torek, 27. december 2016

Skalnica in Vodice

Jutro je bilo znova lepo. Danes sva sklenila, da pogledava še na drugo stran. Torej tja, kjer so prav tako gledali grdo, preklinjali sovraga na drugi strani reke. In se predvsem bali, da bo ta dan njihov zadnji. Kajti nikoli ne veš, kam bo priletela naslednja granata, odletel zablodeli šrapnel. Katera mati bo izgubila sina, žena moža, otroci očeta. 
Nekdanji sovrag
Stezo sva kar dobro ujela, tam za cerkvijo v Solkanu. In nato pod sedlom začudeno opazila nov spomenik, maršalu danes sosednje države. Ki je za razliko od tisočev, ki so pod njegovim poveljstvom bratsko stopali v smrt, umrl v času miru. A osamljen, zagrenjen, pozabljen. 
Dolina
Mnogi so takrat skušali pozabiti vojno vihro, ne vedoč, da je pred vrati že nova, še hujša, bolj divja, uničevalna za vse, brez razlik. Pri križih sva se pustila zavesti puščici in nekje sredi razgledne poti ugotovila, da bo treba do varnega prehoda višje. Danes je vseeno, nekoč pa je predstavljal ločnico med življenjem in smrtjo. 
Prehod
Seveda nisva hodila nazaj, kar naravnost, skozi gozd je šlo hitreje. Nato pa sva vstopila v podzemni prehod, ki naju je pripeljal na drugo stran, tja nad Grgar. In tik pod sv. Frančiška, ki danes oznanja mir na s krvjo prepojeni Skalnici. Do cerkve je bilo sedaj le streljaj, jaslice okoli oltarja, tak čas je sedaj. 
Frančišek
Počakala sva, da so nama pokazali še tiste v dvorani, zbrane od blizu in daleč. Nato pa stopala proti sosednjemu griču, prerešetanemu s kavernami, postojankami, jarki. Vodice. Posedela sva na klopci, prijazno gledala sosednji Sabotin, postala ob spomenikih, se čudila kaverni v več nadstropjih. 
Ko odložiš svoj križ ...
Nato pa vojno pustila za seboj, hitela navzdol, prečila pobočje, obljuba je delala dolg, mudilo se je. Le pri studenčku sva za trenutek postala, voda je življenje, voda je še tu, teče, prav tako kot čas, spira rane, celi pobočje. Mogoče je nekega dne ne bo več, toda danes je še tu, pomirjena sva zapustila nekoč ranjena pobočja, ki počasi pozabljajo.
Vodice

ponedeljek, 26. december 2016

Sabotin

Preteklost je takšna, kot je bila. Ne moremo je več spreminjati, potovanje skozi čas ostajajo sanje. Tista, ki smo jo doživeli, je zapisana v našem spominu, včasih bolj jasna, drugič zabrisana, zgolj kot slutnja. Tista pred našim časom se nam približa v zanimivi pripovedi, ostalinah, ki jih srečamo na naših potepanjih. Da bi jih zgrešil tam nad Sočo, seveda ni misliti. 
Most
Dve vojski sta si stali vsaka na svoji strani doline, zrli sovražno iznad brkov, bliskale so se oči. V svojem brezumnem besu je človek uničil vse, kar je bilo živega, raztreščil stebla dreves, razbil skalovje, ugasnil srce sovražnega bitja. Tisoče in tisoče litrov krvi je pordečilo reko. 
Sabotin
Danes na mrzel sončen dan si tega skoraj ni mogoče predstavljati. Je dan enostavno prelep. A številni vhodi v kaverne, obrambni jarki, strojnična mesta spominjajo na čase, ko je dan za dnem gora bobnela. Greben Sabotina je pravi muzej, ko sva stopala mimo znanega Tita iz nekega drugega časa, sva temu lahko zgolj prikimala. 
Molitev izpred stoletja
Kratek je bil postanek pri Valentinu, krajši na vrhu, mimo koče sva zgolj stopala. Pred nama je bila še dolga pot, dnevi pa so decembra kratki. Raziskovala sva kaverne, ugotavljala, kam so bili usmerjeni topovi, odkrila jarek, ki je kot kača vijugal proti varni dolini. Z grebena sva izginila v gozd, mimo lovske koče hitela do križišča, kjer sva vedela, da sva za nadaljevanja prepozna. 
Sveta Gora
Klobaso je bilo treba zašpiliti, zavila sva navzdol, proti vasi Plave. Gramozna cesta je bila bolj prijazna do besed, ki sva si jih izmenjala, sem in tja je mimo obzirno pripeljal avto. V vas nisva hodila, reka je vabila, nova kolesarska pot ob njej je bila zadosti prazna, da nisva zardevala, ko sva po njej stopala peš. 
Ostaline
Malo gor in malo dol, večerilo se je že, tišina pobočij nad nama, tudi reka je bila tiha. Le lovci so motili mir s svojimi smrdečimi štirikolesniki in bučnim proslavljanjem znova prelite krvi na teh nesrečnih pobočjih. Vesela sva bila, ko sva morijo pustila za seboj, izginila ob reki, tja v temnečo tišino.
Večer

nedelja, 18. december 2016

Vivodnik

Človek obrača, bog obrne. Menda. Tako se je tudi ta vikend, vsaj v drugem delu, sukal malo po svoje. Pa kaj bi to, saj vijuge niso važne, težave so vedno hitro pozabljene. Važen je korak, pot, po kateri odmeva, raziskovanje novega. Ko sva s sivo generacijo zjutraj vstala, se krepko pretegnila, o dvomih ni bilo več ne duha ne sluha. 
Jutranja luna
Kaj bi tarnal, ko se tam izza hriba plazijo sončni žarki in so zgolj nekaj korakov višje zanimivi razgledi. Luna na nebu, visoko nad skednjem naju je pozdravljala. Vas je še spala, celo lokalnega bevskača, ki je v takšnih koncih kar običajen, ni bilo na spregled. Dihanje je postalo daljše. 
Poznojesenski gozd
Suhe trave, šumeče listje, zmrznjeni ostanki kala. Poti ni težko slediti, gozd je lep kot vedno. Svetloba preseva, pred nama so travniki, Menina planina. Uhojena stezica skozi suho travo, sem in tja nekaj belega poprha. Prave zime letos še ni bilo tu okoli. Stopiva do vrha, kjer je sonce že doma, ob stolpiču se nasmehneva eden drugemu. 
Vivodnik
Razgledni stolp na Vivodniku podaljša pogled. Vidi se daleč, tja, kjer sva že bila, tja, kamor kaže hrepenenje, da bo še treba zaviti. Brskava po spominu, določava imena. Nekatera nama pridejo na misel, druga ne. V smeri sonca griči izgubljajo barvo, daljava jim jo krade. Toplo je, najraje bi kar stal, vpijal žarke. 
Izgubljanje
A treba je naprej, navzdol. Tam so ljudje, cesta jih pripelje visoko. Stopim mimo koče, povzpnem se do sosednjega vršička, predam razgledom. Kam vse se vidi! Visoka antena ob hiški danes molči, spustim se naravnost navzdol, posedim ob kapeli, tudi tu me toplo sonce boža, počakam na prijazno družbo. 
Pozdrav
Skupaj stopiva nazaj, mimo koče, pod vrhom naokoli in nato naprej. Navzdol, proti znanim krajem, našemu domu. Travniki se sedaj obsijani smejijo, tudi midva se jim nasmehneva nazaj. Pot gre prav tam, kjer še vedno dobro veva, da mora iti. Srečujeva tiste, ki šele hitijo na sonce, greva mimo hiš, ki so se zbudile, zavite ceste, zadnjega klanca, ravnine.
Menina planina

sobota, 17. december 2016

Medvednica

Verjetno so bili medvedi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo drugega. Saj širni gozdovi, v katerih bi se nekdaj verjetno zlahka izgubil, danes pa so tako ali tako prepredeni s številnimi potmi in cestami, so kot nalašč za kaj takšnega. Da se kosmatinec počuti kot doma. Ja, nedvomno. Oni so posodili ime. 
Prebujanje
Medvednica. Njena pobočja, grape, potoki, slapovi. Tik na obrobju mesta pa vendarle kot bi bil čisto v drugem svetu. Štirje mušketirji smo se sredi jutra znašli na meji, kjer se je mesto, ki je pljusknilo po položnih pobočjih, dokončno ustavilo. Zakorakali v gozd, izginili na poti, ki se je izgubljala. 
Oddih
Stopali od točke do točke, krožili pod visokimi drevesi, brodili po suhem listju, iskali sledov. Strmina je bila ravno pravšnja, mraz je zgolj rahlo popuščal, šli smo po naprej zamišljeni tirnici. Navzgor, naokoli, do Glavice. Pri koči smo se ustavili. Za trenutek, nato pa šli pogledat, kje je vhod v pekel. 
Srečanje na Glavici
Pa ga je peklenšček dobro zaprl, zapahnil, zaklenil. Pogledali smo naokoli, pustolovsko zagrizli mimo podrtije v goščavo, se nad Gajnicami obrnili, prijatelji so nas pri koči že čakali. Srečanje je bilo seveda prijetno, klepet, praznovanje marsičesa, kdo bi ne bil vesel priložnosti. 
Nad oblaki
Zato se takšnemu vabilu vedno rad odzovem. Čas, ki smo ga namenili postanku, se je podaljšal, pomnožili smo ga z dve. Nato pa lovili dan za rep, čakal nas je manjši krog, svetloba se je počasi poslavljala. Pri slapu v soteski smo se dokončno obrnili, odšli nazaj navzdol. 
Sence se daljšajo
Tema je lezla skozi praprot, nas objemala, dokončno ujela, ko smo že hiteli proti mestu, lučem, točki, kjer se je vse skupaj začelo. Za nami so ostajali številni koraki, ni nam jih uspelo vseh prešteti, ostajal je teman gozd, verjetno nekje globoko v njem tudi kakšen kosmatinec. Ki bo tu ostal, čakal na svetlobo, nov dan.
Mezenje

nedelja, 11. december 2016

Mesečev zaliv

Svoj avto in dom smo premikali po parkirišču in iskali mesto, ki se nam bo zdelo najbolj varno. Tovornjakarji, ki so postopali okoli svojih vozil, niso delovali prav nič zanesljivo. Zapuščeni avtomobili s praznimi gumami in razbitimi šipami prav tako ne. Le kaj se je zgodilo s tem mestom, smo se spraševali med preštevanjem korakov proti morju. 
Punta
Za ladjedelnico smo izginili v ozke ulice starega dela mesta. Objela nas je tišina, nežno porivala proti punti, svetilniku, ki se nam je zdel kot iz nekih drugih časov. Danes te vendarle za roko prime satelit, vodi od ene točke do druge, kamor si želiš. Ob obali smo mahali starim barkačam v mandraču, ribja tržnica se je zapirala. 
Barkače
Šli smo naprej, mimo novejših vodnih križark v marini, mimo Simonovega zaliva, naprej, gor, tja do Belvedera. Imeli smo občutek, da smo na pot stopili ravnokar, ura je trdila nekaj povsem drugega. Dekleti sta odšli nazaj, hoje je bilo dovolj, sta zatrdili. Sam sem po znani stezi ubiral korake nad klif, tja, kjer se posebej lepo vidi v Mesečev zaliv. 
Nad oljkami
Kjer je križ, posvečen menda žuljavim rokam, slanim ustnicam, lesenim veslom. In sidru. Ki te pritrdi na domačo grudo, da z nje zlepa ne zaideš tja čez, kjer govorijo drugače. Tudi mene se je lotil nemir, pogled na uro je razkril vzrok. Toda zgolj nekaj korakov, znova me je zavedla ozka steza, kot že tolikokrat. 
Križ
Ponižno sem se spustil navzdol, v ključih premagal strmino, poskusil, če je morje že kaj slano. Kar sem začutil v ustih, me ni presenetilo. Kot me niso globoki vdihi na vrhu. Že mora biti tako. Spuščal sem se navzdol, se hitro naveličal hrupne in smrdeče ceste, zavil ob morje, se izgubil v ozkih ulicah mesta, se vračal tja, kjer sta me čakali. 
Začetek neskončnosti
Še vedno je bila v zraku sol, vonj po borovcih, ko sem z visokega razgledišča še enkrat objel prehojeno pot, začutil valovanje, se naslonil na nežni vetrič. Upal, da bo vse dobro.

nedelja, 04. december 2016

Kamnati vrh

Nekatere poti najdeš povsem slučajno. Toda časa, da bi jih res spoznal, zmanjka. Zasidrajo se ti v misli, ne pozabiš jih. Čakaš, kdaj bo spet priložnost, da dokončaš zgodbo. Včasih pride prej, drugič kasneje. Toda pride. Zanesljivo. Če ne v tem življenju, pa naslednjem. In tedaj preseneti, zasije, razveseli. 
Presenečenje
Tako je bilo tudi tokrat. Tista skrita pot, ki se tako čudovito v ključih vzpenja iznad Korenskega sedla proti Jerebikovcu, ima zgolj majhno zanko. Treba je ujeti začetek. Pa saj niti ni težko, ko obideš, ali preskočiš, kakor je komu ljubo, bodečo žico. In potem približno veš kako in kaj ter imaš predvsem oči odprte. 
Jerebike
Sedaj je samo čas tisti, ki kroji prijetno hojo, prav nič pretirano naporno, ravno takšno, da mirno dihaš. Utrip se pospeši šele takrat, ko stopiš na cesto, ki pride od nekod in gre tja, drugam. Kajti s te terase sredi hriba se vidi Jalovec. In vsi njegovi sosedje, tako levo kot desno. Če imaš seveda srečo in je dan pravi. 
Srečanje

Potem pa znova zagrizeš, tja gor, v gozd, sledeč stezi, za katero ne veš, ali je, ali je ni. Saj veliko ni zgrešiti, Jerebikovec s svojim suhim macesnom je tik pred nosom. Pa se z njega ne vidi prav veliko. Zato se splača pogledati naprej. Do planine Rekaršice in Kamnatega vrha nad njo. 

Rekaršica
Je pot prijetna in prav nič naporna. Razgovori, ki se ob tem zaiskrijo kar sami, so seveda samo prijetna začimba doživetja. In točka, kjer zaviješ naokrog. Proti Strmecu, Kranjska gora mu danes pravijo v nekem tujem jeziku. Do katerega prideš po zavitih cestah, slediš pravim oznakam, drugače hitro zaideš tja, kjer ni prav. 
Kamnati vrh
In potem obstaneš odprtih ust, ob raztresenih hišah, samotni cerkvici, s pogledom na Dobrač tam preko široke doline, vdihuješ zrak, ne moreš verjeti. Tu ni kar tako, tu je še tisti pravi, domači. Ki tudi v pozni jeseni, že bolj na pragu mrzle zime, diši po senu. Kot bi moral povsod, če bi bilo le prav.
Strmec in Tromeja

nedelja, 27. november 2016

Znana planina, Krvavica in njen preduh

Najprej je bila pred nama cesta. Siva, trda, bolj primerna za avtomobile kot samotne korake. Toda kaj, ko drugače tokrat ni šlo. Pa nisva prav dolgo zdržala, že sva zavila v gozd, samotna pot se počasi zarašča. Toda nama je bila veliko bolj domača kot hrupna predhodnica. 
Prijazna pot
Izlake so ostale daleč, sanje ponovne vrnitve, presenetile so naju ozke ulice Čemšenika. Vas, ki ima višje tako zelo rado obiskano planino. Pred leti smo bili že tam gori, pri koči in še malo naprej. Tako davno, da je že skoraj ušlo iz spomina. Samote sedaj ni bilo več, pohodniki so se vzpenjali, tiho, kot bi njihove glasove zadušila oblačna okolica. 
Gospodar
Beli zastor je zakrival razglede, nas ovijal v mehko vato. Pri koči je bilo živahno, pobegnila sva naprej, mimo Črnega vrha, se začela spuščati, virtualni zemljevid je potrjeval, da sva prav. Ubrala sva bližnjico čez travnik, zgolj toliko, da sva si pogledala staro znamenje. In da sem na drseči travi pristal na zadnji plati. 
Dobrodošli
Potem pa pri Gunetu zavila h Krvavici. Pa ni bilo tako, da bi na vrh zgolj stopila. Je bil zadnji vzpon tak, da človek globlje zadiha. In se, če je le treba, tudi prime drevesa, skale, tople roke. Da bi nato ob piramidi na vrhu globoko zavzdihnil. Le kam bi se videlo? Pa sva vedela, da doseženi vrh ni prava smetana na torti zanimivega. 
Krvavica
Za to sva se morala na drugi strani spustiti navzdol, kar nekaj korakov, višinskih metrov. Do mesta, kjer sredi pobočja zagledaš luknjo in se vprašaš, ali gre ta pot do prijaznih ljudi ali zgolj peklenskega ognja. Odgovor sva kmalu poiskala, se spustila do dna in brez besnečega peklenščka za sabo tudi vzpela nazaj iz sijajnega preduha. 
Preduh
Na vrh in na drugi strani proti sedlu. Pod nama so se pokazala prva drevesa, oblaki so se počasi trgali. Toda razgledov tokrat nisva mogla čakati, po znani poti sva se spustila do Guneta, odvila proti Znojilam, Jesenovemu, izhodišču. Spet sva bila na sivi cesti, spet so koraki odmevali, le tople besede so jih mehčale.
Megleni razgledi

nedelja, 13. november 2016

Trojica in Lonica

Jesen žarečih macesnov in rjavih trav, polna barvitih odtenkov in zgolj napovedi mraza, se poslavlja. Prihaja zima, počasi, previdno. Kot je navada najprej pobeli vrhove, še malo in spustila se bo tudi do nižin. Tam proti morju jo prinese burja, ko hlad nosi iz notranjosti, ustvarja bele zavese in gradi zamete. 
Pivka
Jutro naju je prebudilo pri Sveti Trojici, mogočni cerkvi nad vasjo. Še preden so prvi zapeli jutranje psalme, sva stopila na pot. V daljavi je bil grič, sveže pobeljen, s cerkvico prav takšnega imena, kot je bila tista, ki sva jo puščala za seboj. Klepetava pot, nasmeh, ko sva zavila malo narobe, rogate gospodične so mirno pile, najin korak je stopal mimo. 
Izhodišče
Prašna cesta je postala neznana, že sva iskala pravi odcep na samotno stezo. Prijazno se je vzpenjala, pod seboj sva zagledala jaso, samotno drevo sredi nje. Na poti so se pojavile zaplate snega, le malo naprej naju je pozdravil prvi snežak. Nasmejani stražar. Še zadnje pobočje, golo, sneženo. 
Proti vrhu
Nenavadno znamenje, ostalina preteklosti, malo naprej cerkvica. Dostop do nje vkovan v led. Zamrznjeni pogled je razkril zanimivo notranjost. Zagazila sva v belino naprej. Zvabila naju je sosednja Lonica. Komaj daljši korak in že si na vrhu. Toda ta korak sva naredila v sveži sneg, za seboj puščala enkratno sled, minljivi spomin. 
Znamenje
Sledila drugim sledem. Le kdo jih je puščal, sva radovedno ugotavljala. Z vrha sva se razgledala, prijazno gričevje Javornikov je vabilo na obisk. V noge je zeblo, stopila sva nazaj, sledila s sedla štirikolesniku, ob cerkvici pogledala proti izhodišču, led okoli naju se je topil. 
Sveta Trojica
Sonce je s svojo toploto počasi lizalo ta veliki sladoled. Spustila sva se po pobočju, stopila v svojo sled, začudena pomahala snežaku, ki sva ga ob vzponu pozabila pozdraviti. Njegov odgovor je bil bolj topel kot tisti, ki nama ga je zagodrnjal prvi dolgohlačnik, ki je prilomastil nasproti. 
Pogled z Lonice
Tudi prav. Mogoče so mu dobre misli zamrznile. Kot se je svet okoli naju ob spustu otoplil, so bili tudi pozdravi bolj prijazni. Ko sva stopala navzdol, povezana, do ceste, izhodišča, najinega doma.
Srečanje

petek, 11. november 2016

Kum

Vreme je takšno ali drugačno. Tokrat je bilo deževno. Vsaj večji del dneva. Proti večeru je tam pod Kumom, v ljubki, po samotnih pobočjih raztreseni Ključevici začelo snežiti. Toda takrat sem bil že v hiški, s prijatelji, ob kozarcu in obloženi mizi. V prijetnem klepetu. 
Snežena pot
Deževni vzpon na megleni vrh je bil zgolj spomin. Lep in vreden. Čeprav kratek, kot je bil sam vzpon. A kaj bi to. Takrat ko je bilo treba, sem stopil na pot. Tja gor, po zasneženi stezi sem se prevalil na drugo stran, šel mimo zaspane hiše, ki jo je čuval črni vrag, pa do kapelice na razpotju. 
Neža
Pogledal sem tablice, se čudil, kam vse peljejo poti. Od tu dalje sem vedel, da sem čisto prav, stopil sem tja, kjer so v snegu tudi drugi pustili svoje sledi. Počasi sem se vzpenjal, palice so pomagale, kjer je drselo. Kar prehitro sem skozi drevje opazil visoki stolp, ki pošilja sliko in zvok daleč naokoli. 
Oddajnik
Pa še sporočila. Dobra in slaba, oddajnik nič ne izbira. Malo naprej sem zagledal še cerkvico, ki že dolgo stoji tam na vrhu. Stopil sem do koče, pogledal notri, pozdravil. Nato pa obkrožil Nežo, zagazil v celi sneg, užival v belini, puščal sledi. Poiskal sem, že tolikokrat zaželeno. 
Megleni pogled
Pa nekako nikoli ni prišlo na vrsto. Do tega samotnega, oblačnega dneva. Tiho klepetanje na Kumu. Še enkrat sem pogledal okoli, tja v daljave, pod oblačni pokrov. Vrnil sem se v kočo, toliko, da sem se prijazno poslovil. Stopil navzdol, lovil ravnotežje na spolzki podlagi. Pot je bila znana, črni vrag, ki je znova pozdravil na zgolj njemu znani način, tudi. 
Koča
Pri hiški sem zgolj pomahal. Saj sem vedel, da je prav, da poromam še do druge cerkvice. Ki je tam blizu. Marija. Nad mežnarijo in macesni. Ki so sedaj žareli. Kot sveče. Hitro sem naokoli odmolil samo meni znani rožni venec. In mimo kapelice stopil nazaj. Skozi dež, ki je počasi prehajal v sneg. Do prijateljev. Ki sem jih kar predolgo zanemarjal.
Mežnarija in Marija