Zaključek

Čeprav je Tomaž dan poprej smuko hvalil, tako navdušen, da bi šel še enkrat, vendarle ni bil. Na srečo pa je Borut preštihal že zadosten del domače njive, da so ga lahko pogrešali. Tako me je pobral na Miljah in že sva krmarila proti Vitranški strmini. Na izhodišču je večja skupina možakarjev glasno klepetala, ko sva bila pripravljena in naredila prve korake, pa je iztek že počival v miru. 

Snega je vedno manj

Vzpenjala sva se naravnost navzgor, vsaj tam, kjer se je dalo. Le tik pod vrhom smučišča, kjer je strmina res najhujša, tako ni šlo več, naredila sva nekaj zavojev sem ter tja, na uravnavi zagrabila smuči in po spodaj že nekoliko podrtih stopnicah prišla na cesto, ki vodi proti koči in vrhu zgornje žičnice. 

Sonce gre spat

Sonce je utonilo za griči nad Trbižem, mrak je počasi legal nad zemljo, barve ognjenega neba na zahodu so vedno bolj bledele. V Kranjski Gori so že prižgali luči. Hodila sva do zadnjega ovinka, kar na smučeh nekoliko višje prestopila večjo kopnino. Na vršičku sva bila sama, tudi Mojčin dom je sameval, okna so bila temna. 

Zardevanje

Pripravila sva se za spust, prižgala lučki, odpeljala. Prvi zavoji, potem pa hitro snemanje smuči nad kopnim delom, ponovno natikanja na sitno strmem in trdem, skorajda poledenelem pobočju. Zavoj, dolg spust do pobočja nad zgornjo postajo žičnice. Prvi ovinek sva še presekala, nižje nama to ni prišlo niti na misel. Je snega le premalo. 

Lučke v dolini

Lovila sva še dokaj zasnežene flike na bob stezi, prestopila preko vegastih stopnic na smučišče, zdrvela navzdol. Je bilo prav dobro, le na mestu ali dveh si moral paziti, da nisi prišel v slepo ulico. Na koncu se je seveda dobro izšlo, že sva bila na vrhu ciljne ravnine, še nekaj lepih zavojev, ustavila sva se tik ob avtu. 

Hoja proti zadnjemu ovinku

Kaj bi si v takšni zimi še lahko želel več? Je pokazala analiza, ki je bila, kot pravi dobro znana opisovalka svojih podvigov, opravljena pri avtomobilu. Zadovoljna? Seveda. Pa vendarle sva vedela, da se je čas uživanja na strmini pod Vitrancem za to sezono, najverjetneje iztekel. Kaj se more, mogoče bo pa naslednje leto boljše ...

Borut na vrhu

Spet na pobočjih Vitranca

Danes me je pa Tomaž presenetil. Prvič zato, ker je kljub zavijanju z očmi ob moji omembi Vitranca pred dnevi, danes dokaj navdušeno pristal, da greva skupaj. In drugič zato, ker je bil na koncu, kljub precejšnjemu pomanjkanju snega, sploh v primerjavi s preteklim petkom, s smuko čisto zadovoljen. 

Kam se je skrilo sonce?

Kakorkoli. Iz Podbrezij sva se odpeljala solidno zgodaj, tako, da je bilo sonce na modrem nebu ob najinem pristanku pod poligonom, še dokaj visoko. Takoj se je videlo, da je snega manj, še posebej ko sva prikorakala na prvo prelomnico. Je bilo treba kar malo pogledati, kje je še zvezni prehod med kopninami. 

Presevanje

Tomaž je najprej cikcakal sem in tja, potem pa ugotovil, da je moja taktika vzpenjanja naravnost navzgor še najboljša. Nekje sredi smučišča se je od nekod privlekla megla, nič nama ni bilo jasno, kaj jo je prineslo. Seveda sva vztrajala naprej, sam sem zadnjo strmino še nekako obšel po levi, začudeno gledal cesto, ki je bila do drugega ovinka kopna. 

Nad smučiščem

Tomaž je bil nekaj minut pred menoj, pri sebi sem se na pol smejal, na pol bentil nad njegovim zagotavljanjem na parkirišču, da ga bom danes moral čakati. Njega? Pa jade. Ko bo pekel zmrznil, smo včasih rekli. Megla je ostala spodaj, nad smučiščem je spet svetilo sonce, bilo je prav pomladno vroče. Cesta je bila naprej, vključno s prečko, dokaj dobro zasnežena. 

Na vrhu

Presenetila pa me je plazovina, očitno se je med vikendom ojuženi sneg na strmem pobočju nad njo speljal. Danes je bila podlaga trda, malo pred najvišjo točko sem kar na smučeh prečil še zadnjo kopnino, potem pa že stal ob Tomažu, desno od Mojčinega doma. Z vrha je bil seveda lep pogled vse naokoli, megleno morje pod nama pa je bilo pravi dodatek panorami. 

Zgornjesavska dolina pod meglenim morjem

Prvi del spusta je zahteval prestop preko kopnine, nekaj pozornosti zaradi uborne snežne odeje. Potem pa je šlo po trdi prečki solidno, bob steza je bila še boljša, po prestopu preko kopnega dela nad smučiščem pa naju je čakal seveda najlepši del. Trda podlaga, ravno prav ojužena kakšen centimeter, ne več kot dva na vrhu, putrček. Letela sva navzdol, ustavila sva se seveda šele pri parkirišču. Oba … zadovoljna.

Na prvem ovinku

Na obisku pri botru Vitrancu

Saj ni bilo ravno, da bi pel tisto o snegu. Sneg je, glej zunaj sneg je in tako naprej. Ker ga ni. Enostavno tako. Letošnja zima je bila v nižjih nadstropjih z izjemo malo podaljšanega vikenda januarja z njim presenetljivo skromna. Kam višje pa vsaj med tednom ne gre, enostavno ni dovolj časa, pa tudi volje in družbe običajno ne. 

Poligon

Se je pa zgodilo nekaj, kar je vzbudilo upe. Pokal Vitranc je bil kljub trudu organizatorjev odpovedan, sneg pa je ostal. Ko je Tomaž dan prej poslal sliko, ki je kazala belo sled, je bilo odločeno. V petek se mi je pridružil Borut, zapeljala sva se pod Vitranško strmino. Res je bila bela, brez prekinitev, vsaj kar se je videlo. 

Borut nad Podkornom

A toplota dela svoje, blato na izteku in moča ter potočki talečega snega so dajali vedeti, da o letošnjem brezplodnem trudu pripravljavcev terena za tekmi svetovnega pokala, kmalu ne bo več ne duha ne sluha. Zagrizel sem v strmino, kar naravnost navzgor, Borut mi je lepo sledil. Podlaga je bila trda, po vrhu pa kakšen centimeter snega, ki ga je toplota lepo odtajala. Se je že sedaj videlo, da bo smuka odlična. 

Sonce odhaja spat

Na zahodu je bilo bolj oblačno, zahajajoče sonce je presevalo skozi belino. Pod vršno strmino smučišča sva zavila levo, naredila obvoz, potem pa se vzpenjala po cesti, ki so jo naredili zaradi gradnje sedežnice. Sem in tja je bila manjša kopnina, sicer pa je bilo snega dovolj. Nad seboj sva zaslišala govorjenje, na prečki prehitela skupino zgovornih in glasnih pešakov. 

Pogled s ceste proti Korenskemu sedlu

Ko sva malo kasneje pred seboj zagledala razsvetljeni Mojčin dom, nama je bilo že jasno, kam jo mahajo. Midva sva zavila na vzpetino desno, da bi hodila proti vrhu sedežnice ali celo najvišji točki Vitranca ni bilo misliti. Je bil le že mrak. Pripravila sva se za spust, prižgala lučki, previdno zapeljala navzdol. 

Mojčin dom

Prva strmina je pokazala, da snega ni preveč, nadaljevanje po prečki in nato skorajda bob stezi do vrha smučišča pa je bilo odlično. Tudi naprej je šlo dobro, hitro sva nizala leve in desne zavoje, na razcepu pomotoma zavila narobe. Pa se je tudi na desni progi našlo še ravno zadosti snega, da sva se lepo vrnila na vrh zadnjega spusta. 

Vršaci

Odvijugala sva do izteka in v slogu velikih zmagovalcev tekem svetovnega pokala že mahala množici navdušenih navijačev. Pa jade. Le en možakar je pristopil, spregovorili smo nekaj besed, potem pa sva se midva ob pospravljanju opreme že posvetila zlatorumenemu napitku. Je bilo fino po kar dolgi suši spet stati na smučeh.

Priprave

Osolnik

Z Borutom sva se dobila v dolini Ločnice, na velikem novem parkirišču izhodišča za Osolnik. Sva tako rekla, da izbereva hrib, ki je na sredi poti. Meni iz Ljubljane in njemu z Brega pri Preddvoru. Sam s te strani nisem bil že dolgo, zato sem nekaj časa imel pot v načrtu, Borut pa je zamisli le čisto zadovoljno prikimal. 

Ljubljanska kotlina se še kopa v soncu

Po cesti sva jo mahnila navzgor, ob Govejskem grabnu, razigran potok je tekel samostojno vse do izliva v Ločnico. Mikaven je bil odcep proti Domu na Govejku, vendar naju danes ni premamil. Vsekakor pa je to postala ideja za enega od naslednjih obiskov tega področja. Šla sva po cesti ob potoku, med klepetom komaj opazila nadaljevanje po stezi. 

Sveti Mohor in Fortunat

Ko sva prišla do prvih hiš, sva bila že v senci, Ljubljanska kotlina pa je bila še obsijana. A sonce je res na zahodu počasi odhajalo spat. Zadnji vzpon, zavoj na makadamski poti in že je bila pred nama cerkev, posvečena svetima Mohorju in Fortunatu. Spomin na mučenca krščanstva torej tudi na takšen način še vedno živi. 

Gorenjska

Oglejski škof Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67, torej pred skoraj 2000 leti. Vendar je to le ena od različic mučeništva teh svetnikov, pa tudi časa, ko naj bi do njune smrti prišlo. A vsekakor naj bi bila povezana z Oglejem. Kakorkoli. Midva sva prišla do cerkve, stopila na grič levo od nje, tam nazdravila dnevu, ki se je poslavljal. 

Zahod

Spregovorila še o tem in onem, počakala, da je sonce izginilo za gričem, potem pa obrnila korak nazaj navzdol. Na avtomatu v bližini menda zaprte brunarice sva ugotovila, da v svojih nedrjih ne skriva prav ničesar, kar bi naju zadovoljilo, zato sva raje hitro nadaljevala s hojo navzdol, da sva z zadnjo dnevno svetlobo prišla do ceste, po kateri pa nato brez težav v mraku stopala do parkirišča, kjer so naju čakali čisto drugačni napitki.

Pogled v smeri Jakoba

Lovrenc

Najprej sem vprašal Živo, ki je sicer pokazala nekaj zanimanja. Toda štafetno palico je takoj, ko je bilo možno, predala naprej Ajdi. In ta je bila kar hitro za, da gre z menoj. Kam? Sva dorekla po poti, ko smo se s Kali peljali proti Preddvoru. Sam sem predlagal Jakob, Ajda pa Lovrenca, ker je bila tokrat kar malo časovna stiska.

Nenavadne markacije

Seveda nisem imel pripomb, na cerkvici na vrhu travnika, res lepem razgledniku, nisem bil že zelo dolgo, res je bil že čas za nov obisk. Zavila sva torej do Bašlja, tam odpeljala po ozki ulici med hišami do športnih igrišč ob Belici, skupaj s Kali stopila po lepo uhojeni in označeni poti proti Gamsovemu raju. 

Storžič

Posamezna zanimiva obpotna znamenja so očitno naredili vrtčevski otroci, kakšnemu si se zlahka namuznil, če že ne nasmehnil. Šli smo mimo spomenika padlim partizanom, naravnost navzgor, pod seboj sem videl novo parkirišče za pohodnike. Lepo urejeno, vsekakor pohvalno. Zadnji del poti do ceste, ki vodi proti Gradišču in bolnici Košuta je bil drseč, blaten, palice bi tu prišle prav. 

Na razgledišču

Storžič pred nami je bil še bel, resje ob poti pa je že lepo cvetelo. Pomladanski kontrast. Vzpenjali smo se do travnika, kjer je bil postanek seveda nujen, nekaj fotografij bo ohranilo spomin na dan. Kali je bila razigrana, kar je več kot razumljivo. Prosto je skakala okoli naju, komaj sva jo prepričala, da se je umirila za fotografijo, dve. Kljub oblačnemu nebu so bili razgledi na dolino, okoliško gričevje, prav lepi. 

Lovrenc

Vzpeli smo se na vrh in se potem na drugi strani spuščali do razpotja. Tam smo zavili nazaj proti spomeniku, ostanku žalostne zgodbe iz druge svetovne morije, navzdol stopali po cesti, saj se nam po blatni in drseči stezi res ni dalo. Še spust v dolino pomladno razigrane Belice, nekaj korakov in bili smo na parkirišču. Zadosti zgodnji, več kot zadovoljni, še Kali je mahala z repom. Lepo popoldne je bilo.

Na vrhu

Mimo Turkovega znamenja

Saj sem razmišljal. A kaj. Težko se odločim. Ko pa se, svojo odločitev prav tako težko spremenim. Tako sem se odpeljal do Šmartna, parkiral pri pokopališču, zašibal proti … seveda Šmarni gori. A ker mora biti tudi kaj drugače, sem se nad hišami, še malo naprej od zadnje osamele podrtije, odločil, da grem do vrha malo okoli riti v žep ali kot smo lepše, po domače, rekli ... okoli riti v varžet. 

Živa voda

Hotel sem slediti Poti svobode do Turkovega znamenja, pa me je že odcep kolovoza nekaj nižje zvabil desno. Pogled na zemljevid je pokazal, da tudi ta pripelje čisto prav, in sem šel. Pot je bila v redu, v maniri teh močnatih časov ponekod dokaj blatna, a kaj bi to. Šel sem mimo izvira žive vode, malo višje studenca, ki mu je neko dekle posodilo ime. 

Turkovo znamenje

Sem in tja srečal koga, prehitel, zgolj ob pozdravu, časa, volje za klepet ni bilo. Saj sem po pravici povedano najraje hodil sam. Kot bi mignil, vsaj meni se je tako zdelo, sem bil pri Turkovem znamenju. Postavil naj bi ga Turek, ki je v času vpadov v Šmartnem našel ljubezen, se pokristjanil in poročil. Po njem, kaj pa drugega, je že od 17. stoletja eno od hišnih imen v tem kraju Turk. 

Štiri v vrsto

Bogsigavedi, če so domačini na tej grudi zemlje ohranili kakšne značilnosti svojega davnega orientalskega prednika. Med sopihanjem proti najvišji točki sem občudoval znamenja pomladi, številni telohi, trobentice, pomlad je tu, ni kaj. Zato tudi namesto obiskov Triangla zbiram vzpone na Ljubljanski romarski kucelj. 

Trobentice

Na vrhu sem zakrožil okoli cerkve, vrgel pogled na oblačno Ljubljano z okolico, potem pa stopil po Partizanki navzdol. Hitro sem se spuščal, pot je bila vlažna, toda z nekaj previdnosti in ob pomoči palic, je šlo kar hitro. Še preskok preko blatnega dola, občutek imam, da se vedno bolj širi, spust preko korenin, skozi Šmartno, že sem bil na izhodišču. Še za dne, kaj pa drugega.

Pod oblačnim pokrovom

Zvezdni opazovalnik

Res se mi ni dalo voziti nikamor. Povrh je bila tudi ura po srečanju z mongolskimi kolegi že dokaj pozna. Že tako mi, če grem izpred domačega praga, ne preostane prav veliko možnosti. Najbolj očitna, ob kateri sem še pred časom zgolj zavijal z očmi … Rožnik, kaj pa drugega. Vtaknil sem slušalke v ušesa, si zavrtel enega od podkastov. 

Krim v daljavi

Stopil sem po prečni ulici do Podmilščakove in naprej mimo osnovne šole do Celovške ceste. Za Staro cerkvijo sem šel navzgor, postal ob pogledu proti Gorenjski, utrip se mi je komaj kaj povišal ob vzponu do Šišenskega hriba. Oddajnike sem pustil za seboj, pomladna pobočja so polna zvončkov in trobentic, silijo izpod suhega listja. 

Pogled s Cankarjevega vrha

Hodil sem naprej do Cankarjevega vrha, stopil kot običajno pod oboki pred vhodom v cerkev, se na drugi strani spustil navzdol, ujel stezo, ki pelje proti živalskemu vrhu. Neko čudno tuljenje je bilo slišati v bližini, nisem bil prepričan ali gre za podivjanega pobeglega psa ali razburjene živali v ogradah. Prečkal sem Večno pot, pri Biotehniški fakulteti zaokrožil čez Glinščico, ob njej našel skriti zaklad. 

Vesoljci so med nami

Šel sem še čez Tržaško cesto in po Jamovi prišel do Rimskega zidu. Včasih je bil to plezalni poligon tukajšnjih alpinistov, danes se, kolikor jih je še ostalo, obešajo raje na umetne oprimke enega izmed plezalnih centrov. Šel sem po Krakovski cesti, preskočil Ljubljanico in na drugi strani postal ob repliki Hallersteinovega zvezdnega opazovalnika. 

Zvezdni opazovalnik

Original še danes stoji na starem pekinškem astronomskem observatoriju, zasnoval in izdelal pa ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja Ferdinand Avguštin Hallerstein, doma iz Mengša. Preštel sem leve, ki ga nosijo, zmaje, ki oklepajo nosilce, potem pa skozi večerno mesto odšel nazaj proti domu. Podkast se je počasi iztekal, lep sprehod je bil, sem kimal sam pri sebi.

Nad Ljubljanico

Andrej in Ožbolt

Ura je lezla proti jutru. Ko sem stopil na prosto, nič ni kapljalo. Super. Grem, do koder bom prišel. Če bo začelo padati, vedno lahko obrnem. Škofja Loka je še spala, čeprav je bila ura že kakšno minuto čez šest, ko sem skozi Pungert prišel nad zadnjo domačijo. Skozi gozd sem stopal mimo znamenja pod vršičkom Planina, ob tem sešteval in odšteval čas, ki sem ga danes imel na voljo. 

Jutranja Škofja Loka

Jasno mi je bilo, da do Andreja ne bo težav. Ožbolt pa je bil glede na obetani čas, zapisan na spletnih straneh, skorajda nedosegljiv. A saj ti časi niso vedno najbolj natančni, sem se tolažil. Ko sem stopil mimo domačije in stal pod Andrejem, sem bil s časom še povsem v redu. Grem torej naprej … Ob robu travnika sem se nasmehnil gugalnici, nisem je preizkusil. Bila pa je mamljiva. 

Sveti Andrej

Skozi redek gozd so se plazile meglice. Ko sem drevesa pustil za seboj, se je na griču pred menoj kot privid prikazala cerkvica sv. Ožbolta. Bilo je kot v pesmi … magla svuda, magla oko nas … Tudi pri zadnjih hišah je še vse spalo, zagrizel sem v zadnji travnik, po uri in četrt zložne hoje s parkirišča pri Tehniku sem bil na cilju. 

Gugalnica

Nekoč je bil menda tu poganski tempelj, ki so ga praktični kristjani spremenili v pravoverno cerkev, hitro je to postala božja pot. Seveda je bila trdno zapahnjena, zato sem si notranjost lahko »ogledal« le na slikah. Nič zato. Resnična lepota je bila tako ali tako okoli mene. Šel sem okoli cerkve, si tako vzel pet minut za odmor, potem pa sem se že spuščal po travniku navzdol. 

Magla svuda ...

Pot do Andreja je bila znana, le da sem jo sedaj gledal z druge strani. Stopil sem čisto do cerkve, nekdaj je bila tudi ta točka božja pot, torej priljubljen romarski cilj. Menda so se tu dogajali čudeži. Sicer mi ni jasno, kakšen čudež je bil mučenje svetega Andreja, povezava je nekako jasna zgolj piscu nekaj besed o zgodovini, notranjosti, pritrjenih na steno cerkve. 

Sveti Ožbolt

Malo pod Andrejem me je zapeljala stezica desno, sopihajoč sem prečil vrh Planina in se na drugi strani spustil na znano pot, nad prvimi hišami zavil malo po svoje, mimo zaselka Na Dobravi prišel v Puštal, korakal, še čisto pravočasno, proti parkirišču, kjer me je čakal dom. Lep začetek dneva. Dežja pa ni bilo. 

Drevo čisto posebne sorte