ponedeljek, 30. december 2013

Romanje

Saj ne rečem. Dan ni bil ne vem kaj. Oblaki so kot dobro zatesnjena pokrovka ležali nad dolino, skrivali vrhove in obetali posamezne snežinke. Pa nič zato. Je bilo lepo. Ko so se sanje uresničile. 
Pozno jutro
Vsi štirje smo stopili v korak, moja družina. Štiri smuči so drsele po snegu romarske poti, nas dvigovale, bližale nebesom. Prečili smo potoke, se čudili zapuščeni hiši, čakali kapelice. Jih kar ni hotelo biti. Hitrost nas je ločila, z Ajdo sva prva prišla do križa, prve kapele, križevega pota. Ga tudi midva potiva, je bila njena ugotovitev. Pa ni bilo tako hudo. 
Na poti
Mimo so hodili številni, danes je bilo tu pravo romanje. Hiteli so naprej, niso si vzeli časa. Midva sva postala. Večkrat. Je bilo treba pomoliti. Ne k bogovom, tem ali drugim. K sebi. Težka debela bela odeja je ležala na kapelicah, smrekah, na vsem. 
Prazni obet
Mir pred planino sedaj s svojim drdranjem moti žičnica. Ni več tiste samote, ki je nekoč vladala pod gorami. Sva se delala, da je ni, izginila naprej v gozd, se vzpenjala proti vrhu. Sem in tja naju je dvigala pot, smučišču se ni bilo možno povsem izogniti. 
Drugačnost
Hitro sva ga prečila in se zagnala v zadnji breg. Tam do vrha, meglenega križa. Postala sva pri njem za trenutek, toliko, da sva zajela sapo in pripravila smuči. Nato pa tipala proti cerkvi, ki odprtih vrat nudi zavetišče. 
Sneženi most
Sva stopila v notranjost, do jaslic, oltarja. Se ozrla v strop in proti koru. Jezila na telefon, ki ni hotel priklicati preostanka naše odprave. In se nato kar sama odpeljala navzdol. Je bila tista čokolada v avtu in domu tako zelo mamljiva, da nisva mogla čakati. 
Križ
Pa sva se še prej, ravno nekje na pol poti, morala pogovoriti z oblastjo. Je stražila prehod navzdol in nama oholo zabrusila, naj greva kar od koder sva prišla. Oblast, kaj se more. Dolg dan je bil, nešteto vprašanj, pritožb. Zato nisva zamerila. 
Zavetišče
Sedla sva v kovinsko pločevinko in z njo zašpilila današnjo klobaso. Drugače ni šlo. Pa nič zato. Saj prideva znova. Kmalu. Na romanje. 

(Žabnica – Višarje)

ponedeljek, 23. december 2013

Golčaj in Limbarska gora

Začetek je bil blaten. To na robu zime ni nič čudnega. Bolj čuden je bil klanec. Strm, da grizeš kolena. Sopihaš in se potiš. Sprašuješ, kdaj in kje se bo iztekel. Ko te preseneti mala smrekica nad najlepšimi jaslicami. Preprosto domiselnimi, povsem naravnimi, enkratnimi. 
Jaslice
Kar stal bi in gledal, toliko detajlov, toliko zgodb. Pa ni časa. Kot vedno neka notranja sila žene naprej, hoče doživeti več. Mimo spomenika noriji se prevaliva na drugo stran. Ostanki mežnarije, cerkvica. Pod nadstreškom suha klop, ravno prava za počitek. Zaslužen. Saj poti še ni konec. Ta se šele začenja. 
Golčaj
Toda prave strmine ni več. Sedaj gre bolj za valovanje. Po gozdu, travnikih, mimo kmetij. Srečanj skorajda ni. Oblaja naju samo skuštranec, skrit varno za ograjo. In pozdravi kmet, ki poriva šajtrgo gnoja. Seveda prijazno odzdraviva, nato pa že razpredava svoje misli naprej po cesti. Tej se višje, vedno bližje gori, težje izogneš. Smešno, toda včasih se tako izide. 
Srečanje
Megla je gosta. Tako zelo, da veliko romarsko cerkev skorajda prej zatipaš, kot vidiš. Seveda je trdno zapahnjena. Da ne bi kdo iz nje ušel. Ali vanjo kaj prinesel. Pa vseeno ne zadosti, da se ne bi začudila trem možakom, ki ob vhodu pridigajo. Kaj in komu ne veva. Ostanejo tiho, modre besede do naju ne sežejo. 
Megla
Še enkrat greva naokoli, nato pa ubirava znano pot navzdol. Njiva v dolinici počiva, srečanja so redka, bežna. Celo psu nisva več toliko zanimiva, da bi povzdignil svoj glas. Zanimiva sva eden drugemu. Med tem, ko dnevi minevajo in hodiva eden mimo drugega, se tu in zdaj iz zadihanih ust slišijo besede, pogovor steče. 
Pot
V gozdu najdeva bližnjico, strm graben naju kmalu vrne na markirano pot. Strehe pod nama se mokre svetijo, cerkev odbija svojo uro. Komaj preglasi hrup drvečih avtomobilov in hupajočih tovornjakov na široki cesti. Ja, začetek je bil blaten. Konec pa čisto drugačen. Velik in topel. In cedila se je po bradi. Marmelada. 
Bližnjica

(Blagovica – Golčaj – Limbarska gora)

nedelja, 15. december 2013

Baba

Nekateri imajo večer. Drugi jutro. Nam je zgodnje neprimerno bolj domače. Ko se tema že trese, čuti svoj konec. Čaka, kdaj bo izza grebena prišla rdečina, se razlila svetloba. Žarki bodo popili njene zadnje ostanke, skrite v globokih dolinah. Začelo se bo prebujati življenje, poljub ga bo otel bodečega trnja in dolgega spanca. 
Prebujanje
Luči so tipale po gozdni cesti. Nad ovinkom ni šlo več. Avto smo porinili na parkirišče, zagrabili opremo. Ušel sem. Vedel, da sem počasen, težko bo slediti. Nekaj prednosti bo dalo čas, da zadiham. Lučki za mano sta izginjali za debli dreves, se igrali skrivalnice, bili vedno bliže. Imel sem prav. 
Vrh
Nekaj bežnih besed, nato sem že gledal postavi, ki sta izginjali v mrak. Privid. Ovinki so ostajali zadaj, vsi do zadnjega. Sopihajoč sem skušal obdržati tempo, prehiteti samega sebe. Izplaval sem iz gozda, koča na robu se je že videla. Postanek pri pozimi trdno zapahnjeni bi bil brez pomena, pobočje je čakalo.  
Sonce
Tam nekje na vzhodu, za domom in še naprej, se je začelo svetliti. Črna noč, ki je malo prej prešla v neko nedoločeno modrino, je sedaj jasno zarisala meje. Črni bregovi pod rdečim nebom, čudovit kontrast. Za Miklavža je bilo že prepozno, te piškote verjetno peče Božiček. 
Prijatelja
Kar gledal bi, če me ne bi čakal vrh, na njem prijatelja. Še nekaj posnetkov, še nekaj gibov, korakov. Nekaj jeznih misli. Čez tiste, ki tako nesrečno naluknjajo sled. Da je hoja s smučmi potem ena sama muka. Pa saj vse takšne misli odnese tisti trenutek. Ko se z vrha vidi vse. 
Smuka
Tudi sonce, ki je počasi prilezlo na rob obzorja in se prekobalilo čezenj. Nazdravili smo svoji druščini. Se smejali eden drugemu. Pomahali vsem in vsakomur in trenutek kasneje že vijugali navzdol. Nekaj uživaških zavojev, nekaj rodea, nekaj ceste in že smo bili znova pri avtu. 
Zvezda
Z eno mislijo, ki se ponavlja vedno znova in znova. Ne glede na to kako nam je šlo, ne glede na sneg, ne glede na vse. Bilo je fajn. 

(ovinek nad Ravnami – Dovška Baba)

sobota, 14. december 2013

Kriminalka

Bila sva dva. Noč naju je skrivala, ko sva se plazila mimo hiš. Le osamljeni lajež je izdajal, da naju je zavohal pes. Že sva se zlivala z drevjem, izginila vsem izpred oči, se počutila varna. 
Gozd
Dve lučki sta trepetaje risali sled po kolovozni poti, osvetlili z mahom poraščene skale, požgečkali smreko, jelko, gaber. Plazila sva se naprej, iskala komaj opazna mesta, puščala oznake. 
Pot v pekel
Dan naju je prehitel, mežikala sva v megleno svetlobo, vidna sled je kazala prehode. Spustila sva se v pekel in dvignila v nebesa. Kje sva se zadržala dlje, je vseeno. Povsod sva bila obiska vesela in neki nevidni duhovi so bili veseli naju. 
Ušla sva megli
Dvigovala sva se, hrepenela po modrem nebu, žgečkanju sončnih žarkov. Nežni toploti, ki jo komaj začutiš, ko te poboža. In še kako dobro veš, da je zadnji dih pojemanja jeseni, zima prihaja. 
Sončna pot
Megleno morje je zalivalo nižine, videle so se le posamezne čeri. Izplavala sva, se dvigala še višje. Belina se je zaganjala za nama, čutila sva njene blodne roke, ki so segale in naju skušale ujeti. Ušla sva mimo nevidne zapornice, nikogar ni bilo več, da bi jo stražil. 
Krim
Pred nama je bil ostanek nečesa, kar je minilo. Sledove počasi briše čas, vedno manj jih je. Pogledala sva okoli, nato pa splezala na drevo. Mogočna krošnja je skrila dvoje duš, nudila boljši pogled. 
Čeri
Videla sva vse in vsakogar. Dokončala nalogo. In zadovoljno nazdravila na vrhu. Uspehom, ki so bili, vesela za tiste, ki še pridejo. Dosegla sva svoj Olimp, šla pogledat na drugo stran in se nato tiho plazila navzdol. Megla naju je objela, še bolj močno, še bolj tesno. Cerkvica je bila zgolj privid, bežno je zdrsnil mimo naju. 
Privid
Že trenutek kasneje nisva vedela, ali ni bil vse skupaj samo sen. Smrekica v gozdu je bila okrašena minljivo. Enostavno lepo. Beli okraski na koncu vejic so čakali, da skozi meglo posveti sonce. Takrat bi zažareli, zgolj za trenutek, potem pa bi jih topli dih zabrisal za vedno. 
Srečno

(Podpeč – Krim)

nedelja, 1. december 2013

Omreženi

Treba je bilo začeti. Kot vedno nekje. Čas je bil pravi. Zato smo sklenili, da se pustimo omrežiti. Svetloba lučk je odsevala na belih kristalih, smuči so prvič drsele po poseki, skozi gozd. Pot je bila dobro znana, vsak zavoj, naklon, prelom. 
Luč
Na planini smo postali, se ozrli proti dolini. Nekje za obzorjem se je kazala jutranja zarja, rdečica se ji je risala na lica. Vse je še spalo, nismo hoteli motiti. Tiho smo stopili mimo koče, nadaljevali, sledi predhodnikov so bile dober vodnik. Hotel sem iti v korak, se zaganjal, hitel. Končno priznal, da razlike ostajajo. 
Jutro se prebuja
Kot se izgovori vedno najdejo. Pospravljanje obleke, lovljenje minljivega. Za nekaj prepotrebnega kisika, trenutek oddiha. Že sem hitel naprej, prijatelja sem videl spredaj, nisem hotel, da čakata. Svetloba je zarisala sence, dan se je naredil. Vršaci na drugi strani doline so pozdravljali obsijani. 
Pot  je pred mano
Znani obrisi so me razveselili, kazali, da se breg kmalu izteče. Vrtača, stara znanka. Smerokazi, ki poleti vabijo skoraj na vse strani neba. Najvišja točka. Nasmeh. Pogled čez rob. Tja dol, na planino, ki se počasi prebuja. 
Sence
Prešerna radost nas je zajela, vrteli smo se, obračali objektive vse naokoli, si podajali domača zvarka, ocenjevali, kateri je boljši. Da bi na koncu za zmagovalca razglasili oba. Oprema je bila pripravljena, prvi zavoji, previdni, tipajoči. Nove smuči so drsele, rezale v sneg. Iskal sem znano smer, prijatelja sta vijugala bolj desno. 
Na vrhu
Na sedlu pod strmino so se naše smučine znova zlile. Nasmejani smo lovili užitke, odbrzeli mimo koče in na uravnavi nekoliko nižje razmišljali kam. Kot malo prej smo znova zavili vsak na svoje. Da bi se nižje, pod poseko, srečali. Naše poti so bile življenje. Polno ločitev in radosti ob novih snidenjih. 
Iz senc se dviga veselje
Zavoji skozi gozd, snežna odeja bolj poprh kot znanilka prihajajoče zime. Krst smuči, obred, ki vedno pride. Prej ali slej. Nasmejani smo bili znova na začetku. Ali koncu. Stvar pogleda, neke samo svoje odločitve. Znotraj cikla. Svojega življenja. 
Prelivanje
(Spomenik – Mrežce)

sobota, 30. november 2013

Planina

Poletje ostaja zgolj neki davni spomin. Toplota, ki smo jo preko toplega peska na morski obali srkali vase, se je umaknila hladu, okoli vogalov se potuhnjeno plazi megla, listje pod nogami šumi. 
Potok
To je čas, ko čakaš, kdaj bodo začele skozi gole veje naletavati prve snežinke. Nežne princeske čarobnih oblik. Objete bodo prinesle hlad, ujele poskočni potok v ledeni oklep. Samotni koraki skozi sotesko so prinesli besede, drdrale so vedno bolj oddaljeno, mlinsko kolo pri starem malnu je stalo. 
Upanje
Gosaka sta jezno sikala, tu je njuna Betajnova, tu bosta ostala. Saj ju nihče ne podi. Izprosila sva si prehod, nadaljevala proti Lintvernu. Pobožala sva nežno preprogo iz mahu, voda je počasi polzela po njej, jo močila, čakala. V votlini je klokotalo, za rešetko je moral biti zaprt zmaj. Zaprmej. 
Brv
Morda sta se nekoč ruvala z Ajdovsko deklico. Vsak je pustil svoje sledi v času, spominjajo na dni, preden so velikani odšli. Ubirala sva korake, lovila vdihe, gledala daleč. Strmina je popuščala, bila sva blizu. Med drevesnimi debli so se že kazali deli stolpa, ki na vrhu porine pogled čez rob, da lahko zajadra daleč. 
Ujetnica
Šla sva mimo, iskala skrivna znamenja, opise prijateljev. Nato pa se le dvignila visoko, še višje. Med snežinkami, ki so priplesale od nekje tam, sva lovila utrinke, sama, izgubljena, znova najdena. Čeprav se je iz dimnika toplo kadilo, se nama je začelo muditi. Kar naenkrat, brez posebnega razloga. 
Odsevi
Spuščala sva se navzdol, izbirala pot, po navdihu. Snežink je bilo vedno več, zima res prihaja. Klopca je za utrujene, v mrazu ni bila nič vabljiva. Na križu ob poti je trpel poznani obraz, spominjal in opominjal. Betajnova je bila vedno bližje, megleno morje je bilo nad nama, potopila sva se globoko, čisto vase. 
Ajdovska deklica
Travniki so naju prijazno odložili na izhodišču, še zadnjič sva pogledala navzgor, videla nisva nič. Ne blizu, ne daleč, prav je tako. Spomin je ostajal zgolj nama. 

(Betajnova – Planina)

petek, 1. november 2013

Kostanj in mošt

ODHOD – 25.10.2013 – Odhod nam je tokrat krojila Živina šola. Učitelji so se odločili, da otroci šole ne bodo pozabili v tednu počitnic zgolj, če jih v petek pred njimi razveselijo s šolsko obveznostjo. Ker pa so posumili, da zna takšna odločitev prinesti množične proteste ali celo prave izgrede, so vse skupaj zavili v celofan športnega dne. 
Wolfsberg
No ja, saj niti ne vem, če bi tudi sicer odrinili kaj prej kot ob pol desetih zvečer. Ovinki čez Jezersko so dekleta zadosti uspavali, da so brez težav zaspale. Mladina je spala vse do cilja, Majo pa sem pred Velikovcem zbudil, da je na šipo napopala vinjeto. Avtocesta je bila dolgočasna. Še dobro, da je Maja ob izvozu za Wolfsberg povprašala, če ne gremo tukaj ven tudi mi. Uf, seveda. 
Lokalno pokopališče

Zavoj in že sem odvijugal do počivališča za avtodome, kjer me je tam nekje okoli polnoči zelo kmalu zmanjkalo. 

NAD DREVESI, MAUTERN, - 26.10.2013 – Jutro me je ujelo, ko sem z občutkom kakšnega nerodnega vandala brskal okoli avtobusne postaje in telefonske govorilnice. Dokler nisem umazanih prstov obupal in se šel zaupat stotniji vaških mrtvecev na lokalno pokopališče. Solze mi je obrisala na koncu še Maja in nekoliko potolažen sem odpeljal proti vasici Rachau v bližini Knittelfelda. 
Kapelica pri kraju Rachau
Parkirali smo in med tem, ko je Maja pripravljala zajtrk sva z Živo skočila v gozd. Saj je prav tako. Sva bila že na nemško govorečem območju in tukaj pravijo enostavno – bis bald in Wald. Pa naj bo. Po zajtrku smo jo mahnili proti poti Wipfelwander ali po naše poti nad krošnjami dreves. 
Začetek učne poti
Toda preden smo prišli do nje, nas je čakala učna pot, obogatena z zabavnimi igrami za celo družino. Metali smo obroče, lovili ravnotežje na gurtni, splezali na stol za velikane, metali storže v luknje. Odpirali so se nam čudoviti sončni pogledi na travnike in pisane jesenske gozdove nad uravnavo pri kraju Rachau. 
Kraljica prstanov
Sem in tja se je našla še kakšna goba, čebele so nabirale med. Dolgo leseno stopnišče je bilo primerno za štetje korakov, če seveda obvladaš tudi števila nad sto. Vsaj mislim, da jih je bilo toliko in dokaj čez. Tolkli smo po lesu, različne odmeve sem zaznal celo sam, sicer povsem brez posluha. 
Liliputanci
Za trenutek smo se še prelevili v gozdne može (in dekleta seveda), nato pa že stopali na visoko pot. Vzpenjali smo se in hodili deset in več metrov nad tlemi. Razgledni stolpi so zahtevali počitek, predvsem seveda tisti, namenjen zaljubljencem. Da se ga celo najeti in potem malicaš visoko nad drevesi. 
Pot nad drevesnimi krošnjami
To, da se tisti spodaj jezijo, ker na stolp ne morejo, je postranski problem. Razen, da sem in tja verjetno prileti mimo ušes kakšen češarek. Zabavno, ni kaj. Dekleta so odigrala partijo na priročnem kegljišču, kdo je zmagal ne vem. Je bila pa borba huda. Ustavili smo se še na visokem razgledišču, dobrih 40 metrov nad tlemi. Ni za vrtoglave. 
Stolp zaljubljencev
Zakaj se mi na takšnih mestih vedno postavlja vprašanje, če ni kakšen izmed delavcev ob gradnji ključne matice malo premalo zavil? Na vrhu tobogana se je pokazala sprememba. Dekleti sta z dvignjenim nosom stopali navzdol po stopnicah, midva z Majo pa sva vriskala na zaviti drči. Zabavno. 
Razgledi
Z obveznim postankom na gugalnih klopeh smo se vračali do avtodoma in peljali proti kraju Mautern. Hiter postanek pred Muro je bil ravno prav dolg, da je Maja naredila sendviče. Tako smo na parkirišču samo izskočili in sedli na žičnico, ki nas je popeljala do zanimivega živalskega vrta na pobočju hriba. 
Drča
Med vožnjo smo pod seboj opazovali bizone, jelene in volkove. Smo kar videli, kako pogledujejo navzgor z jasno izraženo mislijo – malica se pelje. Ups. Ko smo izskočili, smo si volkove pogledali z varne strani ograde, nato pa razmišljali pri naslednji ograji ali je medo tu večji od plišastega v trgovini z igračami ali ne. 
Žičnica nad krajem Mautern
Kozorogi so se mirno pasli, le stari dedec je čudno tulil in se napenjal za samico. Tu se je izkristalizirano pokazala razlika v pogledu na stvari in dogodke med moškimi in ženskami. Jest sem v tem rukanju videl paritvene priprave, Maja pa je samo zavihala nos. A ne vidiš, da se bo usrou, je zgroženo pripomnila. Saj ni kaj za dodati. 
Kuža?
Race v umetnem jezeru se niso obremenjevale z našim mimohodom, slap je tekel čez kamnito pregrado. Severnoameriški rakuni so uganjali vragolije, volkovi pa čuvali škatlico. Pa na srečo ni bila med njimi, zgolj tako blizu, da so me med iskanjem opazovali in se priliznjeno oblizovali.
Medo
Ura je bila čas, napotili smo se proti areni, kjer sta nas dva ptičeljubca dobre pol ure zabavala z razlagami o ujedah, med tem, ko so nizko nad gledalci preletavali sokoli, orel, jastreb, sove in celo krokar. Zabavno. Predvsem ko so nekateri odfrčali in ni bilo jasno, ali bodo sploh prišli nazaj. 
Slap
Menda jih morajo občasno po predstavi sklatiti s kakšnega drevesa, ker si kratko prostost malo preširoko razlagajo. Ali pa se zgolj ustrašijo kakšnega navdušenega štirinožca in njegovega mahanja z repom. Slabe izkušnje iz preteklosti, verjetno. Posamezni preleti nad gledalci so bili res nizki, tako da bi kdo s prehitrim vstajanjem tiča verjetno sesul. 
Sokol
Ali pa obratno, odvisno od velikosti. Jastreb je bil namreč videti prav grozljiv. Ko je bilo predstave konec, smo se preselili na igrišče. Nadvse domiselno. Vozili smo se na malih vozičkih po žičnici in se vrteli v nekakšni lupinici. Drugo deklet ni zanimalo, čeprav so bili predvsem čolnički, s katerimi si skočil čez skakalnico, videti dobra zabava. 
Orel
Sploh ko se je po zaletišču spustil kakšen dedec in je pljusk skoraj povzročil udarni val in razrušil dolino pod nami. Z žičnico smo se odpeljali nazaj do parkirišča, nato pa se s kratkim postankom na avtocestnem počivališču vračali do kraja Kammern. Tam smo parkirali prav pred muzejem, rit nam je malo štrlela na cesto, pa ne preveč. 
Zabavna luna
Pred vhodom smo morali malo počakati, nato pa smo si med tem, ko se je gospa za pultom trudila z našimi karticami, ogledali nekaj kmečkih in gozdarskih pripomočkov nekdanjih dni. Nič pretresljivega. Toda s tem ogleda še ni bilo konec. Gospa je obupala nad karticami in nam jih vrnila, nato pa nas pospremila do sosednje zgradbe. 
Kmetijski pripomočki v muzeju vasi Kammern
Spremila nas je skozi prostore in nam ob tem namignila marsikaj zanimivega o posameznih eksponatih. Prva soba je prikazovala higieno skozi čas. Po stenah so visele gate, razni umivalniki so bili na policah, na tleh pa seveda različne nočne posode in lepa priročna banja. 
Higiena skozi čas
Naslednji prostor je bil posvečen predelavi mleka, modelčki za maslo so bili seveda glavna atrakcija. Sledila je še zbirka fosilov, čas obiska se je raztegnil čez uro zapiranja. Pa se ni nihče obremenjeval zaradi tega. Pred stavbo smo si pogledali še zeliščni vrt in prejeli vabilo, da poskusimo katerega izmed jabolk, ki so ležala po tleh. 
Takšne in drugačne gate
Sorte, ki rastejo na Štajerskem. Odlične. Super. Dekleti sta potrebovali nekaj počitka, midva z Majo pa sva naredila sprehod skozi kraj do rjavečega losa nad avtocesto. Po vrnitvi v vas smo odpeljali in z nekaj obveznimi postanki pripeljali v Leoben. Pri pivovarni Gösser smo ugotovili, da so zapornice pri uvozu na parkirišče dvignjene. 
Minerali in fosili
Nikjer nobene table, čisto v redu in dovolj mirno za nas. Sam sem šel malo pofirbcat okoli, našel vhod v pivovarniški muzej. Nato pa sva šla z Ajdo do zanimive male lokomotive v bližini in nič bistveno bolj oddaljenega mostu čez Muro. Vračala sva se mimo lepo osvetljenega samostana, najstarejšega v Avstriji, kot smo izvedeli naslednji dan. Lahko noč. 

PIVOVARNIŠKI MUZEJ, GRAD OBERKAPFENBERG, BAZEN – 27.10.2013 – Ponoči se je zamenjala ura, tako da sem imel do vodenja po pivovarniškem muzeju časa več kot dovolj. 
Pod Galgenbergom
Dekleta sem pustil spati, sam pa skočil na kolo in odpeljal do Hinterberga. Zaokrožil sem okoli njega in poleg iskanja škatlic večino časa razmišljal, katera ura je prava. Naključni sprehajalec mi je, seveda ob zagotavljanju, da ima nastavljeno že novo uro, povedal povsem napačno. Šele drugi je razčistil dvome in mi dal prav. 
Megleno mesto
Vzpel sem se še pod Galgenberg in se spustil do teras ogromnega kamnoloma, nato pa že šibal počasi nazaj proti mestu. Še krog do Mure in že sem priškripal na zajtrk. Po njem smo odšli do samostanske cerkve in ugotovili, da mora biti danes tu hud dogodek, zunaj so pripravljali pult z vinom, vsi so bili nekam pražnje oblečeni. 
Najstarejši avstrijski samostan
Kasneje smo izvedeli, da ima lokalni mežnar visoki jubilej in kje bi ga bolj primerno proslavil kot s svojimi sofarani v cerkvi in pred njo. Prijazna stara vodička nas je pospremila skozi muzej. Videli smo pripomočke za pripravo piva, še iz let, ko ni bilo prave množične proizvodnje. 
Jesen
Domiselne interaktivne predstavitve so bile res zanimive, izvedeli smo marsikaj novega. O tem, zakaj so bili razni pivski festivali, kot recimo znani Oktoberfest, jeseni. Pa o pridobivanju ledu za hlajenje. Polnjenju sodčkov in kasneje flaš. Kar nevarno delo, včasih je tudi kaj razneslo ali koga dobro opeklo. 
Pa napolnimo vrček Gösserja
V zbirki kozarcev in steklenic nismo prav dolgo iskali domačih Zlatoroga in Uniona, veliko je bilo Čeških piv, Hrvaških, iz številnih držav. Zaključek vodenja se je končal za točilnim pultom, lahko smo poskušali široko Gösserjevo paleto piv in radlerjev, kolikor smo hoteli. Dobili preste in spominček. Juhej. 
Priprave za pridobivanje ledu
No ja, pretiravali s pitjem seveda nismo, čakala nas je še vožnja. Pred odhodom smo na kratko pogledali v samostansko cerkev. Mežnar je že odvriskal drugam, gostje pa z njim. Zato pretirane gneče ni bilo. S parkirišča smo zavili na avtocesto in peljali do Kapfenberga. 
Samostanska cerkev
Tam smo se ustavili pred bazeni, ob tem pa sem pogledoval proti gradu nad krajem in se hipoma odločil. Bazeni bodo počakali, gremo tja gor. Seveda je odcep ceste tik ob parkirišču. Toda preden sem to ugotovil, sem naredil krog po kraju, polnem ležečih policajev. Vzdušje se je dvignilo na višjo raven. Pretresenosti. 
Žitna krona
Končno sem pogruntal napako in že smo peljali po cesti navzgor. Ni bila pretirano široka, pa vseeno dovolj za redka srečanja. Dokler nismo zapeljali čez sedlo, potem je bila široka samo še za nas in nič več. Še pešec z nekoliko debelejšim trebuhom bi moral vamp obesiti nad praznino, da bi šlo.
Grad Kapfenberg
Sem kar švical, Maja, zlobna kot je, pa mi je šele na parkirišču povedala, da je cesta enosmerna. Sem spregledal. Kaj se more. No, nekaj sreče moram pa imeti v življenju in dobili smo zadnje odlično parkirišče ob izvozni cesti, tik pred vrati. Čisto v redu.
Preizkus teže oklepa
Da je na takšni markantni točki tudi škatlica, je bilo seveda jasno. Da pa je v bližini še avto s kar dvema nalepkama sledljivčkov, pa je bilo že nekoliko večje presenečenje. V gradu smo si najprej ogledali film o vitezu z gradu, ki je odšel v sveto vojno, križar od nog do glave. 
Alkimisti ali čarovniki?
Ko se je vrnil, se je njegova neizmerno zvesta zaročenka seveda ravno pripravljala na poroko. Pa ne z njim. Sledil je holivudski razplet, na dvoboju naslednje jutro si je vitez izvoljenko priboril nazaj tako, da je vsiljivega soseda sesekljal v tatarski zrezek. Mična gospodična mu je bila seveda (znova) zvesta in živela sta srečno in zadovoljno do konca svojih dni. 
Kapfenberg
Torej leto ali dve, dokler ni njega pobralo. Ja, zakon je nevarna reč. Mogoče bi mu kakšen alkimist znal pomagati. Vsekakor je bil naslednji del razstave posvečen prav iskanju zlata in s tem začetkom kemije. Pa to včasih ni bil le poklic, ki so ga gledali nekoliko postrani. Zadeva je bila smrtno nevarna. 
Pogled na grad z obrambnega balkona
Gospoda se je namreč bala, da bi kupi umetno narejenega zlata povzročili hudo devalvacijo vrednosti zlatih kovančkov, na katerih je temeljilo njihovo bogastvo. To bi bila presneto nerodna reč, saj so jih kovali kar sami, potrebe so bile velike. Je bilo treba vsake toliko začeti kakšno vojno, da ni bilo preveč dolgčas ali pa zgraditi nov grad, z bazenom in kupom drage služinčadi, da so bili gospa graščakova zadovoljna.
Debeli Maximilian
No, tudi če ne bi alkimistov skupaj s čarovnicami kurili na grmadah, zlata ne bi bilo, saj ga še danes v dragih laboratorjih ne znajo spraviti skupaj. Povzpeli smo se do terase, s katere je še vedno pretirano velik top grozil mestu, se razgledali, nato pa že peljali po zaviti cesti nazaj navzdol do parkirišča pri bazenih. Na vhodu so nas malce razočarali, saj že skoraj pol leta prenavljajo savne, odprli jih bodo ravno po bližnjih praznikih. 
Vhod v bazene v Kapfenbergu
No, sreča nas vseeno ni čisto zapustila. Med tem, ko je Ajda tisoč in prvič brala neko knjigo, smo z Majo in Živo zaplavali. Čofotali smo kar lep čas in ko smo ravno sklenili, da se, še preden se nam med prsti razvije plavalna kožica, zbašemo iz vode, je Maja začela kot v reklami za Stil izpred let divje nekomu mahati. 
Bazen z brbotalčki
Halo, ženska, tukaj sem jest glavni. No, na srečo je bil »samo« Beno. Seveda smo začeli ropotati in klepetati tako odločno, da se je zunaj stemnilo in začelo deževati. Pa naj še kdo reče, da to znajo samo ženske scoprati skupaj. Končno smo imeli vode res zadosti, zbasali smo se iz bazena in nato v avtodomu še malo preigravali različne možnosti. 
Veliki bazen
Tako sem, kot bi mignil, naše načrte postavil na glavo in sklenil, da se naslednji dan vrnemo v Leoben. Razstava o lobanjah je bila jutri odprta, gremo si jo pogledat. Beno še ni vedel, kako se bodo sukali. No, se bomo že zjutraj zmenili, je bil zaključek, preden sva izginila vsak v svoj avtodom. 

LOBANJE IN BAZENI V LEOBNU – 28.10.2013 – Jutro je bilo še kar, deževati je bolj ali manj nehalo.
Rdeča kapica
Po kratkem sprehodu skozi Kapfenberg sem se vrnil in izvedel že kar tradicionalno budnico. Skladno z odločitvijo, sprejeto že prejšnji večer, smo se odpeljali nazaj proti Leobnu, tam zapeljali skozi center kraja, vse do parkirišča pri bazenih. Ker smo vedeli, da bomo imeli parkiranje brezplačno, je bila to najboljša rešitev. 

Megla
Po zajtrku smo ugotovili, da iz postajice prihaja hreščeči glas Bena, ki je javljal, da počasi prihaja in ga ni treba čakati. Zato smo se po poizvedovanju pri starejši sprehajalki odpravili skozi mesto do muzejskega centra in kulturnega razstavišča. Predvsem ta nas je zanimal, saj trenutno gosti zanimivo razstavo o lobanjah in njeni vlogi v posameznih kulturah skozi čas. 
Lobanje od zarodka do odraslega človeka
Ker je tema vsaj po svoje malo grozljiva, je bila ravno prava za čas pred prihodom čarovnic. Pa tudi dekleti sta pokazali interes. Super. Presenečenje nas je čakalo na vhodu, saj nas je blagajničarka poučila, da je danes odprt tudi muzej, ki bi sicer glede na napovedi moral biti trdno zaklenjen. Še bolje. 
Lobotomija?
Toda mi gremo prvo do lobanj. Nekaj razlage o sestavi, obliki, prerez in nato cela zbirka lepo zloščenih belih kugel od zarodka pri 13 tednih do odraslega človeka. Seveda nam je šlo stalno po glavi, če so prave. Menda so bile. Prve operacije, bolj ali manj uspešne in grozljivo velik žebelj, zabit čez ostanke nesrečnika. No ja, menda šele po njegovi smrti. 
Čutara z okraski
Različne kulture so lobanje obravnavale različno. Velikokrat so jih imele za amulete ali pa so z njimi hotele strašiti sovražnike, ki so prihajali. Po drugi strani pa so lobanje svojcev in znancev okraševali na razno razne, včasih prav strašljive načine in jim izdelovali hiške. Ali jih tlačili v trebuhe lesenih morskih psov, buče. 
Rogonosec
Nekatere so uporabili za priročne čutare, okoli njih ovesili kup čeljusti vključno z bolj ali manj gnilimi zobmi. Ali jim nadeli rogove. Bogsigavedi, kaj je žena po pokopu svojega moža hotela povedati s takšno nenavadno okrasitvijo? Nekatere so poslikali, čez druge napeli kožo in oblikovali groteskne obraze. 
Poslikave
Ali jih sušili tako, da se je koža skrčila v mini obrazno igračko velikosti jajca presenečenja. Spet druge so gravirali, čeznje nalepili prave mozaike. Ali pa jih zaprli v relikviarije, trdeč, da gre za tega ali drugega svetnika. Ni treba omenjati, da se je tako lobanja kakšnega nepomembnega kmeta prodajala za čisto zlato. 
Različne kulture, različni časi
Na koncu je bil še prikaz današnjega časa in ob nekaj motorističnih jaknah s pomenljivimi našitki in darkerski opravi malo zmedene najstnice smo zaključili raziskovanje človekovega podstrešja. Čakal nas je še sprehod skozi muzejski center, ki je bil dokaj hiter. Zgodovina mesta Leoben in njegove okolice. 
Leoben v času nacizma
Morebiti zanimiva, toda nekaj razstavljenih predmetov ni bilo dovolj za prav posebej privlačno predstavitev. Nekaj o rudarjenju, oblačilih, znanih meščanih. In že smo bili znova pred vhodom. Dekleta so se po najkrajši poti odpravila nazaj do avtodoma, kosilo je bilo seveda treba pripraviti. 
Mesto rudarjev
Sam sem naredil sprehod ob Muri, na prijetnem jesenskem soncu je bilo uživaško toplo. Pogled na mesto in okoliško hribovje pa ravno pravi za skorajšnje slovo. Po kosilu smo odšli v wellnes center Azia spa Leoben. Kopališče, kot se šika. Namestili smo se na ležalnikih, gneče ni bilo pretirane. 
Kulturhalle
Ajda se je spet zatopila v knjige, z Majo in Živo pa smo šli preizkusit tobogan. Imajo sicer dva, vendar je eden odpovedal poslušnost. Pa saj smo po dveh spustih imeli dričanja skozi temni tunel dovolj. In smo se raje šli razvajat v bazen in med brbotalčke. Seveda sva šla z Majo pogledat tudi savna center. 
Mura
Pregrevanje je dobro delo, gneče pa, če nisi ravno tiščal v savno ob času programa, tudi ni bilo pretirane. Pridružil se nam je še Beno, znova sva poskusila priklicati dež. Sledilo je novo pregrevanje, gneča v savnah se je večala, padle so prve pripombe. Predvsem naju je zmotilo, da so se odločili zračiti vse finske savne na enkrat. 
Popoldansko uživanje
Nama najljubša je bila po slabi uri od najinega prihoda še kar odprta in ko sva ravno razmišljala, da bi jo zaprla sama, je to potezo naredila druga gostja. Še bolje, ne bova nič kriva, sva se nasmehnila in se ji pridružila. V bazenskem delu smo raziskali vse možne brbotalčke, se vrteli na hitri reki in se imeli čisto fajn. Ko se je počasi bližala ura zaprtja, smo odšli do avtodoma. 
Beno in družina
Kljub zagotovilu, ki ga je dobil Beno, da bomo s kartico za parkiranje lahko odpeljali brez plačila še naslednji dan, smo jo raje podurhali proti mestecu Brück an der Mur. Parkirišča v bližini mladinskega hotela pod naravovarstvenim centrom so bila sprva videti zelo neobetavno, potem pa smo ugotovili, da je ravno prava uravnava v bližini službenega uvoza na avtocesto. 

NARAVOVARSTVENI CENTER, MEDVEDJA SOTESKA, MUZEJ NA PROSTEM – 29.10.2013 - Zjutraj sem se peš odpravil do Kalvarienkirche, ki sama po sebi niti ni kaj posebnega. 
Kalvarienberg
Bolj zanimivi so trije križi na drugi strani ceste in pa pogled skozi sedaj že dokaj gole veje na Brück. Spustil sem se nazaj do avtodoma, vzel kolo in odškripal v mesto. Tam sem najprej iskal dostop do zanimive skale na obali Mure, kjer je nekdo postavil škatlico s pomenljivim imenom Alcatraz. 
Brück an der Mur
Nato pa raziskoval center kraja in se vračal do izhodišča. Beno je prespal v bližini, tudi njemu ni dalo miru ali mu bo uspelo zjutraj priti s parkinga v Leobnu. Dekleta so bila pokonci, po zajtrku smo se odpravili mimo mladinskega hotela proti naravovarstvenemu centru. Še prej smo z Majo in Ajdo raziskali dolino nekoliko naprej.
Klepetulji
Tam smo našli zanimive trim naprave in se ob prvih kapljah vrnili do centra. Ki je bil bolj ali manj čisto razočaranje. Nekaj kletk s ptiči, nekaj malega razlage o čebelarstvu, koze v ogradi. V eni od kletk smo ugledali še lisico, nato pa se med kapljami, ki so prihajale kar v valovih, vračali do avtodoma. 
Naravovarstveni center
Beno se je ustavil še na igralih, ravno za toliko časa, da smo mi malo pospravili po avtodomu, nato pa smo skupaj odpeljali proti jugu. Navigirali smo do kraja Mixnitz in nad njim parkirali na ravnem parkirišču, ki predstavlja izhodišče za Medvedjo sotesko. Ker je vreme dokaj slabo kazalo, smo se dobro oblekli in odšli na pot. Bärenschutzklamm. 
Koze se rade crkljajo
Nekje za vogalom, zanesljivo. Čeprav je v meni malo vrtal črv dvoma, saj je menda nekdo poročal o eni uri. Toliko sem vedel. Verjetno za celo pot. Toda kje je potem začetek soteske? Dež kar ni hotel ponehati, mi pa smo lezli nekam v breg. Nič čudnega, da je s pobočij tekla voda in sem in tja ustvarila prav lepe slapove. 
Na poti proti Bärenschutzklammu
Končno smo po tri četrt ure švicanja prispeli do blagajne. Dva Poljaka sta tam sedela obupano in pogledovala v nebo. Tudi nam je navdušenje splahnelo, ko smo gledali zapisane čase. Ura in pol do vrha soteske, potem pa še naokoli nazaj do blagajne in seveda avta. 
Prvi mostiči
Ko se je dež vsaj prehodno nekoliko unesel, pa smo zbrali preostanek volje in jo mahnili proti prvim lesenim mostovom. Sprva je bila pot po njih položna, ko pa smo prišli do nekakšnega zavetišča, smo zagledali, kaj nas čaka. Pot se je vzpenjala strmo preko kamnite stene, tik ob vodi oziroma nad njo. 
V soteski
Kjer je bila soteska res ozka, so previsne stene nudile naravno streho. Drugje nas je pralo, previdnost pri hoji je bila potrebna zaradi spolzke poti. Slapovi so padali v tolmune, meglice so se pasle okoli dreves. Dež se je spet okrepil, toda sedaj nam ni preostalo drugega, kot da vztrajamo. 
Voda spodaj, zgoraj, povsod!
Nepremočljiva oblačila so nam nudila zaščito, tako da hudega vseeno ni bilo. Voda nad nami, pod nami, vse okoli nas. Ko sva z Ajdo, nekoliko spredaj, kot po navadi, prišla do nove koče, sva tam počakala Majo in Živo. Znova smo počili in uživali na suhem. Nato pa se napotili naprej. 
Dekleti prihajata
Zavili smo iz soteske, pot se je uravnala. Sam sem odšel še do škatlice visoko nad vodo, nato pa jo mahal naprej do Jausenstation zum Guten Birten. Okrepčevalnice. Nekakšne planinske koče. Tu smo se okrepčali, nato pa navdušeno opazili, da je dež ponehal. Čakala nas je še vrnitev, pot se je seveda vlekla. 
Med nebom in zemljo
Beno je javil, da so še pred blagajno obrnili, za njih, sploh Milo, bi bilo vsega preveč. Razumljivo in pametno. Z Ajdo sva ušla naprej, štrikala navzdol po kolovozu, malo pred blagajno našla plezališče in zanimive jame. Potem pa že zaključila klobaso, samo še do avta je bilo treba priti. 
Jausenstation
Malo sva klepetala, pot je minevala, že sva ugledala hiše in pod njimi parkirišče. Vse mokro sva zmetala s sebe, se preoblekla in med tem, ko sem našel škatlico, sta za nama prišli še Maja in Živa. Na hitro smo nekaj pojedli, nato pa pot nadaljevali do Stübinga, kjer stoji ogromen muzej na prostem. 
Muzej na prostem
Vanj so iz vseh avstrijskih dežel prenesli hiše, cerkvice, gasilne domove, šole, celo golobnjake. Skoraj sto objektov je nanizanih po stranski dolini, razvrščenih po posameznih zveznih deželah. Med tem, ko smo raziskovali kmečke hiše, kovačije, mline, je dež občasno padal bolj, drugič manj. Prenehati pa ni hotel. 
Supermarket naših babic
Trgovina izpred davnih let, znamenja, črne kuhinje, pranje perila, bohkovi koti. Živa je ob tem pronicljivo ugotovila, da so tako ali tako vse hiše iste. Imajo streho, dnevno sobo, kuhinjo, spalnico in stranišče. Pa še prav je imela. Le vzorci so se nekoliko spreminjali. Nekatere hiše so bile že na prvi pogled bolj revne, pri drugih se je bohotila bogatija čez vse. 
Lesenjača
Večina je bila lesenih, našli pa smo tudi kamnito, seveda še posebej skrbno obdelano in okrašeno. Skoraj bi jo že lahko proglasili za podeželski dvorec. Dekleta so pohitela, da bi še ujela zadnjo uro pouka, sam pa sem si vzel čas in se proti izhodu vračal bolj počasi in zložno. 
Od hiše do hiše skozi avstrijske dežele
Ker se je te dni spremenila ura, je bilo v času zapiranja že dokaj temno, v hišah brez lastne razsvetljave pa prav mračno. Še posebej na tak oblačen in deževen dan. Možakar je počasi začel zaklepati hiške, od zgoraj navzdol, približeval se je čas zaprtja. Vrnil sem se do vhoda, kjer ni bilo nikogar več, trgovina s spominki je bila že zaprta. 
Kapela
V avtodomu smo sušili vse, kar je bilo možno, dežniki, ki smo jih imeli v muzeju, so že ob vratih opozarjali na močo zunaj. Ker nismo vedeli, kako je s parkiranjem v Reinu, smo sklenili ostati kar tukaj. Cesta ni bila pretirano prometna, le sem in tja je po progi nad parkiriščem pripeljal vlak. 
Šola

SAMOSTAN REIN, DVOREC EGGENBERG, IKEA – 30.10.2013 – Jutro. Na kolesu. Bicikliral sem proti kraju Gratwein, tam zavil v breg in sopihal mimo velike ograde z jeleni do gozdne ceste. Kolo sem prislonil na prvo drevo in se odpravil peš proti vrhu Gsollerkogla. 
Gratwein
Vzpon niti ni bil naporen, malo preden sem prišel na reber, ki pelje proti vrhu, pa sem malo nad seboj opazil dve beli prikazni. Sta bili lisici ali zgolj gozdna duhova? Žal sem zarosena očala snel le nekaj prej. Ob vrnitvi sem odškripal proti dolini, jeleni so me malo prestrašeno gledali, nato pa stekli stran. 
Pogled v smeri Gsollerkogla
Ko sem privijugal do avtodoma, vrgel nanj kolo in opravil jutranje bujenje, je Maja pripravila zajtrk, sam pa sem z Živo odšel do bližnje škatlice. Sledil je kratek premik do mesteca Rein, kjer stoji že stoletja istoimenski cistercijanski samostan. Zgornje parkirišče nam ni dišalo, zato smo se vrnili na večjega pod samostanom. 
Samostan Rein
Ajda je uveljavila jokerja, ki ga je pridobila prejšnji dan s pridno hojo po soteski in se tako obisku izognila. Živa pa se je odločila, da gre z nama z Majo pogledat za samostanske zidove. Ker je bilo do začetka vodenega ogleda še nekaj časa, smo šli najprej na sprehod po notranjih dvoriščih. 
Samostanska cerkev
Pogledali smo tudi v cerkev, ki pa je zaradi prenove oltarnega dela bolj podobna galeriji. Mene čudne face na zavesah, ki so visele ob straneh, niso prepričale. Raje sem se zazrl v nebo, strop cerkve je namreč ena sama freska s prizori iz svetopisemskega sveta. Na vodenje nas je popeljal mladi cistercijan. 
Za samostanskimi zidovi
Prvi postanek je bil na samostanskem dvorišču, od koder smo po nekaj uvodnih besedah o samem samostanu odšli v sobano Huldigungssaal, kjer so menihi nekoč častili Boga. Danes smo tam videli nekaj zgodovinskih listin in debelih knjig, predvsem pa poslušali pravo pridigo o samem redu, njegovi ustanovitvi in zgodovini samostana. 
Ko se odpre nebo
Saj je bilo kar zanimivo, sploh ko poslušaš to iz rok pravega meniha. Pa čeprav še dokaj zelenega. Na poti do knjižnice nas je prestregel pravi vodnik, ki je danes zaspal. Iz rok mladega novica je prevzel vajeti in nam v knjižnici ob razstavljenih slikah razkril nekaj simbolike svetega Bernarda, enega od prvih cistercijanskih menihov. 
Knjižnica
Prijazno nas je opozoril, da se bomo s to simboliko še srečali in je temeljna za vse samostane tega reda. No, pa bo treba še enkrat v Stično, smo si rekli. Da še tam preverimo slišano. Iz majhne čumnate z nekaj knjigami smo prišli v reprezentančno knjižnico, polno starih knjig, čudovito izdelanih detajlov, mojstrskih poslikav. 
Knjiga misalov
Dalj časa smo se zadržali pri knjigi misalov, torej mašnih molitev, kjer je bila slikica, velika komaj dobrih pet krat pet centimetrov povečana na format A4. Šele ob takšni povečavi so se videli vsi detajli, menda so malo umetnino slikali tudi s čopičem, ki je imel zgolj eno ščetino. 
Pogled s kora
Čeprav so maše verjetno izpadle precej bedno, ko je župnik skušal večino časa s povečevalnim steklom razbrati, kaj je na slikicah. Na stenah knjižnice so bile slike opatov, na sredini pa večni koledar. Z možnostjo pretvorbe med gregorijanskim in julijanskim koledarjem. 
Samostanski hodnik
Cerkev smo si ogledali s kora, nato pa po križnem hodniku prišli do Marijine kapele, kjer smo ob kopici mladih prisluhnili opoldanski molitvi menihov. Na začetku je bilo zabavno, sploh, ko so si menihi stalno slovesno popravljali dolge rokave, vstajali, se priklanjali. Potem pa je postalo že malo dolgočasno. 
Marijina kapela
Zato smo bili po četrt ure kar veseli, ko so menihi odšli na kosilo, mi pa tudi. No ja, najprej ga je bilo treba še skuhati. Kot običajno je ta (ne)prijetna dolžnost pripadla Maji, dekleti sta zraven zehali, sam pa sem odšel malo razmigat stare kosti. Mimo nekdanjega rudnika sem se vzpel do Ulrichove cerkve. 
Ulrichova cerkev
Tam sem ugotovil, da je pod njo tudi manjša jama in se nato po sprehodu skozi Rein in iskanju najboljšega razgledišča vračal do avtodoma. Po kosilu sva z Živo našla še bližnjo kapelo, nato pa smo odpeljali v smeri Gradca. Naš cilj je bil dvorec Eggenberg, del Unescove kulturne dediščine, torej dober obet, da se splača ustaviti. 
Eggenberg
Toda za to potrebuješ parkirišče. Pod samostanom jih je bilo zadosti, toda plačljivih, tako da smo parkirali malo nad njim ob cesti. Zastonj. Med sprehodom proti vhodu smo se smejali domačinom, ki so povsem zaparkirali makadamski prostor pod zidom dvorca, asfaltna parkirišča ob cesti, plačljiva seveda, pa so bila skoraj povsem prazna. Po duši Gorenjci, kaj pa drugega. 
Ribnik
Skozi park smo se sprehodili do dvorca, tam zavili proti arheološkemu muzeju. Ta je ob robu, delno pod zemljo, v sodobni stavbi, ki se kar lepo vključuje v prostor. Znotraj muzeja nas je čakalo presenečenje. Ostanki številnih obdobij od prvih sledi človeka do rimljanskega lapidarija. 
Arheološki muzej
Toda kaj je bil največji šok? Muzej bi lahko gladko zaprli, če bi vse eksponate, ki izvirajo iz območja današnje Slovenije, vrnili državi, iz katere izhajajo. No ja, pa pustimo to. Čudoviti mozaiki, nagrobniki, egipčanska mumija, mali faraončki, lep obredni voz, nakit, posode in posodice. 
Detajl mozaika
Vsega skupaj kar dosti. Vedno smo na opisnih tablicah srečevali Ptuj, Krško, celo kraje na Primorskem. Vrt planetov poleg muzeja je bil že v pripravah na zimsko spanje, rože so odcvetele, pisano listje je odpadalo, zgolj zimzelene rastline so se še ponašale z ogrinjalom. 
Obredni voz
Posamezni deli parka so posvečeni planetom, luni. Mesto za posedanje in razmišljanje. Torej čisto nič za nas. Smo raje v bližini malo maltretirali pernate živali, pave po domače, se povzpeli na razgledni kitajski griček, nato pa se odpravili v dvorec. 
Venera v parku planetov
Ker je bilo do vodenja še nekaj časa, smo odšli pogledat še preostali razstavi. Najprej smo zavili v starejši del. Razstava kovancev. Manjši, večji, srebrni, zlati. Iz vseh možnih obdobij. Študirali smo, brali, se čudili. Tistim čisto malim, ki smo jih gledali čez povečevalno steklo, da smo ujeli vse detajle, kot tudi večjim. Ki bi jih lahko skoraj namestil na kolo in odbicikliral. 
Na kitajskem stolpu
Zabavno. Stara galerija nas je po drugi strani kar malo presenetila. Imeli smo nekaj malega težav, da smo sploh ugotovili, kje je vhod. Nato pa smo ob ogledevanju slik ugotavljali, da je zbirka dejansko zelo velika. 
Zlatnikov kolikor hočeš
Med tem, ko smo si prvi del ogledali kar podrobno, smo v drugem delu zaradi časovne stiske naredili izbor in se posvetili bolj slikam, ki so nas že na prvi pogled pritegnile. Nekatere so bile zanimive same po sebi, druge pa so naslikali slikarji, ki so si prislužili svetovni sloves. 
Stara galerija
Ko bomo nekoč vzeli slikarstvo za svojo (naj)ljubšo umetnost, se mogoče še vrnemo in si vzamemo več časa. Smo obljubili za prmej, nato pa iz zadnje dvorane z vonjem po firnežu prispeli znova na čisti zrak. Odhiteli smo do blagajne, saj nismo hoteli nič zamuditi. 
Trip(ali koliko že)tih
Dekleta so bila navdušena, saj smo se lahko odločili za angleško vodičko, ki nas je poleg treh Italijank popeljala po sobanah dvorca. Mirno in dostojanstveno smo ji sledili in že takoj zavihali nos nad rusko skupino, ki se je glasno prepirala, pregovarjala in se dogovarjala, kot da so sami na celem svetu. Ja, državo imajo pa res veliko, ni kaj. 
Sprehod po sobanah dvorca
Sobane so si sledile ena za drugo, ena bolj zanimiva kot druga. Vodička nas je znala pritegniti, povedala je marsikatero pikantno podrobnost iz zgodovine, opozarjala nas je na detajle slik in posameznih delov pohištva. Tako je vse skupaj imelo zgolj dve pomanjkljivosti. Soban je bilo res veliko in naša pozornost, ki je bila na začetku še na vrhuncu, je vedno bolj kopnela. 
Velika dvorana
Poleg tega pa razen ene sobe tu ni elektrike. Ker smo bili na zadnjem vodenju, zunaj pa je postajalo vedno bolj temno, smo kakšen detajl komaj še videli, čeprav si je vodička na koncu že pomagala z baterijo. Sobe s pridihom takrat nadvse eksotične Kitajske, porcelan in vaze, čudovite štukature in freske, ki so prikazovale marsikaj. 
Detajl iz velike dvorane
V eni izmed soban nebesna znamenja. Seveda smo obiskovalci morali povedati, v katerem smo rojeni in takoj se je snop svetlobe usmeril proti pravemu. Videli smo posteljo, v kateri je (pre)spala Marija Terezija in izvedeli, da je bila tu nekoč tudi edina kraljevska poroka v tem delu Avstrije. 
Razkošje
Plesna dvorana, reprezentančne dvorane, slike nekdanjih lastnikov dvorca in številnih pomembnih osebnosti časa v katerem so živeli. Soba s krožniki po stenah. Super. Na koncu smo se vodički zahvalili za zanimivo vodenje in odstiranje zgodovine, postali še pri votlini z vodnjakom, nato pa odšli skozi park proti izhodu. 
Vodnjak
Avtodom nas je odpeljal proti še eni znamenitosti Gradca. Ikea je seveda vedno dobrodošel cilj. Parkirali smo na svojem stalnem mestu in odšli v pohištveni center. Seveda je bilo dosti firbcanja, nekaj malega se je znašlo v naši nakupovalni košari, kasneje pa smo se kot vedno ustavili še pri hot dogih. 
Hot dog in free wifi v Ikei
Ajda je bila tu sploh kuhana in pečena, ker ji je priklop na brezžični internet pomenil kup zabave. Ko smo šli nazaj do avtodoma, smo z veseljem ugotovili, da je Beno že parkiral poleg nas. Zvečer je bil seveda čas za klepet. Trgovina se je zaprla, luči so kmalu za tem pogasnili, ostali smo sami na parkirišču. 
Večerna peka kostanja
Beno je prognoziral naslednji dan odhod proti domu, torej je obljuba delala dolg. Nekaj gruntanja, nato pa smo iz boksa potegnili plinski žar, na njem začeli peči kostanj. H kostanju smo najprej degustirali mošt, ko je postalo zunaj hladno in tega ni bilo več, pa smo nadaljevali s kuhančkom. Tako se je dan prav prijetno in lepo zaključil. 
Kostanj in mošt

GRADEC, VINSKA FAKTURA – 31.10.2013 – Zjutraj je pri Benu še vse spalo, ko smo se mi že odpeljali s parkirišča proti centru Gradca. V Avstriji ta dan ni praznik, parkirnine pa nismo hoteli plačevati, zato je bilo treba najti primerno mesto za naš avtodom. Na slepo določene koordinate so se izkazale za dokaj točne, po dveh obratih sem parkiral za cesto. 
Zaklenjeno
Sam sem skočil v bližnjo trgovino, po zajtrku pa smo jo mahali proti centru mesta. Po nekaj obiskih nam Gradec ni bil več tuj. Ob Muri smo šli do mostu, preko katerega smo prišli pred Kunsthalle. Pa danes nismo imeli namena preizkušati svojega dobrega okusa, samo pogledali smo si maketo slovite in predvsem nenavadne stavbe, nato pa že pot nadaljevali v center. 
Čevelj z derezami
Tam smo ob glavnem trgu našli muzej v palači ali Museum in Palais, kjer je trenutno glavna zanimivost razstava čevljev. Prvi del postavitve je namenjen čevljem skozi čas in predvsem tudi navadam posameznih, nam vsaj malce eksotičnih, narodov. Od Laponcev, do Kitajcev, čevlji za hojo po ledu z nekakšnimi vgrajenimi derezami. 
Čevlji skozi čas
Predstavljeni ob slikah pokrajine iz katere so prikorakali. Sledila je razstava čevljev znanih ljudi, astronavtov, alpinistov, nogometašev, igralcev. In seveda nato zelo zanimiv pregled spremembe tipičnega moškega in na drugi strani ženskega čevlja skozi čas. Da se prvi skoraj ni spreminjal, drugi pa drastično, je seveda jasno. 
Da se ve, kaj je danes moderno
Na nobeni razstavi ne sme manjkati »saj ni res, pa je« in tudi na tej ni. Najbolj grozni čevlji, kar si jih lahko zamisliš, mučenje nog njihovih lastnikov in skoraj nemogoča hoja. Groza. Po stopnicah pod umetelno poslikanim nebom smo se povzpeli do štajerske zakladnice. Krona, oklepi, helebarde, ostanki umetelno izrezljanega voza. 
Štajerska krona
V posameznih sobah so bili tematsko razdeljeni predmeti, nekje glasbila, drugje učbeniški pripomočki, globusi, skrinje, cela soba. Povezani z bolj ali manj znanimi meščani ali tistimi, katerih slava je vsaj za trenutek obsijala štajersko prestolnico. Sosednja hiša je muzej mesta Gradec, tako da nam ni bilo treba daleč hoditi. 
Muzej v palači
Eksponati so predstavljeni po obdobjih, pomembni dogodki za mesto in okolico se ti pojavljajo pred očmi. Res pa nam še vedno ni jasno, zakaj je bila celotna zadeva narejena tako, da si moral slike nekaterih eksponatov obračati naokoli. Hecno. Žal seveda znova ni bilo niti časa, niti volje, da bi pregledali vse panoje, prebrali zanimive zgodbe. 
Muzej mesta Gradec
Nekaj pa smo jih le ujeli. V višjem nadstropju je bila predstavljena mračna zgodovina mesta, druga svetovna vojna, preganjanje prebivalcev, predvsem seveda tistih, nearijske rase, tudi Slovencev. Ob tem so bili na pretresljiv način predstavljeni transporti otrok, predvsem židovske narodnosti, v tujino, v Anglijo. 
Transporti otrok
Le malo se jih je vrnilo, malo njihovih staršev je preživelo holokavst. Večina jih je bila po vojni sirot. S tako žalostno predstavo pred očmi smo se odpravili proti trgu pod grajskim hribom. Tu nas je presenetila Živa, ki si je zaželela vzpona do stolpa z uro in seveda ji tega nismo mogli odreči. Saj je končno pogled na mesto z vrha res nekaj posebnega. 
Schlossbergplatz
Med potjo smo naredili še manjši piknik, potem pa mimo stolpa že stopali navzdol nazaj v mesto. Počakali smo še pri mavzoleju cesarja Ferdinanda ll., ki pa je bil zaprt, nato pa šli do muzeja Landeszeughaus. Ta je res nekaj posebnega. 
Dekleti pri stolpu
Dejansko niti ne gre za pravi muzej, temveč za deželno orožarno, ki je danes največja svetovna razstava zgodovinskega orožja. 32.000 kosov je zbranih v nekaj nadstropjih, vse od pušk, pištol, helebard, sulic, oklepov, možnarjev, bajonetov, topov, ščitov, buzdovanov, oklepov za konja, čelad. Prav noro je videti toliko orožja na enem mestu. 
Orožarna
Sprehajali smo se skozi nadstropja, sam sem prisluhnil še vodiču, ki je dvema Američanoma razlagal o posebnostih in značilnostih posameznih delov zbirke. Nadvse zanimivo. Dekleta so se seveda te železne šare naveličala prej kot jaz, zato so me že čakala, ko sem prikorakal navzdol.
Samokresi, oklepi, vsega za celo armado
Skupaj smo skozi mesto odšli do avtodoma, nato pa odpeljali iz Gradca, smer Slovenija. Toda ne še povsem, sklenili smo se ustaviti pri Vinski fakturi ob mestu Ehrenhausen. Brez težav smo našli pot do tja, parkirali in le malo za nami opazili Bena. Čeprav je sprva obetal zgodnji odhod proti domu, se je zamudil pri nakupovanju in tako smo bili znova skupaj. 

Vespa
Majino kuhanje smo prestavili, ko so nam na vhodu v razstavni prostor pojasnili, da je na predvečer praznika degustacijski del odprt krajši čas. Bena smo ujeli pred ogledom filma, nato pa odšli na že znani vrtiljak okusov. Bučna semena, kisi, čokolade, žganjice, medi različnih okusov, barv in vonjev. 
Barve, vonji, okusi
Seveda smo na koncu začeli že vse skupaj mešati, bilo je prav zabavno. V prodajalni, ki seveda logično sledi razstavi, je Beno mlado Štajerko povsem zmedel. Kar niti ni bilo težko, saj se ji o vinih ni sanjalo skoraj nič. Za prodajalno vina je bila vsekakor povsem neprimerna. Poskusili smo še nekaj pršuta, nato pa se je Beno poslovil, odhajali so proti domu. 
Žganja
Sam sem odšel za Majo, ki nas je kot po navadi razvajala z dobrotami. Po jedi, ki je bila dejansko nekje med kosilom in večerjo pa sva odšla zapravit še bon za nekaj evrov popusta. Dan se je zaključeval, večerni film ga je lepo zaokrožil, po njem pa smo izginili vsak v svojo posteljo. 
Voda

POT DOMOV – 1.11.2013 – Zjutraj sem prvi skočil pokonci, kolo me je popeljalo proti Ehrenhausnu, kjer sem se povzpel do zanimivega mavzoleja malo pod gradom, nato pa raziskoval bližnji gozd. Tam sem našel studenec, nato pa čez meglice nad Muro šibal nazaj. 
Mura zjutraj
Pospravil sem kolo, sledilo je bujenje, zajtrk, vožnja do avtoceste in po njej domov. Nič drugačna kot vedno, bolj ali manj dolgočasna. Ker so nam Štajerske kartice dan poprej veljale zadnjič, je bil že čas za odhod proti domu. 
Mavzolej
Šibali smo mimo Maribora, Celja, Ljubljane, zavili do Kranja in Milj. Krompirjeve počitnice so se tako zaključile, popoldne smo že imeli namen obiskati tiste, ki so se naših uspehov in poti veselili nekoč, sedaj pa se jih ne morejo več.
Dan je vstal, domov bo treba