sreda, 26. december 2018

Rovnik

Lep sončen dan, nepričakovani čas, opazovani izziv. Dvoje generacij v iskanju skritih poti. Pred časom sem na neizraziti, komaj kaj razgledni vršiček nad Besnico že rinil. Pa vendarle je bil ta pohod nekaj posebnega. Sredi praznikov, ko bi komaj vedel, da smo že globoko zakorakali v zimski čas. 
Nad Besnico
Bolj se zdi, da jesen še maha s svojim repom, belina pa je zgolj nek daljni obet. Ki mogoče pride, ali pa tudi ne. Vremenski šlogarji bi zanesljivo lahko odgovorili na to vprašanje. Vsi pametni raje počakajo in nato sami vidijo. Kajti pride kar je prav, nič se ne da prehiteti, prav veliko spremeniti. 
Domači kraji
Jesenske barve, nežne meglice, prvi koraki, vdihi, ki postajajo hitrejši, globlji, utripi. Tistega srca, ki bije za nov dan. Znani hribi na obzorju, domači kraji pod njimi. Poti, ki hitijo vsaka na svojo stran. Uberem pravo, vsaj zame, že prej zamišljeno. Generaciji pokažem, kje bo treba nadaljevati. Saj ne bo hudega, jasno vidne sledi številnih predhodnikov lahko pripeljejo … zgolj prav. 
Skalnati greben
Čudim se, ko malo po poti, malo po svoje prispem na prepih, se nato, po kamnitem grebenu, zanimivih skalnih oblikah, tam na vrhu zavem, da je prišla prav tja, kamor bi ne smela. Kot bi mi sledila, čeprav je njena pot zavijala povsem drugam. Pa nič zato. Saj so noge krepke, korak trden. In res je. Čudne in zavite so poti življenja. 
Gozd
Običajno te vendarle pripeljejo prav tja, kamor niti nisi mislil. Kamor bi sicer nikoli ne šel. Torej točno tja, kjer je prav, da si. Dekle na vrhu se je grelo na klopi, prijazno smo se pozdravili. Kratek postanek. Zgolj toliko, da se je srce umirilo, sonce spustilo nizko. Navzdol sva jo mahala po poti. 
Proti deželi sanj
Preproga iz suhega listja je šelestela, zadnji sončni žarki so se prevalili preko grebena, nežno pobožali, nato pa odšli počasi proti vesoljski deželi sanj. Prav tja, kamor sva odhajala, čisto počasi, nekoliko neodločno, tudi midva.

ponedeljek, 24. december 2018

Spet na Povni peči

Dan pred prazniki. Tema se še ni poslovila, mraz je vladal pod gorami, nočno vznemirjenje je bilo že pozabljeno. Tišina me je objela, pospremila na samotno pot. Luči nekdanjega mejnega prehoda so ostale daleč spodaj. Posamezni avtomobili, ki so tako zgodaj hiteli bogsigavedi kam, so izginili v luknjo pod goro. 
Stari Ljubelj
Hrup je zamrl, znova je vladal naokoli mir. Koraki so se dvigali proti rdeči lučki, kapelici malo nad ovinkom. Na njem še ni bilo snega, nekoliko višje je poledenela belina zahtevala previdnost. Misli so begale, se kot vedno prepletale, tkale neke svoje zgodbe. Hitele v daljavo, tja dol, proti dolini. Kjer so ljudje, ki jih imam rad. 
Smrekica
Koča je spala, škripanje pod nogami. Koraki predhodnikov, zarezani v belino, so jasno kazali pot. Stopal sem z njimi v korak. Prižgal lučko, sled svetlobe je plesala po drevesih pred menoj, risala sence. Gozd je bil, kot bi ga potegnil iz pravljice, čipke na skrivenčenih vejah, res nenavaden, čudovit okras. 
Zmrznjena klop
Visoke bukve, med njimi speljana stezica, sledeča grebenu. Vse do pod navpične stene. Strma pobočja so izginjala v temi. Previdnost. Znani razcep, le še nekaj previdnih korakov do najvišje točke. Povna peč. Veter je nosil zimo preko grebena, hlad je stiskal s svojo jekleno roko. Nisem dolgo stal, videlo se tako ali tako ni nič. 
Čipke
Zgolj do smrekice, ki stoji prav na robu. Lepša kot vsak umeten približek v toplih dnevnih sobah stanovanj, hiš. Do dneva je bilo še predaleč. Usmeril sem korak navzdol, previdno, kot je treba in je prav. Se spuščal, zatopljen v misli, proti koči. Ki je bila še vedno tiha, mrzla, prazna. 
Ljudje, ki jih imam rad ...
Nadaljeval proti sedanjemu mejnemu prehodu. Nekje daleč, za gorami, se je počasi pojavil obet svetlobe. Nov dan se je rojeval. Z veseljem sem ga pričakoval. Saj vendarle ne more prinesti prav nič slabega. Se mi je smejalo. Res je. Prazniki so pred vrati.

nedelja, 2. december 2018

Grdoselski potok

Včasih ni nič narobe, če pogledamo čez planke. Pa ni treba prav daleč. Že dober streljaj od domače meje, tam na sredi Istrskega polotoka, bomo našli pravi zaklad. Naravno čudo, ki je … lepo? Nekaterim se očitno ni zdelo tako. 
Grdo selo
Grdo selo je posodilo ime potoku, ki na svoji poti pada preko skalnih pregrad, poraščenih z mahom, se vrtinči v kamnitih loncih in nas pušča odprtih ust. S prijateljema smo parkirali na lepem parkirišču grde vasi in se napotili proti prvemu slapu, pod mostom. To je bilo izhodišče, kateremu smo sledili po soteski mimo izvira Malenice do slapov, ki preko sadrastih pragov padajo v globino. 
Slap pod mostom
Mesto, ki kar zahteva postanek in čas za meditacijo. Nadaljevanje je bilo precej bolj divje, seveda, saj hodimo vendarle po pravem pragozdu. Je zato kaj čudnega, da je včasih nad dolino kraljeval Zelengrad? Mimo njegovih ostankov nas je drseča steza popeljala do potoka, kjer so nas presenetili slapovi, slapiči in lonci, ki jih je v skalo izdolbla voda. 
Slap pri loncih
Ko smo prišli do sotočja dveh potokov, se je bilo treba odločiti kam naprej. Najprej smo zavili do Trolov, nekdo je tako poimenoval drevesa ob ostankih zidu. Še eno skrivnostno mesto na naši poti. Pomahali smo novim, še kako živim znancem, nato pa po vrnitvi do sotočja nadaljevali proti manjši, toda zanimivi pečini. 
Pomoč
Nadaljevanje ob potoku je bilo videti povsem preraščeno s trnja polnim rastjem, zato smo raje prečkali potok in se naravnost navzgor vzpeli do ceste. To smo zapustili prav tam, kjer kolovoz pripelje do dveh slapičev in izvira v kraški jami. Še eno meditacijsko mesto, kar poslušal bi žuborenje vode, ki je preko majhnih stopenj skakala navzdol, vesela dnevne svetlobe. 
Kraški izvir
Toda hoteli smo več. Veliki slap Butonige je bil novi zaklad na naši poti. Ko smo na desni strani ceste zagledali debelo zeleno vrv, ki preprečuje neprevidnim padec v globino, je bilo le še nekaj korakov do stezice. Pripeljala nas je k vznožju stene, čez njo je padala voda v prostem loku v globino. 
Veliki slap Butonige
Toda saj ima ta slap vendarle še manjšega brata. Odločili smo se, da do njega nadaljujemo kar pod steno in spodmoli. Pot ni bila težka, čudenja nenavadnim geološkim posebnostim pa je bilo kar nekaj. Naša pustolovščina se je zaključevala, preskočili smo še potok, ki napaja mali slap in nadaljevali po markirani poti proti izhodišču. 
Mali slap
Da je bilo lepo, smo se strinjali vsi. Le kar preveč smo hiteli. Bo treba priti znova, posedeti ob vodi, namočiti noge, poslušati šumenje in končno izkoristiti dan v polnosti. Toda saj nas je čakalo še nekaj. Postanek ob vračanju proti hitri cesti je bil nujen. Zarečki krov je res vreden obiska. Pa srečno!
Zarečki krov

četrtek, 29. november 2018

Krvavec

Jesen se res počasi poslavlja. Mraz je privel preko kopnih grebenov, s seboj nosil obet konca. Toplote. Listov, ki jih tihi veter spušča proti tlom. Vznemirjene gladine jezera. Sončnih žarkov, ki se igrajo v njej. Nekega časa, ki je bil lep. Kot je vsak. Prvi sneg. 
Ko življenje odteče ...
Ni ga prinesel severni veter, ledene snežinke, ki so padale na tla, so imele kratko pot. Izbruhali so jih topovi, postavljeni po pobočju hriba z nenavadnim imenom. Zmrznjena belina je vabila, obetala prve zavoje. Treba se je bilo odzvati. Drugače enostavno ne gre, sva si mrmrala v brado, tema naju je obdajala. 
Prigoljufani sneg
Smuči so drsele po znanem pobočju. Suhe rože, sled nekega življenja, ki je odšlo. Časa, ki je minil, neme ljubezni do življenja. Zavoji po pobočju navzgor, izogibanje divjemu plesu, ledeni oklep, globoki vdihi. Vrh. Nekaj samotnih kamnov sredi beline. Lučka jih je obsijala, sence oživile. 
Ko se jutro prebudi
Iz teme se je izvila bela puhasta preproga nad globoko dolino, črnina noči se je prelila v modrino zgodnjega jutra. Na obzorju je rdečo črto narisala zarja. Lep dan se je obetal, pa saj drugače po takšnem začetku niti ne more biti. Ogrela sva se, naredila previdno prvi zavoj, kot se za začetek nove sezone seveda spodobi. 
Sence vrha
Nato pa vedno bolj odločno vijugala navzdol, se izogibala belemu pršcu, sledila bledi svetlobi lučke. Sneg je bil pisan, prijetni zavoji v nekaj centimetrih mehkobe so se menjali s trdimi odstavki. Strmine, prehodi, položnejša pobočja. Brez postanka, vse do zadnjega zavoja, tik ob stavbi postaje žičnice. 
Nezemeljsko
Ki bo čez nekaj dni hrumeče začela na tako prigoljufani sneg voziti zavojev željne smučarje. Midva sva takšnega snega imela zadosti. Pomahala sva naslednikom, ki so ravno začenjali svojo pot, sedla v avto in se odpeljala. Dan se je ravno dobro začel, svetloba je prebudila dolino, razganjala megle. Nasmeh se je risal na obrazu.
Greva ...

sobota, 17. november 2018

Pod Kamniško jamo

Bleda sled svetilke je plesala po poti. Kazala samotnemu popotniku smer. Skrila strahove v gozdu, izginili so v sence dreves. Koraki so odmevali po skalni poti, misli je odnašal piš vetra, v daljavi šum vode preglasil gluho tišino. Trenutek negotovosti, pot se je izgubila, zmedeni pogled. Komaj vidna sled sredi stene, vse je bilo jasno, nasmeh na obrazu. 
Obet dneva
Obet dneva se je pripeljal na ožarjeni ladji izza obzorja, gozd se je prebujal, ptice pozno jeseni še niso izgubila svojega glasu. Skalne stene, dolga melišča, strmi travniki. Stopinje. Gotovost. Vse do bukve z dvoje vrhov. Tu se je moja pot končala, čas je bil za pogled. Občudovanje. 
Omreženi pogled
In nato obrat, vračanje v dolino, k ljudem, tistim, ki me imajo radi. In čakajo, da se vrnem. Previdno, mi je odzvanjalo v glavi, ko je noga klecnila na izpostavljenem mestu. Ko si sam, je vse drugače. Kdo bi ti podal roko, pomagal iz globeli? Spuščal sem se proti prvovrstnemu razgledišču, srečal na uravnavi z razcepom poti dvoje zgodnjih duš. 
Jasnina
Kratek pozdrav, nič več. Le toliko, da smo videli, da smo si blizu. In da bo dan pravi. Takšen, kot se zagre. Tišina me je znova objela. Tista, ki ti šepeta. Misli. Šumele so, slap preko stene. Močan curek vodnih kapljic, ki se na robu skalnega skoka zavedo, da je pod njimi zgolj praznina. 
Orglice
Sila težnosti jih povleče proti smaragdnemu tolmunu, razpršijo se, izgubijo v družini podobnih. Nadaljujejo svojo pot, negotova prihodnost. Kdo bi razmišljal o njej. Važno je, kar je danes, nežna rdečica, ki se povleče na obzorju, obet novega dne, lepote, srečanj. Pot se je iztekala, voda je šumela vedno dlje, poniknila v globine. 
Bežni spomin
Nasmeh se mi je počasi izrisal na obrazu. Kako lepo je tako začeti dan. Doživetje, ki se zariše v spomin. Pa še toliko takšnih in drugačnih me čaka. Sem vedel. Že danes. Jutri. Vse do takrat, ko me ne bo več. In bolj zgolj v nekih nebesnih višavah lovil dni, osvajal vrhove, čutil svojo dušo. Zapisano večnosti.
Pogled v Predaselj

sreda, 14. november 2018

Vedno manj me je ...

Jesensko vreme se kar nadaljuje. Ni veliko za narediti. Tudi če bi želel, časa ne moreš obrniti, zavrteti ure nazaj. Se vrniti tja, kjer si nekoč bil. Povrniti mladosti. Dehtečih rož, brstečih listov, sramežljivih sončnih žarkov, zelenih trav, miline. Nedolžnosti. 
Začetek ...
Človeško življenje, ki prijoka na svet tam nekje spomladi, raste, se razvija. Obsijano s soncem, svetlo, veselo, kot s sladkorno vodo premazan kolač. Zasije v poletni dan, toplo, nežno. Vroče strastno. Spogleduje se z večnostjo. Kot bi pozabilo na svojo končnost. Na to, da prihajajo jesenski dnevi. Ko žanješ sadove svojega dela. Modrost. 
Jesenski dnevi
Zavedanje. Da jutranje meglice, odpadlo listje, gnijoče v lužah hladnega dežja, pomeni prevešanje proti zimi. Obet bližajočega se konca. Ko romam po neznani poti, še vedno zeleni mah blaži težke korake. Kamniti spomin, kdo ve čemu, malo pod vrhom. Koncem moje molitve. 
Nevredna kopija
Tam pri veliki katedrali belega neba, ki ji je človek nevredno hotel postaviti dvojnico na zemlji, griču, priljubljenem romarskem kraju. Stopam navzdol, vračam se k samemu sebi. Zazrem se v belino. Čutim. Da prihaja. Prvi mraz. Večno spanje duše, ki odide, pusti za seboj solze, drseče po toplem licu ljubezni. 
Opomin
Veter, ki potegne preko zmrznjene ravnice, odnese misli, sanje, utripe srca. Hlad napolni svet, tema. Takrat ni ničesar več. Sneg zasipa sledi. Ostane le spomin, ki vedno bolj bledi. Bledijo koraki, ki ostajajo za menoj. Glasovi v bližini, sivina las, vsi odhajamo. Brez izjeme, odpustkov, grešniki solzne doline. 
Jesen
Lučke, ki vedno bolj brlijo. Misli begajo sem in tja, preskakujejo, kapljice neskončnega vodnega toka, kamnite čeri. Na njih se lomijo, razbijejo, obležijo v strugi, nasedle ladje, ostanki nekega časa, ki počasi mineva. Kmalu ga ne bo več, mulj bo prekril to, kar je nekoč bilo. Ostanke nas samih. Minevanje …
Minevanje ...

nedelja, 11. november 2018

Okoli Begunjščice

Jesen je že globoko zajela sapo, dan je občutno krajši, obet zime. Treba je bilo izkoristiti dni, ko se je v gore možno podati tudi brez smuči, cepina, derez. Znova raziskati tako znane konce okoli Begunjščice. In mogoče stopiti tudi nanjo, kdo bi vedel, če bo čas. In volja. 
Kamniti prehod
Vprašanja, ki sem si jih postavljal tudi sam, ko sem pokukal iz premičnega doma na znanem mestu. Se podal v megleno jutro proti Zelenici, še v temi, kaj pa drugega. Komaj našel nadaljevanje, skrito za kočo, očitno me je zmedlo novo otroško igrišče. Gugalnice so vabile, toda ne danes, sem si rekel. 
Pisani pod
Pot čez Smokuški plaz, skalni prehodi, v megli so se skrivale strmali, razbrazdano kamenje tega lepega vršaca. Na razpotju nisem okleval, časa je bilo še dovolj, zgolj stopil sem prav, navzgor, proti vrhu. Bo sonce, se mi je odpiralo vprašanje? Prva srečanja, nekateri so bili očitno zgodnji. Ali pa so le izhodišče imeli precej bližje. 
Begunjščica
Preko vrha je vleklo, debeli megleni pokrov ni predrl noben sončni žarek. Zato se nisem prav dolgo zadržal. Kamenje je bilo mokro, drseče, previdnost enostavno … nujna. Kamniti velikani so kukali name, skriti za megleno zaveso. Koča se je budila, življenje se je skrivalo v njej, slamnati možic jo je stražil. 
Slamnati stražar
Postanek pri vhodu v nekdanji rudnik mangana. Sprehod skozi rov, do (ne)varnega konca. Nekoč sem šel še naprej, danes me samota ni spustila v globino. Pot čez Rožo, prvi razgledi so se izvili iz beline. Korito, možici, planina Prevala. Kjer se začne Bornova pot, ena najlepših daleč naokoli. 
Nekdanji rudnik
Za moj okus prvovrstno pohajanje visoko nad cesto, skozi temne tunele, preko dolgih melišč. Samotni sončni žarek je posvetil na zemljo, vlil upanje, budil srce. Ki je hitreje bilo, misli so švigale, ideje vrele. Za nove pohode, iskanja … skritih poti. Ki vodijo do tebe samega. Ki dajo odgovore, ki jih že dolgo iščeš. Ki dajo voljo … za nov dan.
Sončni žarek

nedelja, 21. oktober 2018

Tri generacije

Pot je lahko dolga. Ali kratka. Nekaj vmes. Lahko se strmo vzpenja ali pa zgolj zložno poboža pokrajino, kot nežna roka sveže pečeni kruh. Izbrali smo takšno, kot smo želeli. Za današnji dan, umirjeno, tri generacije. Odhod je bil nekaj posebnega. Že tolikokrat obiskana smaragdna voda začetka neke dolge zgodbe vedno navduši. 
Smaragdna voda
Pogled proti sivim stenam pod katere smo imeli namen poromati je bil hiter, treba je bilo stopiti v korak. Združitev generacij, pravično razdeljenih, kot se zagre, saj ni mešati jabolk in hrušk. Pa vendarle. Besede so se le našle, misli so si bile blizu. Ko smo malo zašli, zgolj zato, da smo dobili pravi zagon. 
Jesen
Našli kočo, ki je nekoč morebiti dajala zavetje, danes pa jo samota počasi razjeda. Travnike, kjer sta dekleti nekdaj v belino rezali zavoje. In se le malo višje spraševali, kje se najde toliko poguma, da se odženeš v globino, negotovost. Stopili smo naprej, pot proti Tamarju bi površni obiskovalec hitro opisal kot dolgočasno. 
Skakalnice
Toda če odpreš oči, predvsem pa dušo in se prepustiš spominom, je toliko videti. Jesenske barve, belo pot, razdrapane soteske, kamnite špice. In na koncu, kot za piko na i seveda, travnik s kapelico in kočo. Za katero smo zgolj slutili lepe vrhove, oblaki so jih zavili v puhasto sivo vato. 
Dekleti
Tam pod ostenji Ponc je iz stene po zeleni preprogi tekel slap, se zlival navzdol po kamniti poti, nemirno iskal pravo strugo. Živa voda, sva se smejala z mladostjo, prav pod steno. Na mestu, kjer bistra tekočina pride iz tal. Nato pa že hitela navzdol, da ujameva ubežnici. Pa sva jih na koncu prehitela. 
Slap pri izviru Nadiže
Znova smo se dobili pod vedno bolj oblačnim nebom, na robu letalnice. Dolina je postajala otožna, prav takšni smo bili tudi mi. Ko smo izbirali navzdol pot, ki je mirna, jesensko zaspana, med pisanim listjem, tja proti zeleni vodi, izhodišču, poti domov.
Domov

nedelja, 23. september 2018

Nad Crikvenico

Vikend na morju. Ajda je še spala v svojem kotičku avtodoma, dogajanje dne poprej, začinjeno z dolgim večernim sprehodom, jo je nedvomno še vedno držalo v svetu sanj. Iz kampa v Selcah sem odpeljal pod oblačno nebo, v Crikvenici zavil na stransko cesto, se kmalu po labirintu ljubezni pridružil cesti do Triblja. 
Kamnita pot
Hitro našel pravi odcep. Prislonil moje zguncano kolo na mlado drevo. In sledeč stezi hitel do razcepa, od koder je bilo do sv. Kuzma zgolj nekaj korakov. Ostanki kapele, postavljene menda nad večjo cerkvijo kažejo na dobro izrabo prostora in predvsem njegovo reciklažo. Vrh nekaj metrov višje pa na nedvomno veliko prisotnost mogočne sile, kako jo poimenujemo sploh ni važno. 
Sv. Kuzam
Skakanje iz skale na skalo, s kamnite piramide se je videlo daleč, na morje, kamnite hrbte na drugi strani. Jezero v Triblju, tujek sredi krajine. Hiške, nekatere v ravnini, druge visoko v bregu, kot bi jih nekdo tja pripel. Nekaj razmisleka, preračunavanje potrebnega časa, odločitev. 
Tribalj
Steza je dobro vidna, koraki so nanjo risali neko nevidno, edinstveno sled. Ni šlo veliko navzgor, prav tako ne veliko v drugo smer. Malo sem in tja, ob razmisleku, tihem pogovoru. Danes je to mogoče. Postal sem ob križu, gledal proti Crikvenici, Selcam, premičnemu domu. 
Kavranova stena
Oblaki so viseli nad menoj, vse temno, sivo. Le tam proti morskemu obzorju se je kazal ozek pas vzhajajočega sonca. Hiter obrat in vračanje, hoja po vrhu kamnitega hrbta, grmički žajblja. Dežja ni bilo, prav nič se nisem pritoževal zaradi tega. Koraki po kamenju, čas se je iztekal. 
Oblačno jutro
Zadnji razcep, možnosti za raziskovanje kdaj v prihodnosti. Nenavadna goba, spust, zadnji zavoji skozi gozd, kolo. Prazna zračnica nič drugega kot zgolj nov izziv. Za pravočasno vrnitev na zaspani zajtk, zadnji skok v morje, slovo, prav nič klepetavi odhod proti domačemu privezu.
Je s tega sveta?