ponedeljek, 28. oktober 2019

Nočni pohod

Noč in njena moč. Naju ni prestrašila. Ko sva na nekdanjem mejnem prehodu stopila za nekdanje poslopje policije, našla pravo smer. Prižgala čelni lučki, ki sta osvetljevali dobro znano pot. Kako sem bil vesel, da se je Ajda odločila, da mi danes dela družbo. Trenutki, ki so se nekoč zdeli tako samoumevni, so postali v zadnjem času nadvse dragoceni. 
Oddajnik
Besede, ki so bile včasih kar hitro preslišane, so sedaj pomembne, loviš jih kot prestrašene jerebice v letu. Koraki proti Rakeževi planini, samota naju je objela. Oddajnik na robu strmine je pošiljal signal v daljavo, nad njim sva preverila prav poseben štor. Potem pa hodila naprej, najini glasovi so bili nekaj živega v temni noči. 
Nenavadne lepotice
Na Ankovi planini je hiša, kjer so nekoč v daljavo oprezali vojaki tedaj domače države, še vedno samevala. Tudi stražarnica je bila zapuščena, le kdo bi danes tu kaj čuval? Nadaljevala sva po poti proti najinemu cilju, prav posebne zvezdice so nama kazale pot. Sledila sva jim do odcepa, se čudila, kakšna teža je bila, da se je cesta udrla. 
Nekdanja stražarnica
Se na zavoju začela spuščati proti Roblekovi planini. Ko sva prišla na njen rob, je bila že mirna, vsi gozdni delavci so odšli. Ustavila sva se, prisluhnila tišini, poiskala zanimivo brezo, ki upognjena daje videz nekakšnega nenavadnega portala. V nek drugi, skrivni svet. Pa sva raje ostala kar v tem, za enkrat je še dober. Mogoče pa nekoč, kasneje … 
Prehod
Stopila sva nazaj, vmes pregledovala zvezdice, sem in tja kakšno nadomestila ali popravila, če sva ugotovila, da je to potrebno. Noč je bila vedno bolj temna, zgolj najini lučki sta še dajali svečavo. Osvetlili sva polža, ki je prav počasi lezel preko ceste, slinarju se očitni ni nikamor mudilo. 
Ajda
Nadaljevala mimo Ankove in Rakeževe planine znova tja, od koder sva prišla. Besede so se menjale, dragoceni trenutki zapisovali v spomin za nekje, nekoč. Občutek enkratnosti. Najini koraki so odmevali na makadamski cesti, njihov zvok se je izgubljal, za nama je ostajala … zgolj tišina.
Slinar

sobota, 19. oktober 2019

Hudi grad

Kako lepo se je naokoli odpraviti s starejšo generacijo. Tako polno spominov, znanj o krajih, ljudeh, prave modrosti. Poromati pod gore, tja, kamor jo vsekakor še vedno vleče srce. Jo popeljati do krajev, ki jih vidi prvič, podati roko, pomagati preko strmine. Jesensko vreme je nad deželo ležalo vse od jutra. 
Preproga
Meglice so se preganjale okoli visokih vrhov, sončni žarki se niso mogli pregristi skozi koprene. Cerkvica sv. Jurija nad Bistrico pri Tržiču je bila najin današnji cilj. Nisva bila prvič tu, že pred leti sva iskala skriti zaklad. Danes sva zgolj ponovila vajo, uspešno našla škatlico in se nato še naprej čudila zaprtim vratom, prehodu skozi manjše obzidje. 
Sveti Jurij
Listje je šumelo pod nogami, skozi redek gozd se je videlo daleč. Po previdnem spustu mimo vile Bistrice, katere usoda nama ni bila jasna, sva na sedelcu nadaljevala na drugo stran navzgor. Kamnita pot je bila vedno bolj strma, nekaj previdnosti je bilo že potrebne. 
Sodobna osvajalka
Altgutenberg, menda tudi Hudi grad poimenovana utrdba visoko nad Tržičem, je danes seveda zgolj bleda senca nekdanje mogočnosti. Eden od najstarejših slovenskih gradov naj bi ime dobil po Dobrči, pod katero je na vzpetini kraljeval. Pa vendarle ni povsem zapuščen. 
Hudi grad
Ko sva se po potki vzpela do grajskega dvorišča, je bilo jasno, da so ga naselili novodobni vitezi. Leseni platoji, klopi, že rahlo prepišne zavese prijetne senčnice v zavetju grajskega zidu. Bale sena, shojene poti. Toda nobene žive duše. Kam so jo mahnili današnji graščaki nisva vedela. 
Stražar
Na to vprašanje nama ni znal dati odgovora niti stražar grajskega poslopja, ki se je prestrašeno zvijal med suho travo. Ujela sva še pogled na drugo stran, tja proti Kriški gori, potem pa počasi, previdno, ob pomoči nekoliko mlajše roke začela sestopati. Srednji vek sva pustila za seboj, današnji čas naju je pričakoval.
Pogled proti Kriški gori

Megleno razgledišče

Povabilo je prišlo nenapovedano, zbudilo zanimanje. Kaj ne bi, saj lepo razgledišče pod Begunjščico ne more biti kar tako. Toda tam sem hodil pred kratkim, časa ni bilo ravno na pretek, odrinil sem misel na pohod na stran. Dokler niso jesenske meglice prekrile teh krajev in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo bregove pobelil prvi sneg. 
Meglena pot
Čas se je iztekal. Nič več ni bilo možno čakati. Ko se je v soboto obrnilo tako, da sem ostal sam, je bila odločitev hitra. Sprehod, da zajamem zrak in najdem to čarobno mesto. Vzpon proti Zelenici je bil več kot dobro znan. Samota me je objela, Ljubelj je ostal daleč spodaj, tišina. 
Možic
Bežen pogled je dal vedeti, da razgleda danes ne bo. Razen tistega, ko imaš čas za sebe, ko pogledaš vase, se ozreš v preteklost, razmišljaš o prihodnosti. Okoli koče se ni še nič dogajalo, čeprav je bil ob tej uri zanesljivo vsaj že kdo pokonci. Dvignil sem se nad kočo, kamnita steza me je preko melišča peljala naprej. Smokuški plaz. 
Barve
Macesni so bili že odeti v rumena oblačila, žareli bi, če bi se v njihove iglice ujelo sonce. A ne danes. Okamneli možici so kazali, kod gre prava pot. Zeleno rušje, rumeni grmiček. Sredi sivine. Končno pravo mesto, postanek, razmislek. Bi šel naprej, se obrnil, iskal nove poti? Na takšen dan odločitev res ni bila težka. Nazaj navzdol, po isti poti. 
Izginevanje
Vlaga se je prijela prav vsake skale. Drselo je, kar naenkrat me je na spolzki korenini spodneslo, obrnil sem se in zakotalil na nekoliko nižje ležečo pot. Na srečo sem jo odnesel zgolj z nekaj praskami, opozorilo, da nikoli ne moreš biti zadosti previden, pa je bilo več kot zgovorno. 
Zelenica
Pri koči je bilo še vedno vse mirno, Triangel je bil nekje v megli, nadaljeval sem pod žičnico navzdol. Silhuete dreves ob servisni poti so kot črna strašila odsevala na beli podlagi. Vlaga okoli mene mi je segla vse do kosti. Pobegnil sem v avto, se odpeljal navzdol, iskat sončne žarke, barve, srečne dni.
Kontrast

ponedeljek, 07. oktober 2019

Ko jo sreča mahne po svoje

TJA, PROTI MORJU – 4. 10. 2019 – Čas je že bil, da spet pogledam proti morju. Precej razmišljanja, kam bi kdo rad, kje še ni bil, kje bo pihalo. In nato hitra odločitev, ki naju je z mamo pripeljala do parkirišča ob odcepu proti Buzetu. Znanega, mirnega, že sva spala. 

VRSAR – 5. 10. 2019 – Jutranji premik proti morju, mimo Buzeta, smer Poreč, Vrsar, kamp Porto Sole. Kar malo zmeden sem bil, saj se mi je zdelo, da je postavljen nekoliko nenavadno. 
Na obali
Vendarle sva našla primerno parcelo, tam parkirala, pripravila vse za najino bivanje ob morju. Šla pogledat, kako je z vodo, je še slana in mokra? Naletela v njej na rebrače. Teh je ob obalah Istre v zadnjem času res veliko. Tudi tukaj se jim nisi mogel izogniti. Vseeno sva zaplavala, včasih nejevoljno odrinila sluzasto tvorbo, pa vendarle uživala v vodi. 
Ulice Vrsarja
Dan je mineval v pravem mediteranskem vzdušju, počasi, ležerno, nič nama ni manjkalo. Skočil sem tudi na kolo, se odpeljal do cerkvice svetega Andreja nad Vrsarjem, zgolj toliko, da sem dobro pretegnil noge. Ko se je bližal večer, sva se z mamo odločila za sprehod. Do bližnjega Vrsarja res ni bilo daleč. 
Roke
Šla sva ob mandraču, se vzpela po širokih kamnitih stopnicah v stari del mesta, mimo rok velikana v nekakšni stiskalnici, kipa zaljubljencev, sidra, ki je našlo svoj zadnji pristan na zazidanem oknu. Pogled v cerkev, tiha molitev, kdo bi vedel za kaj. In nato, ob vračanju proti kampu, uživanje v pisanih barvah večera. 
Pogled v smeri mandrača
Le kateri slikar si jih je izmislil, sva se čudila. Od modre, ki je vedno bolj temnela, do rumenkaste, ki se je prelivala v oranžno, vijolično, dan je prav zares ugašal. Počasi sva se odpravila nazaj proti avtodomu, dan je bil kar dolg, čas je bil za umiritev, skok v posteljo, spanje. 
Le kaj napovedujejo barve neba?

KO JO SREČA MAHNE PO SVOJE – 6. 10. 2019 – Saj niti ne vem, kaj bi drugega lahko rekel o dnevu, ko sreče res ni bilo prav veliko blizu. Že moj dopoldanski kolesarski izlet v okolici se ni končal najboljše. Mahnil sem jo do zakladov na drugi strani Vrsarja, v bližini Valkanele našel izgubljeni kraj, kjer je bil nekoč menda hotel, poln dogajanja. 
Jutranji pogled na Vrsar
Tokrat se je dogajalo le meni, saj škatlice najprej nisem našel, šele ko sem jo ob dvigu pokrova jaška zagledal, pa sem se spomnil na opozorilo zadnjih najditeljev. Ose. Nekaj jih je letalo okoli mene, zato sem se umaknil, pa me je ena že med vpisom pičila. Ko sem škatlico hotel vrniti na svoje mesto, je okoli mene zares završalo. 
Pred izletom s čolnom
Skočil sem na kolo, pobegnil. Toda kaj, ko je bilo polno os po meni, okoli mene, tudi po kakšnih sto metrih še ni bilo miru. Na velur so se pripele tako, da sem jih odstranil šele na res grob način, bile so v čeladi, na kolesu. Kar nekaj pikov sem dobil in ob nadaljevanju moje poti ugotavljal, da bi se lahko končalo tudi slabše. 
Na otočku sv. Juraj
Mostiček na otoček Školjić pred kampom Istra je bil odstranjen, ni mi preostalo drugega, kot da zaplavam. Osvežitev je dobro dela, pa tudi ugotovitev, da nimam pisala, sem na mestu najdbe hitro rešil. Vrnil sem se do osjega gnezda, na hitro zaprl pokrov, ki ga prej med begom nisem uspel. 
Cerkvica
Pa je tudi tokrat završalo, toda še pred prvimi piki sem hitro pobegnil. Potem ko sem se v kampu potožil mami, sva nadaljevala z današnjim načrtom. V vodo sem odpeljal čoln in zaveslala sva do otoka Sveti Juraj. Tam sem odšel peš okoli otoka, našel zaklad, se vrnil in skupaj sva zaplavala. Mama je bila veslanja vesela, kar je razveselilo tudi mene. 
Rebrače
Odveslala sva nazaj na kopno, počasi začela pospravljati stvari, saj je bil za današnji dan predviden odhod. Ker pa je bilo popoldne dolgo, sva po kosilu odšla do sosednjega kampa Koversada, ki je že pred dnevi zaprl svoja vrata. Šla sva čez most na otoček z enakim imenom, sam sem na plaži zaplaval. 
Cela jata na otoku sv. Juraja
Voda je bila res odlična, nobenih rebrač nikjer. Moje navdušenje je bilo očitno nalezljivo, mama je spremenila svojo odločitev, da ne bo več plavala. Opozoril sem jo na spolzki pomol, toda očitno ne zadosti. Hud padec, udarec z glavo, pomagal sem ji do ležalnika, ki je bil na plaži. 
Domači zaliv
Kri je lila, slabost, ni mi preostalo drugega, kot da pokličem prvo pomoč in se dogovorim, da je nekdo prišel odpreti vrata kampa. Ko sem slišal sireno, sem stekel nasproti, reševalcem kazal pot. Mamo so oskrbeli in odpeljali v bolnišnico v Pulo. Drugam ne gre, so povedali. 
Otoček Lunga v daljavi
Sam sem jim z avtodomom sledil in na urgenci ugotovil, da so že opravili preiskave, glava je bila v redu, le še rano je bilo treba zašiti. Ko sem poravnal račun in je bila mama sposobna odhoda, sva odšla do parkirišča, dan je bil prenaporen, nisva imela moči za nič več, kar tam sva v miru prespala. 
Nesrečna obala

PRI STARCIH – 7. 10. 2019 – Naslednje jutro je bila mama že boljše, kar me je veselilo. Najhujše je bilo za nama. Vse sem naredil, da ji je bilo čim bolj udobno, odpeljala sva se proti Sloveniji. Pri Buzetu sem zavil do meje, na domači strani v Sočergi parkiral. Skočil sem na kolo, odpeljal proti vasici Brezovica, še pred njo pustil avtomobil in se odpravil do ostankov nekdanjih obrambnih stolpov. 
Jutro nad Limskim kanalom
 Pri starcih. Ni bilo težav z najdbo, ne stolpov, ne v bližini skritega zaklada. Ravno tako sem brez težav našel tudi kamnito pregrado, preko katere pada voda, kadar jo je seveda kaj. Tokrat je bilo preveč suho, kaj se more. Vrnil sem se do avtodoma, kjer je mama počivala in me čakala. Odpeljala sva se domov, dopust, ki je toliko obetal in se tako lepo začel, se je žal končal precej drugače. A vseeno, s srečo v nesreči.
Sipine v bližini Starcev

sreda, 02. oktober 2019

Hud Kon'c

Dan ni bil za nikamor. Deževen in meglen. Kot jesen, ki je šele dobro prihajala. Oziral sem se v nebo, razmišljal, gledal radarsko sliko, se skušal preleviti v vremenarsko šlogarico in uganiti, kaj bo v naslednjih urah. Končno sem videl, da ni več kaj čakati. Trenutno okno jasnine na vzhodu je zahtevalo hitro odločitev. 
Hud Kon'c
Ki to niti ni bila, saj sem bil vendarle odločen že dosti prej. Prijateljevega povabila v Hud Kon'c, tam pod Kamniškim vrhom, ni za zavrniti. Zato sem pohitel do Kamnika, začetka doline Kamniške Bistrice. Tik za grozljivim kamnolomom sem pustil avto, zagrabil nahrbtnik ter za hribe nekoliko nenavaden, za ta dan pa kar pripraven dežnik in jo mahnil navzgor. 
Nadaljevanje grebena proti Kamniškemu vrhu
No, ni bilo tako enostavno. Saj sem začetek steze udel šele v drugem poskusu. In moral le malo višje še pogledati, kam in kako. Potem pa res večjih težav ni bilo več. Vzpenjal sem se hitro, rahlo rosenje, ki je bilo prav sitno ob mojem odhodu, je ponehalo. Torej bom le ujel luknjo, se mi je smejalo. 
Megleno
Strmina je bila enakomerna, približeval sem se svojemu cilju in ga v začrtanem času dosegel. Vpisna knjiga je pritrjena na deblo pod malim znamenjem na grebenu, mesto je bilo nekomu očitno všeč. Zakaj prav tu, mi ni bilo jasno, pa si s tem tudi nisem pretirano razbijal glave. 
Srečanje
Poiskal sem malo škatlico, se vpisal raje tu, nato pa odhitel nazaj navzdol. Pri takšni napovedi se ni bilo za obirati. Toda potrebna je bila previdnost, mokra tla so drsela, palice so bile v veliko pomoč. Meglice so se razkadile toliko, da se je videlo do sosednjega brega. In prav nič naprej. 
Sonce
Edini sopotnik na tej mokri poti so bili močeradi, njim takšno vreme očitno ustreza. In pa sem ter tja kakšna goba, ki jo je vlaga privabila na plan. V daljavi je zagrmelo. A nič zato, avto je bil blizu, nad menoj je bila modra luknja, skoznjo je posijalo sonce, se nagajivo ujelo v brzicah Kamniške Bistrice.
Kamniška Bistrica

torek, 01. oktober 2019

Sprehod po Bledu

Kdo bi ne poznal zapisa največjega slovenskega pesnika o Bledu? Saj vendarle že eden od spomenikov, ki Priširnu poje slavo, citira … Dežela kranjska nima lepšga kraja, Ko je z okolco ta, podoba raja. In kaj bi torej na robu jeseni lahko bilo lepšega, kot večerni sprehod ob mirni jezerski gladini? 
Grajska vrata
Ki sva se ga z mamo odločila malo začiniti. Zato sva avto pustila pod gradom, na mestu, kjer je parkiranje, kot nama je kimal možakar, ki je usmerjal avtobuse, brezplačno. Za Bled in tudi širšo okolico nekoliko nenavaden naglas je izdajal tuje korenine, nekaj krepkih na to in ono je domnevo zgolj še potrdilo. 
Podoba raja
Vzpon do gradu je kar strm, če ubereš bližnjico še toliko bolj. Obstala sva pred dvižnimi vrati, danes osvajanje graščakov in njihovih mičnih hčera vsekakor ni bil najin cilj. Sva pa odkrila zanimivo razgledišče. In pot, ki pod njim pripelje skoraj na obalo jezera. Mimo svetega Martina in zanimivega znamenja, ki ne more skriti sledi oblikovalske žilice našega velikega arhitekta, sva jo mahala navzdol proti jezeru. 
Sveti Martin
Pomešala sva se med številne obiskovalce, kopice mladih so govorile zelo znane jezike. Še pred nekaj leti skorajda domačini so sedaj tujci. Pomikala sva se od enega spomenika do drugega, ob iskanju določenih točk spoznavala zgodovino. Kdo bi si mislil, da je park nad jezersko promenado oblikoval krajinski arhitekt daljne Švedske? 
Jezero
Postanek v TICu, prijeten pogovor, nato pa vračanje proti izhodišču. Večerilo se je že, nad jezerom so se oblaki barvali v pisane pastelne barve. Ugotovila sva, da se je pri nekdanjem Šmonu zamenjal lastnik, z njim pa tudi ime kavarne. Kremšnite so še imeli, ali so boljše kot tiste ob jezeru pa nisva hotela razsojati. 
Na kremšnito
Pojedla sva jih, nato pa s spodnje strani skorajda po ravnem prišla nazaj do parkirišča. Da je bil lep sprehod, sva se strinjala oba.