sobota, 28. februar 2015

Zimske počitnice

ZIMSKE POČITNICE – 20.2.2015 – Tako kot je bilo nekako tudi načrtovano, smo imeli za odhod vse pripravljeno že zgodaj in ob petih smo samo še mahali domu, tistemu trdnemu in nepremičnemu, ter peljali proti Mariboru, Gradcu in naprej severu. Pri kraju Brück an der Mur smo zapustili avtocesto in malo nad Kapfenbergom parkirali ob cesti. 
Mladost
Z Majo sva se odpravila iskat škatlico, kar pa ni bilo tako enostavno, saj je bila že noč. Najprej je bilo treba sploh najti pot in šele v drugem poskusu nama je kljub vsem navodilom to uspelo. Kar strmo sva se vzpela do plezališča in tam našla vhod v podzemno jamo. Včasih je bil zaprt, sedaj pa so vrata odklenjena. 
Zapis
Zato sva vstopila in se počasi prebijala skozi ožine. Včasih se je bilo treba kar močno skloniti, da sva prišla naprej, čelada pa je bila zelo koristen pripomoček. Celo orientacija je bila zahtevna, saj so se rovi cepili v vse smeri, tudi navzdol in navzgor. Končno sva prišla do najtežjega dela, ožine, skozi katero se je bilo treba zbasati na drugo stran. Najprej je to uspelo meni, nato pa še Maji. 
Bo šlo?
S skupnimi močmi sva nato našla škatlico, se vpisala in odpravila nazaj. Toda kaj, ko je bila ožina podobna mišnici in je bilo notri lažje priti kot ven. Najprej sem poskušal z nogami naprej, nato z glavo, pa nogami in na koncu, seveda že skoraj v strahu, da bom do konca svojih dni globoko pod zemljo preganjal netopirje, uspel z glavo naprej le prilesti skozi razpoko, malo za mano pa je dokaj lažje to uspelo še Maji. 
Ožina
Sedaj sva se zgolj še prebila nazaj skozi razpoke, sledila tudi stopinjam in uspela brez zapletov ali stranpoti priti do izhoda. Še spust čez skalno stopnjo na trdna tla, nato pa ob steni in strmo navzdol proti parkirišču. Na srečo je na najbolj izpostavljenem delu v pomoč vrv, kar je bilo ob ponekod poledeneli podlagi še kako koristno. 
Mali kapniki
S potjo smo nadaljevali v smeri Mariazella, vmes je bilo še nekaj krajših postankov za brihtanje, nato pa smo že mimo najbolj znanega avstrijskega romarskega svetišča prišli do Mitterbacha in parkirali na znanem mestu v bližini smučarskega centra. Nobenih pritožb, ravno, mirno, pozna ura, kot bi mignil smo prav vsi spali.
Zavese

SMUČIŠČE GEMEINDEALPE, MARIAZELL – 21.2.2015 – Zjutraj spet nisem mogel brez sprehoda. Zaokrožil sem po Mitterbachu, nato pa odšel budit dekleta. Pa so bila že budna, le vstati se jim ni dalo. Seveda je bilo treba zarobantiti, kar je takoj prineslo nekaj slabe volje in ko sem imel razburjanja zadosti, sem se oblekel in odšel smučat. 
Mitterbach
Biti zgodaj je bilo kot vedno najbolje, nobene gneče, ne premrzlo, rebrca. Seveda jih je bilo treba izkoristiti, celo z vrha po črni progi se je lepo peljalo. Ko sem se nekajkrat spustil navzdol, so na proge končno prišla tudi dekleta. Ker sva z Majo imela radijski postaji, sva se hitro lahko dogovorila, kje se dobimo. 
Kipec v razpoki
Pa saj veliko izbire na tem smučišču tako ali tako ni. Poleg mini otroškega krožnička v dolini, gre proti vrhu z okrajšanim imenom Gmoa najprej štirisedežnica, do vrha pa potem še dvoseda. Sidra ob strani niti ni vredno omenjati. Seveda pa seštevek vseh prog z vrha do doline prinese kar nekaj višinskih in dolžinskih metrov in tako ni zanemarljiv. 
Srednja postaja
Dekleta so najprej smučala z vrha po bolj položni progi, saj za ogrevanje ni, da bi začel kar z najhujšo. Vozili smo do doline, včasih nato samo do srednje postaje, drugič do vrha. Dvosedežnica, ki že tako ni bila prav hitra, je imela to slabo navado, da se je velikokrat ustavila ali vsaj upočasnila. 
Na vrhu smučišča
Po nekaj spustih so tudi dekleta odpeljala navzdol po strmi progi, Ajda in Živa sta mi začeli slediti, za Majo smo bili vedno malo prehitri. Je smučala malo počasneje, pa bolj z užitkom. Proti vrhu se je vzpenjalo veliko turnih smučarjev, čeprav hoja ob progi zagotovo ni poseben užitek. 
Smuka
Sam sem se odpravil še do križa na vrhu, saj prav daleč ni bil. Nato pa kar naravnost navzdol po celem snegu naredil nekaj zavojev. Ko se je dekletoma, ki sta imeli štiriurne karte, čas iztekal, smo se odpeljali v dolino. Maja in Živa sta odšli kuhat, midva z Ajdo pa sva nadaljevala s smučanjem. 
Razgledi
Dan je bil lep, sončen, skoraj brez oblačka. Tudi toplo je bilo, kar se je poznalo na snegu, ki je bil spomladansko težak. Vendar je bilo možno najti zvožene dele, kjer se je dalo še vedno povsem lepo zavijati, brez, da bi moral odrivati kupe gnilca. Z Ajdo sva našla tudi ozko progo, ki je tekla s srednje postaje in je bila še skoraj nezvožena. Celo rebrca je bilo možno najti in to sredi popoldneva. 
Na sončku
Seveda sva se sedaj vozila v glavnem tukaj, vmes pa v srednjem delu vedno preizkusila svojo hitrost na progi za smuk. Ko je Maja sporočila, da ima kuhano, sva šla še enkrat do vrha, nato pa je sledila menjava. Ajda je bila povsem zadovoljna, da je smuke za danes dovolj, odšla je počivat, midva z Majo pa sva sedaj imela še uro smučanja. 
Vzlet
Največ sva vozila v spodnjem delu, kjer sem ji pokazal novo odkrito progo, ko pa sva malo pred četrto hotela še enkrat do vrha, sva ugotovila, da so žičnico že ustavili. Odsmučal sem navzdol, da bi vrnil karte, pa ugotovil, da spodnja žičnica še deluje. Še enkrat sem šel navzgor in nato na svoje veliko presenečenje še dvakrat, saj so z vožnjami zaključili šele ob pol petih. Nepričakovani bonus torej. 
Pogled na drugo stran
Ob zadnji vožnji sem na progi za smuk našel mobitel in ga skupaj s kartami izročil blagajničarki, nato pa odšel na kosilo. Za pozno popoldne nismo imeli posebnih načrtov, zato smo se odpeljali do Mariazella in parkirali pod baziliko. Verjetno največje avstrijsko romarsko središče je bilo skoraj ob poti in kar čas je bil, da ga obiščemo znova. 
Mariazell
Sprehodili smo se skozi cerkev, mimo znamenitega kipca Marije z Jezusom, ki ga verniki obiskujejo in častijo tako kot pri nas tistega na Brezjah. Pogledali smo si številne stranske oltarje in nato, ko se je ravno začela maša, odšli skozi mesto. Med tem, ko so si dekleta radovedno ogledovala izložbe, sem se vrnil v baziliko, saj se tam rešuje večstopenjski zaklad. 
Bazilika
En podatek mi je še manjkal in ta me ni pustil pri miru. Velika srebrna krogla. Nikakor je nisem mogel najti. Potem pa je mimo prišel pater, ki je hodil po cerkvi in seveda sem ga takoj pobaral po tej znamenitosti. Je takoj vedel, za kaj gre, šel v zakristijo preverit, če je alarm izklopljen in me odpeljal prav do oltarja. Tja, kamor naj bi navadni verniki sicer ne hodili in ki je v tem času zastrt z veliko rumeno zaveso. 
Notranjost svetišča
Za njo je ogromna krogla, veliki srebrni globus. Dokaj natančen, seveda upoštevajoč svet, ki so ga ob njeni izdelavi poznali. Avstralija tako manjka, kot mi je pater lepo razlagal. In mi nato tudi povedal besedo, ki sem jo iskal. Krogla je namreč tabernakelj. Hitel je še pojasnjevati, kaj to je, pa sem seveda vedel. 
Osamele ulice
Poslovil sem se in odšel do avtodoma, kjer sem naredil izračun, ki je bil med tem, ko so dekleta kuhala juho, razlog za nov sprehod. Najprej do kapele blizu bazilike, nato pa na drugi strani še do razgledišča s spomenikom, posvečenim lovskim nagonom enega od avstrijskih cesarjev. Z grička je bil predvsem lep razgled na vrsto lučk v Mariazellu in okolici. 
Raubšicer
Dekleta so juho že pojedla in odpeljali smo se nazaj v smeri Mitterbacha. Vmes sva z Majo še malo iskala škatlice, v bližini železniške postaje in ob kapelici blizu ceste. Z vožnjo smo nadaljevali do Annaberga, kjer smo na parkirišču pri žičnicah parkirali. Dekleta so izginila v posteljo, sam sem še malo klofal po računalniku, nato pa je bil čas za spanje. So se oči le že prehudo zapirale. 
Večerno tihožitje


SMUČIŠČE ANNABERG, ALLWETTERBAD SCHEIBBS – 22.2.2015 – Po mirni noči sem zjutraj okoli sedmih, po stari navadi, naredil sprehod. Najprej sem bentil nad začetniškimi kolobocijami postavljavca zaklada, nato pa našel drugega po tem, ko sem že skoraj kot krt ril po snegu, visoko nad njim, na lesenem križu. Dekleta so me presenetila, saj so bila ob moji vrnitvi že pokonci, zajtrk pripravljen. 
Smučišče Annaberg
Vseeno so bile končne priprave seveda zahtevne, tako da smo po smučiščih zapeljali malo čez deveto uro. Najprej nas je zapeljala štirisedežnica na Hennesteck, proga z nje je bila kar divja. Po ozki in položni progi, kateri nismo hoteli slediti počasi okoli, je namreč sledila strma črna proga, ki je bila trda in nevarna. 
Sonček se kaže
Kasneje smo videli kar nekaj drsenja padlih smučarjev daleč navzdol. Mi padali nismo, seveda pa smo tudi vozili previdno in z ustreznim spoštovanjem do strmine. Preizkusili smo sidro Almboden, ki pripelje v dolino planine, malo pod planšarijo. Proga nam je bila všeč in kasneje smo se nanjo še večkrat vrnili. 
Hennesteck
Malo manj nas je pritegnila krajša štirisedežnica Sölnreith, saj je bila proga ob njej delno zaprta zaradi postavljenih vratic, pa tudi sicer ni bila nič posebnega. Dan je bil dopoldan v redu, oblačen, toda brez padavin, celo sonce se je kazalo skozi oblake. Tudi sneg ni bil razmočen tako kot dan poprej, zato je bila smuka pravi užitek. 
Smučišče pripelje čisto v kraj
S krožničkom smo se odpravili še na drugo stran, prav pod Annaberg, kjer nas je dvosedežnica pripeljala tik ob parkirišče pri cerkvi. Večkrat smo se spustili navzdol, preizkusili obe progi, ugotavljali, katera je boljša. Nato pa se vrnili nazaj pod Hennesteck in smučali še nekaj časa tam. Vreme se je poslabšalo, začelo je snežiti, potegnile so se megle. 
Pred spustom
Pri enem od spustov po strmi progi sta se Ajda in Živa prehitevali, kar je pripeljalo do trka in Živa se je znašla na tleh. Seveda je bilo takoj nekaj hude krvi, predvsem med samima dekletoma. Počasi pa so se strasti umirile in lepo smo smučali predvsem na zadnjem sidru, dokler se ni približal čas, ko so dekletoma potekle karte. 
Proga v dolino
Ponovili smo recept, ki se je za uspešnega pokazal že dan poprej, le da je tokrat z Majo kuhat odšla Ajda. Midva z Živo sva smučala predvsem na vlečnicah, dvakrat pa sva šla tudi na dvosedežnico Pfarrboden pod Annabergom. Prav luštno je bilo, tudi naklepetala sva se. Ko je Maja javila, da ima skuhano in da je tudi že pojedla, je bilo hitro odločeno, da grem na kosilo še sam, Živa pa malo smuča še z Majo, nato pa se znova zamenjamo. 
Sneženje
Toda ko sem bil s kosilom gotov, volje po menjavi s strani deklet ni bilo več. Sam sem bil ob takšnem navdušenju nad smučanjem čisto zadovoljen in sem se rade volje strinjal, da smučata do konca. Vreme je bilo še kar kislo, toda najbolj me je skrbela cesta. Glavna je bila še dobra, toda na parkirišču se je videlo, da se stanje iz minute v minuto slabša. 
Kislo vreme med vožnjo proti Sheibbsu
Tako smo po četrti uri kar hitro pospravili stvari in odpeljali v smeri Scheibbsa. Cesta je bila na srečo kopna, sol je le naredila svoje. Toda zadnjih nekaj sto metrov pred sedlom je bilo na cesti že nekaj snega, ko pa smo se prevalili navzdol in začeli spuščati, je bila povsem bela. Seveda sem vozil počasi in previdno, ob tem pa se predvsem zahvaljeval nekomu tam gor nad oblaki, da ni bila takšna že pri vzponu. 
Nasmejana
Srečno in brez težav smo se spustili toliko, da je sneg zamenjal dež, cesta je bila znova kopna. Po nekaj krajših postankih, predvsem tista pri slapu in akveduktu sta bila zanimiva, smo pripeljali do Scheibbsa in tam navigirali do kopališča. Ajda in Živa sta se odločili, da tokrat plavanje izpustita, kar jima nisva zamerila. 
Skakanje v vodo prepovedano
Utrujenost se je obema poznala. Midva z Majo pa sva odšla do kopališča, ki naju je najprej presenetilo s striktno ločenostjo ženskega in moškega dela, tako v garderobah kot kasneje pred bazeni. Na srečo je bilo vsaj na bazenu še vse mešano, našla sva dvoje ležalnikov, nato pa skočila najprej v bazen iz nerjavečega jekla, kateremu je zaradi dokaj hladne vode sledilo namakanje v brbotalčkih. 
Gneče ni bilo ...
Kar dolgo sva bila notri, nato pa zgolj še uživala na ležalnikih, malo zaspala in se začela pripravljati za vrnitev v avtodom. Dan je bil naporen in treba je bilo počasi misliti na spanje, saj smo vedeli, da nas naslednji dan čakajo nove pustolovščine. 

HAUBIVERSUM, WHISKY, MAK IN BAZENI – 23.2.2015 – Jutro me je zbudilo zgodaj. Odšel sem skozi Scheibbs do Römerbrücke. Ali so ga res zgradili Rimljani se mi ni niti najmanj sanjalo. Sem pa po drugi strani zaman iskal kakšno razpoko v njegovih obokih, ki bi kazala na to, da bo počasi razpadel. Nič. Tudi prav. 
Haubiversum
Vrnil sem se do avtodoma, Maja se je pritoževala, da še vedno prezgodaj, celo ura, ki si jo je naravnala za bujenje ob rani uri še ni zvonila. Vseeno so dekleta počasi vstala in odpeljali smo se proti Petzenkirchnu, vmes naredili postanek za obnavljanje zalog, nato pa parkirali na znanem mestu pred Haubiversumom. 
Priprava testa
Po zajtrku smo šli pogledat, ali je kaj novega. Pa nam je že Rudi, naš današnji vodič, povedal, da bomo slišali že znano in prav to tudi videli. Nič zato. Po filmu smo spletli svojo pletenko, jo namočili v izbran posip, opremili z zastavico in nato skozi zgodovino prišli do proizvodnih prostorov, kjer danes ustvarijo milijone kosov pekovskih izdelkov in jih zamrznjene razpošljejo daleč naokoli. 
Ročno delo
Največ v severno Italijo in južno Nemčijo pa še marsikatera druga država se znajde na seznamu. Danes je bil delovni dan in pekovski pomočniki so hiteli mesiti testo, oblikovati kajzerice, žemljice, kruh. Rudi nam je razlagal marsikaj, vmes povedal tudi kaj nekoliko bolj smešnega, mi pa smo mu z veseljem prisluhnili. 
Kifeljci iz zraka
Seveda je bila kmalu na vrsti tudi pokušina različnih vrst kruha, na koncu, ob laboratoriju, kjer poskušajo najti nove recepte in oblike peciva, ki bi šle še bolje v promet, pa tudi sladkih dobrot. Danes smo bili na tem vodenju edini gostje, zato smo dobili kar dvojno porcijo sladkorja. In ga z veseljem pojedli. Le Ajda se ga je nekoliko branila. 
Kruh
Nazaj grede smo šli virtualno skozi življenje povprečne žemljice, nato pa za konec dobili svoje pletenke, pečene in slastne. Kaj bi ne bile, če smo jih oblikovali sami. Po vodenju sem jo mahnil do dveh bližnjih škatlic, ko pa je Maja povedala, da še ne gremo, sem vzel skiro in se odpravil na redosled škatlic istega lastnika, ki me je na koncu v krogu pripeljal nazaj. 
Degustacija
Zašpilil sem klobaso, kot bi lahko rekel. Med tem je nastalo vse, kar smo potrebovali za dobro kosilo, čas tega pa smo premaknili na kasneje, saj smo morali že malo pohiteti, da ujamemo vodenje po avstrijski destilarni whiskyja. Sprva sem ob predvidenih kilometrih samo zamahnil z roko.  
Dekleta
Pa me je streznila cesta, saj nas je navigacije peljala skoraj čez drn in strn po eni od lokalnih cest, nekje tako ozki, da bi se le težko s kom srečal. Vodenje smo ujeli, si ogledali film in predvsem od prijazne vodičke izvedeli, kako je pred dvajset leti do tega projekta sploh prišlo. 
Voda življenja
Videli smo eno od skladišč sodov z vodo življenja, kar naj bi whisky bil, se ustavili na pokušini, kjer sva z Majo povohala in pokusila njihov najboljši izdelek ter čokoladni liker, nato pa iz trgovine odšli praznih rok. So bile cene daleč previsoke za naš okus. Ali pa zgolj še vedno prisegamo predvsem na dobro znane škotske znamke. Naj si vsak misli svoje. 
Različne vrste
Za konec smo smeli prav na hitro stopiti še v žganjekuho, tik ob kotle, v katerih poteka destilacija. Je bilo kar vroče, saj je kuhanje ravno potekalo. Ob hoji do avtodoma, ki je tokrat stal kar na mestu za avtobus, smo pomahali še lastniku destilarne, nato pa odpeljali naprej proti severu. 
Kateri je boljši?
Do muzeja maka niti ni bilo daleč. Postavila ga je ena od družin, ki se v tem okolišu ukvarja z makom, ga goji, predeluje, prodaja. Domiselni izdelki so nas kar presenetili. Spet je bil najprej na vrsti film in sicer v dveh delih, nato smo se sprehodili po razstavi. Na stenah so bili mlinčki za mak izpred ohoho let, ogromna glavica maka, v katero si lahko stopil, razni dokumenti, primeri uporabe in zlorabe. 
Destilarna
Na koncu smo dobili vsak svoje pecivo, makovo seveda, prav takšno, kot smo ga prej videli na filmu. Nato pa oboroženi še z dvema vrečkama makovih semen in hladno stiskanim makovim oljem pomahali najmlajšemu članu družine, ki nas je danes sprejel, ter odpeljali proti Zwettlu. 
Mlinčki za mak
Postanek na počivališču za avtodome na naši poti je pokazal, da pozimi res ne deluje. Vse je bilo namreč zasneženo. Pa vendarle sem naredil gaz do oskrbne postaje, nato pa smo že peljali naprej. Zwettlbad, kopališče s savnami. Brez težav smo našli pot, parkirali in se lotili kosila, ki nas je tako dolgo čakalo. In mi njega seveda. Kdo je bil bolj nestrpen se ve. 
Mak tako in drugače
Polnih želodčkov smo z Majo in Živo odšli do vhoda, se preoblekli in izbrali omarice, katerih številke so nam bile najbolj všeč. Nato pa bolj ali manj ostali na ležalnikih nad bazeni, kjer smo prebirali vsak svoje čtivo. Dokler ni Živa odšla pod tuš in do Ajde v avtodom, midva pa v savne. Tam gneče res ni bilo, bila sva skoraj sama. 
Zwettlbad
Bio savna, finska savna, soba z dišavami in lučkami. Ter vmes ohlajanje in počivanje, kot je seveda treba. Malo pred deveto je kopališki mojster z odpiranjem savn in zračenjem dal vedeti, da je bilo zabave zadosti, pobrala sva šila in kopita, se odšla stuširat, spakirala stvari in nato pridružila dekletom v avtodomu. 
Znanka?
Ravno sta bili sredi igre Kviz, katero pa sta kmalu zaključili, tudi midva sva jima počasi sledila v posteljo. 

ZWETTL, SONNENTOR, PIVOVARNA – 24.2.2015 – Dopoldan je bil prost, zato sem že zjutraj odpeketal na sprehod po Zwettlu in okolici. Najprej sem na pohodniški poti naletel na dela, z gradbenimi stroji so podirali cela pobočja in komaj sem prišel mimo. Nato pa jo mahal do vasice Gradnitz in nazaj. 
Znamenje
Vmes sem seveda iskal bolje ali slabše skrite škatlice. In ob tem, ko sem bingljal deset metrov visoko v smreki, po nesreči zadel očala. Ta so seveda odletela nekam navzdol, kam, bi z njimi seveda dobro videl, brez pa ... Po neuspešnem iskanju pod drevesom sem splezal še enkrat nekaj vej višje in očala zagledal na košati veji. 
Razgled z visokega mesta
S tresenjem mi jih je uspelo sklatiti na tla in kdo bi si mislil, spregledal sem. Ko sem po obisku vrste zanimivih lokacij, tudi bolj močvirne narave, prišel nazaj v Zwettl, je že rosilo. Kislo vreme je ostalo tudi naprej čez dan. Z dekleti smo se s parkirišča vzpeli po pokritih stopnicah do centra mesta. 
Gradnitz
Šli smo mimo kužnega znamenja do župnijske cerkve, pokukali vanjo, nato pa na mostu z Janezom Nepomukom obrnili. Pri fontani na mestnem trgu, njen načrt je zrisal sloviti arhitekt Hundertwasser, smo ugotovili, da je že nujno potrebna vzdrževalnih del. Smo se kar nekoliko hudovali, da tega nihče ne opazi. 
Gremo na sprehod ...
Maja in Živa sta imeli sprehoda zadosti, odšli sta v avtodom pripravljat kosilo, midva z Ajdo pa sva jo še nekaj časa mahala naokoli. Najprej naju je od točke do točke po mestu vodil program Wherigo, nato pa sva bolj ali manj zanimive točke iskala tudi sama in sicer so nama bile glavno vodilo seveda škatlice. 
Sv. Florijan
Obšla sva mesto in se nato v dežju vračala mimo cerkvice nad kopališčem. Kosilo je čakalo, pojedli smo, nato pa sem ugotovil, da se je za vodenje pri našem naslednjem cilju dobro napovedati. Eno uro pred začetkom. Poklical sem in na srečo izvedel, da ni nobenih težav in smo dobrodošli.  
Deževni Zwettl
Odpeljali smo proti Sprögnitzu, kjer je sedež družbe Sonnentor. Po kratkem pogledu v trgovino nas je že prevzela vodička, ki nam je najprej natrosila nekaj osnovnih podatkov o družbi, nato pa povabila v Teeater. Dobesedno tako. Toda še preden smo poskusili pomladanski čaj in s polnimi pestmi piškotov in bombonov začeli z gledanjem filma, smo v vitrini zagledali izdelke z nalepkami v različnih jezikih. Tudi slovenskem.
Kužno znamenje na mestnem trgu
Ko je vodička to opazila, navdušenju ni bilo videti konca. Njen sin se je namreč poročil s Slovenko, sedaj živita na Dunaju, pred letom dni je bila na poroki v Ljubljani. Ko smo že zasedli vsak svoje mesto pred platnom, je vsem obiskovalcem navdušeno povedala, da zadaj sedi tudi slovenska družina in seveda znova vse o poroki. 
Hundertwasserjev vodnjak
Taklemamo. Nenapovedano smo postali prava atrakcija. Pogledali smo si film, si vmes v usta basali bombone in po koncu gibljivih sličic o nastanku in filozofiji družbe odšli v skladišče. Tega ravno povečujejo, dišave tam so prav nore. Za vsako bolezen rož'ca raste, je rekla že Pehta in tudi Sonenntor nekako povzema to njeno mišljenje. 
Farna cerkev
Veliki žaklji, škatle, zavoji, vreče. Znotraj pa rožice iz domačega vrta in najbolj divje eksotične začimbe. Vse seveda bio, preverjeno v več laboratorijih, v firmi in zunaj nje. Mi tega seveda nismo mogli ugotoviti, enostavno smo morali zaupati strokovnjakom. Vedeli pa smo, da diši presneto intenzivno. Zato opozorilo vodičke, da kakšna nežna duša lahko pobegne, če bi bilo premočno, ni bilo iz trte izvito. 
Lekarna v Sonnentorju
Ko smo videli še obrate, kjer pretežno ročno pakirajo čajčke, kakav in druge dobrote ter izvedeli, da je to zaradi čuta za socialo lastnika družbe, ki raje dobiček deli z delavci kot japonskimi roboti, smo se mimo starodavne lekarne odpravili v trgovino. Seveda smo darilcu, ki ga je dobil vsakdo, morali dodati v košarico še nekaj dobrot iz trgovskih polic.  
Slika lastnika in njegova filozofija
Po zaključku nakupovanj smo odšli v avtodom in se odpeljali nazaj proti Zwettlu. Skok v lokalni Lidl za dopolnitev zalog in že smo parkirali na znanem parkirišču v bližini pivovarne. Med tem, ko deklet ni bilo več možno spraviti v gibanje, sem sam odšel na sprehod po mestu. 
Angelček
Reševanje točk večstopenjskega zaklada ob največjih mestnih znamenitostih mi je šlo kar dobro in kot bi mignil sem bil naokoli, poiskal še škatlico v bližini odprtega drsališča, nato pa dekleta priganjal. Čas je bil za ogled pivovarne. Po nekaj firbcanja v trgovinici nas je vodička popeljala najprej v njihovo skladišče, nato pa še v samo pivovarno. 
Pivovarna Zwettl
Zanimiva predstavitev, najprej seveda o samem varjenju piva, sestavinah, nato pa o končnih polnitvah iz ogromnih cistern. Vanjo je bil vključen tudi robot za prestavljanje zabojev. Res je bil videti kot kreatura iz znanstveno fantastičnega filma, pa obrazložitev postopka pakiranja, umivanja, 3D film, je bilo kar zanimivo. 
Robot
Sledilo je seveda tisto, kar nas je večino privabilo. Pokušina piva. Karkoli in kolikor si želel. Z eno izjemo. Posebno močno temno pivo smo dobili le za pokusit. Dober štamperle. No ja, kaj bi to, saj je bilo ostalega zadosti. Zwickl, nefiltrirano pivo, temno, bio in na koncu še njihovo premium Saphir pivo, ni da ni. 
Polnilnica
Vmes se je seveda odprla še trgovina, čaj iz hmelja je bil v košarici bolj za pokušino, krigla bo služila seveda dosti bolj. Dobili smo še vsak svoj veliki sendvič v lepinji, nato pa se počasi odmajali proti avtodomu. Da bi se danes kam prestavljali je odpadlo, popadali smo v posteljo in kmalu smo bili zgolj še v nekem sanjskem svetu. 
Na zdravje!

BLOKHEIDE IN SOLE FELSEN BAD GMÜND – 25.2.2015 – Zjutraj sem kot običajno skočil pokonci in se čez stari del mesta odpravil do lokalne bolnišnice. Pa nisem bil nič bolan, le tematsko povezana škatlica z zanimivim imenom »iz ljubezni do ...« me je pritegnila. 
Močvirje
Zjutraj nas je čakala vožnja do Gmünda, torej ne prav daleč, ravno toliko, da smo se prestavili. Parkiral sem pred Sole Felsen Bad, termami, ki so res nekaj posebnega. Toda preden smo se odpravili do njih, sem se zapodil v gozd. Sledil sem škatlicam, eni za drugo in bil vedno bolj navdušen. 
Ostanki
Tako nad njihovo domiselnostjo kot pokrajino. Veliki kosi granita, celi balvani, so razmetani vse naokoli, kot bi se nekdo igral z njimi. Včasih je kje kakšen povsem sam, drugje jih je več na kupu, tako da je možno pod njimi najti kakšno naravno okno ali celo prehod. Ker so bolj ali manj poraščeni z mahom, delujejo prav skrivnostno čarobno. 
Presenečenje
Pa tudi škatlice so večinoma nekaj posebnega. Excalibur, povsem okrašena novoletna smrekica, morski pes sredi močvirja, zahvala postavljavcem slike na križišču poti, ruska vojaška škatla, jägermeister. Hoje je bilo sicer kar nekaj, večinoma po utrjenih poteh, nekaj malega po močvirju. 
Balvani
Predvsem do skoraj zadnje škatle. Hiške kukavice. Ki je žal ni bilo doma. Tako sem le pustil sporočilo, da sem bil na obisku in odšel naprej. Preverjal sem še vijake na podhodu in našel domiselno kantico za nafto na bencinski črpalki, nato pa hitel do deklet. Že prej je bilo predvideno, da bosta to dopoldne izkoristili predvsem za učenje. 
Granit in les
Počitnice bodo hitro mimo, šola pa je menda še vedno resna stvar. Seveda to ni bila njuna najljubša zabava, zato sem bil kar vesel, da me med prerekanjem ni bilo »doma«. Maja je pripravila kosilo, po njem pa smo zagrabili stvari, ki jih potrebujemo v termah in odšli do vhoda. 
Koliko je ura?
Pretirane gneče ni bilo, našli smo proste ležalnike in se najprej zatopili v branje. Nato pa seveda raziskali tudi bazene. Zunanji je bil videti, kot da potrebuje že nekaj obnove, brbotalčki so bili tako veliki kot bazen kakšnega manjšega kopališča. Vsake toliko smo se zavrteli na divji reki, zabave je bilo zadosti. 
Kdo rabi gorivo?
Z Majo sva šla pogledati, če so savne še vedno takšne, kot sva se jih spominjala. Z nama je bila tudi Ajda, Živa pa o pretirani vročini ni želela nič slišati. Čeprav je bila tudi solna savna zanimiva, pa sta nedvomno pravi hit teh toplic gozdna savna in sedaj nova panoramska. Veliki, z eno stekleno steno, skoznjo pa pogled na borovce, jezero, gozd za njimi. 
Sole Felsen Bad
Ves čas so potekali tudi programi, v katerih so savna mojstri prepoteni množici zagotavljali še več vročine, zanimive dišave, polivanje oziroma aufguss kot pravijo tu. Vendar je bila gneča prevelika, z Majo sva se udeležila le relaksacijskega programa s pojočimi šalcami, gongi in podobnimi čudesi, ki ustvarjajo eksotične zvoke. 
Notri bazen, zunaj jezero
Zrak zunaj je bil še hladen, tako da si se po pregrevanju odlično osvežil in ohladil. Sam sem se enkrat sprehodil do jezera, v njem bi bilo možno zaplavati. Vendar se mi je dobri dve stopinji hladna voda vseeno zdela nekoliko premrzla, predvsem pa se je že znočilo in skok v temo res ni bil nekaj, kar bi me pritegnilo. 
Modrina
Med obiski savn sva šla večkrat do ležalnikov, skupaj smo zaplavali v kakšnem od bazenov, še posebej hitra reka nas je pritegnila. Dekleti sta se bazenov počasi naveličali, odšli sta pod tuš in v garderobe ter nato v avtodom. Midva sva vztrajala v savnah, uživala v pregrevanju, nato pa, ko se je bližala ura zaprtja, odšla ravno tako do garderob. 
Plavalni bazen
Danes smo se odločili, da ostanemo na parkirišču pred termami, zato prestavljanja ni bilo, zgolj skočili smo v posteljo, okoli nas je bil mir in kmalu nas je zmanjkalo. 

GMÜND, BRUCKNERS BIERWELT, GAMING – 26. 2. 2015 – Zjutraj so dekleta spet potegnila s spanjem, sam pa sem šel raziskovat gozdove naokoli. Kot bi že prejšnji dan ne imel zadosti, toda številni granitni bloki, obdani z mahom, so res nekaj, kar s svojim skrivnostnim izgledom pritegne. 
Jutro
Sprehodil sem se še po Gmündu, našel nekaj prav zanimivih škatlic, nato pa hitel nazaj, da ne bi bil kregan zaradi pozne ure. Pa je bilo seveda vse prav obratno, vstajanje, zajtrk, nato pa premik do Češke. Seveda sem navigaciji zaupal, da je nova pot, kamor me je vabila, dejansko neke vrste obvoznica. 
Vzhod
Dokler nisem dobrih 200 metrov pred ciljem prišel do podvoza z višino 3 metre. Ni mi preostalo drugega, kot da grem nazaj, vse naokoli in po cesti, znani že od prej, do trgovine v kraju Česke Velenice. Novejša trgovina znane trgovske znamke me je prijetno presenetila. 
Zaledenelo
Z Majo sva vrnila povratne steklenice, kupila nekaj piva, nato pa smo se odpeljali nazaj v Gmünd. V samem centru nisem našel nobenega prostega parkirišča, zato smo z nekaj motoviljenja prišli do velikega brezplačnega parkirišča pod mestom. Do centra se od tam lahko odpelješ kar z dvigalom. 
Skalni bloki
Sprehod po glavnem mestnem trgu, ugotovitev, da je cerkev trdno zaklenjena, kar je prava redkost v Avstriji, nato pa vrnitev do avtodoma. Videli smo, kar je bilo vredno, gremo naprej. Oziroma nazaj. V smeri Zwettla in proti jugu. Kratki postanki med vožnjo so bili nujni, malo daljši v Zwettlu za nakupe v Lidlu in točenje goriva tudi. 
Nenavadna hiška
Z vožnjo smo nadaljevali do Donave, jo preskočili čez most na elektrarni, nato pa z vožnjo nadaljevali do Scheibbsa, Gaminga in sedla nad njim. Ravno tam, kjer se odcepi cesta proti Mariazellu, ob starejši gostilni stoji Bruckners Bierwelt. Brskali smo po majhni trgovinici in čakali na vodenje, ki se je očitno tudi zaradi tega, ker smo bili tokrat edini gostje, začelo z akademsko zamudo. Nič zato.
Gmünd
Najprej smo dobili za pokušino svetlo pivo, dekleti pa sok, nato je sledil film. Seveda o zgodovini, razvoju, današnji proizvodnji. Po tem smo slišali še nekaj zanimivosti iz ust naše vodičke, ki je dekletoma prinesla druge vrste sok, midva z Majo pa sva dobila pivo s posebnim dodatkom. 
Glavni mestni trg
Namreč v pivo tik pred pitjem pomočijo vročo železno palico, kar povzroči močno penjenje, pivo pa dobi svojstven okus. Nekateri ga marajo, drugi ne, je povedala vodička. Sem se z njo strinjal. Za pokušino je bilo super, da bi pa stalno pil, pa to pivo ravno ni bilo. Maja se je takoj razgovorila o učinkih piva v primeru prehlada, sam pa sem samo kimal. 
Zanimiv smerokaz
Pivo je pravo zdravilo, itak. Sledil je sprehod skozi malo pivovarno, nato pa še pokušina nove vrste piva, dekleti sta dobili tretjo vrsto soka. Prav prijetno je bilo. Seveda je bilo novo brskanje po trgovini nujno, potem pa smo jo mahnili proti avtodomu. Vmes sva z Majo v bližnji kapelici odkrila še škatlico, nato pa premaknila naše mobilno domovanje nekaj kilometrov nazaj v Gaming. 
Bruckners Bierwelt
Tam sva parkirala na znanem mestu za lokalno šolo. Maja je dobila čas, da naredi kosilo, sam pa sem noge pretegnil med sprehodom do železniške postaje, ki je kar visoko nad hišami. Po kratkem postanku ob kartuziji sem našel še dvoje razgledišč v bližini, predvsem drugo je bilo zanimivo, s senčnico. Le dostop je bil malo bolj delikaten. 
Pivo in žareče železo
No, nihče me ni preganjal, ko sem se mimo hiše ob cesti vračal nazaj proti centru kraja, zavil še do žabjega ribnika, nato pa se pridružil dekletom pri jedi. Po njej je Živa sklenila, da ostane v avtodomu, mi z Majo in Ajdo pa smo odšli proti bazenu in savnam, ki so narejene dejansko v sklopu šolskega poslopja. Le da delujejo zgolj v popoldanskem času, ko šolarji že odpeketajo domov pisati naloge. 
Varilnica
Bazen nas dejansko ni zanimal, bolj so nas pritegnile savne, še najbolj bio savna. Tam ni bilo gneče, večinoma sva bila z Majo v njej sama med tem, ko je Ajda brala na galeriji za počivanje. Pregrevanje nama je prav dobro delo, ko se je ura bližala zaprtju, pa smo se stuširali in odšli pogledat, če je Živa že zaspala. 
Pivovarna in trgovina
Ker nismo hoteli zjutraj zbujati začudenja pri otrocih, ki bodo hodili k pouku, smo se odpeljali proti Lunz am Seeju in naprej do Göstlinga an der Ybbs, tam parkirali pri termah, kjer je bilo ravno dosti prostora na že znanem mestu. Tu se je dan šele zaključeval, kopalci so odhajali, nas ni nihče motil, ko smo počasi odplavali v sanje. 
Gaming

SOLENBAD – 27.2.2015 – Meteorologi so napovedali, da bo lep dan. In seveda je bilo to treba izkoristiti, še preden se potopimo v termalne valove Solenbada. Tako sem bil zjutraj kmalu pokonci, se pretegnil, skočil v gojzarje in na drugi strani glavne ceste ujel stezico proti Steinbachbodnu. 
Razgledišče Steinbachboden
Markirana pot se je počasi vzpenjala, sprva kopna, kasneje pa vedno bolj zasnežena. Pa se nisem vznemirjal, sledil sem stopinjam izpred dni in markacijam in ni bilo težav. Ko sem prišel do osamljene koče sem domneval, da prav daleč ne more več biti. Imel sem sicer prav, toda bližnjica med dvema zavojema ceste je tu gori zahtevala že kar globoko gaženje. 
Oblačno morje
Nič zato, še malo naprej sem našel pravi odcep, ki me je pripeljal do končne točke, čudovitega razgledišča nad krajem Göstling. Užival sem, slikal, nato pa skušal še najti škatlico, ki naj bi bila tam skrita. Ni bilo lahko, čeprav je označeno, da je dosegljiva pozimi, sem jo moral izkopati izpod snega. 
Dolina
Ves snežen sem nekoliko zakril svoje sledi, se znova ustavil na razgledišču, nato pa odpeketal navzdol. Šel sem po svojih stopinjah, čeprav sem za bližnjico vedel, da se bo spet globoko udiralo. Čudodelne vode, ki tudi sredi zime vabi, nisem poskušal. Zato se tudi nisem pomladil za ne vem koliko let. 
Stoletna Tisa
Sem pa ostal zdrav in brez kakšnega prehlada. Po vrnitvi v avtodom sem priklopil agregat, z Živo pa sva odšla v trgovino sredi kraja in tam nakupila še zadnje zaloge. Naše počitnice so se iztekale, tako da prav veliko nismo potrebovali. Ura je bila blizu desete, ko smo prestopili prag bazenov. 
Sončno - senčne poti
Z Majo sva dokupila zapestnici za vstop v svet savn, dekleti sta takoj povedali, da ju pregrevanje ne zanima prav preveč. Namestili smo se na sončni terasi, v prvi vrsti, tako da smo imeli lep pogled na Göstling in okolico ter seveda zunanji bazen pod sabo. Malo smo se odpočili, nato pa odšli v zunanji bazen. 
Steinbachboden
Seveda nas je tudi tu najbolj navdušila divja reka, v hitrem krogu smo se vrteli in zabavali. Gneče ni bilo pretirane, kar je bilo še posebej razveseljivo. Z Majo sva šla pogledat tudi savne in kmalu ugotovila, da vrsta programov poteka v največji, prav tisti, ki stoji v eni od hišk za termami. 
Pogled s terase
Takoj po pregrevanju si se lahko hitro ohladil na svežem zraku, če ni bilo zadosti, pa si se lahko sprehodil tudi po snegu ali celo povaljal po njem, kar sva kasneje enkrat tudi storila. Programi so bili različni, od navadnega vrtinčenja zraka do različnih dišav, mazanja z meto in aloe vero, vitaminske bombe. 
Na ležalnikih
Najbolj zanimiv se mi je seveda zdel program, kjer si po koncu dobil kozarček piva. Na tem nisem smel manjkati in res sva se ga udeležila. Med posameznimi savnanji sva odšla do deklet, na sončni terasi brala ali pa skočila v bazen. Običajno nas je še vedno najbolj privabil zunanji bazen. 
Notranja bazena
Pa tudi v notranjem, ki je bolj namenjen plavanju, je Živa z Majino pomočjo izboljševala svojo plavalno tehniko. Ji je šlo dobro, kar je dalo dodatno navdušenje. Z Ajdo sva preizkusila tudi bazen namenjen mladini, potem pa se vrnila na teraso. Dan se je prevesil v večer, zunaj se je stemnilo. Dekleti sta se odšli oprhat in v garderobe, nato pa sta naju počakali v avtodomu. 
V kanalu hitre reke
Preden sva se tudi sama odpravila proti izhodu, sva še malo skočila v savne. Lep dan se je nadaljeval v prav tak večer, nad nami so bile zvezde, o kakšnem snegu ni bilo ne duha ne sluha. Odpeljali smo se proti kraju Hollenstein/Ybbs, našemu cilju za naslednji dan. Dobre pol ure vožnje je minilo kar hitro, postanek pri nenavadnem mostu, kjer je seveda nekdo na klasično mesto potisnil škatlico tudi. 
Rapsodija v rumenem
Pri kraju smo zavili v smeri smučišča Königsberg, klanec ni bil dolg, pa zato toliko bolj strm. Vendar je bila cesta suha, nobenega ledu ali celo snega na njej. Vedeli smo, da so parkirišča pri smučišču bodisi kratka ali pa nagnjena. Po krajšem prestavljanju smo našli mesto, na katerem smo se lepo umaknili s ceste, hkrati pa vedeli, da se nihče ne bo ponoči skotalil iz postelje.
Strupene barve
Ko sem naredil obhod po parkiriščih naokoli in videl, da bo naše še najboljše, je bil čas zgolj še za skok v posteljo. 

KÖNIGSBERG – 28.2.2015 – Zjutraj se nisem imel kam dati. Zato sem priganjal, se oblekel, pozajtrkoval, pripravil vse smuči, dobil karte za smučarijo. Dekletom je bilo to vse seveda krepko prehitro. Nekako bi rade še poležavale, nič se jim ni preveč mudilo. Tako sem se že nekajkrat zapeljal z vlečnicama 4 in 5, preden so se končno začele basati iz avtodoma. 
Oblačno jutro
Nekajkrat sem se vseeno spustil navzdol, dekleta so prišla za menoj in skupaj smo odsmučali do žičnice številka dve. Tam je šla Ajda z menoj enkrat na vlečnico, naslednjič pa sem zaman čakal, da bi mi katera delala družbo. To je sodu izbilo dno, nič več nisem čakal in smučali smo bolj ali manj vsak po svoje. Čeprav žičnic in prog ni prav veliko, se skoraj nismo videli. Smuka je bila sicer dobra, nobene gneče, smučišče dobro urejeno. 
Pred spustom
Le označene proge skoraj niso, kar pomeni, da moraš biti ob smuki čez travnik prav previden, da ne zapelješ na robu v cel sneg. Bolj hitro ali počasnejše, vsak je smučal po svoje. Ko je bil čas za kosilo sta dekleti z Majo odšli v avtodom, odpočile so si in se najedle, sam pa sem kar vztrajal na belih strminah. Lakota enostavno še ni bila zadosti huda. 
Königsberg
Potem ko sem imel enke in dvojke, na katerih sem največ smučal, že dovolj, sem odšel še do štirke, naredil tam kar nekaj zavojev, potem pa šel pogledat še do trojke, kjer so se tekme med tem končale. Pa je bilo smučišče precej razrito, smuka niti približno podobna takšni kot bi morala biti, zato sem raje odsmučal znova do dvojke in tam užival skoraj do konca. 
Na vrhu "dvojke"
Še enkrat sem šel pogledat na štirico, tam opazil dekleta, nato pa odsmučal še zadnjih nekaj zavojev, vrnil karto in odšel do avtodoma. Hitro smo imeli vse pospravljeno, sam sem še nekaj pojedel, vzdušje se je nekoliko otoplilo, že smo se peljali proti domu. Spust s Königsberga je bil kar strm, z vožnjo smo nadaljevali po znani cesti proti Göstlingu in naprej v smeri Eisenerza. 
Rjava pobočja
Seveda smo se vmes tudi nekajkrat ustavili, pri Turškem zidu, na Radstadt Höhe in ob vojaškem pokopališču pri kraju Hieflau. Pod velikim kamnolomom, katerega smo vedno nekoliko z grozo gledali ob vožnji mimo, smo naredili še en postanek, nato pa se čez sedlo začeli spuščati v smeri Trofaiacha. 
Dolina
Do avtoceste sedaj ni bilo več daleč, skladno z Majino ugotovitvijo, da je pot čez enega od nam bližnjih prelazov za sto kilometrov bližja kot vožnja čez Gradec in Maribor, smo se peljali proti Celovcu, bili dokaj razočarani nad cesto za Judenburgom, in nato zavili proti Ljubelju. Na vrhu sedla sem parkiral, pogledal dekleta, odgovor je bil jasen. 
Počitek
To noč hočemo spati doma. Prav. Peljal sem naprej proti Tržiču in domu, kamor smo pozno zvečer tudi srečno prispeli.