nedelja, 18. avgust 2013

Veliki Šmaren

ZNOVA V AVSTRIJO – 14.8.2013 – Prazniki so nam podaljšali vikend in seveda je bila odločitev hitra. Gremo znova malo pogledat v Avstrijo. Itak. Kot da bi še nikoli ne bili. Zvečer smo odpeljali v smeri Ljubelja, dekleti sta še pred pravimi ovinki zaspali. 
Izrezljane podobice pri muzeju čebelarstva
Z Majo sva parkirala v bližini Borovelj, stikala okoli cerkve in pri muzeju čebelarstva ugotavljala, kako čebele počno … se ve kaj. Seveda sva se odločila še za kratek postanek v Celovcu, tako na hitro, samo da sem skočil do panoja pri bližnji trgovini. Spuščal sem se počasi in tako tudi izrazitega tresenja izpred nekaj tednov ni bilo več čutiti. 
Kapelica pri Šentvidu
Po nujni oskrbi na bencinski črpalki sem peljal naprej proti Šentvidu in parkiral na začetku kraja. Z Majo sva dokaj uspešno brskala po grmovju blizu lokalne gostilne. Na srečo se gostje in natakarji za naju niso zmenili. Za spanje je bilo znova določeno znano parkirišče, tam sta bila že dva italijanska avtodomarja, tako da osamljeni vsekakor nismo bili. 
Za sončno uro je še prezgodaj

KELTI, WÖRSCHACHKLAMM, TRAUTENFELS, PUTTERERSEE – 15.8.2013 – Tradicionalno prvi sem znova dekleta milostno pustil spati in sam naredil krog na obrobju Šentvida. Postanek pri kapelici je bil hiter, nekoliko dlje sem se zadržal pri sončni elektrarni. 
Meja med deželama
So ob njej postavili zanimivo sončno uro, ogled je možen vsakomur. Ker pa sonce še ni vzšlo, točnega časa nisem mogel določiti. Vrnil sem se do avtodoma, pospravil kolo in že smo peljali proti severu. Znova je bil nujen postanek na meji med Koroško in Štajersko, za pozdrav deželi, ki nas letos privablja bolj kot druge. 
Gauge
Še pred Judenburgom smo zavili proti hribom. Velika kapela in razgled na ostanke nekdanjih gaug sredi travnika sta bila nekaj, zaradi česar se je bilo vredno ustaviti. Zložen vzpon nas je pripeljal do kraja Hohentauern, kjer smo parkirali v bližini turističnih informacij, seveda zaprtih na tak velik praznik. Ni nam preostalo drugega, kot da sami ugotovimo, kje presneto je Keltski svet. 
Kdo je težji?
Brošure so ga sicer omenjale, kako se do njega pride, pa niso povedale. Ni nam preostalo drugega, kot da sledimo malim tablicam, ki so usmerjale k eni od doživljajskih poti. Po ozki cesti smo se spustili k manjšemu jezercu, ob katerem so stale hiške. Hitro smo prepoznali sceno iz kataloga in bili prepričani, da smo prav.
Kremenčkovi
Pa jade. V resnici je bila vse skupaj malo večja gostilna, kjer pa smo vsaj dobili dobre informacije, kako do našega cilja. Odpravili smo se po eni od doživljajskih poti, mimo hotela za žužke, zanimivega fitnesa na prostem, vozil iz časov Kremenčkovih, poti za bose noge. Seveda smo vse hoteli tudi preizkusiti. 
Potok
Predvsem v vozilih iz kamene dobe se je vnel pravi boj. Kot med tekmo formul nihče ni hotel popustiti, vse, dokler nismo ugotovili, da razdalja ostaja vedno ista. Nobenega prehitevanja, trkov, akcije. Brez veze, je bila takojšnja razsodba. Ob prijaznem potoku smo stopali vedno dlje, v zatrep doline. 
Rudnik
Tam so nas kar takoj opremili s čeladami in rokavicami ter poslali v jamo. Točneje rečeno v ostanke nekdanjega rudnika. Hej, mi smo obiskovalci, ne pa osebe na prisilnem delu. No ja, nihče nam v roke ni porinil lopate ali krampa, zato smo se pomirili in šli zgolj naprej proti svetlobi. Nič presenetljivega, nič pretresljivega. 
Pripomočki za rudarjenje
Nekaj rudarske opreme, nekaj rova in že smo bili na drugi strani. Tam smo pogledali še v kapelo oziroma malo večjo luknjo in se ustavili pri kolibi, v kateri je bila manjša razstava. Vzpeli smo se na uravnavo, s katere do izhodišča pelje tobogan, si nadeli rokavice in se spustili navzdol.
Zavita drča
Le Živa se je raje odločila za obvoz. Pa ravno njej bi najverjetneje najbolje šlo. Pri meni je šlo bolj počasi, sploh na ovinkih. Nekoliko večja rit je v ožinah naredila svoje. Skozi dolino so se dekleta vrnila na izhodišče, sam pa sem zataval še do manjše jame, nato pa ob potoku ubiral korake za njimi. 
Divji spust
Naš naslednji cilj je bila divje romantična soteska Wörtschach. Vsaj tako jo oglašujejo. Nas so najprej presenetili z obvestilom, da je zaradi spomladanskega neurja odprt zgolj spodnji del, višje gori pa so prehodi še v obnovi. No ja, ker smo bili že tam, smo si šli pogledat to čudo. 
Romantična soteska
In je bilo čisto lepo, globoka soteska, peneča se voda, nekaj slapov. Ko smo prišli do zaprtega dela, smo seveda obrnili, dekleta so odšla kuhat kosilo, sam pa sem najprej ujel lep razgled na Wörtschach z gradu Wolkenstein, nato pa jo mahnil še do žveplovih izvirov in mimo apnenice nazaj do avtodoma. 
Zadnji del poti
Je bilo prav zanimivo, kdo bi si mislil, kaj vse nad krajem povezuje zanimiva sprehajalna pot. Dan še zdavnaj ni bil končan, odpeljali smo se do Trautenfelsa in pri gradu parkirali. V notranjih prostorih gosti razstavo Shellove kolekcije iz Gradca. Vse kar ste hoteli vedeti o ključavnicah in ključih. 
Grad Wolkenstein
Železne skrinje, inovativni in grozno zapleteni mehanizmi za zaklepanje, takšne in drugačne obešanke, celo za deviški pas so jo imeli. Dekleti je razstava bolj kot ne dolgočasila, zato sta bili hitro mimo, midva z Majo pa sva si vzela nekaj več časa za ogled posameznih primerkov. 
Pri žveplovih izvirih
Grajske dvorane s čudovito poslikanimi stropi so pripovedovale svoje zgodbe. Nenavaden muzej o tem, kaj vse je možno narediti iz rogovja tudi. Razstava domačega življenja iz okolice pa je bila prava klasika, vrsta že večkrat videnih eksponatov. 
Dvorec Trautenfels
Pa nič zato, so bile slike vseeno zanimive, saj smo vedeli, da odsevajo življenjske trenutke oseb, ki so v največji meri sooblikovale preteklost kraja in njegove okolice. Ker je dvorec nudil tudi lep razgled, smo postali še ob obzidju in se razgledali. 
Takšne in drugačne ključavnice
Nato pa odpeljali navzdol in skozi manjše vasi prispeli do Putterseeja. Ob razlagi blagajnika na vhodu do jezerca, da je že kar pozno in da zagotovljene dnevne karte ne bomo izkoristili povsem, smo zgolj zamahnili z roko. Nas ni nič ganilo, dnevni red teh dni je bil že tako ali tako povsem natrpan. 
Skrinje in skrinjice
Legli smo na travo in po napornem dnevu, polnem doživetij, uživali v miru in brezdelju. Z Majo sva tudi zaplavala, deklet pa voda ni niti najmanj ganila. Raje sta se šli preizkušat na že napeti slak line. Še enkrat sem zaplaval, nato pa smo počasi pospravili stvari in odšli do parkirišča. 
Sprehod skozi dvorane
Sam sem naredil še manjši sprehod do bližnjega kraja Aigen im Ennstal, nakar smo odpeljali proti Schladmingu. Tja nas je zvabil Beno, ki je tam preživel cel dan. Parkirali smo poleg njega, na parkirišči, ki se pozimi spremeni v ciljno areno tekmovalne proge. 
Pokrajinski muzej
Ob krajšem sprehodu po kraju nas je poučil, da nočno parkiranje tu ni dovoljeno. Njemu je prejšnjo noč na bližnjem parkirišču nekdo celo trkal. Ker nam takšne budnice niso dišale, smo se odpeljali nazaj v smeri Trautenfelsa, računajoč, da bomo parkirali ob žičnici Hauser Kaibling. 
Puttersee
Vendar nam tudi na tamkajšnjih parkiriščih ni bilo vse povšeči. Nekje je bila ne ravno nedvoumna tabla, drugje zapornica ali neravni teren. Torej nam je ostala zgolj še zadnja možnost. McDonalds v bližini. 
Živin ples na gurtni
Tu nas ni nihče preganjal, našli smo vsak svoje mesto, še malo poklepetali in preizkušali pivo, ki smo ga prinesli s seboj. Nato pa mirno, vsak v svojem avtodomu, zaspali. 

PLANAI, HAUSER KAIBLING – 16.8.2013 – Še preden so drugi skočili iz postelje sem zakrožil po kraju Weißenbach. Nič pretresljivega, nekaj škatlic in bežno srečanje z drugim zakladolovcem.
Jutranje sence v bližini Weißenbacha
Potem pa že brcanje nazaj na zajtrk. Pri Benu je bilo vse zagrnjeno, videti je bilo, da še vsi spijo. Zato smo se sami odpeljali do Schladminga in parkirali na znanem mestu v areni. Tik ob žičnici za Planai. Na srečo še ni bilo pretirane gneče, mest za naš avtodom je bilo dovolj. Ena od gondol nas je odpeljala do zgornje postaje tik pod vršiček Planai. 

Jezerce z nenavadno cerkvijo
Toda še preden smo se začeli vzpenjati, se je bilo treba nekoliko spustili. Do razgledišča in seveda škatlice. Nato pa smo se sprehodili okoli vrha kot mačka okoli vrele kaše. Postanek pri res nenavadni cerkvici ob jezeru je bil hiter, kmalu za njim smo se ločili. 
Krahbergzinken
Dekleta so nadaljevala po panoramski poti, sam pa sem stekel na Krahbergzinken. Prehiteval sem pohodnike, pod vrhom našel škatlico in se čudil mladi ženski, ki si kljub jeklenici ni upala do vrha. Pa je bilo zgolj nekaj nagnjenih plošč. Nisem imel volje čakati. Med tem, ko sta ji moška na vrhu dajala navodila in jo spodbujala, sem šel mimo. 
Na vrhu
Še vedno se je stiskala k enemu od klinov. Jojmene. Na vrhu sem naredil nekaj posnetkov okolice, neznani kuclji, hribi, gore. Nekatere bom prav kmalu spoznal, drugi bodo na srečanje morali še počakati. Z vrha sem šibal nazaj proti sedlu in se vzpel do Planaia. 
Planai
Pa je bila ob križu takšna gneča, da sem ga bolj ali manj samo ošvrknil s pogledom in se spustil proti zgornji postaji žičnice. Dekleti sta že nergali, zakaj je bilo potrebno čakanje. Niti Maja, ki se je trudila z animacijo, ju ni mogla prepričati, da je okoli žičnice vrsta zanimivosti. 
Križ na vrhu Planaia
Odpeljali smo se navzdol v dolino, kjer je Maja pripravila kosilo, sam pa sem odšel do razgledne točke nad Schladmingom, nato pa se skozenj, s kar nekako obveznim ogledom cerkve, vrnil do avtodoma. Po kosilu smo se z Benom zamenjali, mi smo odhajali, on, ki je prišel sredi dopoldneva, pa je bil vesel prostega parkirišča. 
Pogled na Schladming in ciljno areno
Odpeljali smo se do žičnic Hauser Kaibling. Pa ne tistih sodobnih z velikim parkiriščem, kjer smo prespali. Treba je bilo v vas, kjer mest za parkiranje skoraj ni bilo. Pri žičnici je sledil obrat, avtodom smo morali pustiti nižje, kjer je bilo dovoljeno obtičati le tistim z nekaj manjšim obsegom pasu. 
Mestna hiša v Schladmingu
Pa smo upali, da se kakšnemu zagretemu redarju tista tona razlike ne bo zdela zadosti pomembna. Odkorakali smo v strmi breg in ostrmeli nad prastaro gondolo. Kot bi se znašli pri Mariborski vzpenjači. Ozke kovinske piksne so nas grozno počasi peljale proti zgornji postaji žičnice, seveda z obveznim prestopanjem. 
Izvirna igrala
Minute so tekle in ko smo končno izstopili pri zgornji postaji žičnice, smo komaj verjeli, da se je to popotovanje zaključilo. Dekleta so jo mahnila na najbližji vrh, našla so zanimiva igrala. Sam pa sem imel čisto svoje načrte. 
Ravnotežje
Maja je ob smerni tablici malo zmajala z glavo, sam pa sem rekel, da grem poskusit in bomo videli. Do vrha Höchsteina naj bi bilo tri ure hoje. Sam bi najkasneje v tem času moral biti nazaj. Torej je bilo res treba vzeti pot pod noge. Šibal sem, da se je kar kadilo. 
Pogled na Hauser Kaibling
Pod hribom Hauser Kaibling sem prikorakal do sedla Roßfeldsattel, se spustil do žičnic, ki pozimi veselijo smučarje in se nato takoj začel vzpenjati proti Kaiblinglochscharte. Hoje v strmino je bilo kar nekaj, utrujenost pa se je seveda tudi povečevala. Končno sem prišel na uravnavo, ki me je pripeljala pod severno steno mojega cilja.
Höchstein 
Sem in tja sem srečeval pohodnike, ob bližanju vrhu so bili vedno bolj redki. Prečil sem pod steno in se začel vzpenjati na Zwieslingscharte. Videti je bilo blizu, pa se je pot kar vlekla. Ko sem pohodnika, ki mi je prišel nasproti, vprašal, koliko je še do vrha, mi je povedal čas, ki je bil daleč preko tistega, ki sem si ga smel privoščiti. 
Pogled s Zwieslingscharte
Zato sem se še bolj zagnal, prečil pod vršno pobočje in začel štrikati navzgor. Utrujenost je bila že velika, da so napori za mano, pa sem si upal priznati šele, ko sem res stal na vrhu, ob križu. Bil sem zadosti hiter, verjel sem, da mi bo uspela tudi pravočasna vrnitev. Naredil sem nekaj fotografij, našel škatlico, nato pa že hitel navzdol. 
Vrh
Seveda previdno, nesreča ne bi bila nikomur v korist. Čeprav je šlo hitreje kot navzgor, pa se je utrujenost poznala. Do mesta, kjer sem poizvedoval o vzponu sem prišel v času, ki mi je bil obetan za vzpon. Pod Kaiblinglochscharte sem srečal zadnji pohodnici, hči in mati. Prva je malo zaostala, sem jo pozdravil in odhitel naprej. Ko sem ujel mati, ta ni niti pogledala nazaj. 
Čaka me še pot nazaj ...
Tudi umaknila se ni, samo hodila je in začela nekaj razlagati. Končno se ji je le čudno zazdelo, ker ni bilo nobenega odgovora. Pogledala je in kriknila od presenečenja. Njena hči se je spremenila v bradatega dedca. No, ko sem hitel dalje, sem za seboj še slišal prešerni smeh hčere. Pred spustom do žičnic sem naprej hotel ubrati bližnjico, pa na srečo pravočasno pogruntal, da obet prečke nič dobro ne kaže. 
Nekoč, morda ...
Jezil sem se, ker mi je tako ušlo nekaj dragocenih minut. To se je še toliko bolj poznalo, ker sem med vzponom do Roßfeldsattla vedno bolj spoznaval meje mojih moči. Še zadnji vzpon in nato dolga prečka do žičnice. Ura je kazala, da bom pravočasen, lahko sem si nekoliko oddahnil. Še bolj me je potolažilo Majino sporočilo, da so morale z dekleti kar dolgo čakati v vrsti za žičnico. 
Piksna
In res me je pričakala skupina čakajočih pohodnikov. Stali smo in stali, vrsta se ni premaknila skoraj nikamor. V male štiri piksne, ki so vozile gor in dol, so stlačili komaj koga. Po slabe pol ure čakanja se je končno od vhoda zaslišalo vprašanje, če je kdo sam. Le zame je bil torej še prostor. Hitro sem se javil, preskočil vrsto pred seboj in že smo drseli proti dolini.
Vhod v lokalni muzej
Tam me je čakala Maja z radlerjem. Utrujen sem sedel poleg nje na klopco pri žičnici in si malo odpočil. Sprehodila sva se še po kraju, nato pa je bil res že skoraj čas za počitek. Le še do Trautenfelsa smo se odpeljali in na poznanem parkirišču pri dvorcu našli svoje mesto. Najprej smo mislili, da se na njem dogaja nekaj poroki podobnega. Nato pa pokapirali, da gre bolj verjetno za srečanje starodobnikov. 
Pri najdbi zanimive škatlice
Ti so prihajali in odhajali, ogledovali svoje zloščene lepotce. Midva z Ajdo sva se zvečer odpravila na sprehod do mostu pod hribom in ob reki. Za lahko noč. Nato pa nas je utrujenost že premagala. Je bil le zelo naporen dan. Upali smo, da bodo naslednji bolj ležerni. 

ALPENGARTEN, SOLARNA LADJICA, SOLNI SVET, LOSER – 17.8.2013 – Zjutraj sem kolesaril okoli Trautenfelsa, do ostankov protestantske cerkvice, ki so jo porušili v gorečem žaru svoje menda prave vere protireformatorji. 
Divja lepota
Nato pa po travnikih in ob vodah počasi znova nazaj do dvorca. Dekleta so po bujenju krmežljavo vstala in odpeljali smo se v smeri Bad Ausseeja. Malo smo motovilili, nato pa le parkirali na parkirišču pod alpskim vrtom. Do njega je bilo treba nekaj korakov peš, pa nič zato. 
Alpska možina
Ker je bila ura zgodnja, ni bilo na blagajni še nikogar, prispevek si lahko vrgel v skrinjico. Mi svojih štajerskih kartic seveda nismo odvrgli, temveč smo se kar odpravili na sprehod mimo cvetic in grmov. Vse pisano je bilo okoli nas, cvetenje je bilo na vrhuncu. Po vrtu so bili razporejeni zanimivi kipi nekakšne forme vive. 
Cvetlični vrt
Čebele so lezle v zvončaste cvetove, pajki so pletli mreže. Iznad samega vrta, na robu stene, se je lepo videlo vse naokoli. Sprehodili smo se še mimo ribnika, pokimali kranjskim lilijam, nato pa že stopali nazaj proti avtodomu. Nad alpskim vrtom smo bili kar navdušeni, pisane barve in omamne vonjave gorskega travnika človeka vedno privabijo. 
Čebela in cvet
Odpeljali smo se nazaj do Bad Ausseeja. Ta je s svojo majhnostjo pravo butično mestece. Ki lahko hitro doživi prometni infarkt. Na srečo smo malo iz centra našli parkirišče v bližini večje cerkve, tako da se nam ni bilo treba bati, kam bomo porinili svojo ladjo. 
Meditacija
Kammerhof muzej je neke vrste pokrajinska zbirka z eksponati v razponu od davne preteklosti, ko so bile votline v bližnjih hribih še rezidence lovcev na mamute, do časov naših dedkov in babic. Seveda ni smela manjkati predstavitev domačih maškar. Pust je tudi tukaj velik praznik. 
Kammerhof muzej
Minerali, ostanki medveda, glasbila, domače pesmi, prikaz izdelave in poslikave narodnih noš. Zanimivo, toda brez presežkov, je bil naš zaključek. Sprehodili smo se skozi kraj, pokukali v lokalne cerkve in nato odpeljali v smeri Altauseeja. 
Pustne šeme
Tu smo ugotovili, da je s parkiranjem še večji križ. Za vse željne zabave ob jezeru je bilo manjše parkirišče za nekaj avtomobilov seveda povsem polno. Ker si na večjem za avtobuse nismo upali pustiti avtodoma, smo ob iskanju prave priložnosti zapeljali daleč proti Loserju in nato nazaj. 
Med križarjenjem z ladjico po Altauseeju
Znova v bližini jezera smo že začeli obupavati, ko se je starejši par začel pripravljati na odhod. Maji sta potrdila svojo namero, da zapustita ta dragoceni košček asfalta in nismo se več premaknili nikamor, dokler nismo prav po carsko parkirali. Parkirnina je bila v resnici pravi drobiž, na tem zgledu bi se naši turistični delavci lahko učili. 
Pred obratom na koncu jezera
Čez travnik smo jo mahnili do obale in sedli na solarno ladjico, ki nas je popeljala po jezeru. Kapitan nam je med vožnjo razlagal o lokalnih znamenitostih in pogledih, ki smo jih bili deležni. Seveda sta bili zvezdi bližnji Loser in pa beli Dachstein. 
Pogled v smeri belega Dachsteina
Pa tudi skalne gore nad samim jezerom, koče ob njem in številni kopalci, ki so si našli svoje mesto pod soncem. Po svoje smo jim kar zavidali. Bi bilo prav zanimivo priti sem in zaplavati. Toda danes smo imeli še kup načrtov. Po postanku na koncu jezera smo pluli nazaj do izhodišča. 
Loser
Hitro sem skočil še v center kraja, nato pa smo odpeljali do parkirišča pred solnim rudnikom. Časa za kosilo je bilo dovolj, naslednje vodenje je bilo ob treh. Bili smo majhna skupina, zgolj mi in ena Avstrijka. Oblekli smo se v platnena oblačila in se za vodičem napotili v rov. 
Hoja v rudnik
Izvedeli smo veliko o samem rudniku, kameni soli in njenih značilnostih ter okusu. Seveda je bilo pokušanje vključeno. Barve sten so bile prav čarobne, tako pisane, da se ne bi znal odločiti, kateri konec je lepši. Videli smo kapelo, narejeno v veliki meri seveda ravno iz solnih kvadrov. 
Solne plasti
Dvakrat smo se spustili po drči navzdol in si ogledali prostore, kjer so Nemci med drugo svetovno vojno kopičili umetnine iz cele Evrope. Razmere so bile tu namreč za ohranitev teh neprecenljivih zakladov idealne. Seveda pa je bila z vsem povezana tudi junaška zgodba o tem, kako so Nemci hoteli pred koncem vojne umetnine z rudnikom vred vreči v zrak. 
Kapela
V enem od zabojev so pritovorili v rudnik bombo, toda rudarji so jo odkrili, onesposobili stražarje in bombo odnesli iz rudnika. S tem niso rešili le rovov, po katerih smo se ravnokar sprehajali, temveč tudi vse umetnine. 
Spust po drči
Vodnik nam je vsakemu v roko stisnil še velik kristal soli in pomežiknil, naj ga skrijemo v žep, saj se to uradno ne sme dajati, toda ker smo tako majhna in simpatična skupina … Čakala nas je še multimedijska predstava ob podzemnem jezeru, zanimiva in čarobna. Predvsem ker se je vse, kar je bilo prikazano, zrcalilo na vodni gladini. 
Solnce
Tako je iz pol osvetljene krogle nastalo celo sonce. Tu so včasih nastopali celi orkestri, vendar so ti časi minili, saj zadrževanje prevelike skupine ljudi dlje časa v dvorni ni dobro. Vrnili smo se do vhoda v rudnik, oddali oblačila, pofirbcali po trgovini, nato pa že peljali po dolini naprej. 
Strmine Loserja nad Altauseejem
Nad parkirišči žičnic smo zavili na gorsko cesto pod Loserjem, malo višje zapeljali mimo zapornice in vijugali vedno višje. Šli smo mimo odcepa poti za slovito vertikalo Sisi in parkirali na čudovitem razgledišču le malo nad Loserhütte. Seveda sem jo takoj mahnil v kočo, tam ujel gospodinjo, ki mi je svetovala, da grem do vstopa v plezalno smer od spodaj in ne od koče. 
Vertikala
Ni mi bilo sicer povsem logično, vendar sem priporočilo sklenil upoštevati. Dobil sem tudi podatke o normalni poti na Loser, času, potrebnem za pot in celo o vremenu. Res prijazno. Malce me je sicer zaskrbela pripomba, naj pohitim, saj znajo biti kasneje nevihte. 
Rožice 
Ko sem skeptično namignil, da bi šel potem raje jutri, kot da me sredi stene ujame grmenje, pa je ravnodušno zamahnila z roko, da tako hitro pa poslabšanje glede na oblake naokoli še ne bo prišlo. Torej grem. Hitro sem se vrnil do avtodoma, pripravil opremo in kar enostavno na parkirišču zaprosil za vožnjo do ovinka nižje dve Nemki. 
Lahek del pred težavnim izstopom
Mi nista odrekli usluge in že sem se z njima peljal navzdol. Od parkirišča je bilo nato treba mimo ogromne protiplazovne brane po melišču pod steno in še nekoliko levo do vstopa v smer. In ta je bila vse prej kot lahka. Vzpon po prepadni vertikali se je že začel s povsem navpično steno, oprimkov ni bilo nič preveč. 
Pogled na Altausee iz zadnjega počivališča
Brez samovarovalnega kompleta, čelade in izkušenj tu nimaš kaj početi. Kar krepko sem se moral potruditi, da sem prišel do krajšega lahkega dela, od tam pa je šlo spet strmo navzgor. Globina pod menoj se je večala, med nogami sem gledal melišče sto metrov in več nižje. Čakal me je nov težak del, ki je višje postal komaj opazno lažji. 
Prečka
Velika izpostavljenost in napor plezanja dajeta smeri čar. Prišel sem do počivališča, malo naprej se je iz smeri možno tudi umakniti. Pa se nisem dal, čakal me je še zadnji, morebiti ravno najtežji del smeri, ki se izteče prav pri vrhu. Nad seboj sem med sopihanjem in preizkušanjem svojih moči v navpičnici že videl dekleta. 
Zadnji vzpon je najtežji
Ta so do križa prišla po običajni poti naokoli. Nad menoj je bila pri enem od klinov vponka. Sprva mi ni bilo jasno, kako da jo je nekdo pustil tam. Ko sem jo skušal premakniti, se mi je posvetilo. Posledica padca je bilo povsem zagozdeno železje. Mi je postalo še nekoliko bolj vroče. 
Skupaj na vrhu
Toda težav je bilo kmalu konec, le še prestop na vrh in že so bili vsi napori za menoj. Ostal je le dobro znani občutek navdušenja. Zanj se moraš in se je vredno potruditi. Pospravil sem opremo, z dekleti smo se kar smejali. Planinec, ki je prišel do nas, se je rad odzval in nas slikal skupaj. 
Med spustom
Uslugo sem mu seveda vrnil. Med spustom sem našel še škatlico, potem pa smo mimo ovc prišli do polj plahtice. Nikamor več se nam ni mudilo. Mimo koče smo se vzpeli do avtodoma, napori so bili že pozabljeni. Toda preden se je dan zaključil, sem snel gojzarje, vzel hladnega Heinekena in sedel na rob skale ob parkirišču. 
Dan ugaša za Loserjem
Noge so bingljale v prazno, gledal sem dolino in oblake nadnjo in užival. Na razglednem mestu so se nam pridružili še drugi avtodomi. Dokaj zgoden prihod pa nam je vsekakor zagotovil najlepše mesto. 

TAUPLITZALM, TRAWENG – 18.8.2013 – Naslednje jutro sva z Majo vstala zgodaj in se odpravila na sprehod. Po cesti sva šla do gornjega parkirišča in nad njim do jezerca. Čudovito so se oblaki odsevali v njem, zvonci krav so pozvanjali v bližini. 
Jutro nad parkiriščem
Vzpela sva se še do sedla pod Atterkoglom, našel sem zanimivo luknjo in že sva jo mahala nazaj na zajtrk. Dekleti seveda o njem nista vedeli nič, sta raje počakali, da sva prišla še midva in ga je pripravila Maja. Odpeljali smo počasi po cesti navzdol, brez težav dvignili zapornico s kartico, ki smo jo dobili v Loserhütte in nato z vožnjo nadaljevali do Tauplitza. 
Jezero
Tam smo parkirali v bližini žičnice in se z njo odpeljali proti Tauplitzalmu. Med tem, ko so dekleta še zajemala sapo, sem skočil do zanimive cerkvice in pokukal vanjo. Nad Velikim jezerom smo se odpravili do začetka vožnje z menda zelenim vlakcem. 
Gorska cerkvica na Tauplitzalmu
To se pravi smrdečim traktorjem in vagončki zadaj. Ko smo drdrali po makadamu nad jezeri, smo se še vedno spraševali, kaj je pri tej vožnji zelenega. No ja, seveda, barva traktorja in vagončkov, to bi bil pravi odgovor. 
Veliko jezero
 Voznika sem na začetku poti vprašal, kje bi lahko izstopil, da bi imel najkrajšo pot do plezalne smeri Gamsblick. Pa me je samo postrani pogledal, da za to pa rabiš kondicijo in izkušnje in predvsem tudi opremo. Sem ga potolažil z omembo Sisi in polnim nahrbtnikom. 
Zeleni vlakec
Tako je ob obratu vlakca, kjer sem izstopil, potnikom že navdušeno razlagal, da grem plezat. Ma, naj ima veselje. Pri razgledišču nad Steirerseejem sem skočil v grmovje, pa ne zaradi kakšnih zemeljskih potreb, temveč … se ve česa, nato pa šibal proti sedlu na zadnji strani Trawenga. 
Steirersee
Nekaj časa sem hodil s prijetnim parom, potem pa sem bil zanju enostavno prehiter. Malo pred začetkom smeri sem se še bolj pomujal, da sem prehitel še dva para. Se mi nista zdela ravno v kondiciji za šprint čez steno. Smer je bila dokaj težka, vendar občutno lažja kot Sisi. 
Traweng
Tako nisem imel večjih problemov, razgledi pa so bili seveda prav gamsje čudoviti. Kar hitro sem bil na vrhu, tam naredil nekaj fotografij okolice in potem čakal, da je skupina Čehov naredila tisoč in eno fotografijo pri križu. Komaj, da sem prišel na vrsto. 
Znova v vertikali
Spust je šel hitro, ko sem prišel do podrtega šodra pod steno, sem ubral smer malo po svoje, in po jeziku melišča zlaufal do ravnine. Od tam sem jo ubral do žičnice, ki me je spustila v dolino. Dekleta so bila že v avtodomu, pripravljala kosilo.  
Cik cak v zgornjem delu stene
Polnih želodcev smo se odpeljali v smeri Liezna in Triebna, tam zavili proti Judenburgu in naprej do Zechnerja pri Knittelfeldu.Ta je v velikem opuščenem peskokopu, ki ga je zalila voda, naredil pravo štajersko morje. Okoli je lepo uredil plažo, tuše, restavracijo, igrala, tobogan, ni da ni. 
Pogled na vrh Trawenga na zaključku Gamsjega razgleda
Sam sem pred vstopom odšel poiskat bližnjo škatlico, nato pa so mi dekleta dajala napotke, kako pridem do njih. Zakaj so jo mahnila čisto na drugi konec jezera mi ni bilo jasno, še manj pa napotki, kam naj grem. Seveda je to »navigiranje« na koncu izzvalo kar nekaj smeha. 
Čarobni pogled
Ajda je obležala na obali, brala nevemkaterože knjigo, mi z Živo in Majo pa smo šli tudi zaplavat. Vse do splava, na katerem smo uganjali vragolije in skakali v vodo. Je bilo prav zabavno. Ko smo imeli vode zadosti, smo zlezli na kopno, se oblekli in odšli proti avtodomu. 
Je kaj mrzla?
Peljali smo proti Wolfsbergu, naprej do Velikovca in čez Železno kapljo in Jezersko proti domu. Podaljšanega vikenda je bilo počasi konec, s svojo pustolovščino pa smo bili vsekakor zadovoljni. No ja, dekleti tega zanesljivo ne bi priznali, pa če bi se tudi srednjeveška inkvizicija spravila nadnju. A kaj se more, takšni časi so …
Super!