nedelja, 24. april 2016

Goli

Ime je takšno kot je. Nekaterim se bo zdelo glede na golo vršno pobočje seveda povsem razumljivo. Drugi se bodo ob njem zgolj tiho muzali. Kaj jim bo ob tem švigalo po mislih je seveda nepomembno vprašanje. Midva se, povsem spodobno oblečena seveda, o tem nisva spraševala. 
Sij
Šla sva mimo koče, ki tam v zatrepu doline osamljeno čaka, se začela vzpenjati in se ob tem spominjala časov, v katere bi se bilo tako lepo vrniti. Koliko let je že minilo, kar smo mlada druščina pohajali v teh koncih, gledali na kraje pod nami zviška, verjeli v neskončnost? Nedvomno veliko, preveč. 
Koča
Poseka se je že skoraj povsem zarasla, mimo preprostega znamenja sva se vzpenjala do studenčka in Jenkove planine. Presenečena, da se je v kočo, ki bolj sloni k sosedom, vrnilo življenje. Pridne roke so jo uredile, zanimivo se bo vrniti poleti, poklepetati z gospodarjem, videti, ali mu je naša govorica blizu. 
Goli in planina
Bi se res čudil, če bi temu ne bilo tako. Kratek razmislek, slovo od svetega Bernarda, že sva stopala po poti tam, na oni strani. Kjer sva se ob mravljišču na stezi spraševala, kdo ima tu domovinsko pravico. Je bil prej stanovanjski blok ali cesta? In kdo se bo moral umakniti? 
Bernard
Midva sva stopila mimo, malo naprej ugotavljala, da je posek zabrisal sledi. Malo po občutku sva sicer zgrešila pravo stezo, a vendarle prišla prav. Razgledi so se začeli odpirati, čeprav dan ni bil tisti, s kičasto modrino, kakšnim kosmom sladkorne vate in nežnim vetričem.
Belo
Še nekaj zavojev, greben in nato vrh. Najvišja točka. Seveda gola, razgledna, vse naokoli. In predvsem navzdol. V kraje, od koder sva prišla. In kamor se že vračava. Okoli naju so plesale rahle snežinke, zima je še tu nekje. 
Vrh
Zatopljena vsak v svoje misli sva se spuščala po znani poti. Potok je še vedno šumel, cvetice ob njem so prehitevale svoj čas. Vejica listavca je nežno objela bodice male smreke. Narava naredi vse tako, da je prav. Brez razlik in izjeme.
Nazaj?

nedelja, 17. april 2016

Srečanje

Večer je bil že pozabljen, rdečina zahodnih oblakov je izginila iz spomina kot sneg, ki je pozimi pokril ta pobočja. Toda dan je bil prijazen, komaj kakšen oblak se je pripeljal nad nas. Ki smo stopili iz Šmartna na pot, ki se imenuje prav tako, proti vrhu. Tri generacije iz tako različnih časov. Od včeraj do danes in obratno. 
Cvetoče barve
Stopali smo pod cvetočim drevjem, ki je bilo tako prepričano v pomlad, da na presenečenje zime in zadnji zamah z repom, sploh ni pomislilo. Na razpotju smo staknili glave, se odločali in na koncu je odločil kovanec. Ta je padel tako, da je bilo jasno, katera pot bo prava. Partizanska. Strma. Neposredna. Ko prav zares grizeš kolena. 
Pot
Vzdihi nezadovoljstva pred odločitvijo so sedaj potihnili, vzpenjali smo se in razmišljali o prijateljih, ki so čakali na vrhu. Sonce ga je objelo, kot bi znova hotelo pokazati, da je ta dan nekaj posebnega. Ko ob šmarnogorskem poldnevu stojimo v krogu, na mizi pa kava, sladkobne pregrehe, nagrade in darila. 
Sprejem
Tudi tokrat ni bilo čisto nič drugače. Prijazen sprejem, ko smo prisopihali mimo cerkve, se ozrli v daljavo in nato poklepetali z bližino. Presenečenje. Prišli so tudi prijatelji od daleč, njih je bilo še posebej lepo videti. Toliko zanimivega je bilo treba povedati. In verjetno bi stal še dolgo, obiral to in drugo, če ne bi dekleti pocukali za rokav. 
Geoprijatelji
Namignili, da bo treba znova v dolino, proti domu. Vprašanje, kje navzdol, je kmalu dobilo odgovor. Tam, kjer je bližje, sta sedaj brez metanja kovanca odločili najmlajši. In smo šli. Po slovesu seveda. Prav prijetno je bilo slišati prijazno besedo. Kajti, da bi slišal takšno na poti, to nima smisla čakati. 
Samotni cvet
Ta je že zdavnaj izginila s teh pobočij. Prav tako kot pozdrav in tisti iskreni – srečno. Tako brezosebno vsi hitijo navzgor in navzdol, zaverovani v svoje ure, ki odmerjajo ritem in povedo še marsikaj drugega. Le tega, kako pokimati sočloveku, žal še vedno – ne.
Oblaki se zbirajo ...

sobota, 16. april 2016

Na Grmado in do Marije

Kako neprimerno bolj spokojno je na ta grič na preddverju Ljubljane stopati v večernem času. Ko pomladanska toplota popusti in se nepregledne množice, ki svoje zadovoljstvo, takšno ali drugačno, iščejo tistih sto in nekaj metrov višje, izgubijo. Ko le sem in tja pride mimo prijazen pozdrav in se sence dneva prelevijo v mrak, ki oznanja prihod noči. 
Gledat te, so naše želje ...
Izhodišče je bilo kot običajno pri pokopališču, večerno spokojno. Nato pa sem mimo cerkve prišel do prvih globokih vdihov, gozd jih je dovoljeval. Saj je hoja na takšne griče vedno nekakšno romanje. Do samega sebe. In morebiti še koga drugega. Ki pravijo, da bedi nad nami. 
Pogled z viška
In nas gleda z viška, kot gleda cerkev, posvečena Mariji, na nas z vrha Šmarne gore. In so kot nekakšni biseri na njenem plašču po celem pobočju posejane kapelice in znamenja. Mimo katerih so speljane poti. Pri eni izmed njih, tisti žalostni, sem stopil na Romarsko pot in ji mimo Turškega kopita in novega znamenja sledil do poti na Grmado. 
Sončna reka
Vzpon je bil hiter, z vrha razgledi večerni, spust mimo narcis proti Vozni poti pa malo divji. Kot vedno, od kar je narava polegla drevje v tem koncu. In se je treba dričati, skakati, prestopati, dokler ne prideš do sledi človeka, ki skuša rešiti, kar se rešiti da. Kuge ni več, znamenje pa še ostaja. 
Kuga
Zavil sem znova navzgor, mimo samotne hiše in večernih sprehajalcev, do sedla, kjer se je že kazalo, da bo večer kmalu razlil svoje barve po nebu. Nekoliko bolj zamolkle, toda zato še lepše. Napovedovale so vreme, kazalo je dobro. Ker je bil ravno tak dan, sem seveda moral stopiti navzgor mimo sv. Sobote. 
Šmarnogorski počitek
In se nekoliko višje zazreti v hiške, drevesa, ceste, duše ljudi stotine metrov pod menoj. Ko sem obšel Marijo, da bo bolj držalo kar dvakrat, in se nato, v mraku, počasi spuščal znova navzdol, proti izhodišču, tja, kjer so se počasi že prižigale luči.
Barve

petek, 15. april 2016

Jeterbenk

Zgodnje jutro. Meglice so se počasi razkrajale, le tam nad kotlino so vztrajale v debelem ovoju. Ko sva iz Topola stopila navzgor. Tam do gostiln, ki jih ljudje spodaj ležečega mesta ob dela prostih dneh zasedejo do zadnjega kotička, je bil dih že tisti pravi. 
Pot do sonca
Nasmehnil sem se napisu, da je do najinega cilja še celih štirideset minut. Že prevečkrat sem bil tu, da bi ne vedel, da to velja zgolj za tiste, ki se s polnimi želodci komaj premikajo. Midva sva kar letela po ravnem mimo Katarine, ki se je prav svetniško zamaknjeno skrivala v belini. 
Meglice
Spomin je odplaval v čase, ko so bila dekleta še majhna in smo se tu ustavili v božičnem času. Preproste jaslice so bile takrat za nas prava čarovnija. Tokrat čas ni bil pravi, cerkev je bila že od daleč videti zapahnjena, kot se zagre. Ko hočeš posvetno bogastvo skriti pred prav takšnimi željami lokalnih cefizljev. Ravbarji jim menda pravijo v teh koncih. 
Jeterbenk
Nad megleno morje se je dvigala Šmarna gora, jutranje sonce je neuspešno skušalo posvetiti na zemljo. Ostajalo je svetla žareča krogla za belino. Ko sva mimo kapelice in samotnega vikenda zagrizla v zadnjo strmino. Vzpona je bilo znova ravno toliko, da sva malo hitreje zadihala. 
Megleno morje
Že sva stala na vrhu, pri velikem križu, ki je menda potreben. Da oznanja vsem vidnim in nevidnim človeške zmote. In jim žuga ter grozi. Da se jim zna zgoditi prav to, kar se je z glasnikom te vere. Če ne bodo tiho, poslušno in brez ugovarjanja sledili edini priznani resnici. 
Križ
Pa je bilo to razmišljanje le preblisk, tako kot je bil bežen pogled na znamenje na vrhu. Saj ni razloga, da bi gledal vanj, ko je okoli toliko lepšega. Že sva stopala navzdol, po isti poti, mimo kapelice, nad kmetijami, samotnimi potmi. Le korak je bil sedaj hitrejši, dihanje bolj umirjeno, razgledi vsak trenutek lepši. Dan je topil jutranje meglice, že se je videlo daleč.
Topol

torek, 12. april 2016

Vrbsko jezero

Vrbsko jezero je ob pogledu na zemljevid kar velika packa zahodno od Celovca. In okoli njega je torej dolga pot. Še posebej, če namesto stopalke za plin pri štirikolesniku, poganjaš zobčenike kolesa. Takrat velikost dobi čisto svoj pomen. In razdalje so drugačne. 
Maria Wörth
Vse skupaj ni zgolj hitenje brez postanka, temveč prava pustolovščina z doživljanjem tistega, mimo česar se pelješ. Krajev, ljudi, gozda, vode. Trije mušketirji smo se seveda odločili, da obalo spoznamo bolje. In to v času, ko je jezero še hladno in tako na njegovih bregovih ni tisoče ljudi, ki si želijo osvežitve. 
Cvetoče
Spomladi. Ko se je mlado listje na bukvah že razvilo, ko ljudje svoje zloščene barke ravno vlečejo iz naftalina in na vodi preizkušajo, če še držijo vodo. Vse je še nekako mehko, počasno, prijazno. Ko smo zajahali kolesa, je bilo zgolj še vprašanje, v katero smer. Levo ali morebiti desno. Drugje pač ne gre, ko krožiš. 
Vrbsko jezero
Prevladala je leva in držali smo se je vse naokrog. Ko smo med brcanjem v za pomlad kar pretoplem vremenu obiskali zanimive cerkvice, vihali nosove nad modernimi vilami in se spraševali, če se kdo pri nas zaveda, kako dragocen je prost dostop do jezerskega brega. 
Velden
Nad nami je kraljeval Pyramidenkogel s svojim novim stolpom, še je bil v spominu obisk izpred dveh let. Na polovici nas je sprejel mondeni Velden. Sedeli smo na promenadi in uživali v toplih žarkih. Voda pred nami je nežno valovala. Dva sva sanjala o sladoledu, pa pri tretjem ni bilo zadosti volje. Kaj bi tiščal, če ne gre? 
Frančiškova cerkev
Smo pa zato po kratkem obisku pri Frančiškovi cerkvici in lepem pogledu z nekoliko višjega mesta toliko bolj uživali, ko smo se ustavili pri zgolj kolesarjem namenjenem počivališču. Tu smo se vsi strinjali, da so črne pločevinke prava osvežitev. Pred nadaljevanjem brcanja, ko smo počasi, kot pravi konjeniki, odjahali v sončni zahod. 
Popoldan
In naše potepanje zaključili seveda prav tam, kjer smo ga začeli. Le malha spominov je bila sedaj bolj polna.

ponedeljek, 11. april 2016

Tretjič

V obet drugačnosti se je prikradel dvom, ko je cesto proti Rudnemu polju zagrnila megla. Komaj kaj svetlobe je prodrlo skoznjo, ko sva tipala navzgor. Na srečo se je počasi razkadila in siva cesta je spet peljala prav, vse do parkirišča tam na začetku bele ceste. Po kateri sem stopal tokrat sam, le moj dih je mešal jutranje hladni zrak. 
Jutranje megle
Ni bilo hitenja, čisto sam sem si dajal takt, udarci srca, stopinje, dvigovanje nad smučiščem, vse dokler megla ni bila pod menoj. Tokrat so bile zlate vode res takšne, kot jih opisuje njihovo ime. Pred menoj je bil vrh, za njim še drugi očaki. Pobočja so kazala pomladno podobo, videlo se je, da se smuki iztekajo dnevi. 
Zlate vode in vrh
Jezil sem se na luknjače, prehodili so vse, poteptali narejeno pot, šele umik daleč stran jih je odvrnil od njihovega najljubšega početja. Na vršnih pobočjih je včasih snega že za korak ali dva zmanjkalo, pa vendarle ga je bilo do prve skale zadosti. Tu se je sneženi jezik izpel, smuči so ostale na majhni uravnavi nad strmino, sam pa sem se odločil. 
Megle silijo za menoj
Ko si že enkrat tako blizu, bi bil kar malo greh, če bi ne šel. Še tistih nekaj korakov po poti do najvišje točke. Kjer je bilo že lepo, jasnina, megleni pokrov daleč spodaj. Postal sem, z očmi vpijal videno, shranjeval na minljivi spomin za nekoč, ko bom daleč. Smuči so me počakale, prvi zavoji nad strmino, nato naprej, navzdol. 
Vrhovi nad Lipanco
Sneg je bil na vrhu odpuščen, ravno pravšnji. Malo sem cincal, nato pa le zavil v žleb, iskal mesta, kjer sem se podpisal kot prvi. Ogledoval sem si pobočja, tu sem svoje zavoje delal pred desetletji, se spustil čez Zlate vode, nižje spodaj švigal levo in desno, vse do smučišča. 
Na vrhu
Po njem je šlo še zvezno, hitro sem bil na koncu, od koder se peljati ni dalo več. Treba se je bilo še odrivati do zadnjega klanca, ki je pripeljal pred avtomobil. Še zadnji pogled ne poseko med vitkimi smrekami. Dnevi snegu v teh koncih so vsekakor šteti.
Spust v megleno morje

nedelja, 10. april 2016

Kavka

Ne, to pa ne. Je rekla. In seveda ob takšni odločnosti nimaš kaj drugega, kot da prikimaš in ji z nebogljenim pogledom daš prav. Saj kaj bi se kregal in ustvarjal špetir, ko tako ali tako izkušnje povedo, da razen slabe volje učinka ni nobenega. Toda vseeno je bila zmaga tudi na moji strani. Ali pirova ali ne, je drugo vprašanje. 
Kavka
Nadela si je nekaj, kar je med škornji in gojzarji in stopila sva tistih nekaj korakov do snega. Ki se je začel čisto blizu našega doma. Tistega premičnega. In nato šla po ravnini, vse dokler pot ne zavije navzdol. Sneg se ni pretirano vdajal pod nogami, se je le videlo, da je pred dnevi tu še vozil teptalni stroj. 
Obet izboljšanja
Nižje doli je bilo snega vedno manj. Na koncu pa ga je povsem zmanjkalo. Kar naju ni niti najmanj motilo, lovljenje ravnotežja, vedno na meji ali se bo udrlo ali ne, ni najino najljubše opravilo. Hitro sva ujela nekaj energije pri točkah, kjer menda ta kar vre iz zemlje, naredila krog, nato stopala naprej v smeri Uskovnice. 
Lonček
Pa nisva šla čisto do planine, sva že prej zavila navzgor, malo nad grapo, videla, da so tudi travniki višje še živi in nato malo po svoje, kaj ne bi, in seveda okoli riti v varžet, prišla do koče z zanimivim imenom Kavka. Tu je bilo, kot bi nekdo vse spustil z rok in odšel, še lonček na tleh je bil na pol poln vode. 
Pod oblaki
Kratek počitek naju ni uspaval, že sva stopala proti planini, ob tem prav prijetno klepetala, nekako ni vedno časa za to. Pri cerkvici sva razočarano ugotovila, da so pozabili vgraditi okence, ki bi pokazalo notranjost, nato pa zavila tja, od koder sva prišla, in kjer nama je Maja že prihajala naproti. 
Cerkvica na Uskovnici
Nad globoko sotesko sva šla čez most in se spraševala, kako so nekoč prišli na drugo stran. Energija je še vedno sevala, menda. Videla je nisva, stopala sva do snega in po njem nazaj. Sedaj je šlo počasneje, ko smo že vsi trije stopali tja, od koder smo prišli.
Energija

Čisto sveža novica

Večerno škrebljanje po strehi je tokom noči sicer ponehalo. Toda rahlo naletavanje komaj vidnih snežink ni kazalo, da bi bila napoved kot se zagre. Ko se je tema začela umikati obetu svetlobe, se je iz gozda vse naokoli oglasilo žvrgolenje. Ptice so se zbudile, torej dan zagotovo bo. 
Smučišče
Prijatelja sta bila točna, stopili smo navzgor, snega je bilo še zadosti. Prehiteli smo tistega, ki je na pot stopil prvi, nato pa ugotavljali, da je sneg kljub moči zadnjih dni ostal povsem v redu. Le vrhnji centimeter ali dva sta se vdajala pod nami. 
Pod žlebom
Nad smučiščem smo videli, kako je nekomu pred dnevom ali več uspelo hoditi naravnost navzgor. Malo smo mu sledili, nato pa med klepetom o tem in onem, seveda tudi zlato rumenem, vijugali sem in tja. Znana uravnava, nato znova vzpon, razmišljanje o letih me je upočasnilo. Kot bi bile meje samo v glavi. 
Pravljica
Prijatelja sta vlekla smučino, izginjala v megli, sam sem lovil svoj tempo, zadaj, izgubljen v belini. Vršna pobočja so že kazala kopna rebra, vijugali smo po snežnih jezikih do rame, kjer se je tako kot je običajno za ta čas, vse ustavilo. Smuči so pristale v snegu, mi pa smo proti vrhu stopili med skalami peš. 
Pod vrhom
Da bi v megli ugotavljali ali danes tudi pride jasnina ali ne. Nismo je čakali, odpravili smo se navzdol, se prijazno nasmejali dvema, ki sta smuči nosila proti vrhu, nato pa že naredili prve zavoje. Sneg je bil tak, kot smo pričakovali, zgornji del odpuščen, južen, odrivali smo ga v stran, malo se je plazil, pa ne preveč. 
Na vrhu
Ravno toliko, da se je lepo peljalo. Nad Zlatimi vodami, pri izteku grabna, se je odprlo, končno smo vsaj kaj videli. Vožnja po žlebu je kazala nekaj sledi predhodnikov, teh toplo vreme še ni povsem stopilo. Zato je bilo vijuganje malo bolj kot rodeo. 
Pod grabnom
Nato pa seveda uživaško zavijanje po smučišču, le na kopne dele, ki so v tem času že običajni, je bilo treba paziti. Nad nami pa, tam nad Rudnim poljem, prva jasnina. Še malo in na nas bo posijalo sonce.
Obet jasnine