Gornji del Baragove poti

Bi, ne bi, bi, ne bi. Je cincal predvsem Jure aka Jurac, med tem, ko je pogledoval na vremenske karte in radarsko sliko padavin. Zadnje dni je vreme res čudno, nič ne veš kdaj prinese kakšno nevihto, celo neurje z močnim vetrom, ki podira drevje, točo. Ko se je tehtnica že zelo nagibala na to, da ne greva, je presekal dvome. Greva, pa kar bo, bo. 

Baragova rojstna hiša

In sva se odpeljala proti Dolenjski, cilj je bil zgornji del Baragove poti. Poimenovane po Frideriku Baragi, misijonarju, ki je spreobračal ameriške Indijance. V menda pravo vero. Pa naj bo. Pot je vsekakor vredna obiska. Nebo je bilo oblačno, prav kazalo je na dež. Sam sem se zanašal na napoved, da kaj hudega ne bo. 

Pod Knežjo vasjo

Parkirala sva pri Baragovi rojstni hiši, kjer sva morala biti prav previdna, da nisva povozila kakšne od majhnih muck. Ali njihove garjave mame. Nekaj korakov sva se vrnila do znamenja, potem pa v drugo smer šibala po kolovozu preko travnika, do Knežje vasi. Po kratkem postanku pri cerkvi, sva že letela naprej. 

Sredi naliva

Sam sem diktiral tempo, Jure je sopihal za menoj, pogledovala sva v oblake, razmišljala o strelah, toči. Mimo dvojice, ki sta obdelovala svoj vrtiček skorajda na gozdnem robu, sva prišla v varno zavetje dreves. Začelo je kapljati, nekajkrat je zagrmelo nekje v oblakih. Ko sva stopila na čistino je že prav konkretno lilo, pelerine niso bile ravno dolgo v pomoč. 

Oblaki nad Dobrničem

Toda moča nama ni vzela volje, nadaljevala sva po zamišljeni poti. Skozi Vavpčo vas sva po cesti šibala do Dobrniča, vmes je dež ponehal, hoja je bila spet prijetna. Le kakšno škatlico je bilo malo težje najti, trnje, koprive, vse je bilo treba pretakniti za uspešno najdbo. Na travnatih obronkih so se nama odpirali pogledi na Dolenjsko krajino, temne oblake nenavadnih oblik nad njo. 

Vrhtrebnje

Vzpenjala sva se skozi gozd do vasi Vrhtrebnje, se malo pred tem zadnjič vpisala. Šla mimo cerkvice, skozi vas in navzdol proti zaselku Grmada. Ko sva tam gledala kam zaviti, si nisva želela srečanja s psom, ki je pri eni od hiš divje lajal. Že so naju ogovorili mladci nedaleč stran. Gresta po Jakobovi poti? Kar navzdol, so kazali. 

Presevanje

Hvaležno sva pokimala, pot je bila prava, to sva že vedela. Skozi gozd, travnike, sva prišla po postanku pri dveh škatlicah, kjer se je moral vpisati le še Jure, prišla v Lužo. Do izhodišča je bil sedaj le še streljaj, nekaj korakov, komaj omembe vrednih. Premočena, toda zadovoljna, sva se odpeljala v julijski večer.

Na robu večera

Toplar

Jutro je bilo še daleč, zgolj nek daljni obet. Ko je lučka iskala otipljive oblike gozda, začetek poti proti Korošici. Nekateri ji pravijo graničarska, drugi lovska, danes je vedno bolj priljubljena. Krave na robu planine so debelo gledale, kdo moti jutranji mir, mimo koče sem stopal s prvo nežno svetlobo. 

Hajnževo sedlo

Na Hajnževem sedlu sem previdno stopil do stene, spomin na srečanje s kačo pred tedni je bil še kako živ. Vzpon preko prvega strmega dela, ob pomoči jeklenic in posameznih klinov, naravnih razčlemb. Palice, ki jih nisem mogel zložiti, so se mi včasih sitno zataknile prav tja, takrat, ko je bilo najmanj treba. 

Vzpon

Nad meglenim morjem pri sosedih je počasi vzhajalo sonce, dvigalo se je nad osamele otoke. Izpostavljeni raz, še nekaj motoviljenja po razdrapanem svetu Velikega vrha, prehod na travnike, nekaj korakov in bil sem na najvišji točki. Za trenutek zmotil parček, ki je tu zaljubljeno pričakal dan. Sem odšel naprej, po grebenu, ju pustil njuni tihi jutranji simfoniji. 

Sonce se je prebudilo

Sledil sem grebenu do sedla, se vzpel na drugi izraziti vršiček v dolgem grebenu Košute. Na Toplar. To je bil danes tudi moj končni cilj. Še pred vzponom sem gledal žival pod njegovim vrhom, silhueta na komaj zbujenem nebu. Eno, čakaj, saj jih je več. Trop gamsov? Končno jih je bilo tudi za to preveč. Ovce. 

Veliki vrh s Toplarja

Ob vzponu sem prišel do njihovih drekov, vrh povsem posran. Hitro sem se vpisal v list, ki ga je pripravil prijatelj, vihajoč nos obrnil, se začel spuščati, na mokri travi zdrsnil. Le toliko, da sem padel med … ovčje dreke. Fuj in fej. Malo nižje sem se kolikor se je dalo očistil, zavihal še zadnjič nos, začel vzpenjati nazaj na Veliki vrh. 

Ovce

Parček se je spuščal proti Kofcam, drugega okoli še ni bilo. Vrh sem zgolj prečil, stopil navzdol čez gruščnat svet proti sitnemu, kot nož ostremu grebenčku. Šele ob vračanju tu občutiš zračnost obeh strani, se po drobirju spuščaš previdno. Palice so znova pristale na nahrbtniku, spust preko stene je bil hiter, ob pomoči jeklenic res ni bilo težav. 

Gore nad Zelenico

Na Hajnževem sedlu sem bil sam, tudi naprej do planine nisem srečal nikogar. Se je pa zato slišalo, da so se domači že zbudili, tudi nižje se jih je kar veliko vzpenjalo, srečanja, pozdravi. Njih so hribi čakali, sam sem se poln doživetij vrnil na Ljubelj. Lepo se je dan začel, le upal sem lahko, da se bo tako tudi nadaljeval. 

Nad Hajnževim sedlom

Trdinov vrh

Spet sva se za akcijo združila z Larsom. Odpeljala sva proti Dolenjski, po krajšem postanku pri gradu Otočec vozila do Gabrja in tam na izhodišču poti za Gorjance parkirala. Zapodila sva se v breg, sledila seriji skritih škatlic, se v nekatere vpisala hitreje, za najdbo drugih potrebovala več časa. Predvsem pa sva videla, da je tu pravi preplet stez. 

Krka pri Otočcu

Morala sva kar malo pogledati, zaviti po svoje, da sva prišla na tisto, ob kateri sva se vpisovala. Popoldne je bilo vroče, težko sva čakala, da pri Gospodični okusiva dobro, hladno vodo. Ki menda izboljša vid, zdravi takšne in drugačne bolezni. Pa ni bilo nič. Vročina poletja je izvir povsem posušila, še bolj žalostno sva gledala nekaj metrov višje zaprto kočo. 

Suha Gospodična

Še dobro, da sva vsaj v nahrbtniku imela nekaj pijače. Spet sva zagrizla v breg, vzpon do Trdinovega vrha je ob klepetu hitro minil, že sva stala na najvišji točki, zrla v daljavo. Danes dež ni bil predviden, zato sva upala, da so posamezni oblaki nad nama res povsem neškodljivi. Kratek postanek pri cerkvicah in zaprti okrepčevalnici. 

Na Trdinovem vrhu

Stopala sva naprej mimo spornega vojaškega objekta na meji, zavila preko cvetočih travnikov k sosedom. Stezica naju je peljala na vzhod. Med tem, ko je Lars ubodel malico, sem sam stopil nekaj korakov v stran, škatlica, dve, hitra vpisa. Na travniku so bili kmečki ljudje, grabili suho travo. A do njih nisva prišla, sva že prej zavila v gozd, se vzpela do vrha brez imena. 

Čez cvetoče travnike

Vsaj tako se je nekoč imenoval. Pa je nekdo sklenil, da tako že ne gre in preimenovali so ga v Hranilovićev vrh. To je najvišji vrh Zagrebačke županije, kot pove tablica na najvišji točki. V grmovju sva našla gnezdo, v njem vpisni list. Spustila sva se, nadaljevala, se vzpela na najbolj vzhodno današnjo točko, Ravno goro. 

Brezimeni, danes Hranilovićev vrh

Z nje sva šla do ceste navzdol, skozi gozd do še enega vpisa. Se vrnila na cesto, nadaljevala pod pragozd, lomastila skozenj do steze, ki naju je popeljala do padlega velikana. Spet sva se spuščala, do Miklavža, cerkvice in razgledišča. Od katerega sva hitela mimo Krvavega kamna znova do Gospodične in navzdol Gabrja. 

Pogled z Ravne gore na Trdinov vrh

Hitela sva, uspela do parkirišča priti še preden bi bila potrebna lučka. S tem sva zaključila današnji krog, sedla v avtomobil, odpeljala v smeri Novega mesta. Tam sva po postanku v trgovini na robu dne nazdravila kot se spodobi. Lepo popoldne je bilo, vsekakor ga bo treba kmalu ponoviti, sva se več kot strinjala.

Lars v pragozdu