torek, 29. marec 2011

Šmarjetna gora

Ko človeku vsakodnevno hitenje zavre normalno dojemanje sveta okoli, predvsem pa tudi njega samega, je treba nekaj storiti. Tisto pretirano nakopičeno paro je treba spustiti iz našega kotla in tako preprečiti katastrofo. Pa ne za nas. Za vse. Tako kot se svet z vsakim od nas zjutraj zbudi in vsak večer mirno zaspi, tako se bo nekoč z nami končal. 
Siva pot...
Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi. 
Ovinek
Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj še eno vprašanje. 
Sedlo
Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj. Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami, v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno. 
Bližnjica
Pa vendarle hoja po cesti omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo več. Kakšna škoda bi to bila. 
Na vrhu...hotel
Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše še čaka. Pod nami je mesto, med legokockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic. 
Kranj
Če je sonce že leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kakšna nadobudna kovinska škatla. 
Sv. Marjeta
Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…
Dobra volja je najbolja!

(Stražišče - Šmarjetna gora)

ponedeljek, 28. marec 2011

Lovrenc in Mlinčki

O pokojnih vse dobro. Tako je menda prav. Zatorej je tudi o Lovrencu, ki je pred davnimi stoletji služil enemu izmed papežev, znano predvsem, da je dobro upravljal s cerkvenim premoženjem in skrbel za uboge. In pa seveda, da so ga potem, ko je cerkveno premoženje raje razdelil med ubožce, vdove in sirote, kot predal rimskemu načelniku Hipolitu, najstrašnejše mučili, na koncu pa ga živega spekli na ražnju. Krvavo. 
Temni oblaki se zbirajo nad dolino
Kaj se je potem zgodilo s Hipolitom ne vem, Lovrenc pa je vsekakor dobil tisti sijoči obroč okoli glave in vrsto cerkva blizu in daleč. Ena od teh je tudi na bližnjem gričku, tam nad Bašljem. Saj smo že bili tam gor, se spomnite? Toda enkrat ni nobenkrat, menda. Zato se je treba vračati. 
Sv. Lovrenc
Vedno je kaj novega. Če nič drugega, nam morebiti srce ob vzponu bije hitreje, morda se meglice prav posebej leno vlečejo ali pa se po pobočju zažene jadralni padalec in na svojem pisanem krilu odjadra tja nekam, za sosednji hrib. In ker se ta naša modra krogla nenehno kotali okoli sonca in ob tem še sama okoli sebe, letni časi sooblikujejo naše bivanje in svetu okoli nas dajejo tisto zaželeno raznolikost. 
Dogaja
Da nikoli ne moremo reči, da je dan enak dnevu. Tako kot je tudi vsaka kaplja, ki pade na lopatice kolesa mlina edinstvena. Pa ne enega. Mlinčkov je cela vrsta, včasih se vrtijo hitreje, drugič počasneje. In do njih niti ni daleč. Od cerkvice se odpravimo naprej proti vrhu, točki, ki se ponaša z največjo višino. To pa je tudi vse. 
Vrh
Skriti ostanki preteklosti na gozdnatem vrhu ne dajejo prave volje za daljše posedanje. Sonce, če ga je kaj bilo, smo pustili na travnikih nižje doli, tja v hitečo dolino se od tu tudi ne vidi. Kar je po svoje lahko celo bolje. Tako vsaj za trenutek pustimo vsakdan nekje daleč. Potem pa jo na drugi strani po komaj vidni stezici uberemo navzdol in se previdno spustimo do sedla. 
Mlinčki
Tu se poti ločijo. Mi zavijemo levo navzgor. Pot takoj izgine v goščo, se rahlo vzpne, položi, nato pa odločno spusti. Ko je strmine konec, mimo nas proti dolini že skaklja potoček. Živahnost se preliva preko lopatic in kolesca domiselno narejenih igral poganja brez prestanka. Le sem in tja se kakšen premakne in obtiči. Takrat mu pomaga prijazna roka, ki ga znova požene v divje vrtenje. Zabava za staro in mlado. Hurej. 
Brez prestanka
Če smo raziskovalnega duha, lahko pogledamo še višje po soteski. Drugače pa se ustavimo, ves svet okoli nas zastane, le mlinčki se vrtijo brez konca in kraja. Globoko vdihnemo in se napotimo nazaj. Strmi breg na začetku nam bo znova zagnal srce, obrati se bodo povečali ravno na prave, potem pa bo strmine tako ali tako že konec. Ko pridemo nazaj do sedla, smo na razpotju. 
Soteska
Bogsigavedi, kam nas bo zanesla pot. Pa saj je končno čisto vseeno. Glavno, da jo čutimo pod nogami, pripeljala nas bo že kam. Kjer je lepo, kjer lahko sedemo, se ozremo naokoli, pogledamo vase. In smo srečni, ker smo… 
(Bašelj-Sv. Lovrenc-Mlinčki)

nedelja, 27. marec 2011

Prešerno pomladni Stari vrh

Vsako leto nas pomlad nekako preseneti. Pride mirno, tiho, počasi razlije toploto po dolinah in nato s svojim dihom obudi pobočja višje gori, vse do najvišjih kamnitih špic. Pobočja, še včeraj povsem bela, dobijo prve flike, struge potočkov se napolnijo. Drevje zeleni, na kopninah kimajo bele glavice pomladanskih zvončkov, bohkovih srajčk, v toplem vetru se giba spomladanski podlesek. 
Čas se izteka
Čas za zložno drsenje po pobočjih se izteka, kmalu snega ne bo več. Jutranje pretegovanje je pripeljalo še prijatelje, skupaj bomo zastavili korak navzgor. Čeprav sem tu dihal komaj pred dnevi, je pobočje neprepoznavno. Roko si podajata pomlad in zima. Prva s svojo toplo sapo podnevi topi zadnja bela pobočja, snežno odejo zmehča, že tečejo prvi potočki. 
Prehodi
Druga ponoči s svojo ledeno sapo dokazuje, da še ni prišel čas njenega odhoda. Zaledeni ledene kapljice in spremeni pobočja v drsalnico. Kaj sitno, ni kaj. Prve stopinje ne dajejo pravega veselja. Blato čofota, snežne odeje ni več. Toda že po nekaj metrih je bolje. Smuči drsijo po gladki površini, ujamemo ritem. 
Drsi...
Le otrokoma občasno spodrsne. Ravno prav, da se temperatura dvigne, iz parnega kotla začne piskati in v zraku je tisto neprijetno iskrenje. Nič kar narediš, ni prav. Če ponudiš roko, si jo prepozno, če je ne…spet si ga polomil. Preskočimo cesto in nato flikamo navzgor. 
Pobočje pod kočo
Flikamo? Iščemo najboljše prehode. Včasih pa zgolj prehode, veseli, da sploh so. Kajti pomlad je res že krepko obliznila pobočja, posamezne krpe snega skupaj drži zgolj še kakšen trak ledu. Ta mladima povzroča težave. Smuči drsijo v povsem napačno smer. Pogled izpod obrvi pove vse. 
Pomlad liže svoj sladoled
Pod največjo strmino svoje srenače prestavim na Ajdine smuči. Pa spet nič ni prav. Naprej zavira, nazaj pa drsi, me obtožuje. Preslišim nerganje, hoja z njimi je bolj varna. In samo to šteje. Meni tudi brez njih ne drsi, le na trdem ledu je treba nekaj previdnosti. Izkušnje nekaj pomenijo. Nad kočo imam slabe volje zadosti. Pohitim naprej, ujamem Petra in Žana in se sprašujem, do kam bo sploh dovolj snega. 
Iskrenja ni več
Smuči sem odložil na vrhu vlečnice, od tu naprej proti vrhu o snegu ni več ne duha, ne sluha. Pa saj je zgolj nekaj korakov. Opazil sem Ajdo, ki je navzgor sopihala brez smuči. Nekaj nižje se ji je snel pes, napenjalci so bili premočni, zato je vse skupaj odvrgla. 
Stari vrh
Ni mi preostalo drugega, kot da grem navzdol pobrati opremo, ki je obležala na snegu kot ravno dobro ujeta polenovka. Pa se nisem jezil. Le zakaj? Tudi, če te po dobrem kosilu še nekaj črviči v želodcu, nič ne rečeš na repete. Vsa slaba volja je izpuhtela, Ajda se je že smejala, pod varnostno vrvjo vlečnice zaplesala limbo in odskakljala do vrha. Celo mene, že vsega vajenega, včasih prav preseneti. 
Čarovnica se je stopila
Vse naokoli je postalo bolj svetlo, veselo, skoraj prešerno razposajeno. Na vrhu se nismo predolgo obirali, nižje nas je čakal Žan. Ajda je po pobočju švignila kot raketa, komaj smo jo lovili. Bogsigavedi katera dobra misel ji je dala takšno veselje. Kot bi mignil, smo bili na parkirišču. 
Smuka
Potočki so tekli, odnašali še zadnje krpe snega in prinašali pomlad. Torej slovo pomeni konec? Kje pa, komaj začetek zanimivega dne. Kaj vse naju je še čakalo! Izlet do Plečnikovega spomenika in iskanje skritega. Pa plezanje nad Škofjo Loko, v strmih odlomih Kamnitnika. Bolj star, bolj nor, bi rekel vsak, ki bi me videl po toliko letih znova v vertikali. 
Kje pa imaš glavo?
Pa je šlo. Ena najlažjih smeri, Ovčka, je bila danes tista, ki nama je v zgornjem delu dala vetra. Ko so bili prsti že navrti, sva zvila vrv, pospravila vponke ter se odpravila na raziskovanje najbolj skrivnih kotičkov starodavnega mesta. 
Ovčka
Kaj vse sva videla in doživela! In ko so naju domači že vabili domov, sva nad mostom čez Selško Soro ob opazovanju dogajanja pri snemanju nove reklame za Cockto sklenila, da bo danes še prezgodaj. Saj bo cesta jutri še vedno peljala v pravo smer, zakaj bi torej hitela…
Se kam mudi?

(Nad Zgornjo Lušo - Stari vrh)

sobota, 26. marec 2011

Jakob in njegov križ

Kar nekaj časa je minilo od zadnjih korakov po tej poti. Vsaj leto ali dve. Zadosti dolgo, da se je povsem spremenila. Stopinje mimo senčnice. Tu je nekoč grajska gospoda, le nekaj globokih vdihov nad svojo bogatijo, posedala in vzdihovala o krasotah narave. Tu je slovenska pesnica, menda prva omikanega rodu, zaslišala svojo pesem iz šumenja listja pred poletno nevihto. In tu stopava midva. 
Parkirišče
Lep dan za razmislek, še lepši za besedo. Ali dve. O tem in onem, predvsem pa o naju. Dve generaciji, dvoje glav, dvoje svetov. Tako zelo podobnih, a vendarle svetlobna leta daleč. Kratek postanek pod krošnjami pomladnih dreves. Potem pa noga kar sama išče pot. Naprej bo treba, kaj bi stal. Dihava proti poti, ki že od nekoč vodi navzgor. Naravi nepotrebna, človeku še kako. 
Pot
Prvi pozdravi, sorodne duše so iskale mir tam gori. Sva mislila, hiteč od ponorelega sveta. Toda komaj sva dobro zadihala v znani breg, že sva obstala odprtih ust. Pobočja, poraščena z gozdom so že od časov prvega zavedanja sekale številne pešpoti, celo razdrapan kolovoz je peljal navzgor. Je bil že potreben za koči, ki stojita na temenu priljubljenega razgledišča. 
Rana na Sv. Jakobu
Številnim je bilo to mesto za prijeten sprehod, komu celo za dokazovanje samemu sebi in predvsem drugim. Ravno prav si se zadihal tja gor, do Francijeve koče ali cerkvice nekoliko višje. Užitek je bil pogledati preko pobočij, poraščenih z gozdom, navzdol proti domu. Ali s pogledom, uprtim na drugo stran, sanjati višave. Toda nekaterim to ni bilo dovolj. 
Le kje je sedaj gozd?
Privlekli so težke stroje in z izgovorom potrebe po tistem, česar si sploh ne bi smeli lastiti, razrili pobočje. Široka cesta sedaj položno seka pobočje sem in tja, zadosti položno, da bodo mogli tu gor prilesti težki tovornjaki. Zadosti široka, da bodo pobočje do konca razvrednotili, ponižali, uničili vse, kar je bilo na njem posebnega, zbrisali spomine. 
Cerkvica
Skoraj se nisva znašla na tej rani, iskala sva prehode, poti, polne korenin, ki so koraku dajale prijazno oporo, ni bilo več. Pod znamenjem, križem, ki že od nekdaj opominja pohodnike na njihovo minljivost, je hreščalo, ropotalo. Nisva šla pogledati katera zver hlastavo žre pobočje, ni bilo potrebe, sva vedela. Raje sva zavila proti vrhu, posedela pred kočo. Tisto tiho, mirno, tam na robu. Ki me je vedno spominjala na hiško iz pravljice o Janku in Metki. 
Zadnji koraki pred Francijevo kočo
Tisto, kjer sem na postelji nad kuhinjo zaspal, ko sem še smrkav okoli nosu, prvič sam prehodil pot navzgor. Spomini so zbledeli, le še pripovedi budijo krhke drobce zavedanja o časih, ki se nam vedno bolj odmika. Srce se je umirilo, stopila sva še do sv. Jakoba. Poprosit, da bi spomini ostali, da bi jih ne odpihnila norija dni, ki prihajajo. 
Začetek nove steze
Upajoč, da naju bo uslišal, sva korak zastavila navzdol po novi stezi, komaj vidni, le nekaj korakov pod Francijevo kočo gre strmo navzdol. Sva upala, da se bova tako ognila rani. Pa nama ni uspelo. Nižje doli, kjer svet ni več tako strm, sva jo morala preskočiti. Listi čemaža, ki je ravno dobro pokukal izpod korenin, so se svetili v sončnih žarkih, omamno so hiteli vriskati pomladi. 
Čemaž leze izpod korenin
Sedeč pri Pustem gradu sva se spraševala, kakšno je bilo življenje tu takrat, v davnih časih. Ko so vitezi še reševali princeske iz visokih grajskih stolpov in so ogenj bruhajoči zmaji sejali strah in trepet. Ko je grajska gospoda vladala podložnikom in včasih kar preveč samovoljno odločala, kaj je prav in kaj ne. 
Zidovi Pustega gradu
Pa me misli na tiste dni ni strah. Niti malo. Dosti bolj me skrbi, kako bodo čez toliko let in še kakšnega povrh, gledali na nas novi rodovi. Na naše norenje, hlastanje, uničevanje. Ja, tega me je neprimerno bolj strah. Stopila sva še zadnje korake mimo Podaka navzdol. 
Napis
Nazaj nisva gledala, zakaj bi le. Še nedavno domače pobočje je bilo mrakobno, naenkrat tako zelo tuje…

(Preddvor - Jakob)

ponedeljek, 21. marec 2011

Stari vrh v ranem jutru

Smo kakršni smo, resda pa nam ni nikdar čisto vse prav. Tudi pri letnih časih imamo po navadi veliko za povedati. Zima je tako včasih premrzla, snega je preveč, od kidanja nas boli hrbet. Spet drugič je pretoplo, zelen Božič že ni tisti pravi, prehladna obolenja menda pri dokaj visokih temperaturah praktično eksplodirajo. 
Jutro
Kot imamo vsako leto čez belo botro marsikaj za povedati, se končno od nje kar radi poslovimo. Toplota zgodnje pomladanskega sonca namreč prav prijetno pregreje kosti, na vsakem koraku čutimo, kako se rojeva novo življenje, zdi se nam, da se vsi okoli nas smehljajo. Nekaj je v zraku... 
Prebujanje
Ko sneg zgine s košenin in poganjajo prvi pomladanski cvetovi, je bele zaplate v nižjih krajih možno najti le še na kakšnem smučišču. Dokler tudi žičničarji ne obupajo in priznajo, da so premagani. Ustavijo naprave in naravi prepustijo svojo pot. Pomladna toplota počasi začne grizljati prej dokaj kompaktno snežno odejo. 
Sezona je zaključena
Če hočemo na ostankih narediti še nekaj zavojev, moramo pohiteti. In biti zgodnji. Saj drugače niti ne znamo, zakaj bi bilo tokrat drugače. Ni lepšega, kot prve srčne utripe novega dne ujeti še v čisti temi. Potem pa tam nekje za obzorjem opaziti prve znake svetlobe, opazovati prelivanje barv ob rojevanju in dočakati pravo eksplozijo barv. 
Razlite barve
Smuči so preskakovale vesele zavoje prejšnjega dne, noč jih je utrdila in jim odložila minljivost. Pridušala sva se, da ne bi bilo nič napak, če bi progo pripravili za pomlad. A potem verjetno ne bi bila več tista, prava. In res je bil le kratki preblisk. Nato sva zopet zadihala globlje in ubirala navzgor čisto samosvojo sled. 
Sonce je vstalo
Ko je nevidni slikar začel tam v daljavi s svojim čopičem nanašati vedno svetlejše barve na nebesno platno, sva bila že visoko. Koča je bila pod nama, sneg je bil tu zglajen, topli žarki so ga že dneve božali in poravnali gube. Kar smejalo se nama je ob misli na spust. Veselje naju je zajelo, kaj nebi. Sem in tja je pridihal do naju lahen vetrič, pozdravil je naju, pozdravil je dan, pozdravil je ves svet. 
Dolina še spi
Snega ni bilo prav do vrha. Pri zgornji postaji vlečnice sva snela smuči in odkorakala še nekaj korakov do najvišje točke. Zgolj toliko, da sva bila. Kaj več nama tako ni bilo pomembno. Sicer pa časa ni bilo na pretek. Vsakodnevne obveznosti, tako nepomembne, pa vseeno nujne, so zahtevale vrnitev. 
Čarovnici se čas izteka
Čeprav bi najraje sedela tam na robu in vpijala življenje, sva zgolj hitro pospravila opremo, pripravila smuči in naju in se odgnala proti dolini. Prva danes, mogoče zadnja. Smuči so rezale sled v snežno odejo, sproščenost in svoboda. Nisva se pustila omejevati. 
Stari vrh
Ko sva švignila mimo koče, so se že poznale ostaline zavojev dneva prej. Ni bilo več tiste sproščenosti, smuči so poskakovale, ropotale, midva sva šklepetala skupaj z njimi. Smuka je postala rodeo. Sreča vsaj, da je bilo snega še zadosti. Le tam nižje, je bila cesta že kopna. So pohiteli in smučišče takoj, ko se je žičnica ustavila, pregriznili. 
Vriskanje
Nisva se vznemirjala, oster zavoj, korak ali dva po smučem neprijaznem svetu, potem pa spet vriskanje med drsenjem proti dolini. Že sva bila pri avtomobilu, hitela proti domu, službi. Jutro je odhajalo, dan je zaspano mežikal... 
Pure Gold...
(Spodnja postaja sedežnice - Stari vrh)