ponedeljek, 27. junij 2016

Po poti železne pošasti

Obetal se je lep dan. Zato sem zavrtel kolesa, pot pred mano je bila ravna, široka, prašna. Mimo je tekla reka, mudilo se ji prav pretirano ni, šla sva vsaksebi. Postanek pri cerkvici je vzbudil skrb, tišina na drugi strani ni bila dober obet. 
Sonce
Pa se je vse razpletlo kot je prav, sporočilo me je doseglo ravno pri vodnjaku, tik pred vasico na visokem pomolu. Grožnjan. Mesto umetnosti je še na pol spalo, stopil sem na razgledno teraso, nato pa preko kamnitega tlaka prišel do poti, kjer je nekoč drdrala, puhala in čuhala železna pošast na poti proti Poreču in nazaj. 
Grožnjan
Nedvomno s skupino razvajenih Tržačanov. Predori, mostovi, divje soteske nekje pod zelenimi krošnjami dreves. Pogledi tja proti dolini, kjer so med podivjanim drevjem posamezne oaze kazale na skrbno roko domačina. Hiša ob poti ga je že zdavnaj izgubila. Danes je prazna, razbita. Čaka, da gre počasi za gospodarjem v pozabo. 
Podrtija
Peljal sem skozi Livade, prečkal glavno cesto in se na drugi strani znova začel vzpenjati. Obvozil sem Motovun in se v predoru na drugi strani komaj izognil bližnjemu srečanju s kolesarko v temi. Znova sem se vzpenjal, valoval po kamniti poti sem in tja, kot je nekoč vozila znana železnica. 
Mostovi
Vročina dneva mi je počasi pila moči, čakal sem Vižinade, od tam sem vedel, da me bo ohladil dolgi spust. Še zadnji lep viadukt, potem pa sem skozi vas zapeljal do razgledišča, tam nasproti svetega Tome. Dehteči travniki njegovega pobočja me danes niso premamili, nasmehnil sem se in kolo spustil po klancu navzdol. 
Motovun
Prehiteval sem veter, ovinki so si sledili vse do Ponte Portona, kjer sem zaključil krog in se mimo tako znane cerkvice po dolini Mirne vračal slani kopeli naproti. Tam pri Antenalu običajnega krošnjarja s svojimi domačimi pridelki še ni bilo na spregled, ko sem zagrizel v zadnjo strmino, tik pred koncem mojega potepanja. Sirena me je že čakala.
Zadnji viadukt

nedelja, 19. junij 2016

Palčki

Še vedno sva bila sama. Dekleti sta bili na pohodu, imela sva ves čas dneva. Torej greva. V kovaške konce pogledat, če so palčki doma. In ali so kaj sramežljivi. Tam sredi strmih bregov. Ki se poženejo iz kratke uravnave ob rečici že takoj na robu parkirišča. Gor do cerkve in naprej. 
Palček
Če hočeš duhovno hrano, si zagotovo pošteno zadihan, ko pritečeš k nedeljski molitvi. Da bo pot prava, so kazali zabavni napisi ob poti, leseni palčki z rdečimi kapami. Kdo jih je postavil nisva vedela, zagotovo pa so prava zabava otrokom bližnjega vrtca. In spodbuda, da se prehitevajo po poti navzgor, v smeri oddajnika. 
Pri potoku
Od koder se ne vidi nič kaj veliko. Če ne zbereš moči za nadaljevanje. Do Jamnika ali še naprej. Prvovrstnih razgledišč. Ki pa danes niso bila najin cilj. Mimo mesta za počitek sva prišla do štora. Dimnik je bil sedaj poleti zaprt z velikim kamnom, skorajda skalo. Pod njim pa domovanje. Palčkov seveda. 
So palčki doma?
Potrkala sva na mala vratca, postavila nazaj coklo, ki jo je nekaj odneslo s predpražnika, nato pa že stopala po poti nazaj. Doma očitno ni bilo nikogar. Bova prišla pa drugič, ko bodo na naju izza vrat zrle prešerne oči. Šla sva znova mimo Brbotavčka. Pr' kapelc je ravno zvonilo. 
Ognjemet
Tistih nekaj vernih duš, ki jim ni bilo težko narediti drobiž korakov se je zgrinjalo slepo k obetanemu napoju večnosti. Ko sva prišla mimo in pogledala na staro mežnarijo, so že žebrali svoje molitve. Vrata so bila trdno zaprta, skušala sva pokukati skozi ključavnico, nato pa zamahnila z roko, stopila čez visoki prag nazaj na pot in se spustila v vas.
Kroparica
 Kroparica je še vedno šumela, ujeta med levi in desni breg, ulice so bile izumrle, le redki koraki so odmevali med visokimi stenami hiš. Zavila sva do mesta, kjer prej ali slej konča vsak Kropar, nato pa iskala pot med hišami, stisnjenimi ena ob drugo. Čas je bil, da pomahava palčkom in se vrneva … domov.
Odmev korakov

sobota, 18. junij 2016

Sama

Ostala sva sama. Ne čisto dokončno, zgolj za konec tedna. Pohod mladinske skupine je dekleti popeljal po robu Trnovskega gozda. Sam sem jutro izkoristil za pogled na njihovo pot. Ko sem dvokolo poganjal do čudnih škrapelj sredi ničesar in sinjega razgledišča, od koder se je videlo res daleč. 
Škraplje
Šele ob drvenju nazaj mi je postajalo jasno, koga sem zjutraj pri koči pod Sinjim Vrhom sploh srečal. No, kdo bi si mislil. Če bi prej vedel, bi pri tovarišicah, kot smo jim včasih rekli, postal in kakšno rekel. Tako pa sem se izmazal zgolj s hitrim jutranjim pozdravom. 
Sinje
Dvokolesu sem dodal še dvoje koles, pa le za nekaj kilometrov. Nato sem vsa kolesa pustil pri miru in skupaj sva odkorakala proti Špičastemu vrhu. Pod nama je bila zelena dolina, obronki gozdov nad njo so se prelivali v svetlejše odtenke. Vse je dehtelo, metulji so se gugali na cveticah. 
Dolina miru
Osamljeno domačijo je očitno nekdo obnovil, sedaj prihaja za konce tedna na ta samotni kraj. Čebelnjak v bližini je na obnovo še čakal, okoli njega je še vel duh preteklosti. Znamenja od kdo bi vedel kdaj, posvečena morebiti dogodku iz preteklosti, veri sedanjosti, so pritegnila pogled. 
Križ
Preden sva mimo še zadnjih hiš, bolj zapuščenih kot ne, stopila proti vrhu. S katerega bi se ne videlo prav dosti, če ne bi pohodnika nad vršace dvignil razgledni stolp. In mu odkril vse, kar se od spodaj ne vidi. Celo morje se je videlo tam v daljavi. Vzklik začudenja je bil ob tem razumljiv. 
Daljave
Vrtela sva se in čudila, edini pozdrav na današnji poti je odplaval navzdol, v smer, ki nama je bila tuja. Vračala sva se, čez travnike, med rožami, s počitkom tam na klopi ob enem izmed znamenj, zgolj midva, daleč od vseh. Ista pot, toda pogledi so bili sedaj drugačni, iz druge strani, kot bi tu hodila prvič. 
Rožica
Hvaležna za vsak skupni trenutek sva stopala po poti, vse do najinega doma, tam na robu ceste. Te poti je bilo konec, toda pred nama je bila že druga, ravno tako zanimiv. Saj je vendarle vsaka, če le znaš odpreti oči in pogledati. Potem ti je kar na enkrat vse jasno. 
Počitek

petek, 17. junij 2016

Pot na konec sveta

Krk. Otok kamenja, zavitih poti, korakov, ki iščejo skrite kotičke. Tam na koncu sveta. Izgubljene, pozabljene, samotne. Veter vleče čez rebra, se zaganja od morja do morja. Kuštra vse, kar je možno skuštrati, odpihne slabe misli. Kraji hitijo mimo, kolesa se vrtijo. 
Peter
Prvi, drugi, tretji dan. Tistega pravega počitka, ko končno veš zase. Kdo si, kam greš. Svetniki. Peter, ostanki nekih molitev, ki jih je odnesla burja. Rudine, vas na koncu sveta. In nato sveta Helena. Še ena svetnica, ki me pričaka sikajoč. Izpod kamna se odplazi na tla in izgine neznano kam. 
Rudine
Zaželim ji srečo. In da se nikoli več ne srečava. Jure, soimenjak. Zanimiv, razgleden. Vreden obiska, z vsemi svojimi spomini, ki ostajajo na tleh, med tem, ko sodobni oddajnik prenaša neke čisto druge misli. Mirne. Mirine. Čisto na drugem koncu. Rimljani, Kristijani, ostanki enih in drugih pričajo o časih daleč pred nami. 
Pri Juretu
Zabrisane kamnite sledi razkrivajo nekdanji sijaj, pomen. Skrivajo veliko usod, zapisanih v vetru. Tako kot bodo trenutki, ki ravno minevajo, ostali prav tam, na istem listu. Leto, deset, sto in več. Nihče več ne bo vedel za nas, utripe srca, misli. Kot prah se bomo vrtinčili v zraku, počasi izgubljali, dokončno izginili. 
Mirine
Kot izginjajo koraki, ki si sledijo čez kamnito puščavo do zapuščenih svetilnikov. Ko se res počutiš čisto sam. Na koncu, tam, kjer ni ničesar več. Hrepeneči pogledi segajo preko morja, iščejo sorodne duše, mogoče prav tako izgubljene. Se počasi obrnejo, koraki si sledijo nazaj, tja, od koder si prišel. 
Na koncu sveta
Domov. Tja, od koder si prišel in kamor se vedno vračaš. Kjer je vse poznano, kjer pustolovščine dneva položiš k počitku, zavzdihneš in pustiš, da spomini izpred ur tečejo preko tebe kot valovi zraka. Dan ugaša, odhajaš z njim, tja daleč, tja, kjer si bil, kamor morebiti ne bi smel, se še povrneš.
Slovo


ponedeljek, 6. junij 2016

Planina

Pravijo, da je velika. In treba je priznati, da imajo prav. Tudi široka. In visoko. Leži. Tam nekje med dolinami in nebom, rahlo valovita, zelena ali bela, odvisno kdaj jo obiščemo. Tokrat je bila pomladna, zanimiva, cvetoča. Modra, vijolična, rumena. 
Barve
Pisane barve na zeleni podlagi, sem in tja je na njih previdno sedel metulj. Beli klobuki so se sramežljivo skrivali. Počasi so se prebujale tudi bajte, nasledniki nekdanjih pastirjev so pripravljali vse za poletne dni. Ko bodo tu okoli gorsko travo mulile rogate zverine in bo vse precej bolj živo. 
Bajte
Nad gorami v daljavi so se zbirali oblaki, se lovili med seboj in trgali svoje dolge tunike temnih barv. Kosmi so viseli vmes, obetali poslabšanje, dež, hudo uro. Toda do nje je bilo še daleč. Z najvišje točke, tam ob roži vetrov, sem se spuščal mimo samotnega drevesa proti bajtam. 
Modro
Samotnim, nič življenja še ni bilo videti tam okoli. Kot bi bil kraj pozabljen od vseh, zapuščen sredi ničesar. Cerkvica na razglednem parobku, zaščitnik bolj ali manj nedolžnih duš pod seboj, trdno zapahnjena vrata, leseni križ visoko, prav v špici. Dolina se je skrivala. 
Prihaja ...
Nižja plast oblakov, gledališki zastor nebroja iger, ki so se odvijale na odrih globoko spodaj. Nekatere vesele, druge malo manj, kakšna tragedija sem in tja. Pa saj me v resnici niti najmanj niso zanimala. Naj vsak odigra svojo vlogo tako kot mu je všeč ali mu zapoveduje neka nevidna skripta. 
Veselje
Saj vendarle lahko rečemo, da je scenarij že zdavnaj napisan, kdo je režiser pa je menda tudi znano. Počasi sva se odpravila nazaj, nisva hotela preverjati, koliko časa je še do prvih kapelj. Stopala sva po poti, majhen ptič naju je pozdravljal z roba travnika. 
Velika Planina
Bogsigavedi, kje je bil med zimo, ko so posamezne grčaste smreke na robu travnika trepetale pod ledenimi vetrovi. Sedaj je tukaj in vsakomur, ki ga le hoče poslušati, oznanja prihod toplote. Mahala sva mu v slovo, midva sva odhajala, on je ostajal … doma.
Skriti oznanjevalec toplote

nedelja, 5. junij 2016

Puntarski pohod

Človek se na vsake toliko skoraj mora počutiti malo puntarsko. Že pogled naokoli razkrije, da je večina gradov, s katerih so graščaki nekoč stiskali kmete po dolini, tako ali drugače, razrušenih. Seveda je zidove podiral bolj kot jezni kmet čas. Toda krivice nekdanjih dni, ki se tako verno odražajo v današnjem času, ko roko na srce ni skoraj nič drugače, človeku vseeno vzbudijo malo puntarskega duha. 
Prvi pogled
Kar je prav in se tudi zares spodobi. Kajti živimo samo enkrat. Zakaj bi ves čas trepetali pod neko samooklicano avtoriteto, ki je varljiva, kot je takšen čas, v katerem živimo. In prav po puntarsko sem se tisti dan odločil, da doma ne bom. Vsaj skozi ne. Bil je lep dan in do ostankov obzidja komaj omembe vreden sprehod. 
Križev pot
Na modrini neba so bili oblački, puhaste ovčice so se sprehajale sem in tja. Grad, tam nad Smlednikom, je vedno tako zaželen cilj. Prijetno v senci te do razgledne točke pripeljeta pot, višje steza. Razgledi se odpirajo že vmes, tam od križevega pota, ki je menda potreben tudi tu gori. In seveda posebej z vrha. 
Le kam se vidi?
Graščak je vendarle moral imeti pregled nad tem, kaj se dogaja pod njim. Kako kmetje z baklami, vilami in kosami stopajo odločno naokoli. Mladina se tokrat za spremembo ni upirala nekaj korakom, čeprav v breg. To je dalo vsemu skupaj tisto piko na i. Postanek na ostalinah fevdalizma in pogled vse naokoli. 
Mogočnost
Na današnje čase. Nato pa branje legende, povezane s tem gradom. Tam na steni obnovljene stavbe. Kjer je menda tudi graščakova hči vidna v steni. Kot kača. Zakaj in kako? Bo treba kar gor in se pustiti poučiti. In nato? Nadaljevanje tja proti partizanski zemljanki je bilo povsem dobrovoljno, stopali smo skupaj, tri generacije. 
Dve generaciji
Klepetali, kot bi nas ne ločila leta. In se nato, po uspešni najdbi, vračali prav tako. Po cesti tja dol, do avtomobila, doma, do nas samih.

sobota, 4. junij 2016

Klin

Da bi bila kar doma ni bilo misliti. Ko pa je bil dan za pohajanje. Ali vsaj skok. Do bližnje stene, s katero sva si bila z Živo že kar domača. Z Ovčko zanesljivo, pa tudi Kefir sva že poskusila in še kaj bi se našlo. Možakar, ki si je zgodaj začel pripravljati toplo ozimnico, je, še preden sva se pripravila, pomahal v slovo. 
Priprave
Tudi dva, ki sta imela podobne cilje, sta ravno odhajala. Ostala sva sama, Živa je pobožala ovčko, v zgornjem delu ji je malo nagajala, kot običajno. Pa je vseeno zmogla gib ali dva in že sem jo spuščal na varna tla. Še enkrat je šla do nje, potem pa sem jo šel pozdravit še sam. 
Ovčka
In si za konec v tem delu namazal še porcijo marmelade. Ta mi je vedno vzbujala malo mešane občutke. Čisto enostavna do giba ali dveh na koncu. Pa saj tudi nekatere druge tukaj niso čisto nič drugačne. Kot recimo Kefir. Da prilezeš do poči, je otroške lahko. Vzpon naprej pa že zahteva malo več akrobatskih sposobnosti. 
Klin
Ki jih je tudi tokrat, pod budnim pogledom babice in njene prijateljice, Živa brez težav zmogla. Sam tudi, seveda za njo. Nato pa je prišel na vrsto Klin. Le enkrat do sedaj smo si z njim podali roko in vedel sem, da ni povsem od muh. Za nas začetnike. Tokrat je bila prva Živa. 
Vertikala
Nekaj truda, zbranih gibov in že je bila na vrhu. Kako je vse videti enostavno, ko zgolj opazuješ. Sam sem že malo hitreje zadihal, ko sem se po njeni sledi vzpenjal do stojišča na vrhu smeri. Šele ko sam poskusiš, znaš prav zares ceniti trud in uspehe drugih. Sedaj bo pa dovolj, je rekla. 
Škofjeloški grad
Ura, ki si jo je zastavila nekje med varovanjem se je res hitro približevala. Šla sva do avtomobila, pobrala babico, Škofja Loka je vabila. Da je tam v soboto pravi živ žav nismo vedeli. In ob kroženju s štirikolesnikom skoraj obupali, dokler nismo zagledali verjetno zadnjega parkirišča daleč naokoli. 
Kaj se tu notri skriva?
Živi je bilo v senci tako všeč, da je sklenila uživati v fantazijskem svetu svoje knjiga. Midva z babico pa sva se sprehodila čez mestni trg, do gradu in nato navzdol, čez Soro spet do avtomobila. Tako lep sončen dan je bil …
Kapucinski most