Na senčni strani Alp

Z Larsom sva se že dolgo dogovarjala za obisk sosednje Koroške, tiste na senčni strani Alp. Kočno se je vse nekako poklopilo in danes sva se preko Ljubelja odpeljala v smeri Celovca. Prvi postanek sva naredila na železniški postaji v Lambichlu, seveda naju vozni red ni nič zanimal, kaj drugega pa že. Uspešno. 

Treimischer Teich

Drugi postanek je bil pri samostanu Viktring, kjer sva pustila avtomobil in se zapodila v hrib. Šla sva do ribnika Treimischer Teich, najprej malega, nato še velikega. Se vračala mimo tretjega jezerca Fabricksteich. Dan po deževju je bilo razumljivo vse naokoli namočeno, včasih sva stopila v vodo, čevlji so bili za enkrat še suhi. 

Nano in "nano"

Dežela voda, se menda Koroška oglašuje, kot je Lars prebral na turističnih plakatih. Vzpela sva se do lepega razgledišča nad Viktringom, potem pa malo naokoli vzpela na nerazgledni Goritschnigkogel. Spust po spolzkem pobočju je bil pravi izziv, toda na koncu nama je uspelo. V obrobno naselje Celovca sva se vrnila cela. 

Viktring

Sprehodila sva se po dvorišču nekdanjega samostana, stopila do cerkve, pogledala kaj se dogaja v parku pred njim, sam sem ob tem iskal še odgovore na to in drugo vprašanje. Je bilo kar zanimivo. Številni otroci, očitno je tu tudi šola, vrtec. Skočila sva še čez potok, sedla v avtomobil, se prestavila v bližino obale jezera Hafner. 

Nekdanji samostan Viktring

Lars je zaključil, da je vse precej cigansko, morebiti zaradi kopice precej ubogih prikolic na parkirišču, ki ga očitno uporabljajo za depo tovrstnih bivalnih zadev. V kraju Holbiče sva zavila do močvirja, si ga pogledala z lesenega podesta, se nato okoli jezera Hafner vračala proti avtomobilu. Vmes sva se nekajkrat vpisala. 

Lars v akciji

Eno škatlico z vpisnim listom sva snela z drevesa, drugo tja le namestila. Kaj se je zgodilo, da sva jo našla skorajda na tleh, sva lahko le domnevala. Odpeljala sva v smeri Vrbskega jezera, ob poti kupila sendviče in jih nato na soncu, ob obali pojedla. Naslednji cilj je bil Hallegg in številna jezerca tam okoli. 

Močvirje pri Holbičah

Dolg pohod sva začela pri gradu, na krožni poti nadaljevala od ene točke do druge, se vpisovala, iskala poti in prehode naprej. Bilo je prav zabavno, nekaj škatlic je bilo res zanimivih. Recimo leseni prašiček, čriček, miška v mišolovki. Računalniška seveda. Flamingo, sova, polnilec baterij, jastreb v kletki. Na drevesu. 

Hafnersee in Piramidenkogel v ozadju

Ko sva krog zaključila, sva imela moče, od spodaj in zgoraj, zadosti. Med najino hojo se je pooblačilo, sem in tja kaj porosilo, znova razjasnilo in tako naprej. Prečkala sva močvirnate predele, večje luže na poti, vsega je bilo zadosti. Na poti nazaj sva se še nad Vrbskim jezerom ustavila za dva hitra vpisa na stranski cesti. 

Malica

Za zadnjega nižje, pa pri enem od hotelov. Kjer je škatlico z vpisnih listom »požrl« velik kip. Sem se kar smejal. Lars malo manj, ko se je ob vračanju proti avtomobilu spotaknil ob svoje vezalke. Vse v redu. Pa tudi vse zastavljeno doseženo. Čakala naju je le še vožnja proti Ljubelju, domu. Lep dan je bil, druženje, klepet, hoja, iskanje. Vsega po malo. In ravno prav.

Jezero pri Halleggu 

Sedaj pa zares ...

Ja, sedaj pa zares. Konec. Z vseh strani prihajajo vzkliki, da je zima zapustila naše kraje, to sem vedel dejansko tudi že sam. Ko sva se v petek z Borutom spustila z Zvoha je bila smuka komaj še zvezna. Vprašanje, če bi se spravil še enkrat tja gor, če ne bi sumil, da je na Krvavcu ostal zaključek mojega psa. 

Srnjaček na pobočju nad Tiho dolino

Tako sem povezal izvenevanje mojega hrepenenja po snegu s potrebo po iskanju izgubljenega, se odpeljal do Jezerc, po še vedno prav enako zluknjani cesti do Roske in naprej po asfaltu do Tihe doline. Hiter pogled, kar med vožnjo, na pobočja nad Gospinco, je izbil iz glave vsako misel o začetku spodaj. 

Tiha dolina

Dan je bil sicer meglen, le vprašanje časa je bilo, kdaj bo začelo deževati. Vsaj glede na vremensko napoved bi tako ali tako že moralo. Plaža je bila skorajda izumrla, le možakar je s šajtrgo hodil okoli. Nisem videl ali pobira smeti ali dela kaj drugega. Sneg v ravnini nad Podgradiščem je bil prekinjen, tudi višje je bila zvezna smuka že vprašljiva. Zato pa se je proti vrhu Krvavca hodilo v redu, snega je še za kakšen dan zadosti. 

Vrh Krvavca

Vzpenjal sem se naravnost navzgor, tudi s starimi smučmi in prav takšnimi psi je šlo kar v redu. Pobočje nad menoj je pretekel mlad srnjaček. Višje je bilo megleno, vedno manj se je videlo. Pa se nisem vdal, zložno sem napredoval proti vrhu. Pobočje mi je znano, prehodi prav tako, zato z orientacijo nisem imel težav. Snega je bilo tudi višje še zadosti, zmanjkalo ga je šele tik pod vrhom. 

"Razgled"

Pomlad je tam razkrila marsikaj. Le izgubljenega delčka ni bilo nikjer. Prehodil sem del kopnega pobočja, pregledal vse okoli najvišje točke, pa nič. Ja, če ni, še hudič ne vzame, se mi je v glavi hitro izpisal star slovenski pregovor. Naredil sem še nekaj korakov do šopka pomladnih žafranov, potem pa nadel smuči in zapeljal navzdol. Smuka je bila dobra, sneg je bil pravi pomladanski puter. 

Iz sranja raste cvetje

Ko sem se še izvil iz meglenega objema, je bilo nadaljevanje do roba snega v Tihi dolini prav super. Tako dobro, da bi šel kar še enkrat. Niti dež, ki je počasi začel pršeti iz oblakov, ni mogel spremeniti moje volje. So jo pa stari psi, ki premočeni niso in niso hoteli več prijeti na smuči. Tako so odločitev sprejeli namesto mene, zložil sem opremo v avto in se počasi odpeljal nazaj v dolino.

Starine

Klobuk

Klobuk. Angleške kraljice. Posajen na vrh Storžiča, obet slabega vremena. Klub Klobuk. Je bila mladinska oddaja pred leti. Nisem je gledal in po pravici povedano tudi nimam pojma, za kaj se je v njej šlo. Menda pa je bila priljubljena. Klobuk sem pred začetkom službe, v kateri sem še sedaj, na glavo posadil tudi sam. 

Sence

V poznih dvajsetih sem bil mogoče videti malo čuden. Vsaj danes se mi zdi tako. Takrat sem verjetno razmišljal drugače, sicer ga ne bi nosil. Priznam pa, da mi je vsaj ob deževnih dneh prišel kar prav. Klobuk je lahko od kakšne gobe. Recimo Jurčka. Ki ima ime morebiti po kakšnem mojem soimenjaku. Po meni zanesljivo ne. 

Na poti

Klobuk je seveda tudi hrib na obrobju Ljubljane. Danes sva se srečala z Andreasom, začuda zgolj na kozarcu vode, odpeljala do Bokalc in jo od tam mahnila proti koči na vrhu. Vzpon je zložen, skoraj bi si upal trditi, da ga je komaj kaj. Med klepetom je čas hitro mineval, popoldansko sonce je presevalo skozi drevje. ožakar, precej izgubljen je bil videti, res ni več vedel, ne kod, ne kam. 

Lars in Vinko

Usmerila sva ga, upala, da pride prav. In šla naprej, še nekaj zavojev, zadnji vzpon. Lars je že čakal na klopi pred kočo, se smejal, mahal v pozdrav. Počasi so z vseh strani kapljali še drugi geolovci, seveda se je razvil prav prijeten klepet. O tem in onem. Nekaj tudi o Klobuku. Ne pokrivalu. Hribu, na katerem smo sedeli. Dobre misli so kar švigale, sem in tja je prišel še kdo, drugi je moral že oditi. 

Andreas

Ko se je ura približevala osmi, sva z Andreasom ugotovila, da nas ni ostalo prav veliko, večer je prihajal, tema se je plazila čez obzorje. Zato sva tudi midva pomahala v slovo, odšla navzdol. Seveda še ob prijetnem klepetu, saj je bil sedaj ravno pravi čas za to. Ko sva ubirala še zadnje korake, že tem nekje na robu gozda, se je dokončno stemnilo. Dan se je poslovil, čas je bil za odhod domov.

Skupinska

Verjetno zadnjič

Pobira ga s svetlobno hitrostjo. Zato sva se z Borutom kar smejala možakarju, ki je nekaj korakov od roba parkirišča, ko sva lovila preostale flike snega in komaj še zvezne prehode med njimi, obetal 14 dni nadaljevanja zime. Kje pa … Že danes sva pred seboj videla nekaj metrov širok kopen prehod pod Tiho dolino, tudi v roru ni bilo čisto nič boljše. 

Snega je vedno manj ...

Je bilo pa višje gori snega še nekaj, čeprav so bile na prvi strmini nad Podgradiščem tudi že kopnine. Še precej prej, kot je bil prejeti obet, bo smuka smiselna kvečjemu še s Tihe doline, nižje bodo cvetele rože. Pa se zaradi kopnin nisem pretirano sekiral. Hodil sem s starimi smučmi, legendarnim okovjem, Silvretta 404 je še vedno dobro opravljala svojo funkcijo. 

Nad Tiho dolino

Kljub temu, da sva štartala ob pol šestih, je bilo še vedno presneto vroče, potila sva se kot za stavo. Odvila sva proti Zvohu, sneg je bil videti kompakten, smuka verjetno ne bo prav slaba. Ko sva se približevala vrhu, naju je izpod žičničarske koče opazovala kosmata zverina. Najprej sva mislila, da je sam, potem pa le opazila tudi lastnika, ki se je ob žičnici pripravljal na spust. 

Pod Zvohom

Ko naju je vreča bolh ovohala, ji nisva bila več zanimiva, kar naju ni niti najmanj motilo. Saj pri takšni pasji duši nikoli ne veš … Nadaljevala sva proti križu na vrhu, najina senca se je vzpenjala iz bazena za zasneževanje. Okrogli kamniti smerokaz je bil ob zadnjem obisku še do vrha zasut s snegom. Danes je bilo snega že precej manj. 

Senci

Nekateri so hodili po Ježi proti Vrhu Korena, sledi so jih izdajale. Ni bilo videti, da bi kdo zavil proti Dolgi njivi, pobočja na vzhodno stran se niso dosti dobro videla. Pripravila sva smuči, še fotografija na vrhu, spust. Pravi pomladanski puter je omogočal lahkotno zavijanje, le na kopnine in sem ter tja kakšen kamen je bilo treba biti pozoren. 

Na vrhu

Pod Tiho dolino se nisva preveč ozirala na kopnino, zapeljala sva po travi navzdol. Sam sem se moral še malo odriniti, Borutu niti to ni bilo treba. Kdo bi se ob starih smučeh sekiral. Ko sva lovila komaj še zvezne prehode proti parkirišču, pa sva tako ali tako vedela. Bolj ure kot dnevi so smuki na Krvavcu šteti.

Smuka v kratkih rokavih