sobota, 27. april 2019

Špic in sprehod

Dan je treba izkoristiti. Tako ali drugače. Sem si rekel, ko sem zazehal v jutro na Jezerskem, prav tam, v središču tega kraja sredi gorskih nebes. In nato stopil na pot, omejen s časom zgolj do znane špičke. Ki ji je ime dal kmet Žmitek, nekoristni skali sredi očitno njegovega sveta. 
Pogled proti Storžiču
Sedaj je toliko bolj obiskana, hiter cilj, zgolj toliko, da se predihaš, užiješ nekaj samote, razgledaš, delaš cilje o tem kam in kako. Tudi v pomladnih dneh, ko so prve rože odcvetele, dale prostor drugim barvam, zelenemu ogrinjalu smrek ob poti, prvim regratovim cvetovom, lapuhovim listom. 
Polžja pot
Slinarju, ki je hotel bog ve kam. Počasi in odločno, celo rožičkov ni skril, ko sem njegovo podobo ujel skozi objektiv. Komaj sem se dobro ogrel, na poti mimo cerkve in župnišča, ter seveda nekoliko višje znane kmetije, že sem stal na najvišji točki. Preveril, če je vse kot mora biti, se seveda razgledal, saj se vidi vse naokoli. 
Virnikov Grintovec
Do bližnjega Virnikovega soseda bo treba tudi enkrat, vršaci Grintovcev na drugi strani doline so bili še beli. Nekaj ujetih spominov, za nekoč, nekje. Da grem tokrat malo po svoje navzdol, je bil sklep, sprejet kar tako, prav tam. In sem šel. Na drugo stran navzdol, po mestoma bolj, mestoma manj vidni stezici. 
Ajda in Kali
Da bom prišel prav sem vedel, tam mimo svetega Ožbolta se izteče. Pa sem že prej zavil, malo po svoje, da sem hitreje prišel. Saj dogovor je vendarle dogovor, ni lepo zamujati. Še posebej, če te čakata Ajda in Kali, sprehod z njima je vedno nekaj posebnega. Trenutki bližine, pogovori, koraki mimo igrišča proti jezeru, razigrani smrček. 
Le kaj je zagledala?
Posamezna srečanja. In oblaki, ki so na koncu iz sebe stisnili nekaj kapelj. Zgolj toliko, da so pokazali, zakaj so na nebu. Obrnila sva pri sv. Andreju, šla po isti poti nazaj. Kali je čutila, da se vračamo, dom je bil vedno bližje, hitela je, kar se da. Dan je bil prav takšen, kot se zagre.
Jezero

petek, 19. april 2019

Zadnjič

Saj je bil že čas. Da se zima poslovi. Pa vendarle naju je z Robijem še vleklo na sneg. Da še zadnjič to sezono ujameva nekaj lepih zavojev, da se dostojno posloviva od belih strmin, preden smuči postaviva v kot. Zato sva se odpeljala proti znanemu parkirišču pri Roski, pa nekoliko prezgodnja naredila prvi postanek že na Jezercih. 
Ugašanje
Kjer so se cvetovi različnih rož veselili prebujanja toplote, pomladi. In je žareča pomaranča ravno izginila za gorata pobočja na obzorju. Ob pravi uri sva se odpeljala naprej, pri zgornji postaji gondole z obetom polne lune stopila na sneg. Tega je vedno manj, pa vendarle še zadosti za vzpon in smuko z Zvoha brez prekinitev. 
Pomladno
To pa je že nekaj, kar je vredno izkoristiti. Vzpenjala sva se proti Tihi dolini in se spraševala, kje je luna. Očitno bo zaspanka danes nekoliko kasneje vstala. Pri brunarici so bili kot na razstavi teptalni stroji, ostanek snega na smučišču pa pripravljen kot ob najboljših dneh. 
Julijci
Torej se tudi žičničarji ne dajo. Še dan ali dva bodo naprave drdrale, polepšale praznike smuke željnim. Nič nisva hitela, strmo pobočje, znani vzpon. Končno se je izza obzorja prikazala, tam nekje v smeri Kamniške Bistrice, bela luna, razsvetlila pobočja, jim dala skrivnostni srebrni odblesk. 
Zadnja svetloba dneva
Še nekaj korakov in stala sva na vrhu, pri križu. Klop se je že skoraj osvobodila snežnega objema, še malo in o snegu ne bo ne duha, ne sluha. To sva dobro vedele, letni časi, prihajajo in odhajajo, včasih nekoliko prej, drugič kasneje, pa vendarle vedno po voznem redu. 
Luna
Dobro sva vdihnila sveži zrak, pripravila opremo, čakala so naju pobočja, zavoji po rebrcih. Kot v najboljših smučarskih časih sva uživala zavoj za zavojem, švignila mimo Tihe Doline, peljala proti izhodišču, končni postaji letošnje smučarske sezone. Nazdravila sva ji pri avtomobilu, nato pa počasi odpeljala proti lučkam v dolini.
Robi na vrhu

četrtek, 18. april 2019

Zvoh drugič

Klici naokoli so bili kot streli v prazno. Ni časa, ne morem, danes ne bi šel. Sem poslušal nekaj časa, potem pa vrgel puško v koruzo. Kar se spremstva tiče. Da bi smuči vrgel v kot, seveda ni bilo misliti. Večer se je ravno pripravljal, da pomaga noči zagrniti dan s svojim temnim plaščem, ko sem vijugal po ridah pod Jezerci. 
Večer
Spet sem uspel nekaj privarčevati, se mi je kar malo smejalo, ko sem prešel z asfaltne podlage na luknjasti makadam. In nekaj minut kasneje prislonil avto ob rob ceste pod Rosko. Dva sta prišla za menoj, pa ju na snegu nisem več videl. Kam sta zašla se nisem spraševal, ko sem jo mahal proti Tihi Dolini. 
Zardevanje
Ta je spala, nič živega ni bilo videti naokoli, le novoletna osvetlitev je še vztrajala. Mogoče jo bodo pustili kar do naslednjega leta. Očitno se je sezona res zaključila, mi je šlo po glavi, nepoteptani sneg je kazal, da bo temu tako. Nad oddajnikom je svetila luna, dajala zadosti svečave, da je svetilka ostala v nahrbtniku. 
Ugaslo smučišče
Se je kar dobro debelila, jutri bo polna. Zavoj po spomladanski progi, strmine Zvoha. Kar vesel sem bil, ko se je proga položila, še nekaj korakov in že sem pod zgornjo postajo žičnice stopal proti vrhu. Rdeča sveča je nemo opozarjala. Tudi križ, ki straši malo pred varovalno ograjo. 
Lučka
Čemu je potreben mi je bilo danes vseeno. Klop ob njem se je iz dneva v dan bolj osvobajala belega objema. Užival sem nekaj minut v tišini in miru, pripravil vse za spust, nato pa odpeljal počasi navzdol. Luči nisem prižigal, mi je luna dajala zadosti svečave. 
Pogled z vrha
Zavoji so si sledili, že sem bil na dnu strmine, zapeljal čez ledeni odstavek, po srednji pomladanski progi preskočil do Tihe Doline. Še zavoji skozi Ror, vse do zadnjega, tam pri zgornji postaji gondole. Okoli mene je bil mir, ko sem odpeljal nazaj proti dolini. Seveda zadovoljen, malo miganja nikoli ne škodi. Kaj pa drugega.
Skoraj polna

torek, 16. april 2019

Zvoh

Saj je vendarle jasno. Pomlad prihaja, snega je že skorajda zgolj za vzorec. Torej skrajni čas, da smučišča prenehajo obratovati. Tudi bližnji Krvavec, kjer so še pred nekaj dnevi smučarji lovili zadnje zavoje. Objava na spletni strani je povedala, da je sezona končana, izvedel sem še, kdaj se da privarčevati nekaj evrov na zapornici zadnjega konca ceste. 
Pogled v dolino
Seveda sem se odločil, da to izkoristim, čeprav bo zaradi tega treba svetiti s čelno svetilko. Pa saj ji bo pomagala skoraj polna luna, sem se tolažil. Za idejo sem navdušil še Boruta, ga skorajda spotoma pobral na Bregu, nato pa peljal proti Jezercem. Seveda sva med potjo obglodala marsikatero temo, ugotovila, da je zapornica res dvignjena, nato pa se že čudila poti, ki je bila polna lukenj kar izziv za voznika. 
Prazniki?
Parkirala sva pod Rosko, visoko nad številnimi lučkami ljubljanske kotline, se pripravila in hitro znašla na snegu. Že takoj na začetku nama je nasmeh na ustnice pričarala smreka pod Tiho dolino, odeta v novoletne lučke. Tudi na plaži je bilo očitno še praznično vzdušje. Nekaj mesecev prepozno, sva se muzala. 
Križ
Veliko lepša je bila naravna luč nad oddajnikom, dajala je zadosti svečave, da sva lahko lučke ugasnila. Hodila po strmini, spomladanska proga, zavoj proti Zvohu. Vsaka strmina se nekje zaključi, tudi ta se je, že sva mimo zgornje postaje sedežnice prišla do vrha. Ustavila sva se pri križu, mojo zadrego s pozabljeno prisrčnico je rešil Borut, na zdravje, seveda. 
Borut
Pripravila sva se na spust, prvi zavoji po smučišču, vedno bolj odločni. Moja lučka je bolj brlela, prijateljeva je zadoščala za oba. Preskok na pobočja nad Tiho dolino, nadaljevanje pod njo proti izhodišču. Že od daleč se ga je videlo, ekran, ki kaže stanje prog, je rdeče odseval v zgornji postaji gondole. 
Tihožitje
Vse zaprto. Nič zato. Midva sva še zadnjič zavila, se ustavila, stopila nekaj korakov do parkirišča. Da je bilo dobro, sva si bila enotna. Predihana sva vedela, da sva nekaj naredila za sebe. Že sva visoko nad lučkami peljala navzdol, domu, topli postelji, naproti.
Vse rdeče