kakšna minuta več ni bila nič v primerjavi z vihranjem las na mestu pred drugimi. Ko so pred teboj zgolj tračnice podivjanega vlakca. Maja naju je med vožnjo poslikala in posnela, premetavanja sem in tja je imela zadosti. Znova smo šli v pralnico in ker nam očitno vode ni bilo dovolj, še dvakrat na Rio Bravo. 
Vrtenje z mopedom
Tretjič se ni dalo več, saj so atrakcijo zapirali, tako kot tudi vse ostale. Ura zaprtja parka se je bližala. Pogledali smo si še zaključno predstavo, v nahrbtnik zbasali dve buči, katerih je bilo po parku seveda ogromno. Nekateri so z njimi celo igrali nogomet, tako da so ostanki ležali marsikje. Parku smo pomahali v slovo in odpujsali do avtodoma. 
Nov luping
Parkirišče se je že skoraj povsem izpraznilo. Ko smo povečerjali in opravili vse potrebno na oskrbni postaji, smo se odpeljali proti Ravenni. Tam smo, kot običajno malo pretreseni zaradi zguncane ceste, po kakšnih dveh obračanjih zaradi nepričakovano zaprtih cest pripeljali do parkirišča pri Ardei Purpurei. Nismo bili edini, plačal sem parkirnino, ki je res bolj simbolična in že smo se zazibali v sen.
Pozdrav množici

RAVENNA IN CHIOGGIA – 26.10.2015 – Jutro, sam, kolo. Naokoli po obrobju mesta, od ulične umetnosti, ene do druge. Vredne nasmeha, nekatere kar malo grozljive. Seveda iščoč škatlice, morebiti zgolj porinjene v pozabo, morebiti nekaj posebnega. Ko si jih z veseljem zapišeš v spomin. 
Street Art v Ravenni
Med njimi je bila tudi prava mojstrovina, v katero je bilo nedvomno vloženega veliko truda. Pri nekaterih sem zgolj zagrabil na pravem mestu, pri drugih begal okoli in pri sebi momljal, da tu že ne more biti nič. Pa je seveda bilo, le drug pogled je bil potreben. Ko sem našel vse na začrtani poti, eno celo prvi, sem se obrnil nazaj proti avtodomu. 
Pošast
Kolo sem postavil nazaj na nosilec in odšel budit dekleti. Saj je bil že dan, prav je bilo, da gremo naokoli. Pogledati po mestu. Ni bil naš prvi obisk, zato je bila odločitev, da pogled na slovite mozaike prepustimo danes drugim, hitra in jasna. Bolj so nas zanimale ulice, pogled v male trgovinice in ljudje. 
Stranski oltar v stolnici
Ki nam bodo hote ali ne prekrižali pot. Potem ko sem pregnal nekaj preganjavice, ki je v Italiji hočeš nočeš nekako vedno prisotna, smo jo mahnili proti stolnici, pogledali vanjo, nato pa čez Piazzo Caduti Per la Liberta stopali proti baziliki di'sant Apollinare Nuovo, kjer smo predvsem našli škatlico, pokukali z vrat v notranjost in šibali naprej. 
Eden od trgov v Ravenni
Piazzo del Popolo so v večjem delu obnavljali, zato se tam nismo prav dolgo zadržali, že smo se mimo trgovinic z dišečo ponudbo odpravili do bazilike San Giovannni Battista. Notri smo naleteli na igrajoče in pojoče jaslice in lep čas spremljali predstavo. Nato pa se, kar je bila seveda predvsem želja Žive, vračali proti parkirišču. 
Pojoče jaslice
Vmes smo zavili še v cerkvico, ki naj bi skrivala enega izmed najpomembnejših arheoloških najdišč zadnjih let v Italiji, seveda kaj drugega kot spet mozaike. Vprašanje je dobilo odločen odgovor, gremo dalje, kosilo bo treba narediti, pa utrujenost leze v noge. Prav. S parkirišča smo poiskali najbližjo pot do ceste, ki vodi proti severu in peljali proti Chioggi. 
Ardea Purpurea
Predvideni kratki postanki za škatlico ali dve so se izkazali za misijo nemogoče, sem pa po kratkem posvetu z Živo, obračanju in speči Maji, ki tako ni mogla imeti pripomb, odpeljal do fosilnih sipin pri kraju Italba. Z Živo sva se sprehodila po predvidenih poteh, naredila nekaj fotografij, nato pa smo odpeljali naprej proti dogovorjenemu parkirišču pred mestom Chioggia. 
Fosilne sipine
Tam sicer o avtodomih danes ni bilo ne duha ne sluha, pa se nismo vznemirjali. Plačal sem parkirnino, Maja je stopila za štedilnik, midva z Živo pa na sprehod. Šla sva proti centru mesta, skozi nezanimivo predmestje, čez most nad morjem, ob opazovanju ribiških čolničkov. 
Ribiči pred Chioggio
Nato pa nadaljevala skozi center mimo stolnice in drugih bolj ali manj zanimivih hiš, nekaterih v obnovi, drugih obnovljenih, tretjih v dokaj slabem stanju, do morja. Seveda sva takoj dobila v roke listek, kapitan, ki je bil videti vse prej kot morski volk je vabil na mamljivo vožnjo za res simbolično ceno. 
Mesto
Toda kaj, ko je bilo kosilo že skoraj na mizi, denarnica pa varno spravljena pri Maji. Čez mostiček sva prišla do cerkve di San Dominico, kjer sva se nekaj časa (znova) neuspešno vrtela, nato pa odšla ob Canalu Vena nazaj proti celini. S sprehodom sva bila več kot zadovoljna. 
Skušnjava
Čeprav bi težko rekel, da so to druge Benetke, kot se samooglašuje Chioggia, pa je mestece vendarle zanimivo, barvito, predvsem pa veliko manj zatrpano s turisti. Po kosilu smo se odpeljali v smeri Benetk in se v večernem mraku ustavili. Odpravil sem se okoli trdnjave Tron, ene od tistih, ki so bile obrambni zid mesta v laguni in iskal škatlice. 
Most
Tri so bile kar hitro v mojih rokah, le pri zadnji se je zataknilo. Sem malo brskal in iskal, pa nič. Mogoče je ni bilo več in so jo ribiči odnesli s seboj, v zameno pa pustili na pol prazno pločevinko koruze. Ali pa ima le noč svojo moč. Skoraj zagotovo. Ko sem se vračal proti avtomobilu so se namreč z območja trdnjave zaslišali glasovi, ki so bili slišati vse prej kot človeški. 
Odhod
Seveda sem pospešil korak in že smo zavijali na cesto in peljali v smeri doma. In vse bi bilo v redu, če ne bi na avtocesti pomislil, da morebiti navigacija ni nastavljena na izogibanje plačljivim odsekom. Hitro preverjanje, živčnost, hudovanje na Majo, ki ni takoj znala nastaviti vsega skupaj nazaj. 
Slovo od "malih Benetk"
Nekaj slabe volje, Živa je kot običajno samo še prilila olje na ogenj. Tako je namesto prijetnega klepeta med vožnjo v smeri Trsta vladala tišina. In smo po parkiranju na velikem parkirišču blizu izvira reke Timav tudi hitro in brez besed izginili v posteljo. 

TIMAV IN NAPOLEONICA – 27.10.2015 – Jutro v bližini izvira menda najkrajše reke v Italiji je bilo spet zgolj zame. Skočil sem pokonci in mimo cerkvice in začetkov reke, ki velikokrat ponikne, dokler končno na dan znova ne pride tu nad Trstom, stopal do manjše jame. 
Eden od izvirov
Kjer sem ugotovil, da imam s seboj veliko stvari. Toda prav nobene svetilke in ničesar, da bi lahko zapisal svoje ime na list papirja. Ni mi preostalo drugega, kot da se vrnem do izhodišča in v žep stlačim še te malenkosti. V samo jamo se nisem spuščal, saj to nikoli ni preveč varno, če si sam. In menda tudi ni prav dolga ali zanimiva. 
Jutranji pogled
Raje sem šel raziskovat položaje prve svetovne vojne, strelske jarke, skladišča, zaklonišča. Nisem vedel, da je tudi tu ob obali pred sto leti rožljalo orožje. Jarki, ki so nekoč skrivali vojake so me popeljali do razgledišča nad morjem, menda naj bi tu nekoč stal Atilov grad. Dvomim sicer, da je ta divji vojskovodja kdaj hodil tu okoli. 
Skrito presenečenje
Če pa bi že, bi si lepše mesto za svojo obmorsko rezidenco težko omislil. Mesto, kjer so izkopali tisto, kar je bilo nekoč pravcati dinozaver, je bilo trdno zaklenjeno, ravno tako pa tudi vhod v eno bolj zanimivih jam tega območja. Saj niti nisem bil prepričan, če bi jo res želel raziskovati. Sam. 
Sončno razmišljanje
Izgubljen v podzemlju, kjer menda za vsakim vogalom nate preži kdo drug kot sam Had. Obrnil sem se nazaj proti našemu domu, zbudil dekleta, oznanjal dan. Skočili sta pokonci, skupaj smo odšli do izvirov, gledali, kako izpod skal priteče voda. Razmišljali o njeni poti in si prebrali zapise na pojasnilnih tablah, lepo v domačem jeziku. 
Cerkev svetega Janeza Krstnika
Mesta so prava za meditiranje, razmišljanje o sebi in smislu in sploh vsem. Podali smo se še okoli cerkvice, nato pa zavili nazaj do avtodoma. Da bi ponovili napako izpred mesecev in nad stene, ki morje delijo od krasa, lezli skozi ozke ulice majhnih vasic, ni bilo za misliti. Raje smo zavili na avtocesto in tej sledili do pravega izvoza. 
Pogled proti Trstu
Brez težav smo pripeljali do znanega parkirišča, tam parkirali poleg avtodoma s švicarskimi tablicami in nadvse čudnim videzom. Ali gre za plezalce, ki so pozno jeseni kot ptice selivke prišli v tople kraje ali za domačo prodajalko ljubezni, ki si je omislila poceni sobico za užitke, smo lahko zgolj ugibali.
Napoleonica
Z Majo sva se sprehodila do razgledišča, od koder se lepo vidi Trst, nato pa smo zagrabili opremo in se podali po robu stene do stezice, ki vodi navzdol, do nižjih sektorjev. Takšna je bila Živina odločitev in seveda jo je bilo za spoštovati. Dva, ki sta se spuščala pred nami sta zasedla prvi lažji smeri, kar pa nas ni motilo preveč. 
Nave Scuola
Uredili smo opremo, nato pa se je Živa kot prva podala v šolo. Skoraj takšno je ime ene od smeri. Ker sva jo preplezala že pred časom, sva vedela, da ni pretežka, tudi ocena je prav takšna, kot je prav. Šlo ji je dobro, nobenih težav. Potem ko je ponovila svoj podvig, sem sledil še sam in smer splezal večkrat. 
Na vrhu stene
Še poln jutranje moči sem se moral zmigati. Maja se je danes odločila za počitek, nihče ji ni zameril. Tako je zgolj varovala, kar je bilo več kot prijazno. Smeri levo od nas so bile še vedno zasedene, zato smo si rekli, da gremo kar na kratki trojki. Saj res nista težki. Toda Živa je že kar malce pretiravala. 
Varovanje
Plezalk ni želela več obuti in v prvo smer se je podala bosa. Tako prvobitno že dolgo ni plezala. Seveda pa brez varovanja vseeno ne bi bilo prav, to je bilo takšno, kot mora biti. Potem ko je splezala prvo smer, sem jo ponovil še sam. Kar petkrat. Sem hotel ponoviti dosežek Žive izpred mesecev. 
Ponovitev
Ko je bilo vse skupaj bolj ali manj predmet stave. Med tem, ko je plezala drugo smer, so se v lažji daljši smeri zapodili novi plezalci. Tako smo po tem, ko sem seveda tudi drugo smer ponovil ravno tolikokrat kot prvo, odšli nazaj nad steno. Maja kuhati, Živa seveda počivati, sam pa nabirati žajbelj. 
Trojka
Tega je tu res veliko, kot plevel raste in poganja povsod. Ko sem se s polno vrečko vzpenjal nazaj nad rob, se grmičku, ki me je gostil, ni nič poznalo. Po kosilu sva z Majo odšla na Napoleonico. Smer, ki sem jo imel malo na piki, je pod seboj imela nekaj opreme. Kot bi nekdo hotel reči, da je rezervirana. 
Viola Mania
Tudi prav, odločil sem se za smer Viola Mania in jo kljub temu, da se mi je že malo poznala utrujenost, splezal do vrha brez večjih težav. Zato pa je šlo v drugo že težje, veliko višinskih metrov se je nabralo in bolečine v mišicah so rekle, da bo zadosti. Pospravila sva opremo, odšla do avtodoma, odpeljali smo se proti meji. 
Morje
V Sežani smo natočili gorivo, nato pa peljali naprej proti domu. Del počitnic je bil mimo, z izletom smo bili vsi po vrsti prav zadovoljni.