nedelja, 28. februar 2016

Od Kislice do Stenice

Jutro me je prebudilo prezgodaj. Droben pramen svetlobe, ki je preseval mimo zastirala je kazal, da bi bil čas za vstajanje pravi. Toplota ob meni je zgolj nežno zapredla, zato sem vedel, da je odločitev na meni. Ko mi je zemljevid nepričakovano povedal, da sva večer zapustila na pravem koncu, da je tudi jutru čisto prav, je bila odločitev že sprejeta. 
Pogled graščakov
Siva cesta je valovala po pobočju okoli samotnih domačij in me na križišču usmerila tja, kjer je pred stoletji gospoda za debelimi zidovi potovala od začetka do konca svojega časa. Zidove so zime že krepko obgrizle, od nekdanje mogočnosti ni ostalo veliko. Nepremagljiva vrata so sprhnela, duhovi odšli. 
Kotel
Le domišljija te danes lahko odpelje na pravo srednjeveško gostijo s plesom in dvornimi norčki. Sam sem spominom hitro pomahal v slovo in se spustil v sotesko, sredi katere v kotel pada lepi slap. Stopil sem v mrzlo vodo, postal prav pri curku padajoče vode, nato pa sledeč možicem in rumenim packam začel valovanje. 
Moč svetlobe
Čeprav je bilo vreme dokaj kislo, pa tudi ime mojega cilja prav takšno, mi je bila hoja v veselje. Še posebej, ker so sledi vodile v pravo smer in se je na koncu pot iztekla prav tam, kjer sem si želel. Škoda, ker čas ni bil pravi. Ko bi pod menoj rumenel avrikelj. Tam v razglednih skalah nad strmino. 
Meglena dolina
Tudi nadaljevanje sem dobro ujel. Spust proti Ramšaku, kjer sem postal ob kapelici. Kdo bi vedel ob kateri priliki so jo domačini postavili. Nedvomno je bila pomembna. Lipi ji dajeta senco. Tudi nadaljevanje, čisto po svoje, se mi je posrečilo. Cesto sem zapustil prav, po grebenu Male gore nadaljeval proti vrhu. 
Krvaveče
In se ob tem čudil drevesu, ki je krvavelo. In tistemu nekoliko naprej, ki je zelenelo. Nenavadne barve v zimskem času. Prijeten pozdrav na vrhu, nato pa sem že hitel navzdol. Pa se je greben na drugo stran, z jasnimi rdeče belimi oznakami, vlekel kot da ga nikoli ne bo konca. 
Zeleno
Pa tako zelo sem čakal srečanje. Tam na križišču. Od koder sva skupaj stopala navzdol. Kot je prav in kot se zagre.

sobota, 27. februar 2016

Cicka

Oblačne koprene so se vozile nad Savo. Ta je v svojem dolinskem toku vsaj na videz dosti bolj mirna kot kmalu po rojstvu enega od svojih dveh krakov. Zato je bilo kar treba stopiti ob njej, se ujeti v njene misli in pogledati, kaj nosi s seboj. Marsikaj pobere po svoji poti, lepega, nasmejanega, objokanega, človeško hrepenenje ujeto v kapljicah. 
Jutranje barve
Ki so nekoč porosile izpod neba. Prav tistega, ki je bilo pred menoj, obsijano z rdečico svežega jutra za kamnitimi stolpi davnih zgodb. Stotine duš, ujetih v kamnite kocke. Vse skupaj zgolj prehod. Iz enega brega do drugega. Združuje. Kogarkoli že. Dejansko prav vse. Mesto je še spalo, ropotanje trdih kolesc ga ni zbudilo. 
Pretakanje
Zeleni lok mostu, nekdanje povezave, ki je danes zgolj še spomin minulih časov. Leseni pod na njem je res nekaj posebnega. Njegovim linijam sem sledil čez Savo, ravno tako ob vrnitvi na meni bližji breg. In pot nadaljeval do zidanega mostu. Kaj enega, kar treh. Njihovi loki so se prepletali nad zeleno vodo ob sotočju velike in male reke. 
Zidani mostovi
Save in Savinje. Dveh lepotic. Kar stal sem tam in ju gledal. Potem pa se s svojimi malimi kolesci poganjal naprej, po sivi cesti, mimo zanimivega slapu do nje. Cicke. Nenavadne naprave, ki je bila v letih preteklosti pomembna povezava. Vse nekaj drugega kot danes, ko je le zanimivost. 
Cicka
In dejansko prava pustolovščina. Ki je tudi mene popeljala čez Savo. Po zraku, visoko nad gladino, s pomočjo lastne sile. Vsekakor nenavadno doživetje. Na drugi strani sem se ustavil zgolj toliko, da sem pogledal, kje drvijo železne pošasti, nato pa zdrsnil nazaj. Znova zgolj do sredine, od tam naprej tako kot je treba in edino gre. 
Tekoča
S preprijemanjem, do končne postaje. Kjer sem se še enkrat razgledal, nato pa odhitel mimo mostov nazaj. Tja v objem topline. Prav tiste, katero čakam vedno tako težko ...

nedelja, 21. februar 2016

Španovija

Včasih te kdo preseneti. Otroci to prav radi naredijo. Živa še posebej. Ko najmanj pričakuješ in zgolj tako vnemar vprašaš, z odgovorom pred očmi, se seveda motiš. To bi moral že vedeti. Ali je razlog prava volja, o navdušenju bi težko govoril, ali zgolj kljubovanje pričakovanemu, kdo bi vedel. 
Jutro pod žičnico
Kakorkoli, prav ta odgovor je verjetno zakrivil, da smo na turbulentni sobotni večer pristali tam, kjer je bilo že tako ali tako zamišljeno. Na Planini pod Golico. Prav tam, kjer sva skoraj tri leta nazaj, na velikonočni ponedeljek z Ajdo skušala preglodati meglo. Letos žičnica ne deluje, to mi je povedal ekran že doma. 
Prebujanje
Torej odlična priložnost za turni smuk. Seveda je lep dan poprej otoplil pobočja in naredil številne vijuge navzdol. Noč pa jih je zagrabila s trdo roko, torej sem že takoj vedel, da bo ... rodeo. A kaj zato, korajža velja, greva. Stopala sva navzgor, sledila poteptanemu delu za motornimi sanmi, strmina nama ni delala težav. 
Samotna
Dan se je naredil, pomaranča pred nama že ožarila kuclje na drugi strani. Smejala se je, da jo je bilo veselje pogledati, ko se je kazala med drevjem. Samotna pobočja, šele tik pod vrhom prvo srečanje in nato presenečeni obrazi ob zgornji postaji nekdanje žičnice. Saj vendarle nisva sama lovila jutro za rep. 
Mi2
Odšla sva še do vrha, čisto tja, kjer se višje ne da. Malo naprej obšla bukev ali dve, nato zarotniško pomežiknila trem parom smuči. Sonce je dajalo vedeti, da je jutranja zaspanost mimo. Prvi zavoji, navzdol sva iskala nedotaknjena pobočja, kjer sva lahko zavoje lovila brez nepotrebnega prevračanja na razoranih ostankih prejšnjih dni. 
Zavoji
Lepo pobočje je bilo pravo, da sva na njem pustila svojo sled, komaj vidno. Pa čeprav je bilo zaradi tega treba nekaj korakov nazaj navzgor. Še zadnji zavoji, še zadnji pomežik novim znancem, ki so hkrati z nama pripeljali v vznožje nekdanjega smučišča. Nato pa tja, kjer smo zadnja leta bolj ali manj ... doma. 

sobota, 20. februar 2016

Sončna Tromeja

Po dežju vedno posije sonce. Vsaj tako pravijo in do sedaj nimam čisto nič reči proti temu. Tudi tokrat je po deževnem petku v soboto oblačni pokrov začel kmalu kazati luknje, modrina se je širila in ko sem stopal ob spodnji vlečnici, je bilo že prav lepo. Kičasto bi tudi lahko rekel. 
Končno vreme kot se zagre
Seveda sem zavil v gozd, sledi mojega smučanja od dneva poprej so bile še vidne. Proge takrat nisem poškodoval. Sta jo pa danes prav uspešno luknjala dva s krpljami. Na srečo sem ju malo nad brano prehitel. In po nekaj zavojih poti ostal znova sam sredi beline.
Ožarjena
Vzpenjal sem se po tako znani poti, čakal, da se pod menoj začnejo odpirati pogledi, tja proti zahodu, na ravnino, nad katero kraljuje znanec Dobrač. Pobočje je bilo skoraj nedotaknjeno, zgolj bela sled preko njega. Dokler nisem prišel do smučišča, ki je danes delalo, nov sneg ni kaj. 

Čipke
Izbiral sem smer, kjer smo si bili s smučarji čim manj napoti. Na vrhu sem postal ob stebričku, nisem bil sam, lep dan je vabil. Najraje bi kar stal in užival v drugačnosti. A je bilo prostor treba prepustiti tudi drugim, pripravil sem opremo, se še zadnjič ozrl naokoli, nekaj spominov shranil. 
Pot
Nato pa odpeljal navzdol. Toda ne po smučišču, to bi ne bil pravi turni smuk. Zavil sem na puhasto pobočje, sledil samemu sebi skozi gozd. Površina je bila nekoliko pomrznjena, pa nič hudega. Na razcepu poti sem se odločil. V spodnjem delu je bilo snega premalo, zato ni bilo veliko za pomišljati.
Pogled z vrha
Zavil sem po cesti, sledil temu, kar je kakšno leto sankaška proga. Letos ne, je snega le premalo. Seveda je šlo bolj naravnost, prijetno srečanje malo pred travniki je bilo zgolj pika na i. Že sem peljal po belini s pogledom na Sovče. Sedaj mi ni preostalo nič drugega, kot hoja proti izhodišču.
Zavoji
Ki je vedno tako nekako odveč. Danes ni bilo čisto nič drugače. Pa je po tekaški progi šlo kar hitro. Še zadnji spust mimo samotne kmetije, nekaj zavojev proti cilju. Parkirišče je bilo pred menoj, sonce je sijalo, prav lep dan se je naredil. In še zdaleč ga ni bilo konec.

petek, 19. februar 2016

Ko se napoved sfiži

Včasih imaš srečo, drugič ne. To je kolo življenja, ki se vrti brez prestanka in nič ne moreš narediti, da bi bilo drugače. Usode se ne da pretentati. Pravijo. Podobno je z vremenom. In napovedjo. Včasih drži, še večkrat ne. 
Črno belo z nekaj odtenki sivine
Tako se začneš spraševati ali vremenarji dejansko dajejo vsakdanji kruh kakšni šlogarici, da jim nato sestavi tistih nekaj stavkov, ki velikokrat posamezniku pomenijo tako veliko. Ali pa zgolj počakajo, koga od njih in kako, bo začelo trgati v kosteh. Saj dejansko se nekako to od njih tudi pričakuje. 
Meglena pobočja
Da iz znakov, ki jih vidijo okoli sebe ali pa jim jih izbruhajo drage in menda natančne naprave uganejo to, kar se bo v prihodnosti zgodilo. Šloganje torej. Ni razlike med branjem ciganke iz življenjskih črt na roki in meteorologovim iz ovčic in kumulunibulukrnekisov na nebu. Točno tako je bilo tudi tokrat. 
Sendvič
Napoved, pravi obet dokaj lepega dopoldneva, ki se bo prelil v nekoliko bolj negotovo popoldne s kakšno sneženo ploho, se je očitno čisto sfižila. Že kmalu po tem, ko sem jo mahnil skozi gozd proti že tolikokrat obiskani tromeji, je iz oblakov in meglic začelo rahlo pršeti. Z višino so vodne kapljice spreminjale svoje agregatno stanje, okoli mene je snežilo. 
Pozabljen
Beli kosmi so padali gosto, vsake toliko sem kakšnega polizal, da bi se prepričal, če prav vidim. Kajti napoved je le napoved in ne gre, da ji ne bi kar tako ne verjel. Pa naj oči vidijo, kar hočejo. Sled predhodnikov, izpred dneva ali več, je bila jasno vidna, čeprav jo je novi sneg počasi zasipal. 
Presek
Pri sebi sem bentil, da je pa ta ploha res dolgega veka, ne vedoč, da bo trajala cel dan in še pozno v noč. Utrujenost sem pozabil na nekam štoru kmalu po začetku, hodil sem zlahka, že sem iz megle po vzponu skozi gozd izluščil smučišče, malo naprej pa tudi vrh. Mrzel, prepišen, v bele koprene zavit. 
Belo ...
Skril sem se pod leseno streho, se skušal ogreti, pripravil za spust. Ta je šel po svoje, v megli tako ni bilo kaj veliko videti, še manj zgrešiti. Vožnja po strmem gozdu, preskok na cesto, pa znova navzdol, sedaj že sledeč svojim sledem, ki so jih snežinke počasi zasipale. 
Zavetje
Snega ni bilo veliko, toliko, da je zaškrtalo enkrat ali dvakrat, ko sem pod brano zavil proti smučišču. Zavoji so ostajali za menoj, eden levo in drugi desno, kot vedno. Spust se je zaključeval, moča tega dne še zdaleč ne. Ta je kar trajala in trajala, prav v posmeh vsem šlogaricam, takšnim in drugačnim. 

četrtek, 18. februar 2016

Touren-nacht

Noč in njena moč. Zagotovo je nekaj na tem. Pride vsak večer, ko je sonce že zdavnaj zaspalo za obzorjem, prelije se preko ravnin, dvigne na holme, objame gore. A saj ne more biti drugega kot zgolj čas dneva. Zakaj se torej ne bi potopil vanjo, zaplaval zvezdam naproti. Če jih je na nebu sploh kaj videti. 
Večerni vzpon
Mogoče so tako razmišljali tudi tisti, ki so si zamislili vzpon tja med Petelinjek in Tromejo, na dokaj razgledni kucelj, kjer se konča sedežnica, ki čez dan navdušuje tiste, ki se jim hoditi ne da pretirano. Uspeh je zagotovljen, parkirišče polno, smuči drsijo navzgor. Podobno je razmišljal prijatelj, nas povabil, da se mu pri vzponu pridružimo. 
Na sredi
Seveda meni ni treba reči dvakrat, ob petih smo si stisnili roko, nadeli smuči, pogledali pobočje pred seboj, seveda tisti del, ki se ga da videti, nato pa stopili na pot. Hitri začetek, pridobivanje metrov, tistih, ki so v višino. Nova znanstva se tu utrjujejo brez besed, zgolj z vdihi, koraki. 
Megleno morje
Časa za postanek skoraj ni, zgolj tam, pri koči, za katero naša skupinica, ki se tu znova sreča, tiho izgine. Sedaj pa počasneje, se nasmehne moj novi znanec. In stopi naprej, meni se zdi prav tako hitro kot prej. Zadihano mu sledim. Maja je odšla prej, malo pod vrhom jo ujameva, zgoraj smo že vsi skupaj. 
Vrh
Naša mala skupinica sede v kočo, ob okno, pijačo, na klepet. Drugi še prihajajo, skupaj, posamič, vse polno jih je. Ko je klepeta zadosti, si rečemo, da bo čas. Nadenemo svetilke, lučke zapeljejo navzdol, ena za drugo. Celo pobočje jih je polno, nekatere se vzpenjajo, druge se skupaj z nami spuščajo. 
Novi prijatelji
Zavoji so previdni, smuči lepo drsijo, gneče ni pretirane. Spodaj smo znova skupaj, pri parkirišču. Toliko, da se še enkrat vidimo, poklepetamo, vprašanje, kdaj bomo znova skupaj. Nato pa ... saj ni važno. Vsak po svoje, vsi skupaj. Vemo, da je bilo lepo.
Pred spustom


ponedeljek, 8. februar 2016

Od zastave do zastave

Kje je sneg? Bi se lahko spraševal, ko so se okoli nas kot nemirni duhovi ovijale meglice, le vsake toliko se je odprl pogled na grape in samotne zaselke v njih, nekaj hiš nekoliko večjega Tržiča. Pršelo je, kot bi sredi jesenskega dneva izzivali srečo z vremenom. Pa je jesen že zdavnaj minila, namesto suhih trav in razdrapane zastave na vrhu bi morala po pobočjih ležati belina. 
Ovira
Ko smo stopali navzgor, tri svetle duše in ena črna, kosmata. Izgubljeni sredi niča smo rinili vedno višje, vse do vrha, ki je zgolj konec nekega grebena in obet nadaljevanja. Kamnek. Prijazna klop bi vabila, če je ne bi moča prepojila skoz in skoz. Postanek bil je kratek, zgolj za obuditev spomina in pisanje novih vrstic za naslednjič. 
Megle
Ko pridemo pogledat, če tu tudi sonce posije. Deževni dan smo prelili v nadaljevanje poti, objeli mogočno bukev, ki stoji na prepišnem mestu že dolgo. Nje nič več ne preseneti, videla je mnogo menjav, veter se ovije v njene veje in sporoča novice. Suhe trave, med njimi dobro vidna stezica, šli smo okoli parobka, gozd pustili za seboj, suhe strmine so vodile do konca, znova nek vrh, nova zastava. 
Prva zastava
Veliki vrh nad Završnikom. Brskali smo okoli, zabavo našli zgolj zase, kosmatinec pa je zahteval pozornost, glasno opozarjal. Nekaj metov palice ga je zadovoljilo zgolj za kratek čas, dlje šele naše slovo od vrha. Ta nam ni bil več tako domač, postal je mrzel, drgetali smo, hiteli navzdol, kjer je dež bolj topel, kjer dežja ni več. 
Druga zastava
Gibanje nas je ogrelo, razvezalo jezike, beseda je dala besedo, ustnice so se znova raztegnile v nasmeh. Zanimivo, da je na takšnih poteh vse tako jasno, nobenih nesoglasij, razprtij. Vse to ostane nekje v meglenih kotlinah, čaka na vsakdanji ritem, ki bo ob umirjenih udarcih srca prinesel znova vso navlako vprašanj, delnih odgovorov, nesoglasij. Le vprašanje časa je, vprašanje časa ...
Mokri pogled