Zvoh

Ker sem imel danes še prosti prehod do Roske, je bilo seveda nekako logično, da bom šel znova vsaj do Zvoha. In prav to sem se namenil, čas se je dobro poklopil, prepričal sem Boruta, da greva skupaj. Malo sva se jezila nad luknjami, ki so od Jezerc do Roske posejane kar preveč na pogosto. Na parkirišču gneče ni bilo. 

Počasi, a vztrajno ...

Večina jih je smuči že postavila v kot, potegnila na plano kolesa in druge pripomočke za drugi letni čas. A snega je še dovolj, popoldan je bil ravno pravšnji. Nič preveč južen, ne pretrd. Posamezne flike tam, kjer jih včeraj še ni bilo, pa vseeno kažejo, da je zime tudi višje konec, še teden, dva, pa bodo tudi tu zacvetele pomladanske cvetice. 

Krvavec

Temni oblaki nad Ljubljansko kotlino, naliv v daljavi. Borut se je smeje spraševal, kako, da žičnica nič ne ropota, sedeži so stali na miru, smučišče je že pred tedni zaključilo sezono. Daleč je čas, ko so jo skorajda na silo vlekli do prvomajskih praznikov in še čez. Hodila sva navzgor, klepet, ta in druga tema naju je tako zamotila, da sva se kar naenkrat znašla nad Tiho dolino. 

Ljubljana v soncu

Se po širokem pobočju vzpela pod Zvoh. Res je prijetno hoditi, zložno, skupaj. Na vrhu je pogled zaplaval proti Kalškemu grebenu, tam še vlada zima. Sledi prejšnjega dne, priprave, fotografije, skupne. Križ je bil dober fotografski stativ. In nazdravljanje dnevu, sezoni, skupnim turnim smukom. Razmišljanje o tem, kaj prinese poletje. Ljubljana daleč spodaj je bila obsijana s soncem. 

Z Borutom na vrhu

Kar je prav. Saj je že tako prevečkrat v megli. Naj tudi nanjo vsaj kdaj posijejo žarki. Prvi zavoji navzdol. Svetloba je presevala skozi oblake v smeri Gorenjske, toda prav pregnati jih ni mogla. Sneg je bil soliden, tudi preko ravnega dela se je peljalo čisto v redu. Še spust pod Tiho dolino, že sva dnevu nazdravljala tam na robu parkirišča. Zadnjič to sezono? Verjetno. Toda nikoli ne veš …

Smuka

Vzhodna grapa

Danes niti nisem spraševal naokoli. Saj zjutraj, še pred službo, tako ali tako nihče nima časa. Ali volje. Kar je na koncu enako. Sam sem se odpeljal proti Krvavcu, mimo Jezerc, vse do Roske. Kjer sem stopil na smuči, sneg je bil pomrznjen, pravo nasprotje tistega gnilca izpred nekaj dni. Zložno sem se vzpenjal, razmišljal o tem, ali bi zavil kar nazaj navzdol ali mogoče le poskusil na vzhod. 

Še jasno

Možakar, s katerim sva se vse od roba snega prehitevala, mi je sredi pobočja Zvoha nakazal, da misli na Kalški greben. Mamljiva ideja, toda ne za danes. Ni bilo zadosti časa, pa tudi z močmi sem moral varčevati. Izpostavil sem vzhodno grapo, očitno je tudi njemu dalo misliti. Ko sem prišel do križa in rože vetrov na vrhu, je novi znanec že stal na začetku Ježe. 

Kalški greben

Le kam misli sedaj, sem se spraševal? Proti Dolgi njivi ali planini Koren? Zavil je proti slednji, zaklical sem, če je videti v redu. Pokimal je. Prav, torej grem tudi sam. Zapeljal sem do roba, megle, ki so se še malo prej pregnale okoli vogala, so prilezle nazaj. Gledal sem navzdol, posnetki izpred dni, sledi predhodnika, so kazali, da bo naravnost kar prav. 

Ozki del grape

Pa sem zapeljal navzdol, zavijal po nekaj centimetrih novega gnilca. Ožina je bila dobro narejena, tu je ob zadnjih padavinah deževalo, motile so le plazovine. Ozkega dela je komaj kaj, za nekaj zavojev. Potem se pobočje spet razširi in kot bi mignil sem bil na planini Koren. V znanem priročnem šanku si nisem nič postregel. 

Pogled nazaj

Pogledal sem, kje je predhodnik, pa ga ni bilo videti. Mogoče je šel čez Vrh Korena na Kalški greben. Tudi prav. Sam sem šel nazaj proti sedlu Razor, snega je kmalu zmanjkalo, treba je bilo smuči vzeti v roke, nadaljevati peš. Na razpotju sem zavil desno, prečil vse do širokega grabna, kjer je bilo snega zadosti. 

Planina Koren

Znova sem vpregel pse in se vzpel na sedlo. Me je ta krog kar utrudil, do Krvavca sem moral kar malo počiti. Spust z vrha čez Tiho dolino je bil še kar trd, vseeno se je uvijalo dobro, kot bi mignil sem bil znova na robu snega, pri avtomobilu. Spet je bilo nekaj novega, razlog več, da sem bil prav zadovoljen. 

Visoko nad meglicami

Vrh Staneta Kosca

V tisto močo na Krvavcu se mi enostavno ni dalo. Malo sem ponovno vodno doživetje prelagal na četrtek, kjer pa se je potem vse zasukalo povsem drugače. Kaj naj torej sedaj, se je postavljalo vprašanje? Ven sem si želel, imel sem nekaj časa, na Šmarni sem ravnokar bil. Jah, Rašica, točneje vrh Staneta Kosca. 

Ozelenelo

Najmanj vožnje in torej v času rush hour najboljša izbira. Pa je bilo že do parkirišča ob robu gozda na cesti proti Gameljnam kar nekaj gneče, zastojev, čakanja. Končno sem se le izstrelil iz avtomobila, hitro zakorakal proti grebenu, nadaljeval v smeri vasi Rašica. Kjer so bili odseki poti bolj ravni ali celo malo navzdol, sem tekel, drugje hitro hodil. 

Grmada in Šmarna gora

Pomlad je tu, listavci so ozeleneli, še malo in začeli se bodo šopiriti s svojim zelenim ogrinjalom. Ograda na poseki, pod daljnovodom, je bila videti prazna, Šmarna gora v daljavi pod temnimi, grozečimi oblaki. Nad Rašico je bila še krpa jasnine, dežja torej verjetno ne bo. Zavil sem na makadamsko cesto, odvil naravnost navzgor po kolesarskem trailu. 

Rašica

Pa saj nikogar ni bilo, ki bi drvel navzdol. Pod skalo sem po mestoma razmočeni poti nadaljeval v smeri vrha, šel po robu, v dobre tri četrt ure sem bil na vrhu, stal na razglednem stolpu. Nekaj hitrih pogledov, potem pa sem se že spustil nazaj na trdna tla, šibal mimo koče, nazaj navzdol. Nisem kaj preveč eksperimentiral, ubiral sem znano pot. 

Skala

Na makadamski cesti pred vasjo sem srečal prijatelja s psom. Malo smo poklepetali, potem pa sem že tekel naprej. Sledil sem daljnovodu in se tako izognil prvemu vzponu, nadaljeval nato po grebenu, malo gor in malo dol. Jelen v ogradi me je debelo gledal. Sledili so si odseki, malo mešano na žaru, bi lahko rekel. 

Pogled z vrha razglednega stolpa

Malo hitre hoje, nekaj teka, pa spet hoja. Je kar šlo, valoval sem nazaj proti izhodišču, srečal nisem skoraj nikogar, kar me ni čisto nič motilo. Brez težav sem po slabi uri in pol stal pri avtomobilu. Dobro za kondicijo, slabše za kaj drugega. Kar se je potem dogajalo naslednji dan. Toda to je že druga zgodba …

Oblaki se gostijo

Gnoj

Potem ko sem Triangel tudi v tem pomladanskem času prekrižaril sem in tja, sem seveda želel še kam drugam. In prav blizu se je kazala zgolj ena možnost. Zvoh. Smučišče je že pred dnevi zaključilo sezono, pobočja so bila ne le bela, temveč prekrita tudi z novim snegom. Kar je bilo treba izkoristiti. 

Proti Tihi dolini

Zapeljal sem se do Roske, do koder je bilo z izjemo povsem naluknjane ceste iz Jezerc, prav lahko priti. Stopil sem na sneg, videl takoj, da je novo zapadli povsem južen, če nisem hotel gaziti, se je bilo treba držati sledi motornih sank. Te so opustela smučišča prekrižarile sem in tja, gor in dol, skorajda ni bilo dela, ki bi ne bil zvožen. 

Pod oblačnim nebom

Do Tihe doline sem se vzpel naravnost, nazaj ni prav nič drselo. Nadaljeval po ravnini pod nekdaj tri proge, sedaj združene v eno res široko smučišče. Kar nekaj dreves je padlo za boljše smučarske pogoje. Ko sem se čez največjo strmino pod Zvohom spet vzpenjal naravnost, sem na desni presenečeno uzrl sotrpina. Od kje se je pa ta vzel? 

Novo urejeno smučišče

Kot je povedal kasneje, na vrhu, je prišel iz Jezerc, najprej peš do Kriške planine, potem po uborni podlagi do Doma in pod Krvavcem pod Zvoh. Tudi v redu. Par je bil že na vrhu, počasi sta se pripravljala za spust. Naredil sem nekaj fotografij, prvi med četverico zapeljal navzdol. Smuka, če se ji sploh lahko tako reče, je bila težka, komaj je bilo možno zavijati.

Zvoh

 Povrh so sledi sank motile vijuganje, vlekle smuči po svoje. Vse skupaj torej vodni rodeo. Kjer strmine ni bilo veliko, je šlo zgolj naravnost, pa še to le, če si vozil po sledeh. Drugače si se ustavil in le moč rok te je še kam premaknila. Ko sem pod Tiho dolino prismučal do zgornje postaje gondole, je bila pred mano seveda dilema. 

Kalški greben

Si priznati, da je vse skupaj na meji smiselnosti ali poskusiti še s Krvavca. Trma, kmalu sem se po strmem pobočju nad Rosko vzpenjal naravnost, pod Domom spregovoril nekaj besed z znancema z vrha, nadaljeval čim bolj naravnost proti vrhu Krvavca. Nekaj metrov pred ciljem mi je premočeni pes odpadel, nadel sem ga znova, toda čez tri, štiri korake se je zgodba ponovila. 

Pogled z vrha Krvavca

Peš se je udiralo, vendar sem vztrajal do najvišje točke. Smuka naravnost navzdol je bila še kar, toda snega je bilo malo, treba je bilo zelo paziti, da nisem povozil kakšne mine. Podobno je bilo tudi nadaljevanje mimo Doma, navzdol. Nad zgornjo postajo gondole sem naredil še najlepše zavoje, potem pa je bilo vsega konec. No, vsaj zunaj sem bil …

Pred zadnjimi zavoji

Zjutraj na Trianglu

Noč sem mirno preživel na Ljubelju. Kot že tolikokrat. Zato mi ni bilo treba pretirano zgoraj vstajati. Malo čez šesto, ko sta se pripeljala Uroš in Rok, pa sem bil že pripravljen. Prejšnji večer sem ponujal Triangel ali Kosmatico, drugje sem sklepal, da zaradi novozapadlega snega ne bo varno. Prijatelja sta se odločila za prvo možnost, po ostankih snega smo stopili navzgor. 

Na servisni poti

Noč ima svojo moč, pritisnil je mraz, sneg je bil pomrznjen. Zato se je hodilo dobro, včasih je celo malo spodrsnilo. Se pa vsaj cokla ni delala. Na razpotju je Uroš, ki je hodil prvi, sledil pristopni smučini proti servisni poti. Nisem imel nič proti, sneg je bil trd, brez prediranja se je lahko hodilo po površini, varno torej. 

Uroš in Rok

Sam sem občasno naredil kakšno fotografijo, zaostal nekaj metrov, potem pa lovil prijatelja. Uroš je res potegnil korak, šli smo kot brzovlak. Okoli Zelenice je bilo vse belo, v te konce se je vrnila prava zima. Še smreke so dobile svoj okras. Malo sem razlagal, kje je kakšna grapa, Roku ti konci niso tako zelo znani. 

Proti Trianglu

Na pobočju nad kočo je še bolj drselo, Rok je šel zato kar po celcu malo po svoje, sam sem sledil špuri, se opiral na palice. Dvojica se je za spust pripravljala pod vrhom, mi smo se vzpeli s smučmi do najvišje točke. Saj dokler se da … Sonce je vzhajalo nekje za oblaki, skušalo s svojimi žarki prodreti do nas. 

Sonce se prebuja

Meglice so se vlekle naokoli, preko grebenov padale v prepade. Pri sosedih se je jasnilo, pa tudi v smeri zgornjesavske doline se je med oblaki kazala modrina. Zapeljali smo z vrha, smuka je bila v zgornjem delu bolj rodeo, so motile smučine prejšnjih dni. Pa je vseeno šlo, nekje boljše, drugje malo bolj akrobatsko. 

Rok pod vrhom

Tako je bilo vse do sredine plazu, kjer smo našli nezvožen del pobočja, zavoji po pomrznjenem snegu so bili dobri, prečenje preko plazu tudi. Zato smo kar vztrajali, peljali do balvana, danes se je tudi preko običajno kopnega dela še dalo. Jutri se mogoče ne bo več. Lepo jutro je bilo, lepo ga je bilo preživeti skupaj. 

Rodeo

Snežinke

Sneg je. Sredi aprila, ko so vsi upi na še kakšno smuko počasi bledeli, ga je natrosilo. Tam nekje v četrtek, v petek sem že gledal na spletni kameri prve vijuge nad Ljubeljem. Tomaž je javil, da je bila smuka po celcu fajn, da pa naj kar opustim upanje, saj so se za njim na pobočja pod Zelenico usule trume turnih smučarjev. 

Jojmene

Tako sem šel raje hodit tam v bližino Golovca, danes popoldan pa le odpeljal pogledat, če je ostalo še kaj snega. Prvo pobočje je bilo že precej ubogo, sneg, kar ga je nasulo, je počasi pobirala toplota. Vseeno ga je bilo toliko, da sem brez težav nataknil smuči na robu parkirišča in iščoč najboljše prehode stopal navzgor. 

Bo kaj jasnine?

Seveda sam, tako pozno popoldan kakšne posebne gneče ni bilo za pričakovati. Nad mano so se vrtinčili oblaki, vmes je bilo tudi nekaj modrine. Res so bila pobočja nad Vrtačo videti zvožena, sneg pa moker kot le kaj. Pa vendarle sem upal, da se bo kakšen užiten zavoj dalo narediti. Sledil sem lepo narejeni špuri čez plaz, stopal naprej proti Zelenici. 

Oblaki

In tam nekje okoli nje se je začelo. Psi so bili zaradi južnega snega povsem namočeni, tu gori pa so naletavale posamezne snežinke, rahlo prekrile špuro in se zalepile pod smuči. Hoja je postajala iz koraka v korak bolj težka. Kot bi imel pod čevlji svinčene uteži. Verjetno je bil to tudi razlog, da sem sedaj hodil v pravem smrkelj tempu. 

Nad Zelenico

Ob tem sem še bentil čez tistega, ki je tu gori vrezal špuro v novi sneg, naklon se mi je zdel vse premajhen. Končno sem prilezel do vrha, seveda sam. Pse sem komaj potegnil s smuči, cokla jih je čisto primrznila na maso. Nastavil sem lučko, če bi jo slučajno potreboval, zapeljal navzdol. Smuka do Zelenice je bila presenetljivo dobra, tudi levi prehod, ki je bil sedaj znova bel. 

Cokli na vrhu

Kot bi mignil sem bil nad plazom, sneg nižje je bil moker, toda nekako se je dalo uvijati. Le paziti je bilo treba, saj bi v mraku zlahka povozil kakšen kamen. Pod Vrtačo sem se umikal desno, zavil naravnost proti parkirišču in počasi in previdno skozi minsko polje bolj tipal kot videl najbolje prehode. Brez nove praske sem prismučal do roba snega. Ker tudi slep petelin …

Lahko noč, Triangel

Tradicija

Čeprav je zaradi epidemije in vseh s tem povezanih omejitev, zapletov, prepovedi, prišlo do prekinitve, je to vendarle dogodek, ki ga je treba označiti kot tradicionalnega. Prvi je bil pred desetimi leti, tistega in kolikor vem tudi vseh naslednjih, sem se udeležil. Ker je vedno fajn. Organizatorji skrijejo na štirih točkah srečke, kar nekaj dela imaš, če hočeš obiskati vse. 

Kapelica nad Šmartnim

Prva je pri kapelici nad Šmartnim, druga pod sedlom, tretja na drugi strani Grmade, četrta malo stran od ceste, ki pripelje do vrha. A to leto nisem bil sam. Pridružil se mi je Lars, skupaj sva jo mahala iz Šmartnega, do prve točke, srečko sva kar hitro imela v rokah. Le malo je bilo treba zlesti v goščo, upala sva, da vsi klopi še spijo. 

Lars

Potem pa naprej, kjer sva pod sedlom srečala pisano druščino iskalcev, pridružila sva se jim, pomagala brskati, dokler srečk iz listja ni izkopal kdo drugi kot Vinko. To je bilo smeha, rekli smo kakšno o tem, kdo je kaj skril in kako. Z Larsom razprave nisva poslušala do konca, se nama je že kar mudilo. 

Gneča iskalcev

Hitro sva stopila do vrha Grmade, se na drugi strani spustila navzdol, na znanem mestu je bila tretja srečka hitro v najinih rokah. Proti zadnji točki sem prejšnja leta drvel kar naravnost, čez goščavo, tokrat sva raje uporabila najprej glavo, se spustila do odcepa Poti svobode in po njej prišla še to zadnje srečke. 

Pogled z Grmade

Ura se nič ni ustavila, do začetka dogodka je bilo le še deset minut. Na polno sva zakorakala navzgor, Larsa sem do vrha pustil za seboj meter ali dva. Juhej. Pa saj nisva tekmovala. Kakšno minuto sva zamudila, šmarnogorsko poldne je odbilo, vseeno sva dobila kos baklave. Ta je tako kot sam dogodek že prav tradicionalna. Saj je prav. 

Šmarna gora

Ker vse skupaj je povezano s Turki, njihovimi vpadi in zato tudi takšna sladica spada zraven. Druženje je bilo kot vedno prijetno, klepet, žrebanje nagrad, skupinska slika, pozdravi prijateljem, s katerimi se že kar nekaj časa nismo videli. Nebo, ki je kar lep čas držalo vodo v oblakih, je počasi začelo puščati. 

Srečanje

Z dežjem se je tudi druščina porazgubila, z Larsom sva spila še pivo, potem pa po Romarski poti šibala nazaj v smeri Šmartna. Tisti, ki so se spuščali z nama, so imeli avtomobile na različnih koncih gore, eden je odšel po tej poti, drugi po drugi. Tako sva na parkirišče prišla sama. Ja, tradicijo je treba ohranjati.

Skupinska slika

Na Orle

Že pred časom sem hodil od Urha proti Orlam. Pa do slednjih nikoli nisem prišel. Namerno. Tokrat sem hotel prav tja in prve zamisli, da bi se do gostišča na robu vasi kar zapeljal, sem odrinil na stran, za izhodišče znova določil cerkev na Urhu. Od tam je vedno dobro začeti, pa čeprav ima kraj seveda prav slab prizvok. 

Cerkev na Urhu

Med drugo svetovno morijo je bila tu domobranska postojanka, ki je služila tudi kot zapor in mučilnica za številne domačine. Ob tem je posebej sporna vloga predrage nam cerkve v tem, kar se je dogajalo, njenih duhovnikov, kuratov. Kakorkoli, verjetno se marsikdo med njimi danes cvre v peklu. Kajti kaj je hujšega kot izživljati se nad sočlovekom. 

Temni oblaki

Mimo zimsko zaščitenega spominskega obeležja, temnih deževnih oblakov nad njim, sem jo mahal proti današnjemu cilju, iz široke ceste prišel na gozdno stezo. K nebu so svoje veje stegovale še gole bukve. Kakšen teden in vse bo veliko bolj zeleno. Kar je tudi prav, pomlad je vendarle tukaj. Med koreninami drevesa se je skrival prestrašeni močerad. 

Kje je pomlad?

Nič mu nisem hotel, zgolj pozdravil sem ga, odšel naprej, da se bo vsaj malo pomiril. Pred gostiščem sem skozi ogrado stopil v počiščen gozd, gojišče za jelenjad. Pod menoj sta se v listju stiskala rogati predstavnik te vrste in njegova košuta. Kar malo sta se mi zasmilila. Zanesljivo ju čaka kaj bridka usoda. Na krožniku ali v kakšni salami. Jojmene. 

Prestrašeni močerad

Iz ograde sem prišel na cesto, zavil malo naokoli skozi vas, usmeril korak nad cvetočimi češnjami znova nazaj. Šel sem mimo popotnega znamenja, kdo ve kdo in zakaj ga je postavil prav tam. V spomin, opomin? Na robu gozda sem med vejami smreke ujel še nenavadni češarek, vpisni list, potem pa po poti, po kateri sem prišel, stopal nazaj. 

Par v ogradi

Vreme je držalo, iz oblakov ni nič porosilo. Prav razgledna pot sicer ni, včasih pa se je le med drevjem pokazala ravnina nekje spodaj. Hrupna avtocesta, vasi na obrobju. Hodil sem malo gor in malo dol, takšna je ta pot. Kot bi mignil sem bil spet na Urhu, pri cerkvi, parkirišču. Prav lep sprehod je bil, ga bo treba še kdaj ponoviti.

Orle

Pot svobode

Pot svobode je bila že dolgo moja želja. Pot, ki krožno obide Grmado in Šmarno goro in se ne vzpne na vrh, mora že biti nekaj posebnega. Sem si mislil. In sedaj, ko sem jo prehodil, lahko rečem, da vsekakor je. In da se bom nanjo prav rad vračal, sam ali v družbi. Saj je ni prav veliko, dobre tri četrt ure in si naokoli. 

Moj začetek poti nad Tacnom

Njen potek si je zamislil Vilko Mazi, legenda Šmarne gore. Že pred vojno je pretaknil vsako skalo, da bi našel primerno povezavo med grebenom Grmade, kjer je že takrat potekala Westrova pot, in Zatrepom, do koder je pripeljal kolovoz iz Vikrč. Maja 1945, v dneh, ko so se po cesti proti Medvodam umikali nemški vojaki, je dokončno določil traso. 

Strmi prehod

V spomin na tiste trenutke je nastajajočo pot poimenoval Pot svobode. V naslednjih 12 mesecih je s pomočjo somišljenikov iz okoliških vasi opravil veliko zahtevnega dala in leto kasneje, 9. maja 1946 je bila nova pot uradno odprta. Ker teče krožno okoli gore, lahko do nje stopiš kjerkoli ti najbolj ustreza. 

Tacen in okolica

Sam sem se danes vzpel iz Tacna, po poti čez Spodnjo Kuhno. Odcepa ni težko najti, le odločiti se moraš ali zaviješ levo ali desno. Sam sem se odločil za smer urinega kazalca, sledil markacijam z oznako S. Dan je bil lep, sončen, žarki so presevali skozi drevesa, na golih vejah so listi ravno začeli poganjati. 

Turkovo znamenje

Od odcepa z Mazijeve steze do priklopa na Westrovo pot, je Pot svobode vsekakor najlepša. Ozka teče nad strmimi, prepadnimi pobočji, mimo kamnitih stražarjev, na dveh mestih ti prehod olajša celo veriga. Sledi nekaj vzpona, prečenje pobočij proti vozni poti na Šmarno goro in nato prečenje njenih severnih pobočij. Velika prednost poti je njena samota, le redko se s kom srečaš. 

Steza nad Skaručno

Stopal sem mimo Turkovega znamenja, nadaljeval proti pobočjem nad Šmartnim. Prečkal sem Partizanko, se malo spustil, potem pa znova nadaljeval prečenje, vse do stika s potjo čez Spodnjo Kuhno. Čakal me je še spust po poti čez korenine do Tacna, preskok preko Save, le nekaj dodatnih korakov me je ločilo od parkirišča.

Klobasa je zašpiljena