nedelja, 19. april 2015

Vransko

Jutro je bilo mrzlo. Bela meglica pred usti. Sonce, ki se je pretegovalo zgolj korak ali dva nad obzorjem, ni imelo nobene moči. S parkirišča je bilo zgolj nekaj korakov skozi vas, mimo cerkve in naprej, do skalne pregrade. Nekoč jo je človek izbrskal na plano, zgladil s svojimi rokami in prepustil usodi. 
Vransko
Ki je kot že tolikokrat našla tiste prave. Ljubitelje nekoristnega sveta, vertikale, trmastega kljubovanja gravitaciji. Stopala sva po cesti, vse je še spalo. Ali za zaprtimi okni zrlo v hlad. Kot bi se ljudje bali, da se bo zažrl vanje, jih napolnil in zamrznil njihova srca. Midva se nisva bala. Stala sva spodaj, zrla navzgor. 
Stena
Počasi pripravila opremo, čakala, če naju bodo sončni žarki pobožali. Kaj lahkega, je bila misel obeh. Za začetek je vedno dobro. Telebajski so bili hitro za menoj. V prste je zeblo, zadržal sem zase, Maja je povedala na glas. Ko mi je sledila. In nato sam znova njej. Dvakrat. Ker enkrat menda ni nobenkrat. 
Priprava
Pa me gibanje ni ogrelo. Prsti so bili še vedno mrzli, sklepi trdi. S tem sva imela smeri, posvečene novodobnemu poneumljanju otrok, zadosti. Prestavila sva se h klasiki. Ostržek. Pinocchio in njegove dogodivščine. Ki sva jim dodala svojo. Tako na hitro. Saj res ni bila pretežka. Niti prvič, niti drugič. 
Vzpon
Le drevo, ki ga je neka strašna sila odkrhnila je nerodno viselo prav tam, kjer je bilo najmanj treba. Tako za trenutek nisi vedel, ali se držiš njega ali stene. Ker se mi drugič ni dalo čakati, kdaj bo padel prav name, sem na vrhu prestopil desno. Saj pravljic še nisva imela zadosti. 
Pogled navzdol
Sneguljčica je ogrela le mene, Maja je ostala spodaj, hlad jutra ji ni dal čisto nobenega veselja, da bi jo spoznala. Nekaj motoviljenja v srednjem delu in že sem bil pod vrhom. Spust, vprašujoči pogled, nasmeh, vse je bilo jasno. Odvezal sem se, pospravila sva opremo, steno pustila za seboj. In dan, ki se je v vasi komaj prebujal. Hlad.
Sneguljčica

nedelja, 12. april 2015

Tradicija

To je tradicija. In če imaš na pretekla srečanja prav lepe spomine, je prav, da je ne zanemariš. Da se tako vsaj enkrat letno podaš na božjo pot nad Ljubljano. Saj ne vem, če ima Šmarna gora res kakšne nadnaravne moči ali če neko zemeljsko sevanje ozdravi vse, s čemer se ceh v belem ukvarja desetletja brez uspeha. 
Greben Grmade
Toda gneča pohodnikov, katerih domet ne seže dlje, kot lahko pridejo s copati iz svoje stolpnice sredi mesta, je nepopisna. Edina možnost je iskanje poti, ki zaradi tega ali drugega razloga niso pretirano obljudene. In na vrhu hiter preskok do prijateljev, ki tam za cerkvenim zidom verno kot vsako leto potrpežljivo čakajo. 
Storžič in Grintavci
Vse do poldneva po lokalnem času. Ki tukaj teče povsem drugače kot bi pričakoval. Dobrote na mizi so povezane z divjimi vojščaki s krivimi sabljami. A še preden lahko sežeš po njih, moraš za zadovoljivo rešitev zastavljene naloge obiskati štiri točke, razmetane malo sem in malo tja. 
Prijatelj izpod gore
Tu brez križanja romarskih poti ne gre. Množice hitijo proti nebesom v prav goreči verski zamaknjenosti, drdrajoč pri sebi neke divje mantre in molitvice. Le to je lahko razlog, da neizmerno težko nekoliko dvignejo glavo, pogledajo v oči in zaželijo srečno pot. Povsem drugače je tam, kjer kmalu zadiši turška kava. 
Nenavadni hrošči
Prijazni pogledi, pozdrav prijateljev izpod gore, klepet z vsemi o vsem. Kar nas zanima, imamo skupnega. In tistem, kar nas deli. Zvonjenje smo preslišali, s prsti, po katerih se cedi sladkor, kažemo v dalj. Kajti vidi se do tja. In še naprej. Na dan, ko je sonce edini kontrast na modrem nebu. 
Prava turška kava
In minute kar bežijo. Vse do trenutka, ko je potrebno slovo. Z Mirom stopamo kot pravi partizani navzdol, tja proti Šmartnemu, do mesta, kjer nasmeh in zamah z roko na napačni strani stekla pregretega avtomobila pomenita zgolj obljubo, da naslednje leto znova pridemo. Na to nenavadno romanje.
Gremo domov ...

sobota, 11. april 2015

Sledi

Rjavi kosmatinci mi v zadnjem času nekam pogosto prečkajo pot. V zgodnjem jutru, ko je sonce še zehalo, sva na robu gozda opazila znano sled. Presenečeno sva pogledala levo in desno, malo bolj glasno povedala stavek ali dva, nato pa v Mrzli jami skoraj prestrašeno opazovala blatne odtise na tleh. 
Kamnite zavese
Pa med njimi ni bilo nobene velike tace, zato sva jo pomirjeno raziskala, vse dokler naju vodna pot ni ustavila. Drugič bo treba vzeti škornje. Sva si mislila ob pogledu na baročne kamnite zavese, pozdravila gospoda zaspanca, ki je bingljal s stropa in se vrnila na dnevno svetlobo. 
Zaspanec
Skočila sva na dvokolo in poiskala klanec, ki se je ravno prav postavil pokonci. Tja do svete Ane in naprej. Križna gora je vsekakor čudovit razglednik. Na eni strani se vidi do Snežnika, na drugi nekaj luž Cerkniškega jezera. In še kaj vmes. Pa pogled ni prevzel samo naju. Tu je bil seveda tudi medo. 
Plastična malica
Ostanki zob na veliki plastični posodi so bili jasni, razmetane stvari na tleh. Ni naju prestrašilo, sprehodila sva se okoli cerkve, trdno zapahnjene. Kar naj bo. Mogoče so pa medveda zaprli noter sva se smejala. Trije križi so jo stražili. Po poti sva oddrvela navzdol, peljala do Starega trga, vasi Dane in do Golobine. 
Razgledi
Edine ponorne jame med Loško dolino in Cerkniškim jezerom. Sva jo nekoliko raziskala, poiskala požiralnike, se spomnila boja, nato pa vrnila na mesto, kjer sva lahko najina dva krat dva kolesa zamenjala za štiri. In se prestavila pred Nikolaja, tja, kjer pozimi vlada mraz. Od tam pa šla na obisk. 
Velikonočnica
K velikonočnici. Ki je bila pravo presenečenje. In ni bila samo ena. Kimale so v vetru, tam ob suhih travah, zaščitene z nekaj vejami. Na razgledišču nad dolino sva sedla. Prva pomoč je že čakala. Dober okus domačnosti se je skladal z dnem, ki je bil. Poseben, kot vsak do sedaj. To sva čutila, ko sva se spuščala po poseki navzdol.
Babno Polje

torek, 07. april 2015

Bijela kosa

Začela sva tam, kjer je prav. Na začetku. Zgodaj zjutraj, ko je še vse spalo, le svetloba je kazala, da se je daleč nekje za obzorjem, ki sva ga bolj čutila kot videla, začelo pretegovati sonce. Vode to ni motilo, skozi široko sotesko in čez šumeče skoke je tekla po znani poti ponoči in podnevi, tudi mimo naju, kot teče že tisoče let. 
Kamačnik
Naš trenutek, vse kar imamo, je zanjo nedoumljivo kratek. Stopala sva mimo ostankov preteklosti, votline iz neke druge zgodbe in turkizno modrega pasu pod nama. Se spraševala, čemu naj bi služila koča, ki sedaj prazna sameva na gozdnem obronku. Zakorakala v gozdna prostranstva. Ki niso samotna. 
Gozd
So pa prava divjina. Je rekel prijatelj. In še kako prav je imel. Mesto, kjer vse biva v sožitju. Smreka objema skalo, kamniti amfiteater, občutek izgubljenosti. Samoten dan na robu pomladi, ki je tam proti Beli kosi nihče ni priznaval. Kajti bila je res bela, prepletena s stopinjami kosmatinca, silovit veter je na vršnem grebenu delal zamete. 
Srečanje
Nisva ga želela srečati, tudi on se naju je izogibal. Radovednost pa ga je pripeljala na najino sled. Povohal jo je, jo pohodil, nato pa jo znova mahnil po svoje. Tako kot midva. Lovila sva ravnotežje na robu, pustila pogledu, da je valoval, do koder se je le dalo. Ne predolgo, ravno prav. 
Bijela kosa
Dokler se nisva premražena znova spustila v toplo zavetje gozda. Objelo naju je, pogrelo roke, vrnilo nasmeh na obraz. Med tem, ko sva se čisto po svoje spuščala do izvira. Ki sva ga na nekakšen način ves čas iskala. Strmina naju je pripeljala do mesta, kjer se rojeva turkizna barva. 
Izvir
Nižje se razliva mimo podrtih debel, čez skalne stopnje, pod mostovi. Odteka v neznano. Mogoče bova nekoč prišla tudi do tja, mogoče ne. Saj to niti ni pomembno. Važno je, da greš. Vedno naprej, zgolj za nosom. Kajti to te pripelje prav tja, kamor je treba. Do samega sebe.
Pozabljenje

ponedeljek, 06. april 2015

Skupaj

Verjetno se le redko vprašamo, iz česa je sestavljeno naše življenje. Kakšni gradniki sestavljajo povezano linijo trenutkov, ki sovplivajo eden na drugega, pa tudi na druge linije, ki švigajo sem in tja po tej naši modri krogli. 
Ajda med vzponom
Včasih kar ne moremo verjeti, da je vse skupaj zgolj naključje in se še dolgo čudimo, če vzamemo spremenjeno sosledje dogodkov pod drobnogled. Kajti resnično se v nekem vesoljnem trkalniku dogaja, da drobna malenkost, ki je ne bi nikoli pričakovali, povsem spremeni potek nadaljnjih dogodkov. 
Pod vrhom
Mogoče je bilo tako tudi tokrat. Ko smo se končno v polni sestavi zbudili na robu parkirišča ugaslega smučišča. In sem začudeno gledal, komu za menoj maha postava v avtomobilu. Ter potem, ko na belem prostranstvu nisem mogel razločiti nikogar, le ugotovil, da mi je obraz, ki se je smejal skozi avtomobilsko šipo, nekam znan. 
Sončka
Nepričakovano srečanje, ki je ob hoji navzgor kazalo možno spremembo pričakovanih dogodkov. Sneg je bil še trd, sonce nad nami pa je upoštevajoč napoved meteorologov, pripeto na modri nebesni svod, razveselilo jutro. Smučišča je bilo komaj kaj, smuči so brez težav drsele višje. 
Začetek spusta
Kot bi mignil so naju številne besede, zrasle na zelniku snidenja, popeljale pod vrh, do koče, ki je s slovesom zime zaprla svoja vrata. Spustil sem se do deklet, ki so po zadnji ravnini stopala navzgor. Ajda s smučmi na ramenih, Živa in Maja nekoliko nižje. Dokler nismo vsi skupaj stali na Črnem vrhu. 
Maja
Smejalo se nam je, dnevi, ko gremo skupaj so redki. In s tem še posebej dragoceni. Počitka skoraj nismo potrebovali, zavoji navzdol so bili usklajeni, z dekletoma sem ušel naprej, pomahal Petru, ki se je vzpenjal znova, nato pa nadaljeval z zavoji vse do izteka proge, tik nad parkiriščem. 
Pod oblačnim nebom
Seveda tudi meni ni bilo zadosti, hotel sem še, znova sem se zagnal v strmino, tokrat sam, brez meja. Oblaki nad vrhom so se gostili, tudi oni so danes ubogali vremenske šlogarice. Strmina je bila hitro za menoj, položni del še hitreje, že sem stal na vrhu in poslušal prenos nerganja, da bo čas za odhod. 
Pogled z vrha
Tako ni bilo, da bi se obiral, odvijugal sem navzdol, srečal skupino smučarjev, nato pa nadaljeval po sosednji progi, kar naprej. Do zadnjega zavoja, pod oblačnim nebom, nad parkiriščem, z nasmehom na obrazu.