četrtek, 29. november 2018

Krvavec

Jesen se res počasi poslavlja. Mraz je privel preko kopnih grebenov, s seboj nosil obet konca. Toplote. Listov, ki jih tihi veter spušča proti tlom. Vznemirjene gladine jezera. Sončnih žarkov, ki se igrajo v njej. Nekega časa, ki je bil lep. Kot je vsak. Prvi sneg. 
Ko življenje odteče ...
Ni ga prinesel severni veter, ledene snežinke, ki so padale na tla, so imele kratko pot. Izbruhali so jih topovi, postavljeni po pobočju hriba z nenavadnim imenom. Zmrznjena belina je vabila, obetala prve zavoje. Treba se je bilo odzvati. Drugače enostavno ne gre, sva si mrmrala v brado, tema naju je obdajala. 
Prigoljufani sneg
Smuči so drsele po znanem pobočju. Suhe rože, sled nekega življenja, ki je odšlo. Časa, ki je minil, neme ljubezni do življenja. Zavoji po pobočju navzgor, izogibanje divjemu plesu, ledeni oklep, globoki vdihi. Vrh. Nekaj samotnih kamnov sredi beline. Lučka jih je obsijala, sence oživile. 
Ko se jutro prebudi
Iz teme se je izvila bela puhasta preproga nad globoko dolino, črnina noči se je prelila v modrino zgodnjega jutra. Na obzorju je rdečo črto narisala zarja. Lep dan se je obetal, pa saj drugače po takšnem začetku niti ne more biti. Ogrela sva se, naredila previdno prvi zavoj, kot se za začetek nove sezone seveda spodobi. 
Sence vrha
Nato pa vedno bolj odločno vijugala navzdol, se izogibala belemu pršcu, sledila bledi svetlobi lučke. Sneg je bil pisan, prijetni zavoji v nekaj centimetrih mehkobe so se menjali s trdimi odstavki. Strmine, prehodi, položnejša pobočja. Brez postanka, vse do zadnjega zavoja, tik ob stavbi postaje žičnice. 
Nezemeljsko
Ki bo čez nekaj dni hrumeče začela na tako prigoljufani sneg voziti zavojev željne smučarje. Midva sva takšnega snega imela zadosti. Pomahala sva naslednikom, ki so ravno začenjali svojo pot, sedla v avto in se odpeljala. Dan se je ravno dobro začel, svetloba je prebudila dolino, razganjala megle. Nasmeh se je risal na obrazu.
Greva ...

sobota, 17. november 2018

Pod Kamniško jamo

Bleda sled svetilke je plesala po poti. Kazala samotnemu popotniku smer. Skrila strahove v gozdu, izginili so v sence dreves. Koraki so odmevali po skalni poti, misli je odnašal piš vetra, v daljavi šum vode preglasil gluho tišino. Trenutek negotovosti, pot se je izgubila, zmedeni pogled. Komaj vidna sled sredi stene, vse je bilo jasno, nasmeh na obrazu. 
Obet dneva
Obet dneva se je pripeljal na ožarjeni ladji izza obzorja, gozd se je prebujal, ptice pozno jeseni še niso izgubila svojega glasu. Skalne stene, dolga melišča, strmi travniki. Stopinje. Gotovost. Vse do bukve z dvoje vrhov. Tu se je moja pot končala, čas je bil za pogled. Občudovanje. 
Omreženi pogled
In nato obrat, vračanje v dolino, k ljudem, tistim, ki me imajo radi. In čakajo, da se vrnem. Previdno, mi je odzvanjalo v glavi, ko je noga klecnila na izpostavljenem mestu. Ko si sam, je vse drugače. Kdo bi ti podal roko, pomagal iz globeli? Spuščal sem se proti prvovrstnemu razgledišču, srečal na uravnavi z razcepom poti dvoje zgodnjih duš. 
Jasnina
Kratek pozdrav, nič več. Le toliko, da smo videli, da smo si blizu. In da bo dan pravi. Takšen, kot se zagre. Tišina me je znova objela. Tista, ki ti šepeta. Misli. Šumele so, slap preko stene. Močan curek vodnih kapljic, ki se na robu skalnega skoka zavedo, da je pod njimi zgolj praznina. 
Orglice
Sila težnosti jih povleče proti smaragdnemu tolmunu, razpršijo se, izgubijo v družini podobnih. Nadaljujejo svojo pot, negotova prihodnost. Kdo bi razmišljal o njej. Važno je, kar je danes, nežna rdečica, ki se povleče na obzorju, obet novega dne, lepote, srečanj. Pot se je iztekala, voda je šumela vedno dlje, poniknila v globine. 
Bežni spomin
Nasmeh se mi je počasi izrisal na obrazu. Kako lepo je tako začeti dan. Doživetje, ki se zariše v spomin. Pa še toliko takšnih in drugačnih me čaka. Sem vedel. Že danes. Jutri. Vse do takrat, ko me ne bo več. In bolj zgolj v nekih nebesnih višavah lovil dni, osvajal vrhove, čutil svojo dušo. Zapisano večnosti.
Pogled v Predaselj

sreda, 14. november 2018

Vedno manj me je ...

Jesensko vreme se kar nadaljuje. Ni veliko za narediti. Tudi če bi želel, časa ne moreš obrniti, zavrteti ure nazaj. Se vrniti tja, kjer si nekoč bil. Povrniti mladosti. Dehtečih rož, brstečih listov, sramežljivih sončnih žarkov, zelenih trav, miline. Nedolžnosti. 
Začetek ...
Človeško življenje, ki prijoka na svet tam nekje spomladi, raste, se razvija. Obsijano s soncem, svetlo, veselo, kot s sladkorno vodo premazan kolač. Zasije v poletni dan, toplo, nežno. Vroče strastno. Spogleduje se z večnostjo. Kot bi pozabilo na svojo končnost. Na to, da prihajajo jesenski dnevi. Ko žanješ sadove svojega dela. Modrost. 
Jesenski dnevi
Zavedanje. Da jutranje meglice, odpadlo listje, gnijoče v lužah hladnega dežja, pomeni prevešanje proti zimi. Obet bližajočega se konca. Ko romam po neznani poti, še vedno zeleni mah blaži težke korake. Kamniti spomin, kdo ve čemu, malo pod vrhom. Koncem moje molitve. 
Nevredna kopija
Tam pri veliki katedrali belega neba, ki ji je človek nevredno hotel postaviti dvojnico na zemlji, griču, priljubljenem romarskem kraju. Stopam navzdol, vračam se k samemu sebi. Zazrem se v belino. Čutim. Da prihaja. Prvi mraz. Večno spanje duše, ki odide, pusti za seboj solze, drseče po toplem licu ljubezni. 
Opomin
Veter, ki potegne preko zmrznjene ravnice, odnese misli, sanje, utripe srca. Hlad napolni svet, tema. Takrat ni ničesar več. Sneg zasipa sledi. Ostane le spomin, ki vedno bolj bledi. Bledijo koraki, ki ostajajo za menoj. Glasovi v bližini, sivina las, vsi odhajamo. Brez izjeme, odpustkov, grešniki solzne doline. 
Jesen
Lučke, ki vedno bolj brlijo. Misli begajo sem in tja, preskakujejo, kapljice neskončnega vodnega toka, kamnite čeri. Na njih se lomijo, razbijejo, obležijo v strugi, nasedle ladje, ostanki nekega časa, ki počasi mineva. Kmalu ga ne bo več, mulj bo prekril to, kar je nekoč bilo. Ostanke nas samih. Minevanje …
Minevanje ...

nedelja, 11. november 2018

Okoli Begunjščice

Jesen je že globoko zajela sapo, dan je občutno krajši, obet zime. Treba je bilo izkoristiti dni, ko se je v gore možno podati tudi brez smuči, cepina, derez. Znova raziskati tako znane konce okoli Begunjščice. In mogoče stopiti tudi nanjo, kdo bi vedel, če bo čas. In volja. 
Kamniti prehod
Vprašanja, ki sem si jih postavljal tudi sam, ko sem pokukal iz premičnega doma na znanem mestu. Se podal v megleno jutro proti Zelenici, še v temi, kaj pa drugega. Komaj našel nadaljevanje, skrito za kočo, očitno me je zmedlo novo otroško igrišče. Gugalnice so vabile, toda ne danes, sem si rekel. 
Pisani pod
Pot čez Smokuški plaz, skalni prehodi, v megli so se skrivale strmali, razbrazdano kamenje tega lepega vršaca. Na razpotju nisem okleval, časa je bilo še dovolj, zgolj stopil sem prav, navzgor, proti vrhu. Bo sonce, se mi je odpiralo vprašanje? Prva srečanja, nekateri so bili očitno zgodnji. Ali pa so le izhodišče imeli precej bližje. 
Begunjščica
Preko vrha je vleklo, debeli megleni pokrov ni predrl noben sončni žarek. Zato se nisem prav dolgo zadržal. Kamenje je bilo mokro, drseče, previdnost enostavno … nujna. Kamniti velikani so kukali name, skriti za megleno zaveso. Koča se je budila, življenje se je skrivalo v njej, slamnati možic jo je stražil. 
Slamnati stražar
Postanek pri vhodu v nekdanji rudnik mangana. Sprehod skozi rov, do (ne)varnega konca. Nekoč sem šel še naprej, danes me samota ni spustila v globino. Pot čez Rožo, prvi razgledi so se izvili iz beline. Korito, možici, planina Prevala. Kjer se začne Bornova pot, ena najlepših daleč naokoli. 
Nekdanji rudnik
Za moj okus prvovrstno pohajanje visoko nad cesto, skozi temne tunele, preko dolgih melišč. Samotni sončni žarek je posvetil na zemljo, vlil upanje, budil srce. Ki je hitreje bilo, misli so švigale, ideje vrele. Za nove pohode, iskanja … skritih poti. Ki vodijo do tebe samega. Ki dajo odgovore, ki jih že dolgo iščeš. Ki dajo voljo … za nov dan.
Sončni žarek

nedelja, 21. oktober 2018

Tri generacije

Pot je lahko dolga. Ali kratka. Nekaj vmes. Lahko se strmo vzpenja ali pa zgolj zložno poboža pokrajino, kot nežna roka sveže pečeni kruh. Izbrali smo takšno, kot smo želeli. Za današnji dan, umirjeno, tri generacije. Odhod je bil nekaj posebnega. Že tolikokrat obiskana smaragdna voda začetka neke dolge zgodbe vedno navduši. 
Smaragdna voda
Pogled proti sivim stenam pod katere smo imeli namen poromati je bil hiter, treba je bilo stopiti v korak. Združitev generacij, pravično razdeljenih, kot se zagre, saj ni mešati jabolk in hrušk. Pa vendarle. Besede so se le našle, misli so si bile blizu. Ko smo malo zašli, zgolj zato, da smo dobili pravi zagon. 
Jesen
Našli kočo, ki je nekoč morebiti dajala zavetje, danes pa jo samota počasi razjeda. Travnike, kjer sta dekleti nekdaj v belino rezali zavoje. In se le malo višje spraševali, kje se najde toliko poguma, da se odženeš v globino, negotovost. Stopili smo naprej, pot proti Tamarju bi površni obiskovalec hitro opisal kot dolgočasno. 
Skakalnice
Toda če odpreš oči, predvsem pa dušo in se prepustiš spominom, je toliko videti. Jesenske barve, belo pot, razdrapane soteske, kamnite špice. In na koncu, kot za piko na i seveda, travnik s kapelico in kočo. Za katero smo zgolj slutili lepe vrhove, oblaki so jih zavili v puhasto sivo vato. 
Dekleti
Tam pod ostenji Ponc je iz stene po zeleni preprogi tekel slap, se zlival navzdol po kamniti poti, nemirno iskal pravo strugo. Živa voda, sva se smejala z mladostjo, prav pod steno. Na mestu, kjer bistra tekočina pride iz tal. Nato pa že hitela navzdol, da ujameva ubežnici. Pa sva jih na koncu prehitela. 
Slap pri izviru Nadiže
Znova smo se dobili pod vedno bolj oblačnim nebom, na robu letalnice. Dolina je postajala otožna, prav takšni smo bili tudi mi. Ko smo izbirali navzdol pot, ki je mirna, jesensko zaspana, med pisanim listjem, tja proti zeleni vodi, izhodišču, poti domov.
Domov

nedelja, 23. september 2018

Nad Crikvenico

Vikend na morju. Ajda je še spala v svojem kotičku avtodoma, dogajanje dne poprej, začinjeno z dolgim večernim sprehodom, jo je nedvomno še vedno držalo v svetu sanj. Iz kampa v Selcah sem odpeljal pod oblačno nebo, v Crikvenici zavil na stransko cesto, se kmalu po labirintu ljubezni pridružil cesti do Triblja. 
Kamnita pot
Hitro našel pravi odcep. Prislonil moje zguncano kolo na mlado drevo. In sledeč stezi hitel do razcepa, od koder je bilo do sv. Kuzma zgolj nekaj korakov. Ostanki kapele, postavljene menda nad večjo cerkvijo kažejo na dobro izrabo prostora in predvsem njegovo reciklažo. Vrh nekaj metrov višje pa na nedvomno veliko prisotnost mogočne sile, kako jo poimenujemo sploh ni važno. 
Sv. Kuzam
Skakanje iz skale na skalo, s kamnite piramide se je videlo daleč, na morje, kamnite hrbte na drugi strani. Jezero v Triblju, tujek sredi krajine. Hiške, nekatere v ravnini, druge visoko v bregu, kot bi jih nekdo tja pripel. Nekaj razmisleka, preračunavanje potrebnega časa, odločitev. 
Tribalj
Steza je dobro vidna, koraki so nanjo risali neko nevidno, edinstveno sled. Ni šlo veliko navzgor, prav tako ne veliko v drugo smer. Malo sem in tja, ob razmisleku, tihem pogovoru. Danes je to mogoče. Postal sem ob križu, gledal proti Crikvenici, Selcam, premičnemu domu. 
Kavranova stena
Oblaki so viseli nad menoj, vse temno, sivo. Le tam proti morskemu obzorju se je kazal ozek pas vzhajajočega sonca. Hiter obrat in vračanje, hoja po vrhu kamnitega hrbta, grmički žajblja. Dežja ni bilo, prav nič se nisem pritoževal zaradi tega. Koraki po kamenju, čas se je iztekal. 
Oblačno jutro
Zadnji razcep, možnosti za raziskovanje kdaj v prihodnosti. Nenavadna goba, spust, zadnji zavoji skozi gozd, kolo. Prazna zračnica nič drugega kot zgolj nov izziv. Za pravočasno vrnitev na zaspani zajtk, zadnji skok v morje, slovo, prav nič klepetavi odhod proti domačemu privezu.
Je s tega sveta?

nedelja, 09. september 2018

Krk - srednji del

Severni del Krka je lep. Toda tudi srednji ni od muh. Skriva marsikaj, kar je vredno obiskati. Zatorej sem šel. Da vidim, kar je zanimivega. Še ne poznanega. Ali pa morebiti vrednega novega obiska. Kolo je bilo tudi tokrat moj spremljevalec. Vrtelo se je nad Malinsko, zavijalo proti vasici Poljica, kjer sem zapustil glavno cesto. 
Pred vasjo Poljica
Odbrzel mimo domačinov, ki so pravkar prihajali k maši, nadaljeval po makadamu do Milohnićev, se spustil v Glavotok. Tudi ta kraj mi ni bil neznan, spomini so me preplavili kot valovi nemirnega morja nizko obalo. Ladja se je ravno polnila, mladi so odhajali, izlet, potovanje, življenjska pot. 
Pred odhodom
Valovi so butali ob obalo, tudi sam sem valoval, se znova vzpenjal, na drugi strani spuščal. Do zanimive skale, ki raste iz morja. Zabavnega vprašanja, ki je izvabilo nasmeh na obraz. Pogleda s te nenavadne ladje, počutil sem se kot kapitan, tik preden barkača izgine v nemirno morsko prostranstvo. 
Kamnita barkača
Vrnil sem se v Brzac, kjer so se ljudje zbirali pred cerkvijo, očitno se je pripravljala nedeljska slovesnost. Pred ostanki cerkvice sv. Stošije, do katere sem pripeljal po novem valovanju čez že znani kraj s pomenljivim imenom Vrh, ni čakal nihče. Čisto sam sem jo obiskal, ujetnico vegetacije. 
Brzac
Jo prepustil zelenju in nad mestom Krk vozil naprej, skozi nasade oljk do neskončne morske modrine. Kjer sem se ustavil zgolj na kratko. Da sem zajel sapo in se s postanki ob prepolnih figah vračal proti glavni cesti, Punatu, križevem potu in razgledni ploščadi pri treh križih na koncu te težke poti. 
Na koncu križevega pota
Nato pa ob 45. vzporedniku obrnil. Čakala me je še dolga pot nazaj, vzponi, premagovanje utrujenosti, samega sebe. Čakale so me sanje o toplem morju, soncu, ki izginja nekje za obzorje, rdečici neba. Metri so ostajali za menoj, z vsakim utrujenim kilometrom sem bil bližje domu.
Obrat

sobota, 08. september 2018

Krk - severni del

Krk je vedno lep. Tudi ta vikend sem vedel, da bo tako. Ko sem se na kratko poslovil, zavrtel pedala, se preko hriba po znani poti, komaj vredni tega imena, zavihtel do Solin in bližnjega Klimna. Kjer je svetilnik, ne prav posebej osamljen, ljudje prihajajo in grejo. Kot bi prišli pogledati, kako je na koncu sveta. 
Svetilnik na koncu sveta
Pa danes ni bil pravi dan za takšne misli. Je bil bolj začetek neke zgodbe, zanimive, kot le kaj. Ko sem po postanku za nabiranje menda zdravilnega blata v Slanem odhitel do vasice Rudine, se ob dišečih grmičkih žajblja odpravil v bližnji zaliv. Kraški svet v svoji prvobitnosti, skale, razmetane vse naokoli, škraplje je v njih vgraviral čas. 
Kraški svet
Ostanki hiše, prav v bližini luknje, ki je danes prvovrstna atrakcija. Kdo je nekoč za temi zidovi pletel svoje sanje? Znova na kolesu, nadaljevanje začete zgodbe, iskanje poti proti najbolj severni točki otoka. Malo po svoje, kot vedno. A kaj zato, saj tako najdeš marsikaj. Tudi to, kar sploh ne iščeš. 
Najbolj severna točka
Pa saj točke v resnici ni bilo težko najti, tudi tam skrite škatlice ne. Toda to ni bilo pravo presenečenje. Majhen zalivček, pravšen za skok v vodo, počivanje na obali, lovljenje sončnih žarkov, uživanje v brezdelju, sporočila v daljne kraje. Odločitev, da bo sem še treba priti. Prav kmalu. Obujati nove zgodbe, tiste izpred dni. 
Fulfinum Mirine
Potem pa vračanje. Z obveznim postankom v preteklosti. Fulfinum Mirine, novo povabilo med ostanke zidov, neke zgodbe iz daljne preteklosti. Kjer sem na obali postal zgolj toliko, da sem prisluhnil. In slišal marsikaj. Potem pa že peljal nazaj. Na kosilo, mirno popoldne, večerni sprehod v bližnje Njivice. 
Pri ribiču
Kajti tam je kip ribiča, pri katerem se je treba slikati, tam je sladoled, tam so pogovori, nežno šelestenje besed, ki jih kot liste jeseni odnaša veter. Večer je priplaval izza obzorja, svetloba je ugašala, kot že tolikokrat, kot prav vsak dan.

nedelja, 19. avgust 2018

Kriška gora

Ko imaš možnost, da z mladino stopiš na skupno pot, deliš korake, loviš besede, včasih namenjene zgolj tebi, drugič obvisele v zraku. Misli, ki so vsaj takrat tako podobne. So to vsekakor trenutki, ki jih je treba izkoristiti. Zapisati za takrat, ko se poti ločijo, ko se redkeje najde smer, ki pripelje domov. Zapisati nekam, v prav poseben kotiček srca. 
Gozd
Gozd je bilo danes naše izhodišče, vasica, ki kot na robu samotne planine ždi nekje med ravnino in goro. Privablja številne, ki iščejo trenutek za sebe, želijo na svet pogledati z višine. Se mogoče kdaj, vsaj za kratek čas, zazreti tudi vase. Pod nami je bila gruča hiš, stisnjenih ena k drugi, cerkvica na robu poti. 
Dekleti
Travnik in gozdovi, ravnina, Kranj pod Šmarjetno goro. Domači kraji, tako dobro poznani. Prva strmina, pokazal sem kod bo treba. Dobil hudomušen nasmeh, opozorilo, da seveda že znata brati. Kaj bi ne, v teh letih. Sem se muzal. Ko sem zagledal napis, da se priporoča uporaba derez. V zimskem času še kako smiselno opozorilo, poleti zgolj vir dobre volje. 
Kriška gora
Dvigovali smo se zložno, sledili pohodnikom, drugi nam. Se ustavili za osvežitev, stopili naprej, soncu naproti. Dokler se ni tam za parobkom pokazala koča, živahna, vrela od življenja. Mi smo hoteli nekaj miru, tam pri ovcah, v gozdičku, bo več miru. Tam smo sedli in se spočili. Pogledali, če se od tu vidi kam drugam. 
Prihod
Ob misli na poti naprej, Tolsti vrh in sosede zgolj zamahnili z roko. Saj bo jutri še en dan. Kam pa bi šli, če nič ne pustimo za drugič? Stopili smo navzdol, srečanja so si sledila, prijetni pozdravi. Dokler pod seboj nismo spet zagledali Nikolaja, stopili mimo njega, se zazrli v oblake. Ki so svoje bele gobe posejali na modrem nebu. 
Bodeča neža
Nad parkiriščem je odmevala glasba, domači nastopi, zabava za mlado in staro. Deklet dogajanje seveda ni zanimalo, kaj drugega bi tudi težko pričakoval. Pa nič zato, saj sem misli tudi tu delil z njima. Odhiteli smo po cesti navzdol, proti domu, neki povsem drugi, virtualni resničnosti.
Oblaki