Dan na obali

Jutro v Stepanih. Premik do Kopra, počivališča za avtodome. Dan na morju. Z mamo, ki je imela naslednji dan pregled v Izoli in sva tako združila prijetno s koristnim. Njen dopoldanski počitek sem izkoristil za skok na kolo. Dobrih tristo višinskih metrov je skorajda iz roba morske gladine do Pomjana. 

Vanganelsko jezero

Peljal sem proti Vanganelu, mimo jezera, ki je ime dobil po kraju pod njim, čez Babiče do odcepa za Rojce. Tu gori sem enkrat rinil z avtodomom, zato sem vedel, da je vzpon ravno pravšnji, da te ne pusti hladnega. In da ga je kar nekaj. Sopihal sem do razgledne točke pred Pomjanom, ujel pogled, zapeljal skozi kraj, našel pravi odcep do klopce ljubezni. 

Pomjan

Steza je bila deloma kar v redu vozna, prav daleč pa do pravega mesta tudi ni bilo. Postanek in razgled sta bila vsekakor vredna truda do sem. Koper je ležal pod mojimi nogami. Malo sem užival v miru, potem pa zapeljal nazaj do razcepa, zavil navzdol proti Manžanu. Pa sem po kakšni 50 višinskih metrih obrnil. 

Koper iz zraka

Tistemu, kar sem imel na zemljevidu kot odlično cesto, bi še kolovoz težko rekel. Da bi se s trekingom trudil navzdol, ko lahko po asfaltu letim kot sneta sekira … In prav tako je šlo potem nazaj do Kopra. Z zračnim hlajenjem. Zgolj kratek postanek na počivališču, potem pa vožnja po Parenzani do Milj. 

Meja

Z izjemo zavojev po Škofijah je bila vožnja prav super, nekaj ravno pravšnjega vzpona, nič hujši spust pod kamnitim mostom, prav na meji. V bližini znane trgovine je sledil na obrežju Osapske reke vpis, potem pa s kratkim postankom za osvežitev v trgovini, vzpon nazaj proti Sloveniji. 

Novo urejena plaža

Ravno prav hitremu kolesarju sem sledil čez Škofije po isti poti nekdanje železnice do Kopra. In potem? Seveda do obale, pravkar novo urejene plaže pri Žusterni, plavanje, iskanje sence, ob sprehodu nazaj do počivališča pa sladoled. Kaj bi si lahko želel še več?

Koper

Dvakrat gor in dvakrat dol

Jutro v Celju. Kratek sprehod, potem pa vožnja proti Gradiškemu jezeru. Tako hitro, kot sem si zamislil, ni šlo. So se zastoji, povezani z običajno jutranjo konico in dopustniki, zlitimi v isto reko, zgostili še pred Blagovico. Končno sem le pripeljal do parkirišča pri jezeru, snel kolo, zapeljal proti desnemu bregu in po cesti, malo ob jezeru, malo proč, peljal v smeri vasi Prikrnica. 

Izhodišče

Nadaljeval sem čez Krašce do gradu Tuštanj, postal ob grajskem parku, potem pa peljal naprej, po stranskih cestah, mimo cerkve Žalostne matere božje na Hribcah proti Moravčam. Nad njimi sem začel s prvim resnim vzponom danes. Proti štiristo višinskih metrov oddaljenemu planinskemu domu Ušte - Žerenk. 

Grad Tuštanj

Posedel sem na travniku malo pred kočo, užival v razgledu. Skorajda do domačih krajev se je videlo. Sledil je strm spust po dokaj ozki asfaltni cesti v dolino reke Save. Pri Kresnicah sem jo prečkal in se po nasprotnem bregu peljal v smeri Litije. Kratek postanek sem naredil zgolj pri spomeniku v bližini gradu Pogonik. 

Pogled izpred planinskega doma

Vozil sem skozi Litijo, do odcepa proti Vačam in še malo naprej. Obrnil sem pri pomniku prevozom čez Savo v času, ko se je iztekala druga svetovna vojna. Pred mano je bil drugi daljši današnji vzpon, po cesti, kar nekaj višinskih metrov me je čakalo. Ko sem pripeljal v Vače je bil postanek v lokalnem Mercatorju logična izbira. Hladen radler je bil zaslužen. 

Pri gradu Pogonik

Od tam je bil do pokopališča in fosilne morske obale zgolj še kratek skok. Tudi do nekaj višje ležeče klopce ljubezni ni bilo pretirano daleč. Le prave poti nisem našel, zato sem jo mahnil kar mimo koz, čez travnik. Posedel na razglednem mestu. Se spustil nazaj do kolesa, ki me je počakal tam, kjer je bilo pred milijoni let morje. 

Fosilna morska obala

Dvigniti sem se moral še do vrha, prelaza, potem pa na drugi strani spustiti do ceste, ki vodi proti Moravčam. Glavni cesti sem sledil do odcepa za Prikrnico, pri jezeru zavil desno in ga tako danes v celoti obvozil. Vroč, sončen dan je bil. Kar nekaj vzponov za menoj. Seveda sem bil s potjo, videnim, doživetim, več kot zadovoljen.

Pogled na Vače s klopce ljubezni

Veliko Kozje

Menda nikoli ne morem biti prav dolgo na miru. Mora se nekaj dogajati, tudi sam se moram premikati. Eppur si muove. Itak. Zato ni bilo čisto nobene potrebe, da bi mi za začetek gibanja razkazali mučilne priprave in bi si lahko v bujni domišljiji naslikal vse bolečine, ki me čakajo. Kajti najhujše tovrstne naprave so prav v moji glavi. 

Klanec

Ko se moram premakniti, ko ne morem brez hudih očitkov samemu sebi prav dolgo ostati na mestu. In ker sem vedel, da se bom popoldan razvajal s pregrevanjem v savnah, poležavanjem in branjem, sem se zjutraj moral … zjagati, kot se ne prav lepo slovensko reče. Veliko Kozje se mi je zdel primeren način. Da bi se premikal iz Laškega kako drugače kot s kolesom pa seveda ni bilo niti za misliti. 

Parkirišče

Po stranskih cestah, ki jih danes izrabljajo kot kolesarske, sem bil kar hitro v Rimskih Toplicah. Šibal sem naprej do kraja Gračnica, kjer se je začel vzpon. Saj o njem ni kaj veliko povedati. Makadam, ki se kar strmo, brez možnosti za kakšen pravi počitek, vzpenja. Itak, da sem skorajda izpustil dušo, ko sem lezel v klanec in se jezil, ker je že zgodaj dopoldan tako presneto vroče. 

Najvišja točka

Ob tem sem se seveda spraševal, kaj mi bo treba še popoldan v vročino savn. Kot bi šel iz dežja pod kap. Končno sem prilezel na sedlo, strmina se je unesla, lažje sem zadihal. Toda, ko sem zavil k samotni, očitno zapuščeni kmetiji, se je klanec šele res postavil pokonci. Uf, groza. 

Razgledišče

Malo sem peljal, malo enostavno ni šlo, potem pa mimo kamnoloma, ki ga je nekdo izkoristil za odlagališče vsega, kar ne potrebuje. In nadaljevanje skozi gozd do razcepa, kjer sem prislonil kolo in šel naprej peš. Po stezi, do razcepa in nato proti najvišji točki. Ki je sredi gozda. Kar nekaj, bi lahko rekel. 

Pogled proti Kumu

Zato je treba še malo naprej, do res lepega razgledišča. Nekaj minut sem užival v občutku, kot bi bil na vrhu sveta. Potem pa odšel nazaj, srečal možakarja, ki je ravno sopihal proti razgledu, nadaljeval navzdol, do kolesa. In z njim, hitro, kolikor sem vedel, da je prav, proti dolini. In naprej. Do Rimskih Toplic, Laškega.

Pogled v smeri izhodišča

Košutica

Dopust. Kaj pa drugega. In lep dan, ki se je obetal. Želja, ki je že nekaj časa tlela. Košutica, tudi Ljubeljska baba poimenovana. Pa pustimo tisto babo vnemar, sej ni prav lepo ime. Vsekakor tisti vrh, ki je tam nekje vmes. Kljub imenu, no enemu izmed njih, ki ga veže na Košuto, jo od glavnega grebena loči Hajnževo sedlo. 

Jutro

Pred leti sem sicer že zlezel na najvišjo točko, prečil je pa še nisem. Ker sem začel na Ljubelju je bila seveda lovska pot še najbolj primerna za vzpon do planine Korošica. Megle so se kadile naokoli, tako, da sem se že spraševal o pravilnosti vremenske napovedi. Cvetje pomladi me je po poti skozi gozd pričakalo na robu travnikov. 

Korošica

Krave so že mulile travo, drugače pa je bila planina videti izumrla. Le avto pri koči je dajal slutiti, da vseeno v koči je nekaj živega. Šel sem mimo ostankov nekdanjega življenja, leseno okostje danes služi le kot smerokaz. Se vzpel do sedla, malo počakal in res. Megle so se že skorajda razkadile, pokazala se je stene Košutice, skrotovje in melišče preko katerega pelje pot. 

Strmali Košutice s Hajnževega sedla

Malo me je vleklo proti Velikemu vrhu, tudi pot nanj s te strani mi je bila še uganka. Pa sem se premislil, brez čelade bi bil vzpon po krušljivem pobočju izzivanje brez pomena. Šel sem po začrtani poti, gamsi so s padajočim kamenjem opozorili nase. Pogled v Avstrijo je budil ideje, kam vse bi se še dalo. Gor in dol, malo naokoli. Zanimiv vršiči, prav takšne poti. 

Pogled na vrh

Vzpel sem se na prvi vrh, po ozkem in mestoma izpostavljenem grebenu prečil na drugega z vpisno knjigo. Lep pogled na Ljubelj, vrhove nad njim. In v Avstrijo. Kjer me je prav zamikal Lokovnikov Grintovec. Dan je bil še mlad, torej bo čas še za kratek skok k sosedom. Spuščal sem se do razcepa, zavil proti Dovjakovemu sedlu, mokre trave, nenavadna skala, sedlo. 

Ljubelj

In nato levo navzgor, skozi ruševje, potka, vse do najvišje točke. Malo postanka, da na ta od vseh pozabljen konček povabim še koga. Potem pa nazaj navzdol, prečenje pod Košutico, naprej proti Staremu Ljubelju. Prvo srečanje danes, z oskrbnikom, pastirjem iz Korošice. Je šel pogledat, če so sosedje kaj zaščitili mejo. 

Lokovnikov Grintovec

Zato, da živina ne prehaja. Nekaj besed, potem pa sem nadaljeval. Čez prehod, nad lestvijo, kjer te je šele, ko pogledaš nazaj, kar malo groza. Če se to podre … Na sedlu ni bilo nikogar, tudi koča ni bila videti odprta. Posamezna srečanja na stari ljubeljski cesti. Ja, lep dan je bil, prav dobro sem ga izkoristil.

Stari Ljubelj

Nad Potočami

Lepa nedelja. Jaz pa tako zelo zgodaj doma. Pa vendarle sem se kar zamotil z raznimi opravili, odhode sem in tja pa odrival na kasnejšo uro. Dokler si nisem priznal, da se mi prav pretirano migati ne da. Torej odpadejo kolo, strmi breg, hitenje in prepoteno telo. Ob želji, da bi vseeno zaužil nekaj svežega zraka in razmisleku, kje bi se mi lahko pridružila starejša generacija, pa mi je na misel prišla pot, ki smo jo z otroki velikokrat prehodili. 

Grajska kapela

Zatorej sva se zapeljala do izhodišča nad jezerom Črnava, tam pod Pustim gradom, nekaj višjim Jakobom. In se hitro, presenečena nad velikim številom avtomobilov, premaknila na drugi konec gradu Turn. Ki je seveda že dolga leta dom starejših. Sprehodila sva se do kapele, slišal sem razlago o tem in onem iz zgodovine zavoda, tako, iz prve roke. 

Pogled na Krvavec

Svojega kratkega bivanja tam gori, ko sem bil seveda daleč premlad, da bi bil pravi oskrbovanec, se prav nič ne spomnim. Mi je pa to in ono iz moje rane mladosti vedno zanimivo slišati. Sprehod skozi Potoče, kjer sem skozi zaveso, ki zastira najbolj daljne spomine, že zagledal nekaj znanih prizorov, ljudi. 

Starejša generacija

Mojo krstno botro in ljudi, ki so takrat tam okoli živeli, kostanj, zajce. Nadaljevanje nad novimi hišami, pod čebelnjakom in skozi gozd. Na odcepu poti je oznaka opozarjala, da je nadaljevanje navzgor lahko nevarno. Posledice požara na Potoški gori še niso povsem odstranjene. Toda midva nisva zavijala, šla sva naprej, mimo Hribernikove hiše in zadnje kmetije, prav nič se nama ni mudilo. 

Pri "žolni"

Ko sva prišla do gozda, sva kmalu zaslišala značilno udarjanje. Naprava, kjer voda samo sebe poganja višje, včasih smo ji z otroki rekli kar žolna. Spomini so se budili. Obrnila sva in se vračala po isti poti proti Potočam, domu starejših občanov. Dan je počasi ugašal, visoko na nebu se je že pokazala … polna luna.

Luna

Greben od Golice do Dovške Babe

Želel sem si znova povezati greben med Golico in Dovško Babo. Ajda se mi je sklenila pridružiti, tudi proti družbi Kali nisem imel nič proti. Kvečjemu nasprotno. Zjutraj smo se pripeljali do Planine pod Golico, avto pustili na znanem mestu pred ovinkom, začeli s hojo proti Savskim jamam, odvili v smeri našega cilja, kot so pokazale markacije. 

Slap Bašar

Šli smo mimo Korelnovega rova, malo višje nas je presenetil slap Bašar. Skozi gozd je Kali seveda vodila, če bi ona narekovala tempo, bi se nama z Ajdo slabo pisalo. Zložno smo se vzpenjali, malo sem in malo tja, dokler nismo prišli iz gozda. Do koče sedaj res ni bilo več daleč, pod njo je klopca, menda za zaljubljene. 

Koča pod Golico

Nismo se ustavljali, zagrizli smo v pobočja proti vrhu, hodili res hitro. Kot bi mignil smo bili na najvišji točki, po kratkem postanku nadaljevali po grebenu naprej, v smeri Kleka. Spust je mestoma zahteval nekaj previdnosti, strme trave so lahko ob zdrsu kar sitne. Pa nismo imeli pravih težav, Kali je hodila še posebej suvereno. 

Na grebenu Golice

Z Jekljevega sedla smo se vzpenjali prečno po gozdnem pobočju, na primernem mestu zavili proti Kleku. Prave poti proti vrhu ni, čeprav imam na zemljevidu vrisano. Mogoče se je zarasla, mogoče je nikoli ni bilo. Ajda je malo vihala nos, pa saj po cvetočih travnikih ni bilo daleč do najvišje točke. Razgledi s tam pa so tako ali tako … za vikati. 

Klek

Poiskal sem še vpisni list, ki sem ga pred časom sredi zime skušal izbrskati izpod snega, potem pa smo se že spuščali proti sedlu Rožca. Pašnik je bil živ, krave nekje nižje, Kali je zaradi varnosti znova pristala na povodcu. Cvetoči greben proti Hruškemu vrhu se mi je danes zdel kar nekam dolg, zato pa je bil po kratkem postanku spust na sedlo in nato vzpon do Dovške Babe hitro za nami. 

Hruški vrh

Nas je pa ob poti presenetilo jezerce, v katerem je bil še velik kos snega. Relikt zime. Z vrha smo se tam, kjer običajno smučamo, spustili proti planini Dovška Rožca. Do nje se vzpenjajo kolesarji, midva sva zgolj nalovila nekaj kapelj za Kali, potem pa smo začeli prečiti pobočja nazaj v smeri Hruškega vrha. 

Jezerce

Pod njim smo se spustili nazaj na sedlo Rožca in malo naprej sledili odcepu proti Jeseniški planini. Krave, ki so se tam pasle, so zaradi teličkov materinsko zaščitniško gledale Kali, ena se je jezno zakadila vanjo. Malo zamahov s palico po zraku je iz nje pregnalo borbeni duh. Spuščali smo se naprej proti Planini pod Golico, vmes na mestu, kjer je kmet zagradil pot skoraj malo zašli. 

Dovška Baba

Ob vračanju nekaj metrov nazaj na pot pa sem našel tri ogromne brezove gobane. V tem času leta … nenavadno. Končno smo prišli v vas, se mimo cerkve vzpeli do ceste in po njej, kar malo odveč je ta del, šli peš še do izhodišča. Lep pohod je bil, predvsem pa je bila družba odlična. Kaj bi si še lahko želel več?

Šopek ob poti

Roswell

Je že tako naneslo. Da sem se celo za mene, ki postajam očitno vedno bolj zaspanec, presneto zgodaj zjutraj, znašel v Mostecu. Pravega načrta niti nisem imel. Zgolj, da bi šel malo naokoli, premagal nekaj višinskih metrov, se tako predihal in lažje začel nov dan. Brez načrta se seveda nisem obremenjeval kam zavijam. 

Pot

Vedel sem, približno katera smer bo prava, naravnost ali malo naokoli, nekako bom že prišel na vrh. Šišenski hrib. Najvišji vrh Rožnika. Meka za tiste Ljubljančane, ki ne zmorejo ali enostavno nimajo časa za Šmarno goro. S ceste sem ob prvi primerni priliki zavil, našel lepo, široko pot, se prav zložno vzpenjal. Tišina, res redka srečanja, mir torej. 

Pot pod Šišenskim hribom

Korenine, kostanj prejšnje jeseni, ki je vzklil. Išče svoj prostor pod soncem, začenja hud boj z ostalim rastjem. Mogoče mu bo uspelo, mogoče ne. Prihodnje generacije bodo vedele, mogoče bo kdo kdaj postal pod drevesom, ki so zraslo prav na tem mestu. Pod vrhom sem se prevalil na drugo stran, spustil do mesta, kjer sem začel iskati vpisni list. 

Kostanj

Vrtel sem se v krogu, začudeno me je opazoval starejši par s psom, ki se je odločil, da bo ravno na tem odročnem kraju naredil postanek. Končno sem se, z nekaj pomoči seveda, vpisal. Odšel nazaj, se vzpel na najvišjo točko, kjer kot neznani leteči predmet straši velika antena. Mogoče je bila ravno ta vzrok za zapise o Roswellu pri hiši nekaj nižje, ki jo sedaj prenavljajo. In od koder je res lep pogled navzdol. 

Neznani leteči predmet

Nad njo pa je zapuščena stavba, kjer si je umetnik dal duška. Skušal sem prebrati zapis, potem pa na drugi strani znova slediti pot, po kateri sem se tudi vzpel. Preplet steza je kot koreninski sistem drevesa, širše, ožje, sem in tja. Nekatere se križajo, druge zavijejo vstran, tretje izginejo v bujni rasti mladega grmovja. Prišel sem prav, na pot, preko ceste, tja do obronka Koseškega bajerja.

Stena zapisov

Mega

SREČANJE PRVIH LASTOVK – 2. 6. 2022 - Geolov je prostočasna aktivnost iskanja zakladov. Oziroma, kot pravi ena od bolj zabavnih opredelitev, gre za uporabo nekaj milijard vredne vojaške opreme za iskanje tupperware škatlic v gozdu. In čeprav bi nekako pričakoval, da je to zabava za mlade, je resnica povsem drugačna. 

Srečanje prvih lastovk

Mladina je v svojem virtualnem svetu, premagujejo takšne in drugačne pošasti, gradi svetove, se druži z vrstniki s celega sveta. Po gozdovih, tistih pravih in ne izrisanih na računalniških zaslonih, pa letamo ljudje v zrelih letih, nekateri celo pred upokojitvijo, po njej. Večinoma možakarji, ki radi zavijemo na kakšno pivo, pokomentiramo in v slogu gostilniških debat izpred dveh stoletij rečemo kaj o tem in onem. 

Mirna voda

Vodstvo igre, tam nekje čez lužo, takšna druženje podpira. Večji dogodek, kjer se zbere večje število privržencev igre, je mega dogodek. V Sloveniji takšnega še ni bilo. Slovenski geolovski klub je že pred časom, ki ga je zaznamovala epidemija, začel razmišljati o organizaciji, leta 2020 je bilo tako daleč … toda ukrepi zaradi covida so nas ustavili. 

Gams na drevesu

Dogodek smo prestavili prvič, drugič. Toda v tretje gre rado in letos je bil res že čas, da se srečamo. A glavni dogodek ne more biti edini, dogajanje se je razvilo v pravi mega vikend. Prvo srečanje je bilo v četrtek zvečer, ko smo se dobili v La Bocci ob kajakaškem centru v Tacnu. Še pred začetkom sva z Mirčem dobila koordinate za bližnji zaklad in ga z nekaj muke in pomoči končno našla. 

Učenje Herr Pottra

Sledil je prijeten večer, klepet, pivo in na otoku, na drugi strani mostu, plezanje na drevesa. Učenje, poskusi, včasih uspešni, drugič ne. Skrbel sem za varovanje, da je šlo vse tako, kot mora, brez zapletov in nesreč. In se ob tem seveda zabaval, klepetal. Sproščeno prijeten večer. Ki je bil dober obet tega, kar je sledilo. 

Kot bi se znašla v pajčevini

JUTRO NA ŠPICI, POPOLDNE V TIVOLIJU – 3. 6. 2022 – Dan pred dogodkom. Prihajali so geolovci, večina seveda iz Slovenije, bližnjih držav. Vendarle pa tudi od daleč, dejansko iz celega sveta. Zjutraj, še preden smo se dobili na Špici, sva s Sašem, v njegovem kanuju, odplula po Ljubljanici, najprej skoraj do Livade, potem po Gruberjevem prekopu do zapornice. 

S kanujem po Ljubljanici

Ko sva priveslala nazaj, je bilo na obali že kar nekaj znanih obrazov. Poanta srečanja naj bi bila jutranja kava, ki je na koncu ni bilo. Kar zame ni bila težava, je tako ali tako ne pijem. Seveda smo kot stare branjevke na obali začeli klepetati, večino iskalcev zakladov sem poznal od prej, srečali smo se pri zakladih, na drugih dogodkih. 

Zapornice na Gruberjevem kanalu

Ko so se začeli prijatelji, znanci, somišljeniki počasi razhajati, sem odšel na potep. Cel dan sem imel za sebe, preostali dopust mi je to omogočil. Z Larsom sva skočila na kolesi, Jaro nama je sledil peš. Prekrižarili smo stari del Ljubljane, spoznavali mestne orjake in na koncu, ob nogah mične mladenke, žal samo na plakatu, našli škatlico z vpisnim listom. 

Srečanje na Špici

Prijatelja ste se poslovila, imela sta svoje obveznosti, načrte. Sam sem skozi Tivoli odkolesaril do Čada, tam pustil kolo in se vzpel na Rožnik. Zgolj toliko, da sem se postavil ob bok našemu najpomembnejšemu pisatelju, mimo cerkve šibal nazaj navzdol. Zaokrožil po Rožni dolini, obiskal nekaj točk Poti spominov in tovarištva. 

S Cankarjem

In pristal v Tivoliju, kjer smo se znova srečali. S tega in onega konca. Zakaj? Zaradi klepeta in piva, nekaj Idrsko domačega Geruša, ki je izginil tako hitro, kot bi luža izhlapela sredi najbolj vročega dne. Porosilo je nekaj dežja, ki pa nas ni prav nič zmotil, zgolj »požegnal« je naše srečanje. Vsi smo bili že nestrpni, kako bo potekal dogodek naslednji dan. 

Deževni dogodek pred Tivolskim gradom

MEGA – 4. 6. 2022 – Težko pričakovani mega dan. Srečanje je bilo v središču Ljubljane, pri in v Narodnem muzeju Slovenije. Glavni epicenter dogajanja pa pred zunanjim lapidarijem. Bil sem prvi na prizorišču, kmalu so začeli kapljati tudi drugi pomočniki. Marsikaj je bilo treba pripraviti, želeli smo, da bi vse teklo, kot namazano. Ko smo združili moči, res ni bilo težav. 

Jutro pred lapidarijem

Počasi so začeli prihajati tudi geolovci, več kot sedemsto jih je najavilo svoj prihod. Ker jih je veliko prišlo v družbi, se je obetalo kar precejšnje število sodelujočih. Po odprtju muzeja sem odšel pomagat tistim, ki so reševali lab avanturo, virtualno nalogo med muzejskimi eksponati. Nekaterim se je zatikalo, zato je bila pomoč dobrodošla. 

Signal The Frog

Čas Rimljanov, drevak iz močvirja, piščalka Divjih bab, lončene posode, situla, pisave, mejni kamen in še kaj. Po preddverju se je sprehajal žabec z anteno, Signal The Frog, razveseljeval staro in mlado. Številna srečanja, klepet, dobra volja povsod. Posebej sem bil vesel Štajercev, lepo jih je bilo znova videti. Skupaj smo odšli na pivo, razpredali o tem in onem. 

Štajerski prijatelji

Čas je bil za kosilo, do restavracije DA BU DA ni bilo daleč. Ko sem se vrnil pomagati pred narodni muzej, se je dogajanje počasi umirjalo. Ob petih smo se slikali s predstavnicami sedeža igre v Seattlu. Potem pa sem pobegnil, saj je bil večer povezan s čisto posebnim vabilom, kateremu se nisem mogel upreti. 

Organizacijski tim

ŽLEZAVA NEDOTIKA IN LOOBLAHNAH – 5. 6. 2022 – Zaključek pestrega geolovskega dogajanja se je začel v nedeljo zjutraj. Ko smo okolici, iz katere prihajamo, za vse kar nam daje skušali vrniti z nečim dobrim. Zato smo se v bližini Save, v Sneberjah, pod strokovnim vodstvom seveda, spravili nad Žlezavo nedotiko, tujerodno vrsto, ki v osnovi izvira iz Himalaje. 

CacheInTrashOut

Kako je priplezala iz visokih hribov daleč na vzhodu in zakaj ji je bilo v Sloveniji tako všeč, ne vem. Invazivna odriva domače rastje, zato ji je treba pristriči peruti. Uvodno pojasnilo, nekaj opreme, potem pa akcija. Kar nekaj geolovcev se je nabralo, precej vsiljivke smo nabrali. Še posebej italijanski geolovci so bili aktivni. 

Tujerodna vsiljivka

Kdo bi se lahko smejal, da jo bodo porabili za solato. Toda važen je dober namen in ta je bil dosežen. Seveda je sestavni del teh dogodkov tudi druženje in potem, ko je bila okolica uspešno počiščena nedotike, smo sedli na pivo, klepetali. Vse dokler ni bil čas za premik. Ker sem bil s kolesom, sem do Črnuč potreboval malo več, hitro sem začel vrteti pedala. 

Tole bo za solato ... sedaj pa samo še kaj mesa ujamemo ...

Zadnje dejanje dogajanja ta vikend je bilo pred pivovarno in pivnico Looblahnah. Pivo, foodtruck, klepet. Kaj pa drugega. Še zadnji ta konec tedna. Mega vikend se je zaključil, čas je bil le še za urejanje vtisov, razmišljanje o ponovitvi, počasi so se iz te mase začeli mesiti spomini. Ki bodo še dolgo tleli ...

Zadnje dejanje