petek, 23. junij 2017

Petelin

Petelin. Lepo slovensko ime, prav nenavadno ga je videti na zemljevidu sredi dežele, kjer se sedaj govori drugače. Ali tisti, ki so pozabili sploh vedo, kaj pomeni? Verjetno ne. In saj sploh. Ali so imena pomembna? Ali zgolj doživetje hriba, vzpon, težje dihanje, zadovoljstvo vrha, pogledi. Nisem vedel. Zato sem se sklenil prepričati. 
Molilne zastavice
S kolesom od baznega tabora, znova pri Baškem jezeru. Mimo Ledenice, malo po svoje do gozdne ceste, od odcepa steze pa peš, počasi naprej, vse do vrha. Saj ni bilo visoko, ne naporno, pa tudi zaiti ni bilo kaj. Danes v času elektronskih pripomočkov zgolj slediš piki na ekranu, kar preveč je vse enostavno, pridih pustolovščine je zgolj zabrisan spomin. Se časi papirja še kdaj vrnejo? 
Dolina Drave
Kot bi mignil sem stal na vrhu pečine, obdan z borovci, gledal daleč. Tja, kamor bo še treba, tja, kjer sem nekoč že bil. In si ob tem odgovoril na postavljeno vprašanje. Saj ne, da bi bilo posebej važno. Pa se mi je vseeno dobro zdelo, ko sem gledal domače ime na tablici na vrhu. 
Vrh lepega imena
Ura me je danes priganjala, na takšnem mestu to ni ravno lepo, toda drugače ne gre. Spustil sem se po poti navzdol, zagrabil kolo za roge in se odpeljal v smeri doline. Malo sem iskal prehode, malo lomastil, na koncu pristal ob podhodu pod avtocesto. Kot prehod v drug svet, futurističen arhitekturni presežek. 
Pogled med drevjem
Sem še vedno razmišljal, ko sem na obdravski poti že menjal zračnico. Se nasmehnil presenečenemu ribiču, ki mu kar ni bilo jasno, od kje sem se vzel in zakaj že obračam. Toda rekel ni nič. Zato sem bil tudi sam tiho, se smejal v brk. 
Prehod
In že priganjal dvokolo navzgor v breg, na drugi strani nato seveda znova navzdol. Kajti čas se je iztekal, vedel sem, da bova morala kmalu oditi. Toda pred tem je bilo treba posedeti na plaži, skočiti v vodo, užiti zadnje trenutke ob Baškem jezeru. In si ob tem obljubiti skorajšnje snidenje.
Baško jezero

torek, 20. junij 2017

Do sv. Nikolaja in nazaj

Jutro se je že zbudilo. Sonce se je iskrilo skozi meglice, ki so ležale nad vodo. Jezero je bilo mirno, kopalci bodo prišli kasneje, s toploto dneva. Pogledal sem naokoli, razmišljal o tem, kako si vedno, preden se odpravim na naporno pot, predstavljam vrnitev. Nato pa že zapeljal po cesti, Bloška planota je vendarle čudovita za kolesarska pohajanja. 
Jutro pri Bloškem jezeru
Gor in dol, sem in tja. Le ko prideš do roba se vse konča, gre zgolj še navzdol. Kar bi bilo seveda prijetno, če ne bi vedel, da bo treba enkrat še nazaj. No ja, takšne misli mi je kar odpihnilo, ko sem se še vedno nasmejan zaradi imena vasice Naredi, začel hitro spuščati proti Zgončam. 
Sv. Primož in še Felicijan
Tam je bil moj prvi postanek danes, pri cerkvici sv. Primoža in še Felicijana za povrh, razgledni, kot se spodobi. Postal sem, nekajkrat globoko vdihnil, nato pa že oddrvel naprej navzdol, skozi Mišjo dolino, vse do mesta, kjer sem se spet začel vzpenjati, proti Velikemu Osolniku in od tam znova navzdol v Podhojni Hrib. 
Sumljivi most
Zanimivi kraji, prej še nisem slišal zanje, vprašanje, kdaj bom spet. Pod vasjo Osredek sem našel ostanke mlina in most, ki je bil komaj še vreden tega imena. Previdno sem šel čezenj, na obe strani. Toda če je treba, že nekako zbereš pogum in odločnost. Spet so se kolesa vrtela, proti Visokemu in svetemu Nikolaju. 
Sv. Nikolaj
Majhna cerkvica, nič bahaška, nedvomno romarji, ki se množično zgrinjajo na bližnji Kurešček, sem ne zaidejo prav pogosto. V vasi sva s prijaznim možakom rešila mojo zagato s telefonom, nato pa sem se že zagnal po makadamu proti Krvavi Peči. Ovinki so ostajali za menoj, medveda nisem srečal nobenega, čeprav so tu okoli menda prav zares doma. 
Lilija
Bi me pa skoraj zaustavila gozdna dela, pot je bila uradno zaprta, pa sem pokazal na kolesarsko čelado in zatrdil, da zaprmej zdrži tudi padec smreke, če je ravno treba. Padalo ni nič, varno sem pribrcal na drugo stran, v vasi našel Lojzov teater, kjer pa danes ni bilo kaj posebnega na sporedu. 
Lojzov teater
Razen dehteče trave, brnenja traktorja z bližnjega polja in seveda zmedenega kolesarja, ki je na naravnem odru odigral čisto svojo žaloigro. V vasi sem dobil še nov napotek kam in kako, nato pa že brcal po gozdnih cestah proti Selu. Na križišču sem moral kar malo pogledati, katera smer bo prava, da sem na koncu prišel kot je treba. 
Čisto pravi bloški smučar
Ceste od tu so mi bile znane, še nekaj ovinkov in že sem v kraju s smešnim imenom zašpilil klobaso, do osvežitve v jezeru je bilo zgolj še nekaj vrtljajev kolesa.

nedelja, 18. junij 2017

Špička

Plezalni dogodek v Iškem Vintgarju in piknik, ki mu je sledil, sta bila zgolj še spomin, ki je počasi tonil v globine pozabe. Sedaj so se pisale nove zgodbe, trenutki so bežali mimo mene. Podpeč je bila izhodišče, komaj so se kolesa dobro zavrtela, že se je svet postavil pokonci. Začel sem pridobivati višino, počasi, toda enakomerno, brez odmora. 
Cesta
Vas Preserje je bila zadnja znana točka. Od tu je šlo samo še navzgor, odpirali so se novi, lepi pogledi. Zanimive oznake za motoriste so počasi lezle mimo mene, na višinomeru sem odšteval metre, končno je bilo tu sedlo, počivališče za kolesarje, Rakitna, škratja hišica. Pa ni bilo nikogar doma, zato sem se odpeljal nazaj navzdol, do jezera. 
Rakitna
Bilo je še mirno, v njem so se odsevali oblaki, smreke okoliških gozdov. Prijetno bi bilo posedeti, toda čakali so me novi klanci, spusti. Sedaj sem res valoval, v smeri vasi Dobec, kjer sem le nekaj deset metrov za sv. Lenartom odkril zanimivo mlako. In prvič res malce počil. Ter kljub temu, da me je vleklo navzdol, raje zavil nazaj. 
Jezero
Saj je bilo še toliko zanimivih kotičkov, ki sem jih zgrešil. Špička je bila prva. Velika. Torej je kolo pristalo v grmovju, do razglednega vrha sem šel peš. Seveda je bilo presenečenje veliko. Iz gozda sem stopil nekaj metrov pod vrhom in takoj začel uživati v čudovitem razgledu izpod modrega neba. 
Špička
Bližnji vršički, pogled proti Cerkniškemu jezeru, vasem ob njem. A nisem se predolgo zadržal na vrhu, saj je bilo pred menoj še kar nekaj poti. Znova sem valoval gor in dol, nazaj proti Rakitni, tja, od koder sem prišel. Obiskal sem še Krimšček, nato pa že drvel navzdol, proti Podpeči in Jezeru. 
Razgled
Zaključil sem krog, zagrabil stvari za kopanje. Saj sem se seveda moral ustaviti tudi na travniku ob vodi, zaplavati. Ravno pravšnja nagrada za trud in lep zaključek izleta. Saj tako seveda mora biti.
Jezero

četrtek, 15. junij 2017

Kalška gora

Še za ure, ob katerih drugi zavijajo z očmi, sem bil zgoden. Kazalec je komaj dobro zastavil proti tretji uri dneva, ko sem že sopihal skozi temo proti Taški. Suhadolnikovo kmetijo sem pustil za seboj, vračala se mi je misel na tiste, ki so pred leti v trenutku hude jeze zapustili zaznavni svet. Tudi če njihove duše še vedno blodijo tu okoli, jih moja lučka ni osvetlila. 
Jutro je prišlo
Vzpenjal sem se skozi strmino, poln jutranje moči. Dosegel uravnavo, kjer je razcep proti Dolcam, stopal naprej, okna Cojzove koče na Kokrškem sedlu so bila še zaspano temna. Zgolj slutil sem strma pobočja v Kamniški konec, moja pot je vodila naprej, navzgor. Melišča in nekaj skalnih stopenj, kot bi mignil sem bil na razcepu. 
Kalška gora
Kalška gora je bila na dosegu roke, korak sem usmeril proti njenemu vrhu. Družbo so mi delali številni planinski močeradi, na vsakem koraku sem moral paziti, da nisem katerega pohodil. Iz tema so se izvili prvi obrisi, v nekaj minutah je čez gore na vzhodu prijadral dan, ugasnil sem luč, začudeno gledal oblačne koprene, ki so zastirale razglede. 
Luna
Le nad Kotliči je bil odprt prehod v svetlobo, upanje ni umrlo. Luna se še ni poslovila, nekdo ji bo moral povedati, da je njen čas minil. Nisem več dolgo čakal, ura je priganjala, treba se je bilo posloviti od visokega razgledišča. Previdno sem se spuščal, prepadi, ki jih je še malo prej do vrha polnila tema, so sedaj razkrivali svoje sive globine. 
Kokrško sedlo
Na melišču sem prišel do mesta za počitek, nekaj večjih skal je stalo na zeleni trati. Na obzorju, prav tam nad Kotliči pa se je delal dan. Rdeči svit, jutranji žarki so se ujeli v mrežo oblakov, se zataknili v črne skalne špice, obtičali kot za vedno ujeti. Na steno te nadrealistične sobe so narisali podobo pekla. 
Vzhod
Le sem in tja je kakšen žarek pobarval del skalne stene malo prej obiskanega vrha z minljivo barvo rdečkastega pridiha. V koči so očitno še spali, stopal sem naprej, okolica, ki me je obdajala ob poti navzgor, je sedaj dobivala jasne oblike. Dan se je tako rodil, mir, ki je še vedno ležal vse okoli, pa je napolnil tudi mene.
Pekel ali raj?

nedelja, 11. junij 2017

Baško jezero

DO LJUBELJA – 9. 6. 2017 – Že nekoliko sita voženj proti morju, sva se z Živo po pogledu na zemljevid odločila, da vikend preživiva raje pri severnih sosedih. Baško jezero se je slišalo zanimivo, seveda še bolj v jeziku, ki ga sedaj govorijo tam okoli. Faaker see. 
Kepa
Če bi slučajno ne bilo v redu, sva se tolažila, da bova svoje občutke tako vsakomur, ki bo hotel poslušati, izrazila že z imenom samega jezera. Zvečer sva se polna upanja odpeljala v smeri Avstrije, vendar prvo noč prespala še doma, na Ljubelju. Mir, tišina, čisti zrak. 

BAŠKO JEZERO – 10. 6. 2017 – Zjutraj kot običajno za vikend ni bilo treba na sedlu pod vršaci navijati ure. Ljubljanske zgage so že ob zanje nenormalno zgodnji uri pričele regljati skladno s svojim slovesom iz močvirij na moč glasno. 
Kapelica
Ni nama preostalo drugega, kot da sva se še midva spravila pokonci, počasi odrinila do pregleda dokumentov na drugi strani predora, nato pa zavijala navzdol v smeri Borovelj. Na drugem krožišču, tik pred Dravo, sva zavila proti Bistrici v Rožu in nekoliko zaviti cesti sledila proti najinemu cilju. 
Pod Rudnikom
Brez težav sva prišla do kampa, tam na recepciji dobila polno pest čokoladnih bombonov, nato pa na izbrani parceli postavila izhodiščno bazo. Zajtrk je seveda moral biti, sprehod po njem pa tudi. No ja, bolj pohod, vsaj če se upošteva prehojene kilometre in (odlično) porabljeni čas. Pa saj je prav tako. 
Ob poti
Že takoj ko sva stopila iz kampa, nama je pogled pritegnila visoka piramida Kepe, danes mejnega vrha. Toda nekoč je bilo drugače. Čeprav je bil izid plebiscita pred slabimi sto leti za nas neugoden, je večina krajev tu okoli obdržala tudi slovensko ime. Najin prvi cilj je bila tako Polana, večji travnik sredi gozda, druga pa Kozjak, nerazgledni vrh nekaj višje. 
Pogled z Wauberga
Zato pa se je nekaj pogledov dalo dobiti na z borovnicami potresenem Rudniku, do katerega sva prišla malo po svoje, kar naravnost, skozi strm gozd, malo po neoznačeni stezi. Je bil pa naslednji vršiček toliko bolj razgleden. Wauberg. Navdušeno sva stala na vrhu skalne stopnje, gledala na Dravo in dolino, po kateri danes teče in zobala rumove kroglice. 
Rumove kroglice
Danes naju je čakal še en vzpon, na Tabor, prvovrstno razgledišče na jezero in okolico. Bi bilo prav prijetno sedeti tu in bingljati z nogami nad prepadom. A je hrup številnih adrenalina želnih, ki se tik pod vrh pripeljejo z avtomobili, kar preveč moteč. Poiskala sva vse, kar sva se namenila, nato pa odkorakala navzdol. 
Baško jezero, pogled s Tabora
Pa v kampu, pred avtom in domom nisva imela obstanka. Skočila sva v vodo, za seboj potegnila čolniček in odplavala na otoček sredi jezera. Obšla sva ga vse naokoli, znak, da okoli hotela ni zaželeno hoditi v kopalkah videla šele ob odhodu (se zgodi) in nato znova plavala nazaj do peščene plaže kampa. 
Pogled z otočka
Popoldan je Živa sklenila, da je bilo gibanja za en dan čez glavo zadosti in se je zabubila v svojo posteljo. Sam nisem delil njenega mnenja, skočil sem na kolo in se odpravil raziskovat jezero in njegovo okolico. Seveda je bila to tudi priložnost, da obiščem dve čarobni škatlici. Kot ostale iz te serije sta izziv za možgane in po drugi strani tudi pravi primer mojstrstva v izdelavi. 
Plaža pod kampom
Še vedno navdušen sem zapeljal na obrobje Beljaka, nato pa brcal nazaj proti kampu. Čakal me je še večerni skok v jezero in strašenje rac, ki so že mislile, da se je na vodo vrnil mir, potem pa po koncu ognjemeta nad Eggom (Jajcem po domače), seveda odhod v posteljo in mirno spanje. 
Večer nad jezerom

MOČVIRJE IN DOMOV – 11. 6. 2017 – Zjutraj sem dekle pustil spati, sam pa kolo poganjal proti Bogenfeldu ali Vognjem polju in naprej Dravi. Prebrcal sem delček obdravske kolesarske poti, nato pa sopihal po klancu nazaj v smeri Egga. Še zadnji skok v jezero, pri katerem se mi je Živa seveda pridružila, ob dvanajstih sva že peljala iz kampa na parkirišče ob začetku poti po barju. 
Drava
Prijetna pot je bila delno v senci, srečevala sva pohodnike, naprave za vadbo na prostem pa naju niso pritegnile. Mimo ostankov mlina in še delujočega kampa sva prišla v vasico, cerkev je očitno edino, kar je v njej zanimivega. Sredi hiš sva našla pot navkreber in zagrizla v breg. 
Pot skozi močvirje
Pa je Živa kmalu obupala, sedla na štor in v roke vzela knjigo. Sam se nisem vdal tako hitro, stopal sem naprej vse do vrha Bleiberga. Še en razgleden vršiček, z nekoliko tujim imenom tokrat. Toda kdo bi se obregnil ob ime, ko je vse ostalo skorajda popolno. 
Pogled z Bleiberga
Ker me je Živa čakala, se nisem pretirano obiral, navzdol sem drl malo po poti, malo po svoje in že sva skozi vročino tega dne šla proti močvirju, vodni poti enega od napajalnikov Baškega jezera in nato nazaj, do avtodoma, ki naju je čez Ljubelj počasi, a zanesljivo, peljal proti domu.
Potok

nedelja, 4. junij 2017

Sv. Hema nad Podjuno

Prejšnji dan smo bili na obisku pri Kralju Matjažu. Ali je to neko nestvarno bitje ali resnični junak iz preteklosti je seveda lahko odgovoriti. Kako pa je bilo z Emo ali Hemo, kot običajno rečejo severni sosedje, je pa že drugo vprašanje. Pa moj današnji cilj ni bilo raziskovanje tovrstnih povezav. 
Sončni travniki
Raje sem se prepustil dihanju, vrtenju pedalov in dviganju iz Globasnice proti sončnim travnikom, ščepcu otroškega navdušenja ob najdbi lepega in veliki žlici zgodovine teh krajev. Najprej sem se odločil za romanje k Svetemu Simonu. Menda je bil velik gorečnik, njegova cerkev je nad dolino, tisoč metrov visoko. 
Simon
Prav velikega razgleda od nje ni, je pa postavljena na mirnem kraju, jasi sredi gozda. Toda česar ne vidijo oči, lahko začuti duša. Spust na sedlo in vzpon do Heme sta bila mimo kot piš vetra. Presenečenje na vrhu je bilo seveda veliko. Ostanki nekdanjega svetišča so razkriti današnjim očem, romarska hiša pod njim tudi. 
Sv. Hema
Današnja cerkev je videti prav skromno, lipa ob njej pa je veličastna. Kar vidiš lahko očake, ki možujejo tam in skušajo najti odgovore na vprašanja tistega časa. Ali pa razmišljajo, koga bodo vrgli v brezno malo nižje. Tisto, ki je odprtina nad Rozalsko jamo. V njej je kapela, posvečena sv. Rozaliji, pod njo izvir zdravilne vode. 
Notranjost
Občudoval sem strme stene, popil nekaj požirkov, prav toliko vzel še s seboj. Pred cerkvijo, znova na soncu, z nasmehom poslušal govorico ljudi, ki so prihajali v cerkev. Mešanica obeh jezikov, enakopravnih, kot bi ne bilo nikakršnih razlik. Spustil sem se navzdol, kolo je drvelo do novega kuclja, na katerem stoji še ena cerkev. 
Rozalska jama
Zadnja, ki sem jo obiskal danes. Sv. Andrej. Potem, ko me je oblajal nezaupljivi štirinožec z bližnjega dvorišča, sem se po strmi poti vzpel do travnate uravnave. Kar peš, s kolesom ne bi šlo. Nato pa že zaključeval krog, zavijal po cestah tja proti Podjuni, ki danes nima več tako lepega imena. 
Sv. Andrej
Čakalo me je še nekaj kilometrov do Globasnice. In en postanek. Pri hudičevem kamnu. Menda ga je sem, na sredino polja, zalučal sam hudič, jezen, ker mu je ušla ena izmed duš. Še danes se pozna odtis njegovega prsta v skali. Da pa bi se razbil hudičev vpliv, so vaščani na vrh nesrečne skale postavili križ. Pa naj bo, kot že hoče biti. Samo, da je prav.
Hudičev kamen

sobota, 3. junij 2017

Walter

Je že moralo biti tako. Da so se nad nami vlekli oblaki, med njimi kazali modri madeži čiste jasnine. In smo zgolj malo nad smučiščem, ko smo brskali, kje bo prava pot, zašli v meglo. Ta nam je mešala štrene vse do razcepa poti, že visoko, skoraj na vrhu.  
Belo morje
Opozorilo na korenini macesna smo si razlagali pravilno, sta se mi nekaj višje nasmejala s težkim železjem oprtana domača markacista. Prijazno smo se pogovorili, med tem, ko sem čakal dekleti. Saj ni bilo dolgo treba stati na mestu, že smo se začeli spoznavati z Walterjem.
Walter
Prijetna zavarovana plezalna pot, prav nič posebej težka se nam ni zdela. Dvigali smo se meter za metrom, premagovali vertikalo, na sredini znova pozdravili prijazna možaka, ki sta se ravno pripravljala za začetek obnovitvenih del, pritrditev ohlapne jeklenice. Pod nami je bilo belo morje, nad nami nebeška lestev. 
Stopnice v nebesa
Po njej smo se vzpenjali vedno višje, vse do roba stene, lepega razgleda na dolino, miniaturo sosednje dežele. Obsedeli smo na cvetočih travnikih nad kapelo, ko je Živa presenetila. Če sem hodila do sem, hočem še naprej. Nad nami je bilo oblačno nebo, preganjale so se temne meglice, kaj, če se bog vremena razsrdi? 
Vremena Korošcem se jasnijo
Toda pogumni imajo običajno srečo, sem si mrmral v brado, ko sem sopihal proti sedlu in naprej Kordeževi glavi. Dekleti pa nekoliko za mano. Tako sem topotal, da se je še gad hitel skrivati v svoj rov pod zemljo. Očitno je bilo domovanje zanj že preveliko, iz luknje je gledal velik konec repa. 
Kralj Matjaž
Nasmejan sem hitel naprej, se z vrha spustil na drugo stran, šel pozdravit Kralja Matjaža. Zgolj na kratko, skrival se je v svoji črni votlini, očitno mu tema v teh dneh godi. Mimo koče, danes vse v rožnatem, sem hitel nazaj proti vrhu. Čez steno seveda, da bi ne ponavljal iste poti. 
Pogled s Kordeževe glave
Megle nad mano so se gostile, vse je kazalo na dež. Pa se me je ta usmilil, prve kaplje so padle šele, ko sem s Knipsovega sedla hitel proti Končnikovemu vrhu in naprej Bistriški špici. Dekleti sem ujel na pol poti, skupaj z zadnjimi dežnimi kapljami. Križ na vrhu se je že odseval na modrem nebu. 
Bistriška špica
Oblaki so iztisnili iz sebe zadnjo vlago, se razblinili v nič. Široko pobočje, sledenje pravi poti, spust na Veško planino. Širok, cvetoč travnik, počitek pri opazovalnici, iskanje dobrih rož. Nato pa odhod naprej, proti kapelici in koči z zaprtimi vrati, polkni. Ni še prišel njen čas. 
Tam smo doma
Kar nismo mogli verjeti, ko smo na smerokazu videli, kako daleč je še. A tako je. Koraki so si sledili, počasi, vztrajno, smo bili vedno bližje parkirišču. Besede so tekle, že smo bili na travnikih zimskega smučišča, sedli na udobne stole, stegnili utrujene noge in si bili edini. Dan je bil prav takšen, kot si ga lahko zgolj želiš.
Večer na koncu poti