ponedeljek, 28. marec 2016

Superjunaki

Bila sva sama. Tokrat so dekleta dala jasno vedeti, da je obisk kina in polet s superjunaki nedvomno bolj zanimiv kot pohajanje z nama nekje nad Ljubljansko kotlino. Tako nama ni preostalo drugega, kot da ju zaupava v varstvo ljudi s posebnimi močmi, ki uspejo iz digitalnega zapisa izvleči zgodbo, zapisano v daljni deželi, pravljico za nas običajne smrtnike, ki si vedno želimo nekaj več. 
Smer
In si ob tem, ko nekdo na platnu iztegne roko in poleti v zrak mislimo tisti znani rek iz veliko bolj realne komedije, našemu melosu toliko bližje. I tata bi sine. Midva si nisva nič mislila, da bi, midva sva kar šla. Ustavila najinega konjička streljaj od roba barja, na župnišču prebrala pomembno letnico, nato pa prav po napotkih stopila na pot. 
Pot
Tistega hriba, ki ima ime, ki je danes tako drugače mišljeno od nekdaj. Ko je bil tisti z nekaj več kilogrami tapravi dec. Danes pa je zgolj primerni kandidat za ravno v tistem trenutku moderno shujševalno kuro. Debeli hrib. Do njega sva sprva kolovratila po povabilu prijateljev od točke do točke nekoliko po svoje. 
Kam pa kam?
Toliko, da sva videla kakšno razdejanje je naredila silna roka narave pred časom. Drevesa so nekje ležala naravnost in počez. Kar strah te je, ko vidiš posledice silne moči. Narava je verjetno edini resnični superjunak, pa naj se človek še tako napihuje. Po zabavnem srečanju s prav posebnim kamnom sva prišla do dobro uhojene poti in po njej na vrh. 
Firbec
Tam naju je pričakala zanimiva žaba, takšna, na steroidih. Ogromna. In zraven nje prav takšna veverica, znana iz filma o časih daleč pred nami. Razgleda ni bilo, zato sva si prebrala le še pesmico domače duše, ki je morala svoje občudovanje hriba nad vasjo deliti z drugimi. 
Srečanje na Debelem hribu
Potem pa jo mahnila še do drugega hriba, po Brezovici nižje doli poimenovanega. Pa ga nisva prav našla. In se zato nič vznemirjala. Klic v dolino je namreč podal povabilo na kratek obisk k prijateljem, nadvse prijeten klepet in nato hitenje. K najinima superjunakinjama. Ki sta medtem zanesljivo že rešili svet.
Sveti Anton puščavnik

Ni bilo prvič ...

Hm. Klasika. Kaj bi drugega lahko rekel za tako markanten vrh. Viševnik, ki se vzpenja nad Rudnim poljem, je vendarle v zadnjih letih tako oblegan, da samoto na njem lahko najdeš le v res zgodnjih urah. Zato je bila odločitev, da greva od doma sredi noči seveda razumljiva. 
Razkuštrani
In zgolj najine lučke so dajale svečavo v mirnem gozdu nad parkiriščem. Vrh je čakal visoko, v snu, sanjal sanje o nekih daljnih časih. Smučišče je bilo kmalu za nama, sledila sva včasih prekinjeni sledi skozi žleb pod Zlatimi vodami. Pomrznjen sneg je bila prva slutnja nemirne smuke. 
Proti vrhu
Spogledala sva se. Luknjači so bili tu še posebej aktivni. Skoraj ni bilo dela pobočja, ki ga ne bi več kot uspešno in z nedvomno veliko zavzetostjo označili. Enakomerne sledi lukenj. Oblačni pokrov nad nama ni dajal upanja na svetlobo, ki je tako rado viden vsakodnevni gost. 
Očaku se obraz jasni
Vzpenjala sva se po pobočju nad Konjščico, štrikala sem in tja, dokler nisva kot tolikokrat poprej prišla do rame. Zavoj proti zadnji strmini, telovadba po shojenem in zdrsanem pobočju. Vrh. Priprave, nekoliko obiranja in nato čudenje. Takšno, z odprtimi usti. Kajti presenečenje je bilo pravo in pristno. 
Sončna pobočja
Rahla sled jasnine v smeri očaka, še nekaj minut prej vsega mrkega. Saj nisva vedela, kdaj shraniti trenutek, vsak naslednji je bil lepši. Končno na nebu ni ostal noben oblaček. Le v smeri Pokljuke je še vztrajalo sivo pregrinjalo. Spust za skalami in prehod na pobočja. Rodeo. 
Rjavina
Seveda, to sva tudi pričakovala. Smuči so šle malo po svoje, mimo prvih naslednikov sem švignil brez ustavljanja. Nadaljevanje po rami in nato zavoji naravnost v smeri Zlatih vod. Pobočje je bilo skoraj deviško, smuka pravi užitek. Kar smejalo se nama je. 
Deviška pobočja
Vse dokler nisva nad žlebom znova prišla do sledi tistih, ki so se spuščali po bolj običajnih smereh. Tu se je pravo poskakovanje in tresenje šele dobro začelo. Toda nič zato. Že sva bila na pobočjih ugaslega smučišča, nekoliko nižje cesta skozi gozd, zadnji zavoj.
Rodeo Time

sobota, 26. marec 2016

Triangel in Živa

Spet z mladino. Tako je najlepše. Živa me včasih prav preseneti, ko kljub dvomu prikima in gre. Saj ne rečem, da je navdušenje brezpogojno. Pa vendarle. Že tiha privolitev je dovolj. Kajti biti skupaj z bližnjimi je vendarle tisto, k čemur težim, kar me veseli in izpolni. 
Jutro nad Ljubeljem
Jutro naju je ujelo na že kar živahnem Ljubelju. Kukala sva skozi okno in se čudila številnim planincem, ki so v polni opremi hiteli skupaj s svojimi najboljšimi, seveda štirinožnimi, prijatelji navzgor. Tudi midva sva po zajtrku stopila na sneg, si nadela smuči in se začela vzpenjati. 
Dotik pomladi
Postajalo nama je vedno bolj jasno, kakšno opravilo je jutranje duše peljalo tja pod plazove Begunjščice. Na srednji postaji nekdanje žičnice so se zbirali tisti, ki so potem v bližini preizkušali svoje zveste spremljevalce. Reševanje izpod plazu. Da sta tako kraj kot čas prava, sva videla le malo naprej, na visoki cesti. 
Plazovina
Pred dnevom ali dvema jo je prekril plaz. Pogled na mogočno plazovino pod Ljubeljščico, kupe zbitega snega, trdega kot beton in krogel na vrhu ledenika je bil prav grozljiv. Človek je ob pomoči tehnike znova zmagal, prebil zaporo in vzpostavil stanje v katerem je pot bila in mora biti. 
Megleni prihod
Živa je šla počasi toda vztrajno, na sedelcu nad kočo malo postala, potem pa mi sledila proti najinemu cilju. Megle so se vlekle mimo naju, ko sva zagrizla v zadnji breg, volja pa se je izboljševala. Še malo in že sva stala tam ob kameri, utrujenost je le počasi prepuščala veselje ob tem. 
Mi2
Priprava, stopila sva skupaj, hitra fotografija in prijeten klepet. Nato pa so si že sledili zavoji navzdol, Živa mi je sledila kot bi utrujenosti ne bilo več. Švignila sva mimo tistih, ki so se šele vzpenjali, na kratko pogledala kako poteka šolanje, nato pa že odbrzela do najinega doma, tam na uravnavi, kjer se vse zaključi. Veselje je bilo. Pri obeh.
Smuka

ponedeljek, 21. marec 2016

Šentanc

Ko vidiš, da je v redu, je seveda treba ponoviti. In ko imaš še čas, bi bil greh, če si tega ne bi privoščil. Napoved je kazala solidno dobro, snega je še več kot dovolj, nevarnost plazenja skoraj minimalna. Danes gneče na parkirišču ni bilo, ko sem konjička naslonil tja ob sneg. 
Obet jasnine
Dobra družba je zavila do Zelenice, sam pa, precej utrujeno, proti Šentancu. Dan poprej in napori ter izzivi so se seveda poznali. Vzpenjal sem se po znanem pobočju, pogledoval, če mi kdo sledi. Pa ni bilo nikogar, plaz je ostajal prazen. Na vrhu izstopnega žleba je bilo znova svetlo, sonce je kazalo, da dan ne bo čisto mrk. 
Izhod
Po pobočju tik pod grebenom sem nadaljeval do vrha, se razgledal in ob tem hitro ugotovil, da se je nekje v dolini mleko očitno prismodilo. Navzgor so se pripodili oblaki, zakrili izstop in silili še višje. Ni bilo kaj odlašati, hitro sem skočil na smuči in odpeljal navzdol. Ker za menoj ni bilo še nikogar, časa za razmislek kam in kako ni bilo treba izgubljati. 
Pogled od zgoraj
Nazaj tja, od koder sem prišel, kaj bi drugega. Nad vstopom je bila megla tako gosta, da sem se najprej zbal, da sem že nekoliko prenizko. Pa potem ugotovil po sledeh predhodnikov, da bo v resnici treba še nekoliko navzdol, tam, kjer je možnost neprekinjenega smučanja zgolj še vprašanje dni. 
Okraski
Pomlad nezadržno prihaja, tu se ne da nič narediti. Spust v žleb in zavoji po trdi podlagi so bili prav uživaški, nekaj vrhnjega grifig snega nižje doli pa je bil razlog hitremu brezskrbnemu zavijanju. Dokler nisem pred seboj zagledal pot številnih luknjačev, se zapičil v eno od sledi. 
Begunjščica
In nato prav elegantno (vsaj sam sem imel tak občutek, vtis gledalcev, ki jih na srečo ni bilo, bi bil nedvomno povsem drugačen) prekopicnil v sneg. Otresel sem sneg s sebe, nato pa zavijal bolj previdno, iskal najboljše in predvsem najmanj zvožene predele, dokler se plaz ni iztekel na nekdanjem smučišču. 
Šentanski plaz
Od tam je šlo le še hitro navzdol, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam tik ob avtu. Kjer me je že čakala moja spremljevalka. Dan je bil obema v veselje.

nedelja, 20. marec 2016

Vrhe in Gradišče

Čudni so ti dnevi. Prehajaš med zimo in pomladjo, trenutek prej te zebe, tistega kasneje že greje toplo sonce. Okolica Ljubljane, Dobrova. Tu sem se ustavil pred časom, takrat sem iskal začetek neke zgodbe. Ki je potem trajala in prinesla vrsto pustolovščin. Danes se je ena zgodba začela in prav kmalu tudi končala. 
Sonček
Toda zato ni bila nič manj zanimiva. Sonce je ožarilo suho listje, ostanek jeseni. Pot se je vzpenjala ravno prav zložno, da vdihi niso bili pregloboki. Zlezli smo na Tičji rigel, pa kakšnega ptiča nismo srečali. Smo pa zato po občudovanju nekaj znanilk pomladi presenečeno zagledali na poti tistega, ki nič ne vidi. 
Pomlad
Pa ga kljub temu človeški strah uvršča med tiste, ki so mu zgolj podobni. Ali on njim. Hitel se je zvijati v skrivališče, ko smo sklonjeni nad njim občudovali posebnost narave. Nismo ga hoteli prestrašiti, še manj mu škodovati, smo sporočali v mislih, stopajoč naprej po naši poti. Ta je peljala kot se zagre in nas pripeljala prav. 
Slepec
Tja kamor smo želeli, do lesenega koledarja, praznih steklenic in misli lokalnega pesnika. Ki jih je vrezal v les in pustil vsemu svetu, ki se mu da sem gor, na ogled. Sonce je presevalo skozi gozd, zaokrožili smo, po prevzeti tradiciji, nato pa stopali navzdol, po znanih grabnih, poteh, stopinjah. 
Vrhe
Da bi se po kratkem preskoku zgolj midva še enkrat pognala navzgor. Na Gradišče, simpatičen vršiček, obiskan že pred časom. Poti je bilo toliko, da sva ravno dobro zadihala. Potem pa je bil tam že kup kamenja, nedvomno ostanek sodobne zabave, toda pobran morebiti od tistih, ki so tu že od nekdaj. 
Modrina
Nisva bila sama, nekdo naju je čakal, zatorej se nisva obirala. Obrat in že sva hitela navzdol, posamezni ujeti pogledi, tja v dolino, nato pa iskanje bližnjice, da bi bila prej. Saj se vedno nekam mudi, vedno je premalo časa, treba je hiteti, tja ali tja, nekam že.
Gradišče


Prečenje Begunjščice

Presenečenje. Povsem nepričakovano. Ostal sem sam. Kratek razmisel, potem pa hitra odločitev. Ker sem bil že pokonci, povsem pripravljen na odhod, sem zgolj moral še določiti cilj. In ta je že nekaj časa čakal v meni, torej gremo. Luči nisem potreboval, ko sem se vzpenjal proti plazu. Saj je bil vendarle že dan. 
V hribih se dela dan
Zavil sem na cesto, letos mi je prirasla k srcu. Nato pa na njenem koncu odvil navzgor. Kar naravnost, tako je peljala pot. Pa sem vedel, da prav dolgo ne bo šlo, sledil sem dobro shojeni avtocesti, številni so se tu vzpenjali. Sem in tja, prav nič strmo, toda vedno višje. Modrina nad menoj je obetala lep dan. 
Prebujanje
Zavoj desno, že sem bil na grebenu, prvi pozdravi, nekateri gor, drugi dol. Južna pobočja so pod vrhom nekje že kazala rebra, severna so bila še povsem zalita. Šel sem naprej, do vrha, tam poklepetal, našel sorodno dušo. Ki se je odločala med eno in drugo možnostjo in nato izbrala tretjo. 
Proti soncu
Sam sem bil podobno neodločen, v zadnjem hipu zavil za njim, pristal na Smokuškem plazu. Vijuganje je bilo uživaško, nezvožena samotna pobočja so vedno garancija za to. Kot bi jih nikoli ne bilo konec. S sence sva prišla na sonce, vse kar je lepega se enkrat konča, tudi skoraj neskončnost zavojev. 
Vrh
Sedaj je bilo treba nazaj, proti Zelenici. Mimo koče pri izviru Završnice sva jo mahala, malo sledeč predhodnikom, malo po svoje. In prišla ob prijetnem klepetu kako drugače kot seveda prav. Tja na začetek poti, ki zložno preko pobočij in pod nekdanjo vlečnico pripelje pod vrh Triangla. 
Smokuški plaz
Le še nekaj korakov in že sva stala na drugem današnjem cilju. Ali tretjem. Morebiti četrtem. Vse odvisno kaj in kako šteješ. Mogoče je bil že jutranji odhod od doma prvi. Sonce je grelo, prijetno je bilo postati ob kameri. Martinček je ostal na toplem, sam pa sem odpeljal navzdol. 
 Begunjščica s Triangla
Dovolj je bilo za en dan, utrujenost je lezla v noge, treba je bilo narediti zavoje, tja nad kočo, pa po sledeh nekdanjega smučišča navzdol, do konca, kjer se vse izteče. Da je po pobočjih in poteh naokoli vse vrvelo in so bila srečanja kar preštevilna, je bilo pričakovano. Še zadnji pozdrav, zadnji zavoj, velik nasmeh na ustnicah.
Smuka

petek, 18. marec 2016

Nočni Stari vrh

Noč. Tiho je razprla svoje peruti čez gore in dol, zagrnila zaspane duše, ugasnila sence. Prižgala tiste drobne hrepeneče iskrice, obešene visoko nad nas. Pripeljala botro luno in jo pripela na nebesni svod. Zgolj za romantično svečavo. Umetne luči, hrup, vse to je ostalo spodaj, daleč, pozabljeno. 
Bela pot
Nekateri ne iščemo bližnjic, ujamemo svojo usodo in se ji pustimo voditi. Saj kaj nam pa drugega ostane? Vdihi so si sledili po sneženi cesti, kolikor jo je še ostalo, tja nekam visoko, skoraj do neba. Kjer so se bela pobočja prelivala na temno podlago, izgubljala v neskončnosti časa. Prav tisti, ki je ujeta v sleherni trenutek našega obstoja. 
Postanek
Železna cesta je pred dnevi zadnjič vzdihnila, sedaj drdranje koleščkov ne bo več motilo miru. Vas je spala, videti je bilo, kot da sva sama na tem svetu. Pomladanske ceste so presekale pobočje, vodile znova tja, kamor zima ni pustila. Pozdravila sva jih, nato pa sledila široki belini, katero pomlad še ni prav zares obliznila. 
Luna
Topli izdihi so mešali nočni zrak, strmina je naraščala, gozd je bilo možno zgolj slutiti. Zavijala sva proti vrhu, srčni utrip se je počasi umiril, smuči so drsale proti še eni žični pregradi. Sedaj svetlobe ni bilo več zadosti, lučki sta osvetlili samotno pot. Zadnji vzpon, komaj omembe vreden in že sva stala tam, kjer je vrh. 
Vrh
Priprave so bile seveda hitre, saj ni bilo kaj odlašati. Noč ima menda le svojo moč. Zgolj še nasmeh ob tekočini, ki poživlja, nato pa prvi zavoji, slalom med naravnimi količki, spust kot z velikanke in nato številni zavoji navzdol. Eden za drugim, komaj kaj sledi sva puščala na trdi podlagi. 
Osvetljeno tihožitje
obočje je ostajalo za nama, nižje sva se spraševala, če ima pomlad res takšno moč, da pobočje poliže kar čez noč. Nato pa že zavila proti luči, glasovom, življenju. Tam doli, blizu konjička. Jeklenega seveda, saj je vendarle 21. stoletje.
Smuka

ponedeljek, 14. marec 2016

Samotne snežinke

Zopet sem bil na poti. K angelom. Kar trem. Menda. Tokrat sam. Le pešec pred menoj je obetal, da mi ne bo dolgčas. Pa me je v jutranjem mrču zgolj začudeno pogledal, ko sem spregovoril nekaj besed, tam na začetku ceste. 
Znova na poti
Naj po svoje, sem si mislil, pogledal nazaj proti žarečim lučem mejnega prehoda iz preteklih dni, nato pa nadaljeval navzgor proti nekdanji zgornji postaji sedežnice, danes povsem tihi koči in ostankom vlečnice. Vrhove je kljub obetajoči napovedi objela belina, očitno bo sonce danes vzšlo daleč nad mejo mojega pogleda. 
Tam gor ...
Bel poprh je obetal dobro smuko, od včeraj se ga je nabralo za nekaj centimetrov. Malo nad kočo sem ugotovil, da je nemi znanec zavil čisto drugam. Vzpenjal sem se proti sedelcu, do njega je še vedno vodila dobra sled predhodnikov. Dihi so si sledili eden za drugim, okoli mene so se vrtinčile posamezne snežinke. 
Meglena Begunjščica
Vejice mladega macesna so bile bele, ivje na njih je ustvarjalo slab kontrast. Belo na belem. Nadaljeval sem tradicijo dneva prej, očistil kamero, znova so tisti v dolini lahko videli. Se namrdnili, da danes pa res ni vredno. Sem se smejal sam pri sebi, kajti vedel sem, kako nimajo prav. 
Slab kontrast
Naredil sem še posnetek, ki je danes tako zelo priljubljen. Nato pa počasi zapeljal navzdol. Sneg me je presenetil. Veter je pobožal pobočja tako zelo, da razrite njive, prav skrbno preorane z vrsto dvonožnih plugov, ni bilo nikjer več. Zavijanje je bilo zato zvezno, brez poskakovanja, ki sicer s podobo hrbta divjega bika daje ime tehniki smučanja. Rodeo. 
Jest
Nekaj centimetrov svežega puha se je pršilo za menoj, ko so si zavoji sledili navzdol, nad kočo in nato po strmini, pod Šentancem. Strmina se je iztekla, pod zasneženim obetom domačih štrukljev so si sledila srečanja z zaspanci. Za menoj je ostajala sled, lepi zavoji, vse do zadnjega, tistega pri parkirišču.
Zavoji