Zimski vikend. Ponoči so snežinke pobelile ceste. Razmislek o smeri je dal pravilni odgovor. Štirikolesnik naju je pripeljal do parkirišča, porinila sva ga nanj in zagazila v sneg. Kako drugače kot pred tedni, ko so nama z las po licih polzele dežne kaplje.
|
Smer |
Rdeči smerokaz je skoraj izginil pod snegom, res je že čas, da pride pomlad. Lučki sta osvetlili pot, stopila sva v strmino, se vzpenjala do prve samotne kmetije. Pod kapom hleva sva osvetlila debelo sneženo odejo na strehi. Če se spelje, nama bo še kako prav prišla plazovna oprema, sva se režala.
|
Sneg |
Bazen pri hiši je bil še vedno prazen, pašniki globoko zasneženi. Vzpon po cesti, prestop v gozd. Utrujajoče gaženje je prevzel par prijateljskih nog. Volje za klepet ni bilo več, slišalo se je le dihanje. Smreke so se otresale svežega snega. Belina. Prehod na zgornji travnik je bil pravi podvig.
|
Prehod |
Varljiva položnost se je pokazala za neprehodno strmino. Poskus levo, desno, ne gre. Treba je bilo nekoliko nazaj, neroden obrat in končno sem stopal v sled. Med drevje, po poseki daljnovoda. Prečenje pobočja je bilo mukotrpno. A vsake stvari je enkrat konec. Višje se je svet položil, šlo je lažje, cerkvica je bila že na dosegu roke.
|
Jakob |
Zgolj še malo naokoli in že sva se smejala ob njej. Videlo se je komaj kaj, a nič zato. Uganjala sva norčije, se nastavljala pred objektiv. In seveda na koncu pozabila preklopiti samosprožilec. Ob naslednjem posnetku so znova sledile salve smeha. Juhej. Saj je eno samo zdravje.
|
Borut |
Pripravila sva smuči, pokušala, katera prisrčnica ima boljšo vsebino in še zadnjič pokukala v cerkev. Zavoji po svežem snegu, moker sneg je pršel vse naokoli. Je bilo kar težko voditi smuči. Zadihana sva si vijugala skozi meglo, se jezila, ker so pot nižje doli splužili.
|
Megle |
Pa je na srečo vsaj ob njej šlo. Veselila sva se zadnje flanke, tik nad cesto. Pravo razočaranje. Preveč snega, komaj se je bilo možno peljati naravnost, o zavijanju ni bilo za razmišljati. Kaj se more. In nič zato. Čeprav bolj kilava, vseeno pika na i. Spet sva ujela lepo jutro.
|
Pršenje |
(Legastja-Jakob)
Večer je postregel s krepko porcijo snega. Tudi ponoči so naletavale snežinke, nežno pristajale na našem domu. Jutro je bilo megleno, belina povsod. Napovedi so obetale izboljšanje.
|
Belo |
Pa tudi, če ne bi. Nas ni možno ustaviti kar tako. Zagrabili smo sani in gazili v sveži sneg. Stara cesta se je zložno vzpenjala, malo sem in malo tja peljala proti sedlu. Misli so ji sledile, vijugale, se pozibavale, prehitevale.
|
Kapelica |
Čeprav je upanje na hitro drsenje proti dolini ugasnilo že s prvimi koraki, smo sani vlekli za seboj. Trma, plameneča globoko v nas, je gnala naprej. Prvi znaki jasnine, modre packe na oblačnem nebu. Bogato obložene smreke so se začele otresati bremena.
|
Presenečenje |
Pršeči plaz je zameglil cesto, s hladno roko objel toplo kožo vratu. Presenečen vzklik. Mahanje en ovinek nižje, razigranost. Zadnji koraki proti sedlu, sonce je že negotovo pobožalo belino. Koča se je ravno odpirala, iz dimnika je puhnil prvi dim.
|
Modrina |
Gaženje k sosedom se je hitro končalo. Obtičal sem v zametu, do pasu in čez ves bel. Kot snežak sem se vrnil na našo stran, na počitek, po objem. Danes res ni bil čas za iskrenje, veselja smo se nalezli.
|
Pogled navzdol |
Smeh nas je spremljal, ko smo stopali navzdol, sedali na sanke in se skušali vsaj malo premakniti. Pa sprva ni šlo. Mogoče meter ali dva. Največ. Nato smo kot vkopani obsedeli. Se smejali eden drugemu, vzklikali in znova poskušali.
|
Stari Ljubelj |
Dokler se nismo nekaj ovinkov nižje odpeljali. Do prvega zavoja in naprej. Gre, jumpajdi! Smo razlagali eden drugemu, zdelo se nam je kot čudež, najlepše darilo. Malo pred kapelico smo srečali planinko. Presenečeno nas je zamenjala za dedke mraze, bele od snega, drveče na saneh.
|
Saj greeee! |
Mi smo se ji zgolj smejali nazaj, srečni, da se dogaja, srečni, da smo. Še zadnji spust, zaviranje ni bilo potrebno, v novem snegu smo se ustavili ravno prav. Modrina nad nami, naredil se je lep dan. Še zadnji koraki in pustolovščina se je končala. Zabavna, vesela, juhej!
|
Juhej! |
(Ljubelj – Stari Ljubelj)
Včasih rada pobegneva. Si vzameva nekaj časa, za nežen pogled, pogovor, poljub. Saj ni treba prepotovati pol sveta, da bi znova našla skupno pot. Dovolj je zgolj skočiti do sosednje vasi.
|
Pod oblaki |
Neobetavna vremenska napoved nama ni vzela volje. Načrt je bil skovan nekje globoko v nama že dolgo nazaj. Ni bilo potrebe, da bi ga spreminjala. Jutro je mežikalo skozi okno spalnice. Kar težko je bilo zlesti iz postelje in stopiti v nov dan. Pod nogami je škripalo, sveži sneg včerajšnjega dne.
|
Koraki |
Nepredušni oblačni pokrov je zabrisal kontraste. Vse je bilo belo, nedolžno. Prvi pohodniki so tekli naprej, hoteli so prehiteti sami sebe. Midva sva klepetala počasi. Zaspane domačije, križišča, sledi. Vedno bližji sta bili cerkvici, kamor sva romala danes. Zaledeneli studenec, zadnji klanec, postanek pod cerkvenimi durmi.
|
Duri |
Trdno zaprta vrata so skrivala neznana bogastva. Naju niso zanimala, pravi zaklad je ležal zgolj nekaj korakov proč. Zakopala sva se v sneg, se smejala kot otroka. Kako sva bila potrebna sproščene razigranosti. Luknje med oblaki so pokrile prve modre flike. Jasno popoldne nama ni vzelo veselja.
|
Obloženo |
Od daleč sva pozdravila še bližnjega sv. Petra, nato pa kaj hitro zavrgla misel o korakih naprej. Napor bi izbrisal nasmeh. Katerega sva skrbno zavila v robec in skrila v globoki žep. Da ga poneseva domov, kjer bo še dolgo sijal v nas. Koraki mimo starih znancev, veseli pozdravi.
|
Razgledi |
Kapelica, s snegom obložena hruška, bodeča ograja. Prvi sončni žarek naju je požgečkal po nosu, žareča pomaranča je ležala ravno nad cerkvicama. Pot je postala polna, številne želje so hitele mimo, dobre, še boljše. Odgovarjala sva hitro, zamišljeno.
|
Znamenje |
In vsake toliko segla v žep, potipala dobro skriti zaklad. Včasih je prav, da rečeš nasvidenje. Da greš odvreč obloge, ki se dolge dni nabirajo v tebi. Nazaj prideš spet tak, kot si, kot moraš biti. Tak, da lahko daješ. Nič več namrgodeno tuj, temveč z iskricami v očeh.
|
Smejoče sonce |
(Stahovica – Sv. Primož)
Ponavljanje mi praviloma ni povšeči. Toda včasih tako pride, da ne gre drugače. Takrat je pot morebiti ista. Posebnosti iščeš drugje. Sončni žarki, ki so pred tedni presevali skozi redek gozd, se ne morejo prebiti skozi debeli oblačni pokrov. Snega je precej več, ni več treba vijugati med kopnimi flikami.
|
Mraz |
Mraz je naredil neprijetno skorjo, o pršiču ni več ne duha ne sluha. Malenkosti, ki so še kako pomembne. Ostaja pa samota, mraz prav tako privablja oblake tople sape iz ust. Vzpenjam se nad mejo, mimo zaspanih vikendov, po cesti. Koče čepijo na travnikih in čakajo pomladi. Želijo si življenja, ki bo zacvetelo ob vogalih. Ptic, ki bodo budile jutro.
|
Tam nekje ... |
Tudi meni bi nekaj toplote godilo. Nič ne rečem. Prijetno žgečkanje sončnih žarkov. Ko zapreš oči in ti skozi možgane pljuskajo valovi. Misli, ki tako navdušijo, da pozabiš na mraz, korake, vzpon, napor. Da začudeno pogledaš proti poseki in se sprašuješ, kdo ti je ukradel del poti. Pa nič zato, po naluknjani stezi se vzpenjaš proti najvišji točki.
|
Čakajoč |
Štrikaš sem in tja in se čudiš. Nekdo se je tu trudil s sanmi. Jalovo početje. Koraki. Čeprav telo lenobno zahteva takojšen počitek, šteješ. Visoko število je vedno bližje. Skušaš preseči zastavljeni cilj, postavljaš neke svoje rekorde. Zavoji v gozd in nazaj na poseko, pa znova v gozd. Zdi se ti, da brez konca.
|
Poseka |
Razgledi na oblake, vrhove in dolino pod njimi. Nato znova štetje. Dokler končno ne zagledaš znanih obrisov. Vršno pobočje, umiritev, počitek. Bližnja žičnica zaropota za trenutek. Hitro se ustavi, kot bi ji bilo nerodno, da je zmotila nekaj, kar ne bi smela.
|
Sled |
Vdihi. Zavoji. Nerodni, kot se za začetek spodobi. Trda skorja onemogoča vsako eleganco. Nekajkrat poskušam, nato obupam. Zavijem med smreke, tam je sneg še pravi, vozi se lahkotno. Vijuganje se izteče na cesto, po njej gre kot za stavo. Še zadnji zavoji in že snemam smuči. Oblaki vztrajajo, veselim se, dan se je začel prav.
|
Pogledi |
(Mejni prehod Rateče – Tromeja)
Po navadi sem raje zgoden. Takrat je tišina bolj gosta, objema te kot debel plašč. Sam se vzpenjaš skozi belino, zgolj sneg škripa pod smučmi. Le tvoja sled, zamrznjena sapa ostaja za teboj.
|
Sovče |
Vendar vedno ne gre. Tudi tokrat je vlečnica že ropotala, slišal se je vrisk otrok. Saj ne, da bi me motil. Le želel sem ga pustiti za seboj. Izginiti v gozd. Hitel sem višje, skoraj prehiteval počasne krožničke. Zavoj v levo, stranska proga je ostajala nedotaknjena. Nad potokom sem še zadnjič pomahal sedežnici in tistim na njej.
|
Brana |
Potok je zaledenel v zraku med skokom skozi brano. Vzpon je bil prijeten. Strmina me ni motila. Sledi. Misli so lahko pobegnile nekam daleč stran. Kopale so po vsakodnevnih skrbeh, iskale rešitve, zamisli, slepile same sebe. Vzpenjal sem se po gozdnih cestah, posekah, zaupal predhodnikom.
|
Dobrač |
Ko je znova začelo ropotati, sem na robu smučišča zavil proč. Hrupa nisem bil vajen, bil mi je tuj. Stopal sem mimo teptalnega stroja, ki je izdihnil sredi poti. Pustili so ga, nemo truplo tehnike, tuje sredi beline. Pod travnikom sem zavil navzgor, svež sneg me je objemal.
|
Pot |
Smučarji so švigali nad menoj, postali. Nisem se zmenil za zvedave poglede, preril sem se do roba, kratek vzpon je bil do tromejnika. Tam na vrhu se vidi na vse strani. Ni važno kdo si, od kod si, kako govoriš. Pa saj tokrat tudi ni bilo s kom govoriti. Klepetanja, ropotanja, vzklikanja s smučišča nisem več slišal.
|
Cesta |
Sedel sem ob znamenje, zaščiten pred vsemi, vzdihnil in zajel sapo. Vajeni gibi so pripravili opremo, še zadnji pogledi, nato pa zavoji. Preskočil sem smučišče in odvijugal po mehkem pršiču. Nosil me je, dvigoval, prehitro je bilo konec pobočja. Spust po poti, zavoj v gozd, vijuganje med drevesi.
|
Tromeja |
Znova na cesti. Odločitev je pomenila ločitev. Dokler se nisem, prav kmalu zares, ravnice naveličal. Potem spust v strmino, zbranost in izkušnje tu igrajo svojo vlogo. Ponavljanje. Spet cesta, nova bližnjica. Do roba smučišča in ob njem navzdol. Tja, kjer me čakajo. Domov.
|
Travnik |
(Sovče-Tromeja)