nedelja, 27. september 2015

V skalah

Jutro je bilo zgodnje. Čisto pravo, takšno, kot nama je všeč. Ko sva stopala po cesti in ob avtomobilih, ki so kapljali mimo, sva razmišljala o prvenstvu. Ni bilo ogroženo, to sva vedela takoj, ko sva nad postajo žičnice ob razcepu po nekaj kolebanja zavila prav. In ob osamljenem možicu začela plesti nevidno pajčevino navzgor.
Jutro
Vse do golih pobočij, kjer so naju pozdravili nesporni gospodarji teh strmin. Prijazno sva jim pomahala iz daljave, nato pa sopihala navzgor skozi skalnati amfiteater pod Skuto in Tursko goro. Pred nama je bila nenavadna skulptura modernega bivaka, posedela sva v njem in pogrešala nekdanjo domačnost. 
Amfiteater
Saj mogoče detajli še niso dorečeni, sva se tolažila, ko sva se znova na prostem tresla. Mraz prihaja, veter ga je vlekel čez greben. Kamnita pot naju je pripeljala nad žleb, kateremu je ime posodila bližnja gora. In nama je bil očitno tako všeč, da sva se do njega vrnila še enkrat. Seveda z izbrano zbirko sočnih besed. 
V skalah
Ki je bila kar nekako na mestu. Kajti znova sva morala navzgor, tja do najvišje točke gore. In nato naprej, po drobljivi strmini, skozi sod brez dna, malo gor, malo dol, čez Kotliče. Prijetna srečanja, občudovanje volje mladega dekleta, ki je sama sopihala skozi skalni svet. In nato znova vzpon, prečenje, dolgo pobočje Brane. 
Nad bivakom
Na križišču sva seveda vedela, da nama zgolj platonski poljub mogočne gospe ne bo zadosti. Po melišču sva se vzpenjala do skal, naprej v smeri vrha, ki danes ni bil prav nič razgleden. Je bil že tak dan. Bolj meglen. Pa nič zato. Včasih ti šele takrat, ko pogled ne uhaja daleč, uspe pogledati vase. 
Sod brez dna
Spust do Kamniškega sedla, nato pa počitek. Skok do bab, to že mora biti. Nekako spada zraven. Pa čeprav so kamnite, saj drugih se tako bojim. Nato pa navzdol, ob prijetnem klepetu. Ugotavljanje, da se pot proti Kamniški Bistrici kar vleče. Če beseda ne da besede. Ali ne znaš kaj povedati samemu sebi. Saj je razumljivo. 
Meglena Brana
Bi bil čisto lep zaključek kolovratenja. Če ne bi bil tako hrupen. Dobro poplaknjeno veseljačenje že ne more biti tiho. So si mislili tisti, ki so razgrajali pri izviru. Nič nas ni vleklo tja. Pripovedovali smo si zgodbe, lepe trenutke ohranjali zase. Zavihali nos in si mislili svoje. Na poti. Proti domu. 
Kamniško sedlo

(Kamniška Bistrica – Bivak pod Skuto – Turska gora – Brana – Kamniško sedlo – Kamniška Bistrica)

nedelja, 20. september 2015

Štajerske zvezde

Če kdo omeni Pohorje, se severozahodni konec naše dežele milostno namrdne. Blago gričevnatega sveta vendarle ne moremo šteti za kaj resnejšega, saj še prave strmine ne premore. Kje bi tam našel kakšen hrib ali celo goro. Vendar je takšno oholo razmišljanje seveda napačno, vse skupaj prava zmota. 
Pod oblaki
Kar verjetno najbolj vedo lisičke, ki se enkrat letno z vrtoglavo hitrostjo spustijo skozi vratica ene od tekmovalnih prog. Morebiti celo še bolj pohodniki, ki sopihajo navzgor, grizejo kolena in se sprašujejo, kdaj se bo že svet položil. Res je. Ne gre tukaj za višave Julijcev, strme stene Grintavcev ali prepadna pobočja Karavank. 
Razglednik
Toda štajerski ponos vendarle ni, da bi ga dajal v koš s prekmursko ravnico. Kdor ne verjame, naj poskusi. Midva sva že. Sopihala pod vzpenjačo navzgor, lovila in prehitevala pohodnike, ki so si vse skupaj zamislili bolj kot popoldanski izlet. Se ustavljala, splezala na kakšno drevo, da bi bila še višje, brskala po grmovju in iskala tisto, kar so nama tukaj skrili prijatelji. 
Tragedija
Tisto otroško navdušenje ob najdbi ostaja. Po prvem, desetem, stotem, tisočem. Hrup mesta je ostal zadaj, pozdravile so naju krave, ki so se mirno pasle in le včasih radovedno pogledale, kdo prihaja. Na vrhu, ko se svet že res položi in hrup ostane zadaj, sva stopila mimo cerkvice sv. Bolfenka gor proti razgledniku. 
Bolfenk
Pa seveda ne naravnost. Raje naokoli, malo po svoje, ob iskanju sledi, ki so bolj vabile k spustu kot vzponu. Lesene stopnice vodijo do ploščadi, kjer enostavno moraš postati. Vdihniti. In nato še nekajkrat. Kajti tam se tako lepo vidi. Ko se v dolini med ugašanjem dneva prižigajo lučke. Ki jih potem kot odsev neba opazuješ med spuščanjem nazaj v dolino. 
Čakajoč
Stopaš prav po sledeh lisičk. Seveda ne tako hitro, še manj elegantno. Pa zato s toliko večjim nasmehom na obrazu. Da bi se naslednji dan spet vzpel do vrha. Po drugi poti, sledeč novi zgodbi, iščoč zanimivosti. Bila sva pretresena ob jutranji tragediji. Kdo bi si mislil, še manj pričakoval. Zavijala sva vse do stika s sledjo prejšnjega dne. 
Obronki
Si omislila postanek pri vzpenjači, zgolj tako, za hiter oddih. In nato nadaljevala nočno zgodbo. Navzdol. Po poti lisičk. Nočna čarobnost je že zdavnaj izginila. Zamenjal jo je dan nad Štajersko prestolnico.

nedelja, 13. september 2015

Pri jezerih na Pivškem

Znova sva bila tam, kjer ni nič za vedno in kjer se obstoj pogosto menja z izginotjem. Kajti kakor kdaj voda pride in napolni uborne kotanje, tako čez čas znova odteče in pusti travnike ljudem. Včasih niti ne moreš dobro vedeti, kje je privrela na dan, niti kje je znova izginila v podzemlje. 
Pivka
Drugič se pod mogočno steno skriva pravi pravcati požiralnik, skozi katerega voda izgine v podzemlje, da bi se čez čas znova pojavila nekje drugje, običajno pod drugim imenom, z novo zgodbo. Že videno, toda vedno nekaj posebnega. Romala sva s svojima dvokolesnikoma od enega do drugega, vsakemu namenila vsaj pogled, če že ne obilni počitek. 
Utihla molitev
Obiskala mesto, kjer je nekoč odmevala molitev k enemu izmed bogov, pravemu ali ne, kot da bi bilo to pomembno. Se ustavila pri studencu nekoliko višje. Kako dobra je voda nisva poskusila, zagotovo pa je vsaj korito, kamor priteče, vredno pogleda. Spet sva valovala, Pivka je bila najin cilj, travnikom, ki jih včasih obišče voda, so imena posodili bližnji kraji. 
Je zemeljska?
Srečevala sva ljudi, nekatere srečne, druge malo manj. Takšno je življenje. Ima svoj začetek in konec, tega se ne da spremeniti. Pri zadnjem jezeru sva se ustavila nekoliko dlje, se spočila, gledala cilje za nekoč, ko bo več časa. Medvedov raj. Menda. Nato pa zavila po mestecu, znova so bili na najini poti spomeniki nekim časom, ki si jih nihče ne želi več. 
Studenec
Ki pa se očitno vsiljujejo v imenu višjih ciljev in neke nedoločene večnosti. Ki si jo tako zelo želimo v bojazni pred končnostjo. Ničem. Poti ni bilo več veliko, postankov tudi ne. Vračala sva se k začetku. Tja, kjer naju je čakal najin dom. S katerim sva šla bližje. Zadnjim jezerom, do njih sem romal sam. 
Načrti ...
Na robu vojnih igric sem našel iskano, pogledoval naokoli, sklenil, da bo zadosti. Čas je kljub svoji neskončnosti za nas končna bitja tako zelo omejen. In naj filozofsko še tako zavijamo z očmi, njegovega teka ne moremo spremeniti, kaj šele ustaviti.

sobota, 12. september 2015

Šilentabor

Je bil že večer, ko sva prislonila svoj avto in dom tja ob že znano cerkvico v dolini. Za pokopališčem je bilo prostora dovolj in čez, da nisva motila nikogar. Na Šilen Tabor sva jo sklenila mahniti, kar tako, počez. Travnik je bil samoten, grmovje nad njim tudi. Višje gori pa so naju že gledale. Krave. Prav debelo. 
Tam doli sva pustila dom
Ko sva jim z večernim programom plezanje preko električnih pastirjev in drugih ovir poživila dolgočasno prežvekovanje. In se zavihtela do sv. Martina, cerkvice na robu, pozabljene od vseh, razgledne kot le kaj. Stopila sva vse naokoli, pogledala kam se vidi, se vpisala tja, kjer se vedno na takšnih zanimivih, pa samotnih točkah. Nato pa že razmišljala kam in kako. 
Pogled v smeri Knežaka
Morala bi desno, pa sva to izvedela šele precej pozneje. Naju je zvesti vodnik usmerjal levo. In sva šla. Najprej iščoč prehode med grmovjem, nato pa po robu, med gozdom in skalami, včasih lažje, drugič ne. Ko sva prišla do tistega, kar se je oglaševalo kot čudovit razglednik, sva že vedela, da nekaj ne bo prav. 
Avtoportret
Pa sva se po vrnitvi na sedlo še vedno upajoč na pravo mesto poganjala naprej in naprej. Odpirali so se nama novi večerni pogledi, mrak je legal nad naju, končno sva morala priznati, da se naprej ne gre več. Bila je noč, le lučki sta tipali skozi temo, vračala sva se, včasih je v goščavi čudno zašumelo. 
Ko bi le vedela ...
Dobro, da sva za medvede tu okoli izvedela šele kasneje. Končno sva bila na stezi. Ta se je izlila v kolovoz, ta v cesto, prišla sva do vasi. Dan se še ni končal. Sva pa sedaj že vedela, da napaka čudovitega raziskovanja ni bila najina. Netočno prepisovanje je botrovalo nepričakovanemu podaljšanju pustolovščine. 
Martin
Sva v zameno dobila vožnjo do prave točke in nočni pogled na lučke spodaj. Vsaka stvar je za nekaj dobra, samo, da se izide prav. In tu je že tako bilo. Dan je postregel z marsičim, na koncu celo čajem, le jagodovega sladoleda danes ni bilo na meniju.
Ko dan ugaša