Spet na Babi

Ja, res. Kdor nima v glavi … sem rekel že včeraj. In danes, ko so nad Gorenjsko viseli težki oblaki in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo začelo deževati, sem slabo vreme sklenil prehiteti. Znova sem parkiral na začetku soteske, vzel palice, škatlica z vpisnim listom je bila v nahrbtniku. Stopil sem ob Čemšeniškem potoku navzgor. 

Skoraj suha struga

Saj dež me niti ni tako skrbel. Bolj, da bi začelo kaj grmeti. Neviht res ne maram, že od nekdaj. Hitro sem se vzpenjal, ubral kot običajno bližnjici, povežeta ovinka ceste, ki vodi do Čemšenika. Koča je le malo naprej, kot sem prebral spodaj, je med tednom zaprta. Hodil sem dobro, pogled na uro, s časom sem bil zadovoljen. 

Je to sploh razgledišče?

Stopil sem za kočo, se prečno začel vzpenjati proti gozdni cesti. Mravljišče, vsaj nekaj živega na današnji samotni poti. Nekaj metrov stranpoti do kamnitega kuclja, vendar razgleda, ki sem si ga obetal, tam ni bilo. Med drevjem sem vseeno ujel nekaj znanih obrisov, potem pa nadaljeval naprej, od konca ceste prečno v gozd, do razgledne rebri. 

Danes se ne vidi nič ...

Vendar je bilo danes vse drugače kot dan poprej. Grintovcev se ni videlo, tudi nad Ljubljansko kotlino je ležala debela oblačna odeja. Zavoj na levo, še nekaj malega vzpona in stal sem na travniku pri koči. Od tu je do vrha zgolj še nekaj korakov, tri četrt ure sem hodil, pol manj, kot obetajo. 

Jest

Že včeraj sem ogledal špranjo med dvema skalama, za škatlico z vpisnim listom je bila ravno pravšnja. Še nekaj kamnov za povrh in naloga je bila opravljena. Na vrhu se nisem zadržal prav dolgo, saj se tako ali tako ni videlo prav veliko. Zagrabil sem palice, ki sem jih pustil ob požganem štoru, stopil mimo koče navzdol. 

Pot proti Potoški gori

Spuščal sem se hitro, pa vendarle z zadostno pazljivostjo. Švignil sem mimo Čemšenika, šel ob potoku, našel stezo, ki ovinka preseka bolj prijazno kot poznana bližnjica. Še skozi sotesko in že sem bil na parkirišču. Hitel sem nazaj ob Kokri, čakalo me je prav zares prijetno srečanje z dekleti.

Ob potoku

Baba

Marca letos je nad Potočami izbruhnil velik požar. Z njim so se spopadali številni gasilci, na pomoč so priskočili helikopterji, en dan je priletelo celo letalo namenjeno gašenju s Hrvaške. Dežja, ki bi pomagal, pa kar ni hotelo biti. Na koncu je bil požar le pogašen, na pobočjih Potoške gore je še sedaj vidno, kje vse je gorelo. 

Čemšenik

Narava se bo ob pomoči človeka znova postavila na noge, toda vse terja svoj čas. Ker imam pod vrhom Babe skrito škatlico, v katero se lahko vpišejo tisti, ki jo najdejo, sem sprva mislil, da je pogorela. Potem sem bil, ko sem videl, da je temu hribu požar dokaj prizanesel, prepričan, da je z njo vse v redu. 

Pogled proti Ljubljanski kotlini

Ko pa sem danes dobil že tretjo košarico za skupni popoldanski pohod, sem sklenil, da grem, seveda sam, pogledat, če je res vse v redu. Parkiral sem na začetku kratke soteske, se nad njo pridružil cesti, ki pelje do kmetij visoko nad Kokro in po prečkanju Čemšeniškega potoka zavil v smeri Čemšenika. 

Grintovci

Za kočo sem nadaljeval po znani poti, nemarkirani, kot pravilno piše na izhodišču, proti današnjemu cilju. Ko sem prišel na strmo reber, se mi je odprl pogled na Ljubljansko kotlino. Zavoj levo in čudenje. Naokoli ni bilo videti posledic požara, le eno drevo je bilo črno, ožgano. Ko sem se nekaj višje na travniku ozrl okoli sebe je bilo spet vse zeleno. 

Baba

Tudi koča je še vedno stala, ognjena ujma ji je očitno prizanesla. A prav pod vrhom je bilo drevo s skrivališčem črno, steklo škatlice razbito, vsebina je pogorela. Ko bi vedel, bi novo prinesel s seboj. A kaj se more. Kdor nima v glavi … bo treba priti še enkrat. Kaj se more, ne gre drugače. 

Ožgano

Stal sem na vrhu, mimo je prišel možakar, sploh me ni pogledal, kot, da me ni. Nenavadno. Nisem se zadrževal prav dolgo, začel sem se spuščati, sledeč poti vzpona. Šlo mi je dobro, kot bi mignil sem stopal mimo koče, nadaljeval ob potoku, skozi sotesko prišel do izhodišča, parkirišča, odpeljal po dolini navzdol.

Čemšeniški potok

Skozi Pekel do Pokojišča

Včasih je treba skozi pekel, da prideš do nebes. Nekaj takšnega sem sam doživel, po svoji volji seveda, danes. Zbudil sem se v Bistri, toda dan je bil vse prej kot bi kraju s tem imenom pritikal. Bilo je nekaj med meglo in oblaki, vse belo nad barjem. In prav takšno je ostalo, ko sem skočil na kolo in se odpeljal do Retovja, kjer je Veliko okence, eden od izvirov Ljubljanice. 

Veliko okence

Danes vode ni bilo prav veliko, kar glede na sušno poletje in zgolj nekaj neviht v tem mesecu, niti ni bilo presenečenje. Odpeljal sem se nazaj proti Bistri, z neba je celo nekoliko rosilo. Ko pa sem pripeljal v Borovnico, je bilo že boljše, skozi belino se je prebijalo sonce, obetal se je lepši dan, kot ga je nakazovalo jutro. 

Ljubljanica

Na drugi strani mostu sem zavil proti skritemu prehodu pod železniško progo, nato pa peljal proti Dražici in Ohonici, odvijal proti gostišču v Peklu in tam pustil kolo. Ob potoku sem se začel vzpenjati, kmalu se je videlo, da je voda ohranila nekaj razigranosti višje ležečih slapov. Šel sem mimo zanimive skalne table. 

Bistra

Vrezana je bila pred 63 leti, poučuje o tem, kakšen bi moral biti ljubitelj narave. Aktualno še danes. Prvi slap je nekaj nižji, drugi že pravi lepotec, spodaj sta ga skali skoraj preščipnili. Po ozkih stopnicah sem se vzpel do tretjega slapu, nadaljeval naprej navzgor, znova po ozkih stopnicah do razpotja. Najprej sem šel levo do mostu čez potok, obrnil in šel desno navzgor do Hudičevega zoba. 

Drugi slap

Zanimiv razglednik, nad sotesko se je visoko videl zaselek, verjetno Pristavo, nad njo zgolj samotna kmetija. Ker sem ugotovil, da bom z nadaljevanjem zgrešil četrti slap, vsaj zame vsekakor najlepši, sam se vrnil na razpotje, šel čez Borovniščico, vzpenjal, znova prečil potok in končno stal pod lepotcem. Kar nisem si ga mogel nagledati. 

Strmi prehodi

Pa vendarle sem imel za danes še nekaj načrtov, zato sem šel naprej, navzgor, proti petemu slapu. Tudi ta je zanimiv, predvsem kotel med zgornjim in spodnjim delom. Kot bazenček, bi lahko zaplaval. Pa nisem, nadaljeval sem mimo nekdanjega mlina, na katerega spominja zgolj še nekaj kamenja in dvoje mlinskih koles, do križišča poti. 

Pogled s Hudičevega zoba

Tam me je začudil napis za spominski park. Sprehodil sem se po potki in kar malo zgrožen ugotovil, koga se spominjaš. Ploščice v spomin tistim, ki so v soteski umrli. Le kdo je leta 1980 vanjo peljal štiriletno punčko? Prišel sem na gozdno cesto, ji sledil do Padeža in Pokojišča. Sonce je svetilo, barve so bile žive, prav užival sem v hoji. 

Četrti slap

Obšel sem cerkev pred krajem, za njim pa na prvem ovinku zavil navzdol proti Pristavi, pod njo hodil proti izhodišču, skorajda sledeč markacijam malo zašel, pa še pravočasno ugotovil napako. Prava stezica me je pripeljala do kolesa, odpeljal sem nazaj proti Borovnici, Bistri, kjer sem prav zares zaključil današnji krog.

Sveti Štefan pri Pokojišču

Vremena Kranjcem se jasnijo

Po šipi so polzele dežne kaplje. Ko sva s Tomažem na Ljubelju zrla v megleno, nič kaj prijazno, popoldne. Skočil sem do bližnje trgovine, v upanju, da se bo vreme kaj umirilo. Pa je le še bolj padalo. Nič, zamahnila sva z roko, vzela palice in se začela vzpenjati. Med kot vedno zanimivim klepetom sva zavila na graničarsko pot, tam je drevje, naj bo to zasilna streha. 

Na graničarski poti

Pa kmalu potrebe po njej ni bilo več. Počasi je prenehalo kapljati, dež je ponehal. Ko sva prišla nad Zelenico, so se oblaki trgali, vedno več je bilo na nebu modrine. Zrak je bil svež, spran. Nič veliko nisva razmišljala, se odločala. Noge so kar same od sebe zavile proti znanemu pobočju, sedlu nad njim, Trianglu. 

Zelenica in Vrtača

Lepo popoldne se je naredilo, sva se strinjala, ko sva kot že tolikokrat skupaj stala na tem vršičku. Z zahoda so še silili oblaki, samo naju to ni motilo. Po kratkem počitku sva se začela spuščati, seveda previdno, na mokri prsti je prav pošteno drselo. Palice so bile v oporo, toda za čaranje in morebitne čudeže so bile seveda povsem neprimerne. 

Proti vrhu

Na Zelenici sva se ognila veliki luži, skorajda že močvirju, ki kar vztraja levo od koče. Navzdol sva šla po cesti, je bilo manj možnosti za zdrs na mokri podlagi. Pa tudi besede so lepše tekle, če nisva bila daleč vsaksebi. Seveda je misli zaneslo tudi na zimo, ki bo spet tako hitro tu. Ali bo letos kaj snega, smuka možna? Ko bi vedela, bi bila preroka. 

Kateri Plot že?

Če bi zgolj skušala uganiti, kot poskušajo nekateri, pa verjetno le prava pravcata šarlatana. Tudi na ovinku servisne ceste sva cesti sledila, stopala mimo koče Vrtača, navzdol po travnikih, vse do Ljubelja. Pivo je tokrat iz vreče potegnil Tomaž, preoblekla sva se, pomignila manjšemu vančku, kje naj parkira, potem pa odpeljala navzdol. Še eno lepo srečanje, obisk znanega kuclja, nekaj miganja. Vsega torej, kakorkoli obrneš, ravno prav.

Pot nazaj