sobota, 11. julij 2015

Dve babi

Baba. Tista, katere vršiček vedno nekako štrli nad zaraščenimi pobočji nižjih gričev, ko zreš iz smeri Jesenic proti zahodu. S katere sem že tolikokrat vijugal proti dolini. In ob kateri mi vedno pride na misel ena od misli, ki jih je razdrl Joža Čop. Ki je na Babi ležal in čez Luknjo v Zadnjico gledal. 
Podrtija
Tokrat sva se dve generaciji spraševali, kako, da je tako dolga pot iz Mojstrane do Dovjega. In potem sopihala navzgor po gozdu, čez manjšo planino do planine Goreljše. Kjer sva se ustavila, gledala podrtijo, ki je nekoč pomenila zavetišče. Nekoliko višje ujela tiste prve lepe razglede. Daleč čez dolino, na drugo stran, drugo hribovje, zanimive zgodbe. 
Razgledi
Nato pa nadaljevala pod Belo pečjo proti cesti in planini Dovška Rožca. Sedaj je bilo vse znano in domače. Še zadnja strmina, kravjaki vsepovsod. V pozdrav sem pokimal kar med hojo. Navzgor, tja proti vrhu. In še naprej. Travniki so cveteli, krave so me debelo gledale, nebo je bilo modro. 
Dovška Rožca in nad njo Baba
Na vrhu sem znova zgolj pozdravil, pogledal tja čez, na drugo stran. Kamor sem po grebenu odhitel. Pričakujoč dobre steze. Nanjo nisem naletel. Je bilo treba malo po svoje, sledi so bolj izhodile krave kot ljudje. Mala Baba. Križ, ki jo označuje. Pravo mesto za počitek, pogled na njeno veliko sorodnico, Kepo, doline in vrhove, tam pri sosedih. 
Cvetovi na Mali Babi
Nato pa hitenje nazaj, da bi ujela spomin. Prav na vrhu, na klopi, pri vpisni knjigi. Znova skupaj. Nabrala sva nekaj zdravilnih zeli. Ki bodo v času grip in prehladov sredi mrzle zime, še kako prav prišle. Na planini Goreljše sva se ločila. Ubral sem neke svoje poti, našel skrivno stezico, ki me je pripeljala na vrh Bvaščeve skale.
Dve generaciji
Razgledni štrcelj s križem. In pod seboj kupom plezalnih smeri. Danes plezalcev ni bilo slišati. Postal sem, nato pa stopal naprej, mimo vikendov, vran, ki so mrko gledale naokoli, križevega pota, kopriv in pozabljenih steza, vse do ponovnega srečanja.
Bvaščeva skala

sobota, 4. julij 2015

Hruška

Idrija je na koncu sveta. Ali pa še malo čez. Ker so čisto vse poti do nje zavite in dolge. Toda kaj bi potem lahko rekel za Kanomljo? Ki je še naprej. Če je to sploh mogoče. Torej že na drugi strani plošče. Nekega čudnega in samosvojega sveta. Ki je tako poseben, da enostavno moraš do njega. 
Na poti
Samotnih obronkov, hribovskih kolovozov, sonca, ki skuša razsvetliti najbolj skrite grape. In predvsem ljudi. Grobe, kot je svet okoli njih, nežne, kot so puhasti oblaki, ki potujejo po nebu. Res je prav, da si gremo ta svet pogledat. Sva si rekla in se pridružila prijateljem. S katerimi smo po neznanih poteh odšli od točke do točke. 
Kanomeljske klavže
Mimo cvetočih travnikov, ob prijetnem klepetu, proti zapornicam. Nekoč so bile pomembne za živelj in dejavnost nekaj kilometrov nižje, danes so zgolj še tehnična zanimivost. Gledali smo v globino in se nasmejali paru na drugi strani jezerca, ki si je dopust privoščil v pravi divjini. 
Komedija
In nevede nastopil v komediji, vredni slavnega angleškega tajnega agenta izpred desetletij. Ko je bilo smeha dovolj, smo se poslovili od domačih piramid in zagrizli v breg. Strmina je popustila šele pri pogledu. Daleč. In še malo naprej. Od stare hruške. Domači že vedo, zakaj so jo tam posadili. In podnjo postavili klopco. 
Hruška
Sedli po napornem dnevu in gledali k sosedom. Tja na drugi breg. V misli je priplavala znana pesem o hruški in izvabila nasmeh. Tu bi Jarca celo razumel. Stopili smo še skupaj, vsi na enkrat ujeti v čudežni objektiv. Nato znova usmerili korak v pravo smer. Ker smo hoteli videti, če so tudi sosedje pomahali nazaj, smo šli še do tja. 
Pri sosedovih
Sedli pred častitljivo domačijo in odpočili noge. Da so zmogle še do kovača, ki je rad pojasnil, kako so kovali nekoč. Nato pa kar same hodile navzdol, glava je bila še nekje na zelenih obronkih višje. Kjer je bilo toliko lepše, razgledno, zanimivo. Kamor bo še treba priti, raziskovati kraje, srečevati ljudi. Kot običajno - iskati samega sebe. 
Razgledi