sobota, 26. november 2022

Križna gora

Spet je tako naneslo, da sem se zbudil v Škofji Loki. Hotel sem višje, iskat sonce, toploto. Hotel sem nekam, kjer že nekaj časa nisem bil. Zato sem jo tokrat mahnil proti Podlubniku in tam zavil v smeri Trnja. Ko sem se izvil iz objema hiš, stopil z asfalta na malo širšo pot, se je že zadosti zdanilo, da sem občutil meglo okoli sebe. 
Megla
Bela vata je objemala zemljo, se plazila med drevjem, napolnila kotanje, vdirala v dušo. Hitel sem naprej, po stezi mimo nenavadnih previsnih skal, kamnitih možicev. Bežal sem pred mrazom, ki se je zajedal v roke, hlepel po jasnem nebu, soncu, zadnjih sledeh jesenske toplote. Višje kot sem bil, bolj me je polnila toplota. 
Megleno morje
Izbiral sem stezice, za katere se je videlo, da pripeljejo prav. Sledil nevidnim črtam skozi gozd, vzpenja se kot dobro razvejano žilno omrežje. Skozi črtno kodo dreves se je videlo megleno morje, sonce je vzhajalo iz njega. V daljavi so se videle bele gore, ožarjene so se svetila kot pravi diamanti. Stopal sem preko neimenovanega griča. 
Križna gora
Zavil na razgledišče, usmeril pogled proti dolinam nad Soro, potem pa mimo lovske koče poromal do Svetega križa, bele cerkve na vrhu travnatega griča. Prijazen pozdrav, starejši možakar je že odhajal navzdol. Sonce je mahalo z vzhoda, pozdravljalo, se veselilo novega dne, v katerem je znova prižgalo večno luč. Šel sem okoli cerkve, sredi fasade so se iskrili posamezni končki fresk, iztrgani preteklosti. 
Sonce
Kaj točno je na njih se je kje videlo bolj, drugje manj. Počakal, da je telo vpilo toploto, gledal v daljavo, sanjal. Moja senca na svetli steni je pomignila. Čas za odhod. Spuščal sem se po drugi poti, proti zaselku Cavrn, spet srečal znanca z vrha, šel naprej navzdol do Trnja. Skozi Binkelj sem prišel v Staro Loko in po najkrajši poti do parkirišča pri Tehniku. Spet me je objemala megla, spet je bil okoli mene … mraz.
Nazaj bo treba ...



torek, 15. november 2022

Spet na Babi

Čeprav sedaj nedvomno ni več tako hude potrebe, sem ob klicu Tomaža, da bo priletel mimo in greva hodit nekam v okolico Preddvora, pomislil najprej na … Babo. Ko je potrdil, da na tem vršičku nad Čemšenikom še ni bil, je bila odločitev dokončna. Parkirala sva na začetku soteske, med hojo ob potoku in nato strmo proti cesti že razpravljala o tem in onem. 
Cesta
Kolenu, Triglavu, očetih, življenju, vesolju in sploh vsem … zato se je res zdelo, kot bi mignil, ko sva že začudeno opazovala kočo na Čemšeniku. Prenova je v teku, to se je videlo, lestve, zadišalo je po barvi, konci lesa na tleh. Odvila sva proti najinemu cilju, prečila pobočje, se vzpenjala naprej, do zgornje ceste, naprej skozi gozd. 
Čemšenik
Strm vzpon, razgledni rob, ki se konča prav na pomolu z nekoliko slabšalno označbo za nasprotni spol. Oblačno nebo je zastiralo razglede, a nisva se ozirala na to. Sam se kar nisem mogel odločiti ali bolje vidim preko rosnih leč ali naj očala raje pospravim. Travnik ob koči, zgolj še nekaj korakov do vrha. 
Oblačni pogled
Suhe trave, rumeni macesni. Sem in tja sledovi požara, narava počasi celi svoje rane, brazgotine ostajajo. Na severu so težki oblaki viseli nad zemljo, zagrnili visoke očake, proti jugu je ravnina čakala prve dežne kaplje. Pogledal sem še na skriti vpisni list, večerilo se je, stopila sva proti robu travnika, izginila v gozd. Koča pod vrhom je samevala, tam še nikoli nisem videl žive duše. 
Na Babi
Tudi na Čemšeniku so bila okna temna, delavci so odšli, tudi midva sva se po cesti spuščala v mrak. Na razcepu, kjer se odcepi steza skozi sotesko, je bilo že povsem temno. Lučk se nama ni dalo vleči iz nahrbtnikov, šla sva kar naprej, do glavne ceste, parkirišča. Malo sva še kolebala, potem pa kar tam nazdravila. Noč naju je objemala, sem in tja je mimo pripeljal avtomobil. Njegove luči so naju osvetlile, potem pa izginile za ovinkom.
Jesen

sobota, 12. november 2022

Greben Košute

Načrt je bil malo drugačen. A kaj zato, važno je, da se je na koncu izšlo vse prav. Zjutraj sem še v temi stopil na plan, jo z Ljubelja mahnil navzdol do prvega ovinka, zavil na Lovsko pot proti planini Korošica. Pot mi je všeč, lepo se dviga skozi gozd, ravno prav strmo, sem in tja se odpre celo lep pogled. 
Korošica
Na vrhu so jo sicer pretrgale gozdne ceste, a so nadaljevanja logična, tudi označena. Preko travnikov sem se mimo planšarije in starega štora usmeril proti Hajnžovemu sedlu. Pred menoj je bila stena, dan poprej sem bral zapise, komentarje o njej. Zato sem do jeklenice, prvih klinov, pristopil z nekaj strahospoštovanja. 
Stena
Pa je šlo navzgor kar hitro, res je svet podrt, razbit, a kaj bi to. Že sem bil na drobirju, po stezici nadaljeval čez vršna pobočja do Velikega vrha. Tu sem zaslišal glasove, prvi pohodniki so prihajali iz Kofc. Lotil sem se reševanja naloge, računanje v mrzlem jutru ni bilo od muh. Preden sva z avtorjem ugotovila, kje ga je polomil, me je že pošteno zeblo. 
Vzpon
Na srečo je šlo naprej hitro, brez težav. Ko sem se začel znova gibati, hoditi v smeri Kofca gore, sem se ogrel. Nadaljeval sem čez Mali Turn in prepričan, da je vpisni list na Malem Kladivu zavil tja. In še kako prav sem imel. Pa vendarle sem se vzpel še na višjega brata, tam sedel, delil skromno malico s planinskimi kavkami. 
Pogled z Velikega vrha
In čakal, da iz doline dobim sporočilo, ki bo začrtalo popoldan. Pa pravega odgovora kar ni bilo. Zato sem se začel vračati, šel še enkrat na Malo Kladivo in ob sestopanju proti Kofca gori končno izvedel, da bom popoldan preživel sam. Pogled na uro, razmislek, kar veliko časa sem izgubil s čakanjem. Pa vendarle … 
Kladivo
Že sem stopal znova proti Velikemu Kladivu, verjamem, da me je kdo, ki sem ga srečal prej, malo čudno gledal. Pa kaj? Z vrha sem takoj nadaljeval naprej, po mestoma razbitem, a zato toliko bolj razglednem grebenu. Z Vetrnika sem se spustil v Škrbino, nadaljeval čez Pungrat, Klado, Visoko špico. 
Lačna
Srečanj ni bilo prav veliko, čisto sam pa na tej visoki poti tudi nisem bil. Šel sem čez Macesje, pod vršičkom Ostrv, greben je postal skalnat, mestoma je pomagala jeklenica, sem in tja tudi kakšen klin. Sedaj me je čakal le še vzpon čez razbito pobočje do Košutnikovega turna. Nekaj počitka sem si zaslužil, preveč pa se vseeno nisem smel obirati. 
Greben
Navzdol sem se spuščal po vzhodni poti, jo na mestu kjer zavije ostro levo čez graben zapustil in prečil na zahodno pot. Po njej sem sprva preko suhih travnikov, nižje gozda, štrikal navzdol proti Dolgi njivi. Zavojev je toliko, da jih še prešteješ težko. Če bi imel klopko volne bi se na koncu lahko veselil kape, če že ne kar celega puloverja. 
Cjajnik in Lärchenberg

Na planini sem se ustavil pri zaprti koči, si pogledal spominsko obeležje, našel dvoje vpisnih listov. Dan se je počasi nagibal proti večeru, vedel sem, da pot preko planin ni smiselna, zato sem jo mimo lovske koče mahnil proti cesti, ji sledil v smeri Medvodja. Hoja sploh ni bila dolgočasna, imel sem čas za razmišljanje. 
Košutnikov turn
Malo pred razcepom je za menoj pripeljal avtomobil, zamahnil sem z roko, voznik je prijazno ustavil. V prijetni družbi sem se pustil odpeljati vse do Deteljice, kjer sem v trgovini nakupil okrepčilo, počakal na prevoz do izhodišča. Je bil kar dolg pohod danes. A lep. Ga bo treba ob priliki ponoviti. Ko bo družba in dan daljši …
Nadaljevanje grebena

ponedeljek, 7. november 2022

Pogačnikova pot

Tomaž je imel čas, opremo s seboj. Premamila ga je nedvomno tudi Pogačnikova pot. Kar je razumljivo. Preskočila sva Savo, šle mimo policijske akademije, zvedavih krav na travniku, zavila do začetka poti. Ožina, jeklenica, skobe. Vzpon preko stene je bil za oba mala malica, kot bi mignil sva izplezala iz težavnega dela. 
Prehod
Celo kakšno fotografijo sva uspela narediti, med razmišljanjem o takšnih in drugačnih zavarovanih plezalnih poteh ali feratah po domače. Opremi, temu, kako je sedaj, in kako je bilo nekoč. Od stika z Westrovo potjo je šlo navzgor bolj strmo, malo globlje sem zadihal, Tomaž je zadaj verjetno sam pri sebi razpredal o takšnih in drugačnih smrkljih. 
Pogačnikova pot
Brez pravega postanka sva šibala čez vrh Grmade, se na drugi strani spustila skozi gozd na makadamsko pot, šla mimo Svete Sobote proti vrhu Šmarne gore. Pogleda sva navzdol, na Ljubljano z okolico, obkrožila cerkev in se zazrla še proti Gorenjski. Potem pa na drugi strani stopila nazaj proti sedlu. 
Nasmejan
Srečanj je bilo kar precej, presenetljivo je marsikdo celo pozdravil ali vsaj odzdravil. Tomaž je ob tem razpredal, da je očitno do sedaj kljub dobronamernim nasvetom prijateljev hodil na povsem napačne kuclje. Kaj ga je pripeljalo do takšnih zaključkov, je seveda vsakomur, ki pomisli na dva stara dedca na šmarnogorskem romanju, več kot jasno. 
Pogled z Grmade ...
Hitro sva se spuščala navzdol, po klasični poti proti Tacnu, razmišljala o tem, kako se dnevi krajšajo, koliko svetlobe sploh še ostaja za takšen ali vsaj podoben pohod. In kakšna bo letos zima? Bo možno kaj smučati? Z nasmehom nama je prišlo na misel celo vprašanje o smučanju v okolici Ljubljane. 
... in Šmarne gore
Spustila sva se v Tacen, šla skozi ozek prehod med hišami, proti mostu čez Savo, na njem uzrla zadnje žarke današnjega dne. Pri avtomobilu teorijo o odpiranju steklenic brez odpirača prenesla v prakso. In nato nazdravila dnevu, tistim, ki so že bili, in tistim, ki še prihajajo. Nama. Prijateljstvu.
Dan se poslavlja

nedelja, 6. november 2022

Gneča na Rožniku

Ne bi sedaj o tem, zakaj, kako, sam? Ker res nima smisla. Ker se včasih tudi sam sprašujem. In ob še takšnem trudu in razbijanju glave nimam pravega odgovora. Enostavno tako pride. Mogoče je v tem tudi nekaj (sado)mazohizma. Ali pa ugotavljanja, da ob vsem prebivalstvu Ljubljane gneča, vsaj tam okoli gostilne, niti ni tako velika. Iskanja steze po kateri še nisem šel? 
Ob Hali Tivoli
Kakorkoli. Šel sem mimo Hale Tivoli, pod stopnicami levo, kar kmalu naravnost navzgor, malo sem in malo tja. Iskal sem najbolj osamljene potke, nedvomno uspešno, saj sem na eni prestrašil srni. Nič nista verjeli mojemu zagotavljanju, da grem zgolj mimo. Pa, saj sem ju razumel. Tudi sam bi na njunem mestu pobral šila in kopita. 
Zatočišče
Stopil sem čez Šišenski hrib, nadaljeval pod Drenikovim vrhom, ob naraščajoči množici ljudi hitro hodil proti gostilni. Da je blizu so kazali flancati v rokah večine pohodnikov, naraščajoč šunder. Res je bilo dvorišče polno, da si komaj prišel mimo. Nisem se ustavljal, saj, zakaj pa bi se? Bil sem sam, veselje do marsičesa je takrat precej manjše. 
Šišenski hrib
Na stvari gledaš tudi boljše, mehko testo, spečeno na prežgani masti ni več slasten obrok temveč kopica kalorij. Z njim pohodniki pridobijo več, kot pa izgubijo ob poti proti dobrotam, izpisanim na tabli ob klopeh. Stopil sem mimo cerkve, precej široko polkrožno obrnil in se znašel ob ograji živalskega vrta. Pa ni bilo treba plezati preko nje, iščoč prehod skozi kletko kakšnega jeznega leva. 
Pogled proti Krimu
Pot je speljana ob ograji, pod hrupnim gostiščem. Sledil sem ji do odcepa, ki je obetal prihod v Mostec. Na stezi sem srečal starejšo gospo s torbico in se spraševal, kaj jo je zaneslo prav na to pot. Mogoče si je tudi ona zaželela nekaj samote na tem obleganem slemenu med Večno potjo in Tivolijem. Še nekaj spusta, prišel sem do ceste, ob njej hodil v smeri Šiške, Bežigrada.
Gostilna Rožnik

sobota, 5. november 2022

Spet na Lubnik

Čudenje. Ker ob šestih še ni bilo svetlobe, ki sem jo pričakoval. Četrt čez uro sem vendarle stopil na pot. V temi. Šele ob hoji proti Podlubniku se je počasi začelo daniti. Preskočil sem Soro, nadaljeval po spolzki poti čez travnik, na mestu, kjer bi moralo biti jasno kod in kam zgolj začudeno gledal. In šel nato po svoje, kar naravnost v breg. Saj se je videlo, da ne bo goščave. 
Jernejev hrib
In res sem na široko gozdnato sleme prišel kot je treba. Tam zbegano hodil sem ter tja, kot izgubljen v nekem vzporednem vesolju. In na koncu vse potrebno našel prav tam, kjer sem svoje iskanje začel. Stopil sem čez Jernejev hrib, po stezi, ki se je izšla na ovinku, kjer nisem pričakoval. In nadaljevala na koncu gozdne ceste do razcepa markiranih poti. 
Na grebenski poti
Čisto prav. Le nekaj korakov sem moral nazaj, da sem ujel grebensko pot čez Rantov vrh in Mali Lubnik. Časovno sem bil omejen, zato se nisem nič obiral. Toda če sem še tako hitel, gamsi so bili hitrejši. Umaknili so se v strmine nad Sorško Soro, kot bi mignil jih nisem videl več. Pod vrhom so prišla prva srečanja, Lubnik je vendarle priljubljen hrib, marsikdo že zjutraj stopi na pot. 
Koča
Vzpel sem se za kočo, do najvišje točke, naredil nekaj fotografij, potem pa že obrnil in hitel navzdol. Skale so bile mestoma spolzke, korenine še bolj, palice so prišle kar prav. Spuščal sem se proti vasi Gabrovo, od tam naprej po položni poti proti ovinku. Malo za njim sem kar naravnost navzgor, sledeč sprva nekakšni stezici, ki se je hitro izgubila, stopal strmo proti Kobili. 
Razgled
Z njenega hrbta sem šel do ostankov nekega življenja, izruvanega z kdo ve kakšno silo, našel vpisni list, potem pa pod Kranceljnom, mimo loškega gradu in čez stari del mesta hitel na parkirišče. Pet minut pred začrtano uro sem stal ob premičnem domu, še minuto, dve več in že sem se odpeljal. Puščal lep začetek dneva za seboj.
Kobila