Sončna Begunjščica

Načrti se spreminjajo. Včasih jih spremeniš sam, drugič to namesto tebe stori usoda. Tako sva z Ajdo sobotni večer namesto v avtodomu na Ljubelju preživela kar v dnevni sobi na Miljah. Kar je zahtevalo v nedeljo nekaj bolj zgodnje vstajanje, odhod nekaj minut čez šesto in začetek hoje še v temi na znanem, presenetljivo skoraj praznem, parkirišču. 

Pod oblačnim nebom

Lučka nama je pot osvetljevala do konca Bornovega tunela, potem pa sva jo počasi ugasnila. Sedaj sva že videla, da je nad nama nepredirna plast oblakov, le tam nekje v daljavi se je kazalo nekaj svetlobe. Predaleč, da bi naju dosegla. Na Prevali sva se ustavila le za minuto, kar tam, pri znamenju. Potem pa preko travnika stopila v gozd. 

Kapljice

Po poti čez Kalvarijo ne pomnim, da bi že hodil, da je strma in grizeš kolena, pa sem seveda slišal. Pa se mi ni zdelo tako hudo, čisto lepo sva se vzpenjala, malo sem, malo tja sva pridno pridobivala višinske metre. Ko sva se ravno dobro izvila iz gozda, prijela prve, zaradi mokrote gladke skale, so meglice okoli naju začele postajati redke. 

Gamsi nad nama

Dobrih dvesto metrov pod grebenom Begunjščice sva izplavala. Nad nama je bila modrina, sonce v daljavi se je prav po jesensko trudilo oddati vsaj nekaj toplote. Levo od najinega cilja je bila še luna, pod nama pa belo morje, le posamezni osamelci najvišjih vrhov, skalne čeri, so v daljavi segali proti nebu. 

Nad oblaki

Pod Begunjsko Vrtačo je Ajda odločila, da stopiva še nanjo. Saj do najvišje točke res ni bilo daleč. Pogledi na takšen dan pa takšni, kot morajo biti. Čudoviti. Nisva se prav dolgo obirala, povedal sem, da je sosednji vršiček le za meter nižji, pokazal grape, plazove, kjer se da smučati, po nekaterih linijah sem se navzdol spustil tudi že sam. 

Meja

Oster greben nad Šentancem, široka pobočja proti najvišji točki najine današnje poti. Zmrznjene kapljice rose, sem in tja kakšna osamljena zaplata snega. Razmislek o minljivosti pri spomeniku ponesrečenemu pilotu. In nato uživanje na sončnem vrhu. Imela sva ga zgolj za sebe, nikjer nikogar. 

Na Begunjski Vrtači

Razgledi, pojasnila, topel čaj in ostale dobrote iz nahrbtnika. Res se nama ni nikamor mudilo. Pa je bilo le premrzlo, da bi ostala prav dolgo. Ajda je določila smer sestopa, spustila sva se po razdrti poti v smeri Robleka. Prva redka srečanja danes, hrupni družbi sva se na srečo za las izognila. 

Pogled proti znancem

Znova sva potonila v meglo, šla mimo koče, zavila po poti čez Rožo v smeri Prevale. Pohodnikov je bilo vedno več, tolažila sva jih, da je višje prav lepo. Po Bornovi poti pa je bila prava gneča. Nekateri so šele prihajali, drugi so se že vračali. Prav visoko se niso povzpeli, zagotovo so ostali pod oblaki. Kar malo žal nama jih je bilo. 

Na Velikem vrhu

Pot se je iztekala, prav ponosen sem bil na Ajdo, saj je hodila res dobro. Na Ljubelju naju je pričakal pravi avtomobilski kolaps, zaparkirano je bilo vse, kar je možno in ne. Eno mesta sva kmalu sprostila, se odpeljala na dobro kosilo k znanemu ribniku, nato naprej proti Miljam. Ja, res sva ujela prav lep dan.  

Pot nazaj v meglo ...

Skok na Babo

Potem, ko sem pred dnevi prejel novico, da je mojo škatlico iz trde plastike na Babi pregrizla miš, pojedla še notranjo iz mehke plastike in si za sladico privoščila vpisni list, sem začel razmišljati, kdaj bo čas za vzdrževalni obisk. Časovno okno se je pokazalo v soboto zjutraj, tudi vreme je bilo še kar solidno, občasno se je na nebu pokazala celo kakšna luknja modrine. 

Barve

Na pot sem stopil pri transformatorju, hitro stopal po cesti do odcepa proti Čemšeniku. Na drugi strani potoka, kjer pot zavija sem in tja, sem srečal prve pohodnike. Njihov cilj je bil bližje, nikamor se jim ni mudilo. Pri koči se nisem ustavljal, za njo sem ujel stezo, prečil gozdna pobočja. Barve so tisto, kar je sedaj najlepše. 

Na drugi strani doline

Tako kot si spomladi vesel zelenila, ki skupaj s pisanimi cvetovi na gorskih travnikih zamenja zimsko belino, tako ne moreš biti miren ob celi paleti barv, ki se vesoljnemu slikarju razlije po jesenskem platnu. Saj mogoče gre … za odmiranje nečesa živega, za začetek gnitja. Toda po drugi strani … je to vsekakor odhod s stilom. 

Grintovci so v oblakih

Odpirali so se mi razgledi proti Potočam, preko strmine sem prišel do prečke, zadnjega vzpona skozi gozd. Na suhem travniku pri koči sem vedel, da imam do vrha le še nekaj korakov. Škatlico sem hitro zamenjal, nov vpisni list čaka tik pod vrhom. Postal za nekaj sekund na razglednem vrhu, potem pa že hitel navzdol. Pozdravil sem močerada, ki mu jesenska vlaga verjetno dobro dene. 

Baba

In res je bila pot zaradi nočnega dežja spolzka, zahtevala je previden korak. Kot se je pokazalo, ko sem znova prišel do Čemšenika in bi na travi, tik ob koči, kmalu odletel, kot sem dolg in širok. Na srečo sem se ujel, zastavil hitro navzdol, redka, mimobežna srečanja. Če sem sprva še mislil zaviti v graben, sem se ob odcepu ozke stezice premislil in raje nadaljeval naravnost. Do avtomobila me je sedaj ločilo le še nekaj korakov.  

Močerad

Ratitovec

Sva bila zgodnja. Na srečo. Saj se je na Prtovču šele začenjal dan. In z njim seveda vedno večja gneča pohodnikov, ki mimo cerkvice Marije Pomočnice stopa proti razglednim vrhovom Ratitovca. Med tem ko je nad meglenim morjem v daljavi vzhajalo sonce sva stopila proti lovski koči na Toli, vmes našla nekaj vpisnih listov. 

Jutranje barve

Ko sem iskal zadnjega v bližini parkirišča, so možakarji ob vzponu začudeno spraševali, če sem kaj izgubil. Nisem. Sem pa našel. Zavila sva navzgor, skozi jesenske barve gozda, ob klepetu nisva gledala na korake, vzpon je bil prijeten. Pod Razorjem sva prišla izpod pisanih krošenj, strmine Kosmatega vrha so bile že osončene. 

Pod Kosmatim vrhom

Meglice jutra je pila toplota dneva. Nad Razorjem sva srečevala zgodnje pohodnike, ki so se vračali. Vzpon do uravnave pred kočo, zavoj pri njej. Še nekaj metrov in že sva stala na Gladkem vrhu. Razgledi so bili takšni, kot se za Ratitovec spodobi. Megleno morje vse naokoli, pa je dodalo svoj čar. 

Razor

Pomahala sva še očakom Julijcev v daljavi, potem pa stopila navzdol. Ajda je odločila, da bova Altemaver obiskala drugič, spust pa določila po isti poti, torej čez Razor. Sedaj je bila na poti že kar prava gneča. Beg iz megle, iskanje sonca in tiste uborne toplote, ki jo v teh jesenskih dneh še zmore, je privabilo marsikoga. 

Bežeče megle

Nisva zavila proti Toli, nadaljevala sva po drsečih kamnih proti Prtovču. Stopila sva skozi vas, mimo cerkvice. Parkirišče je bilo zasedeno, gneča prihajajočih je nakazovala prometni kolaps. Pa nisva še hotela domov. Sprehodila sva se po poti, ki ob lepih razgledih vodi proti kraju z zanimivim imenom. Draboslovica. 

Planina Klom in Julijci v daljavi

Pa sva že prej, na ovinku poti, obrnila. Se ve, zakaj. Naloga je bila dokončana, vpis potrjen. Na Prtovču je bilo avtomobilov še več kot prej, komaj sva se izvila prihajajoči pločevini. Odpeljala na zasluženo tortico. Pod Homanovo lipo. Kjer sva strnila vse, kar je bilo slabega in dobrega. In se malo kasneje prijazno poslovila. 

Belo morje

Krog nad Tolminskimi Ravnami

Sam sem najprej razmišljal o zanimivi krožni poti na severni strani Karavank. Pa me je Lars s svojo idejo kaj hitro prepričal. Tam okoli Podrte gore sem že hodil, vendar pa z Bohinjske strani. O Tolminskih koncih sem zgolj bral, da bi jih šel že pogledat ali jih celo podrobneje raziskoval, pa še ne. 

Jutro nad Razorjem

Lars me je pobral ob petih v Škofja Loki, peljala sva se proti Petrovemu Brdu, skozi Baško grapo do Mosta na Soči, pred Tolminom pa po zaviti cesti nadaljevala do Tolminskih Raven. Prva sramežljiva svetloba je ravno dala zadosti svečave, da lučka ni bila potrebna, ko sva stopila na pot. Hitro se je zdanilo, na razcepu sva šla po krajši, strmi poti. 

Midva na Voglu

Na robu planine Razor sva zagledala pri spodnji koči avtomobil. Midva pa peš sem gor, sva se smejala. Ko sva zaokrožila okoli planinske koče in spregovorila nekaj besed z oskrbnico je pripeljalo še nekaj avtomobilov. Presneto, pa saj vendarle niso geolovci, sva bila še naprej dobre volje. Na planini je pihalo, pa tudi višje seveda ni bilo nič boljše. 

V Bohinju nekaj kuhajo ...

Vzpenjala sva se mimo posameznih odcepov, izbirala tiste, ki so vodili proti Voglu. Najin prvi današnji cilj sva dosegla po širokem prepišnem grebenu. Vleklo je še, pa vendarle so bili razgledi tisti, ki so zahtevali nekaj daljši postanek. Saj se je vendarle videlo daleč in še malo naprej. Poiskala sva še skrito škatlico, se na drugi strani po kamnitem svetu spustila na sedlo. 

Vogel z Vrha Krnic

Sam sem skočil še nekaj korakov navzgor na Vrh Krnic, potem pa sva hodila v smeri sedla Globoko. Še preden sva se po podrtem svetu vzpela do njega, sva stopila do ostankov jugoslovanske obmejne stražnice. Seveda iz časov med obema vojnama, ko sta bila Tolmin in Bohinj vsak na svoji strani meje. 

Pogled z Vrha Planje

Med tem, ko se je Lars ustavil pred začetkom spusta proti planini Razor, sem sam stopil še na Vrh Planje. Skupaj sva nadaljevala do bivaka, ki naju je presenetil predvsem s posameznimi zanimivimi in zabavnimi detajli opremljenosti. Preštel sem okna v nižje ležeči (nekdanji) italijanski obrambni vojašnici Globoko. 

Bivak

Potem pa sva na klopi pred bivakom izračunala končne koordinate škatlice z vpisnim listom. Med nadaljevanjem spusta sva se odločila, da današnjo pot podaljšava in jo prav primero zaokroživa. Najina naslednja točka je bila tako pod Škrbinsko ploščo, do katere se je pot odcepila dvesto višinskih metrov nižje. 

Škrbinska plošča

Travniki niso bili preveč strmi, greva prečno, sva si zamislila. In res težav ni bilo. Sprva. Ko sva do poti imela še slabih tristo metrov pa je bilo pred nama zgolj še morje ruševja. Poskušala sva malo nižje, višje, potem pa vdana v usodo zakorakala naravnost. Gimnastična reprezentanca bi bila nad najinimi sposobnostmi navdušena. 

Komna in Bohinjsko jezero

Ob vseh tovrstnih elementih, ki sva jih uprizorila ob prebijanju, nad, pod in nekje vmes, bi bila zanesljiva kandidata za naslednje olimpijske igre. Zvoki, ki jih je malo za menoj spuščal Lars so me spravljali v dvom ali gre za zadnje življenjske znake vrlega prijatelja ali zgolj bentenje ob novi raznožki. 

Zeleni vrh in Tolminski kuk

Končno sva prišla do steze, ob odcepu zavila levo in pod Vrhom nad Škrbino prišla do res nenavadne naravne posebnosti. Podor je pred kdo ve koliko leti razkril ogromno, okoli 45 stopinj nagnjeno ploščo, ki je danes raj za plezalce in ostale občudovalce nekoristnega sveta. Kot sva bila danes tudi midva. 

Snežene flike

Preko gruščnatega sveta s posameznimi flikami snega sva se vzpenjala do Škrbine. Med tem, ko sem čakal, da me prijatelj ujame, sem občudoval razgled na Bohinjsko jezero. Prej je bilo še v megli, ta se je razkadila in celotna dolina je sedaj dobro vidna ležala tam za robom Komne. Pod Podrto goro sva nadaljevala proti Zelenemu vrhu. 

Tolminski kuk

Lars je šel spodaj, sam sem zlezel do najvišje točke in se na drugi strani spustil pod Tolminski kuk. Vzpon do najvišje točke na najini današnji poti ni bil prenaporen, razgledi z vrha pa več kot čudoviti. V daljavi so se sončni žarki ujeli v neskončni vodni ravnini. Morje. Kar stala bi in gledala, če ne bi čas dneva kazal na omejitve. 

Tolminski Migovec in morje v daljavi

Spustila sva se navzdol, na dolgi in široki plato Tolminskega Migovca. Ker je Lars na vrhu pred časom že bil, se je spustil navzdol na planino na Kalu in me tam, uživaje na soncu, počakal. Sam sem šel do vrha, lepa pot je peljala do najvišje točke. Še enkrat pogledal proti morju, ki se je tudi od tu lepo videlo. 

Planina na Kalu in Migovec v ozadju

Potem pa sestopil za Larsom, se mu za nekaj minut pridružil na soncu, preden sva se skupaj začela spuščati proti Tolminskim Ravnam. Da naju je tam čakalo pivo, naslednje pa skupaj s pico v Mostu na Soči, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. In pa dolga ter zavita pot proti domačim koncem. 

Tolminske Ravne