torek, 21. oktober 2014

Trije dedci, da o čolnu ne govorimo

Prekaljena mornariška mačka Gams in pa dr.gumpi sva tokrat s seboj vzela podmorniškega pripravnika prve stopnje, Vinka. Kot začetniku mu seveda ni bilo zaupati tako pomembne zadeve, kot so vesla, za igranje z navigacijsko napravo je bil pa kar pravi. Ker ga je bilo kot pripravnika in povrh še brez zob najmanj škoda, tudi ni dobil rešilnega jopiča. 
Bo dosti vode?
Kdo pa mu je kriv, če ne zna plavati? Se je pa izkazal za jako uporabnega v primeru pristankov, ko je nadomeščal pozabljeno sidro. Ker smo bili na ladji samo trije dedci, mu je seveda pripadla tudi častna in malo manj častna straža, ki jo je oddelal strumno in brez napak. 
Ostanki neandertalcev
Šli smo po navodilih, se izognili vseh nevarnih točk razen četrte, kjer sva z Gamsom končno že morala pripravniku pokazati, kako se zapelje čez brzice. In to kar med količki v stilu Tine Maze. Sicer pa je bil čas za spust povsem neprimeren. Plaže so bile prazne, edino kar smo videli je bilo vedno in povsod zadosti tičev, vseh velikosti, kar pa nas dedcev seveda ni zanimalo. 
Počakajta me!
Na bregu smo opazili le eno res brhko deklino, ki se je takoj zagrela za nas in se celo ponujala, da skoči v čoln. Toda prekaljeni mački smo vedeli, da je z babami samo križ, na ladji pa vedno prinašajo nesrečo, še večjo kot na kopnem črna mačka. Zato smo jo vso objokano pustili in odpluli dalje. 
Brzica
Je pa treba vedeti, da če se ne švercaš po obali, temveč kot pravi morjeplovec prepustiš vodi, vidiš jako zanimive stvari. Mi smo tako videli brlog polarnega medveda, izjemno nevarnega sorškega psa, kup slapov, za katere bi si upal trditi, da so najvišji na svetu, konglomeratne stene neverjetne višine, plaže kot bi bil na Copacabani, viseče mostove čez divjo reko, ma, ni da ni.
Sora
Naloge, ki nam jih je naložil vicegeneral so bile rešene po vrstnem redu in brez napak, za kar nas je na koncu, ob vadbi nočne diverzantske vožnje, čakala nagrada v obliki lomastenja čez goščavo do končne točke. No, ne čisto, saj je bilo seveda treba pred največjo medvoško štacuno uprizoriti še striptiz.
Most
Da so se okoli nas začele zbirati občudovanja polne mlade lepotice in nam za ... hm, no ja, bi nam za spodnje hlače basale konvertibilno valuto, če bi spodnje hlače imeli na sebi. Toda, ko nam mornarjem popustijo zavore ... potem gremo samo še na full monty.

(Reka Sora)

sobota, 11. oktober 2014

Brez tebe

Saj ni treba veliko. Zgolj kratek postanek na poti proti modrini, valovom, soli na telesu. Toliko, da pobožaš toplo steno, tekmuješ z bršljanom, umakneš mah, slišiš šumenje listja, ki bo kmalu tiho odjadral proti tlom. 
Amfiteater
Vzpenjaš se višje, loviš ravnotežje na drobnih oprimkih, se sprašuješ. Kdo bo močnejši, zdržal dlje? Tvoja trma, nem ponos? Moč gravitacije? Odgovora ne iščeš dolgo. Zagrabiš višje, se potegneš, vpneš. Ni časa za vprašanja, dvom, misli. Po glavi odzvanja pesem. Res je. 
Nič koristi
Brez tebe bi ne bil tukaj, iskal poti, se dvigal v nebo. Brez tebe bi stal na tleh, žalosten, brez volje. Nov oprimek, martinček se skrije globlje, že vidim konec smeri, stojim na vrhu. Pogled v globino, nasmeh, nato je na vrsti mladina. Nič ji ni pretežko, teče čez steno, ena smer, druga. 
Mladina
Lahkotno, brez nepotrebnega razmišljanja, kot pero. Časi, ki so minili, se budijo nekje v zabrisanem spominu. Ko sva skupaj, navezana na eni vrvi, deliva usodo, od nekdaj, do večnosti. Nežen pogled, vzpon, razlika se veča. Toda ostajava eno, povezana. Brez tebe? Ne gre več. Nič več. 
Plezalec
Elegantni gibi, vitka postava. Zasvojenost. Roka zanesljivo drži, noga spodrsava, ujame se. Pomaha z vrha, pripeta na nebo, oči se prismejejo do mene. Zamenjava vlogi. Znova sem prvi, sedaj vem, da se da. Opis obeta mejo, preseganje samega sebe. Pa gre lepo, brez težav, z užitkom. 
Povezana
Poskusim srednjo, tokrat varno vpet, do buhteljna, nato malo naokoli, naravnost še ne. Če se sploh da, če je bilo mišljeno. Kdo bi vedel? Dekleti zmajujeta z glavo, zadosti bo, pravita. Potem ko grem pogledat še sršene, če so še tam, če so doma. Zgolj eden leta okoli, vseeno zadosti, da zavijem proč, ne tvegam, pik bi bil boleč. Zanesljivo. 
Brez tebe
Listje šumi in tiho pada. Znova sem ob njej, vpijam jo z vsemi čutili, pobožam. Pospravimo opremo, se poslovimo, zaključili smo, dan je komaj na polovici, le kaj nas še čaka? 

(Ponte Porton, sektor A)