nedelja, 26. marec 2017

Cerkno

Ja, res je tukaj. Pomlad. Sredi tedna so objavili, da so pobočja pod Črnim vrhom do te mere polizana, da resna smuka ni več možna. In so ustavili drdranje žičnic, zaprli vse skupaj in sklenili, da je do naslednje zime zabave konec. Toda ne za vse. Za naju se je šele začela. 
Še je sneg!
Hiter domači pogled je povedal, da bo še čisto dobro. Saj nisva tako zahtevna, da bi moralo biti vse polikano. In tudi kakšna manjša prekinitev naju ne moti. Zjutraj sva se pod oblačnim nebom napotila navzgor. Sneg je bil trd, pomrznjen, toda hodilo se je brez težav. 
Včasih ga je malo tudi zmanjkalo ...
Sledila mi je kot raketa, prav ponosen sem bil nanjo. Kaj bi ne bil! Že to, da gre z mano, da greva skupaj, je vredno poklona. Vsaka nova prelomnica je bilo novo vprašanje. Kako bo naprej. So pobočja kopna ali bo snega dovolj? Za hojo navzgor in predvsem zavijanje navzdol? 
Proti soncu
Strah je bil odveč, vedno se je pokazala bela sled. Krajše prekinitve, zgolj za meter ali dva, nama niso vzele poguma. Šla sva proti soncu, ki se je sramežljivo kazal izza oblakov. Okoli naju je bil mir, nikogar nikjer. Kot bi se življenje tu ustavilo. Prestopila sva pot tik pod vrhom, radovedno opazovala restavracijo, ki je še pred dnevi vrvela od življenja. 
Rdeča preproga
Sedaj je bila hiša duhov. Mimo nje je vodil snežni jezik, vse do zadnje uravnave, do rdeče preproge, tik pred vrhom, hiško za prvo pomoč. Le kdo naju je pričakal s takšno pozornostjo? Sva se bolj smejala kot res spraševala. Po počitku sva pripravila smuči in naredila prvi zavoj. 
Smučarka
Sledil mu je drugi, tretji in še vsi naslednji. Prestop preko tiste prekinitve ali dveh naju ni pretirano motil, že sva bila na strmini. Sneg ni bil nič podoben gnilcu, nekoliko nižja jutranja temperatura nama je začarala pravi srenec. Včasih je nekoliko drdralo, to je sicer res. Toda koga bi to sploh lahko motilo? Ko je bilo le važno, da sva skupaj, prav tu, prav zdaj.
Po beli preprogi navzdol

sobota, 25. marec 2017

Nad Šitom glava

Kar verjeti nisem mogel. Ura je bila res rana, komaj štiri in še pol zraven, ko sva se ustavila na bencinski črpalki na poti do najinega cilja. Tam pa kup avtobusov, še neprimerno več očitnih navijačev nekega drugega športa, vsi že na rahlo majavih nogah. Zavila sva z očmi, nato pa odpeljala dalje, v kraje, kjer ni hrupa, glasnega klepeta, bučnega navijanja. 
Dan se prebuja
V kraje, kjer še vedno najdeš. Kjer še vedno slišiš zvok tišine ali kot je lepo zapisal pred davnimi leti Avčin. Kjer še vedno tišina šepeta. Avto sva pustila na sedlu, ušla skupini, ki se je očitno namenila nekam proti grapam Mojstrovke. Tudi midva sva nekaj časa sledila tej smeri. 
Grebenc, Butinarjeva, Pripravniška
Pobočja so bila vedno bolj strma, sneg je bil še trden, srenači so še kako prav prišli. Pod steno sva zavila desno, proti današnjemu cilju. Nad Šitom glava. Čudoviti balkon nad Vršičem je ta vrh poimenoval prijatelj. In še kako prav je imel. Pobočja so se položila. Pa ne za dolgo. 
Nad Šitom glava
Krnica se je kot velik val iztekla tam nad skalnim rogljem, stopila sva na njegov vrh, stala visoko nad steno, pod nama je bil le nič. Daleč se je videl vrh velikanke. Danes bo tam okoli res živahno, to sva vedela že nekaj časa. Toda naju je bolj pritegnil pogled na bližnjo sosedo. 
Na vrhu, zadaj bližnja soseda
Obujala sva spomine na trenutke, ko smo se vzpeli tam zadaj, se nasmehnila ob spominu na začudenega gornika na vrhu. A vi ste pa od tam prišli? Kako je šele gledal, ko smo tja nazaj, v strm žleb, tudi odsmučali. Danes se nama je vse zdelo prav pretirano strmo, saj tako od daleč je vedno tako. 
Megleni slap se zliva v dolino pod Poncami
Že sva naredila prve zavoje, sledili so jim še številni, sneg je držal, odrivala sva zgolj sren. Zavila sva strmo navzdol, poiskala najboljše prehode med ruševjem, sonce je sneg tu že zmehčalo, smuka po vedno večjem gnilcu je bila že prav naporna. Tudi gnoj mu nekateri rečejo. 
Smuka
Tudi prav. Nič se nisva pritoževala, ko sva naredila še zadnji zavoj, snela smuči, se ozrla nazaj. In bila vesela. Saj sva za imela za kaj biti.

nedelja, 19. marec 2017

Tavelika

Spet se je obrnil letni čas. Kar prevečkrat se je že to zgodilo v tej moji življenjski karieri, pa se vseeno nič ne pritožujem. Je bilo vedno lepo, zakaj bi torej se. Dnevi bežijo kot bi liste preganjal piš jesenskega vetra. Pa je jesen že zdavnaj mimo, sedaj v deželo stopa pomlad. 
V hribih se dela dan
Letos še posebej odločno, sneg seveda pobira in za pravo smuko ni druge, kot da se podaš že visoko, tja pod dvatisočake. Vršič. Kljub zgodnjemu odhodu smo na smuči stopili ob prvi dnevni svetlobi. Lučke so lahko ostale v avtu, nekaj teže manj, bo čisto prav tako. 
Pogled z Grebenca
Da čez plaz je bilo jasno, kmalu smo ujeli sled, štrikali vedno višje proti zavoju za Grebenc. Kaj bi šarili drugje, saj so tam sedaj prave razmere. Snega še dovolj, čez in čez. A ga vseeno hitro pobirala, sta opomnila prijatelje. Tu sta hodila teden prej, kdo bi vedel torej bolje kot prav onadva. 
Proti Veliki Mojstrovki
Kratko vprašanje, hiter odgovor. Kar na Veliko gremo. Tudi prav. Prečili smo pobočja, za skalami zavili desno, se vzpenjali, v ključih, vedno višje in višje. Srenači so že nekaj časa grabili, ko se je pot položila sem mislil, da jih ne bom več potreboval. Pa kaj še! Nataknil sem jih nazaj, korak je spet postal bolj zanesljiv. 
Tihožitje na vrhu
Še nekaj zavojev in že smo stali pri piramidi na vrhu. Seveda nasmejani, pogledi so nam begali vse naokoli. Prav toliko se je tudi videlo. Kamorkoli si usmeril pogled. Le stati si moral tam, se počasi obračati in imeti oči odprte. Hkrati smo lovili trenutke in jih zapirali vsak v svojo škatlo. Še Jalovec nas je objel okoli ramen in se pustil ujeti. 
Z Jalovcem (v ozadju)
Sledili so zavoji, sprva previdni, nato vedno bolj odločni. Pobočje je bilo prepredeno z ostanki nekdanjih voženj. Iskali smo povsem svojo sled, seveda vsak po svoje, pa vendarle blizu. Prehodi proti Grebencu so bili že komaj užitni, pa vendarle smo jih skupaj sešili toliko, da je bilo zakrpanke dovolj za snežni prehod. 
Zakrpanka
Sledil je zgolj še spust po plazu, vedno več je bilo iskalcev čistega zraka in sončnega iskrenja. Zavoji so si sledili, v prvi tretjini smo kar vriskali sami pri sebi. V drugi tretjini smo že malo gledali, kako in kam. V zadnji pa je gnilec kar sam vodil smuči. A nič ne de, na koncu smo bili vseeno nasmejani, sonce je sijalo iz naših oči.
Smuka

sobota, 18. marec 2017

Krožnica

Nič ne rečem. Matematika mi nikoli ni bila blizu. Čeprav v šoli nisem imel težav, me pritegnila ni. Pa vendarle se danes včasih tudi z njeno pomočjo vse lepo izide. Ko imaš tri točke in ugotoviš, da skozi njih teče neka namišljena krožnica. Ki vmes obrede še kaj zanimivega, le gledati moraš. 
Pomlad prihaja
In ker ima vsako takšno kroženje svoj začetek, ki je hkrati tudi njegov konec, je čisto vseeno, ali greš levo ali desno, treba je le stopiti na pot in korakati vse dokler ne prideš naokoli. Jutro je ravno dobro potipalo deželo, ko sva mimo zaspanih ribičev ob jezeru pri Podpeči stopila na pot. 
Tomaž
In prav kmalu očitno nekoliko zabelila vse skupaj, saj sva na razpotju izbrala svoj prvi cilj. Vas Planinco. Pa bi bilo bolje, da bi jo mahnila kar proti Krimu, saj bi prišla prav tako prav, celo hitreje in bolj naravnost. Tja do Svetega Tomaža, prvega svetnika na današnji poti. 
Kronice
Nisva prav veliko molila, raje sva se zapodila na hrib, pobočja so bila polna kronic, pomlad prihaja, zaprmej. Preskočila sva Lisca, se spustila navzdol, malo po poti, malo kar po svoje. Slednje seveda brez potrebe, toda nekaj zabele mora že biti, drugače je jed komaj užitna. 
Na Liscu
Pri Preserjah sva preskočila dolino do Svetega Jožefa. Prav njegov dan je bil danes, zato je bila cerkev odprta, besede duhovna so se slišale iz nje. Toda midva sva že hitela naprej. Bolje rečeno nazaj. Proti izhodišču vsekakor. Saj niti ni jasno, kako bi najbolj prav rekel, ko si na krožnici. 
Jožef
Toda še en postanek naju je čakal. Sveta Ana je bila tista, pri kateri sva ob pišu vetra okoli vogalov pogledala na Barje in se ozrla na prehojeno pot. Potem pa zgolj še stekla navzdol, vse do tja, kjer se je pot začela. Kot je treba in kot drugače pri kroženju sploh ne gre. Na jezero je svetilo sonce, gladina je rahlo valovala, ribiči so se že odmrznili, v mislih sva jim pomahala v slovo.
Ana

ponedeljek, 13. marec 2017

Polna luna

Nekoliko sem spraševal, nato pa ostal sam. Skoraj sam. Družbo mi je seveda delala luna, ki je že uro ali dve, preden sem stopil na sneg, vzšla nad obzorjem. Saj je bila čisto dobra družabnica. Tiha, kot bi je ne bilo, toda svetla, da je lučka lahko ostala v nahrbtniku. Osvetlila je prvo strmino, snega je bilo še zadosti. 
Kmetija še ne spi
Vzpenjal sem se hitro, hrupne glasove gostišča z roba parkirišča pustil daleč za seboj. Kopne flike so kazale da prihaja pomlad, toplota liže sladoled, kmalu ne bo snega nič več ostalo. V kmečki hiši je še gorela luč, očitno zaspanost ni bila prehuda. Cesta je bila že kopna, prestop preko nje ne pretežak. 
Luna nad vasjo
Tam, kjer je čez dan toplota pobočja ojužila, je bilo trdo, tudi ledeno. Vseeno ni bilo težav, hodil sem hitro. Stopil na sneženi pas, edini jezik, ki ga je zima še kazala prihajajočemu zelenju. In se višje zavihtel na strma pobočja pod vrhom sedežnice. Srenači so tu še kako prišli prav, previdno sem se vzpenjal, malo levo, malo desno, včasih kar naravnost navzgor. 
Pobočja
Dokler nisem prečil kolovoza, se vzpel še tiste zadnje metre po poledenelem pobočju in obstal na pragu kopnine. Zgornji travnik je bil celo zgolj ob svečavi lune enostavno kopen. Pridružil sem se pritoževanjem spletnih junakov, ki že lep čas nergajo nad slabo sezono, si zavihtel smuči na ramo in šel gledat, če je za robom, ko se odpre svet proti vrhu, kaj bolje. 
Na vrhu
Pa ni bilo. Toda sedaj me je že grabila trma, vztrajal sem, se zanašal na nekaj, kar je bilo tik ob gozdu podobno belini in končno pri štartni hiški znova stopil na sneg. Tu, kjer bi se zaradi mene vse lahko končalo, se je šele začelo. In se kmalu, ob zadnjem vzponu proti najvišji točki sredi gozda znova zaključilo. 
Kje pa je sneg?
Moral sem si priznati, zime je v teh krajih konec. Prisluhnil sem tišini, se pripravil, stopil do snega. Nekaj zavojev, nato so smuči znova romale na ramo, vse do tam, kjer so še nedavno vriskali smučarji. Trda podlaga, ropotalo je navzdol, zavoj za zavojem, brez prekinitev in snemanja smuči, vse do zadnjega pobočja, ugaslih luči v gostišču.
Končno!

nedelja, 12. marec 2017

Kamniti lovec

Čeprav še niti sredi marca nismo, pomlad že stopa v naše kraje z dolgimi in odločnimi koraki. Pobočja okoli doma so kopna, za sneg se je treba zapeljati dlje. Celo do sosedov, če je treba. Na priljubljenih žičnicah so dekleta sklenila loviti sončne žarke, sam sem v višave stopil kar z lastnim pogonom.
Romarska pot
Pa ne sam. Lovil sem prijatelja po romarski poti proti Višarjam, od kapelice do kapelice, po ovinkih, v lastnem potu. Križ sva si pa tako ali tako naložila kar sama. Prostovoljno in z veseljem. Preskočila sva na smučišče in ravno, ko so prvi smučarji zdrveli mimo proti naslednji vožnji, sva ob spominski kapelici zavila v smeri lovca. 

Na robu smučišča
Dobro utrjena gaz naju je vodila prav, pod pobočji, navzgor do amfiteatra med skalnimi špicami. Višarske glave in krnica V klobuku. Malo sva čarala po svoje, kar med toliko sledmi ni bilo težko. Toda potem seveda prišla prav, vse do sedla. Tam sem hitro ugotovil, da mi kamniti stolpi, ki so stali med menoj in vrhom, prav nič ne dišijo. 
Vzpon proti soncu
Raje sem se z nekaj zavidljivimi akrobatskimi elementi spustil nižje, do običajnega zimskega dostopa, se skozi kratko grapo povzpel na sončni rob. Od tu do kratkega udarca z zvonom za preganjanje zlih in vseh drugih duhov je bilo zgolj še nekaj korakov. 
Kamniti lovec
Tisti, ki je prišel za menoj, je pozdravil seveda prijazno. Saj kaj drugega na tak sončen dan, v skalni kulisi vse naokoli, niti ne pričakuješ. Postanek, oddih, razgled, lovljenje trenutkov. Nato pa prvi zavoji, previdni, preskok na senčno stran, strmina je dajala odlično podlago. 
Vrh
Vse do zožitve prav na koncu. Tam drugače kot z drsanjem, tudi čez večjo skalo, ki je bila ravno na poti, ni šlo. Ko je znanec z vrha videl, da se je izšlo dobro, je odvijugal navzdol, sam sem pršičil za njim, vse do uravnave nad žlebom, kjer je čakal prijatelj. Da bo tudi levo dobro, sva izvedela. 
Grapa vodi s krnice proti vrhu
In res je bilo. Čudoviti zavoji, vse do konca. Potem pa nekaj vijuganja skozi gozd, še zadnja strmina, valovanje do ceste, ki se proti Višarjam vzpenja iz Zajzere. Od tu sva vedela, da ne gre drugače, kot nazaj navzgor, prav do najvišje točke. Tam nad cerkvico, pri križu, kjer tišine ni več, kamor pridejo takšni in drugačni romarji. 
Pobočje s podpisom
Nisva se pretirano dolgo zadrževala, zgolj za kratek oddih, nato sva zavijugala po progi navzdol. Saj ne rečem. Zavoji so bili lepi. Toda drseti po sledeh tisočev je čisto nekaj drugega kot risati čisto svojo sled v sveži sneg pod strmimi skalnimi vršaci, tam, kjer prav zares še vedno tišina šepeta.
Višarje

sobota, 11. marec 2017

Letošnji Viševnik

Je že tako naneslo. Da sva se dokončno odločila šele med vožnjo. Veter je očitno vsaj nekoliko ponehal. Torej že ne bo moglo biti tako slabo tudi malo višje od načrtovanih angelov. Viševnik se je ponujal kot odličen nadomesten cilj in strinjala sva se, da bo res pravi. 
Zlate vode
Na Pokljuki sva bila hitro, na Rudnem polju kljub za naše običajne začetke nekoliko pozni uri, ni bilo še nobene pretirane gneče. Stopala sva po smučišču navzgor, rebrca so kazala, da bo očitno še delovalo. Poteptana pobočja so ostala za nama, v bolj strmem delu pod Zlatimi vodami sva nataknila srenače, trdo pobočje je zahtevalo ustrezno spoštovanje. 
Proti vrhu
Med klepetom sva se zavihtela na vršna pobočja, ugotavljala, kje bo najbolje peljati navzdol. Da je sneg trd in pomrznjen, je bilo jasno. Kakšna bo smuka, pa sva vedela, da bo dal odgovor šele spust. Dan je bil lep, sonce se je smejalo nad nama, videlo pa se je daleč. Kaj drugega bi pod modrim nebom niti ne pričakoval. 
Bele koprene
Še zadnja prečka, vzpon in stala sva na vrhu. Vsake toliko je veter dal vedeti, da še ni čisto upehal, potegnil je preko grebena bel prosojni plašč, ki se je iskril, kot bi bil iz samih draguljev. Na vrhu nisva bila sama, spregovorili smo nekaj besed, nato pa se eden za drugim previdno spustili po beli strmini. 
Portret dveh očakov
Nekaj preskokov, prečka, nato pa zavoj za zavojem navzdol proti širokemu lijaku žleba, ki pripelje na zlato uravnavo nižje doli. Snega letos ni v izobilju, v osrednjem delu je bil potreben obvoz, ožina med ruševjem je bila preozka. Še kratek slalom in že sva se spustila na pobočje, ki pripelje do smučišča. 
Hribi nad Lipanco
Tam sva ostrmela, navzgor se je valila prava kolona željnih razgledov, čistega zraka, snega. Vse bodo dobili, le za samoto in tišino je bilo očitno prepozno. Zdrvela sva po smučišču, ki je ravno jemalo zalet za še en nov dan, se porinila po cesti navzdol, do zadnjega zavoja, tik pred cesto. Da je bilo dobro in ravno pravšnje, sva si bila ob tem seveda edina.
Nad Zlatimi vodami

sobota, 4. marec 2017

Petelinjek

Da gre, je rekla že dan prej. Seveda sem ji verjel, odločnosti njenega pogleda ni bilo oporekati. Raje nisem spraševal, kako je z utrujenostjo, ki se je kopičila pretekle dni. Bo že sama vedela. Zjutraj sem pocukal še Majo, hitro je bila pripravljena, celo zgodnja ura je ni prestrašila. 
Oblačen začetek
Ob takšnih dekletih se človeku lahko samo smeje. Mir je vladal v vasi, tudi do drdranja žičnice je bilo še daleč. Vzpenjali smo se ob robu, sam sem stopil korak naprej, kmalu sta bila dva, trije. Pa nič zato. Mene samota ni motila, onidve si imata pa zanesljivo vedno dosti povedati. 
Dober obet
Vreme je držalo, nekaj drobnih kapelj se je razpršilo, še preden so dobro priletele do nas. Oblaki so bili natrgani, torej hudega ne bo. Sem se tolažil ob misli na slabo napoved in pogledu na črne oblake nad Tromejo. Mraza ni bilo nobenega, pomlad očitno res že krepko stopa v deželo. 
Dekleti
To so veselo oznanjali tudi glasovi ptic, ki so pretrgali tišino. Ko sem gledal nazaj, če se bosta znana obraza kmalu pokazala izza ovinka, je sončni žarek pod Dobračem narisal mavrico. Kar gledal sem, začuden nad to nepričakovano igro svetlobe. Potem pa pod našim ciljem zavil navzgor. 
Barve pod Dobračem
Najprej nekoliko bolj strmo, nato položen ovinek in kot se za konec spodobi huda strmina. Toda šlo je lepo in naravnost. Na razglednem mestu sem oprezal, kdaj bom spodaj opazil pričakovani postavi. Končno sta se pokazali, ravno še ušli prvim smučarjem in se počasi vzpenjali proti meni. 
Taubenkogel
Šel sem jima nasproti, ju spodbujal. Saj sedaj res ni bilo več daleč, že smo se mimo hiške na vrhu vlečnice sprehodili do najvišje točke, od koder se mimo ostankov nekdanjih velikanov vidi daleč. Utrujeni, toda srečni. Smo se počasi spustili nazaj do smučišča, nato pa delno po njem, z nekaj zavoji v celcu seveda, spuščali nazaj v dolino. 
Pozerki na vrhu
Vreme je še kar držalo, nebo ni nič ožemalo svojih oblakov. Toda vedeli smo, da je vsaka minuta podarjena. Komaj smo odpeljali s parkirišča, že so na nas padle prve dežne kaplje.