ponedeljek, 29. januar 2018

Jakob

Lovila sva še zadnje lepe dni, saj obetajo poslabšanje, menda celo sneg. In ob takšnem obetu ponovnega mraza je bilo kolebanje med mrzlim vzponom na vrh, ki me je večkrat pritegnil v zadnjem času in pa Jakobom nad Preddvorom, ki sem ga kar predolgo pustil vnemar, bolj navidezno. 
Obet pomladi?
V resnici sem bil hitro odločen, da bo dobro del generaciji pred menoj, pa je bila še dodatna spodbuda. Sonce je bilo na obzorju, toplota je na plan privabila telohe. Njihove glavice so kimale nad jesenskim listjem. Suhe veje so zastirale pogled na najin cilj. Vzpenjala sva se po poteh, prečkala cesto, ki je nekoč ni bilo. 
Navzgor
Modro nebo in bela cerkvica na njem sta bila najin smerokaz. Na križišču je še vedno znamenje, sveče, smrekove vejice, kažejo, da ni pozabljeno. Postala je ob poti, slikal sem jo z ostankom orjaka. Nekoč je dajal senco, gledal zviška vse okoli sebe. Danes je od njega ostal zgolj štrcelj, čas bo počasi pohrustal tudi tega. Minevanje. 
Smerokaz
Nad menoj sem zaslišal nenavaden zvok, mijavkanje. Tiger je prišel pozdravit miške tako visoko, mogoče mu tudi v bližnji koči kdaj odrinejo kakšen grižljaj. Spustil se je malo po poti, nato pa nastavil soncu. Kot bi vedel, da bo ta navidezna pomlad kmalu izginila pod belim ogrinjalom. Sedaj sem dobro videl pobočja z veliko zaplato na sredini. 
Ob nekdanjem orjaku
Visoko so se dvigovala nad menoj. Pogled na drugo stran je razkril morje, pljuskalo je proti domači vasi. Še hiter pogled v cerkvico, nato pa sva že stopala navzdol, mimo Francija. Seveda z obveznim obujanjem spominov na moj pohod na Jakoba, pred leti, ko sem tam enkrat aprila upihnil šele tri svečke. 
Tiger
Sam sem prehodil pot, utrujene nožice so se naspale v predhodnici te prijazne koče. Utrip se je umiril, sedaj je bilo med vdihi možno reči tudi kašno besedo. In prav je tako, saj nas prav to veže, bogati. In pušča nekje v zraku zapisan spomin na trenutke, ta dan, na nas.
Pluskanje

nedelja, 28. januar 2018

Kamniti lovec

Po res uspešnem začetku turnosmučarske sezone, se sedaj, ko smo ravno nekako na sredini, tihotapijo v deželo našo nekam visoke temperature. Da bi nam skorajda pomladno vreme ne polizalo vsega snega, sem si rekel, da bo treba kakšno molitev zmolit, če kdo hoče, naj pa še kaj v pušco vrže. 
Romanje
In kje je lepši kraj za kaj takšnega kot Višarje, kjer so že naši predniki dobro vedeli, da so neke prav pozitivne sile, ki človeku dobro denejo in po možnosti še tako zahtevno željo uresničijo. Seveda, če se ob tem pokoriš in zmoliš ves rožni venec, ko se po kolenih mimo številnih postaj pomikaš proti svetišču tam na gori. 
Vsak svoj križ nosi
No, po kolenih nisem šel, pa tudi moja boljša polovica, ki mi je nekaj časa zvesto sledila, ne. Je pa res, da je bila danes, kar je kajpada običajno, ta pot vsekakor romarska. Gor je lezlo in šlo vse kar je možno. Smučarji, pohodniki, krpljarji, ni da ni. Le po kolenih ni nihče rinil gor, mogoče zato, ker bi bilo premokro in bi tudi kaj zeblo. 
Prečenje proti krnici V klobuku
Kakorkoli. Da bo pokora dobra in bo res zalegla, priprošnje pa zaprmej uslišane, sem se usmeril še proti Kamnitemu lovcu. Pristopna smučina je bila dobro narejena, le tam, kjer so jo manjši plazovi odnesli, je bilo bolj trdo. Vzpon do krnice V klobuku je bil brez posebnosti, pa tudi naprej do pristopne grape, ki vodi na vrh. 
Vzpon proti vrhu
Pod njo sem na hitro poklepetal z Italijanom, ob spustu pa še z dvema Slovencema, ki sta se ravno vzpenjala. Grapa je bila lepo zalita, stopinje so vodile vse do vrha. Pozvonil se, nato pa spustil na sončni strani po južnem snegu, po prehodu v senčno grapo pa tršem snegu navzdol. 
Razgledi
Smučanje je bilo prav dobro, pod krnico sem se usmeril v levo pobočje. Zgoraj je bilo nekoliko trše, spodaj pa je bilo možno narediti celo nekaj zavojev v napihanem pršiču. In tako naprej, vse do ceste, po kateri so me cucki potegnili še do vrha Višarij, da sem na kratko postal ob križu. 
Smuka
In od tam tako hitro odvijugal navzdol, do žensk, ki sta me čakali. Smučišče pa takšno, kot se popoldan nekako pričakuje. Kupi pršiča, da je bilo treba biti kar pazljiv. In mi smo seveda bili. Lepo smo odpeljali navzdol, ob tem pa v mislih premlevali doživeto. Lep dan je bil, to vsekakor.
Navzdol pod krnico

sobota, 27. januar 2018

Lipanski vrh

Turnosmučarska čreda se krepi in širi. Vedno več nas je. Danes sem tako na uvajalno turo peljal Tomaža, ki je sicer čare nedotaknjenih strmin že užival. Toda tako daleč nazaj, da so cucki takrat smuči zagrabili še na čisto drug način, da o (ne)dotaknjenosti strmin ne govorimo. 
Jutro na Lipanci
Cesta z Mrzlega studenca do spomenika je bila takšna kot običajno, le tam, kjer gozdarji komaj obvladujejo svojo pošast, je bilo vse skupaj malo bolj poskakujoče. Snega je še vedno zadosti, shojeno, tako in drugače, je vse do Lipance. Tudi nad njo je naravnost proti Lipanskim vratom potegnjena lepa pristopna smučina. 
Pomaranča
Ta je bila v trenutkih, ko se je na obzorje ravno kotalila velika pomaranča, še trda. Da bi šlo do sedla tudi brez srenačev, bi zatrdil Tomaž s povsem novo opremo. Moji cucki, že v nekoliko višji starosti in predvsem z izdatno kilometrino, se s tem niso strinjali. Tako sem za seboj puščal značilno sled. 
Vršno pobočje
Kratek postanek na sedlu, pogled na vršno pobočje. Smuči so pristale na nahrbtniku, dereze na nogah, težav tako ni bilo nobenih, komaj sem se uspel ozreti nazaj proti sedlu, že sva bila na vrhu. Dan seveda nadodličen, povsem tak, kot ni bil napovedan. Pogled je božal očake na drugi strani doline, preden sva se po trdem snegu zapeljala navzdol proti sedlu. 
Na vrhu
Tam sva hitro videla, da bo treba dokaj levo, če hočeva še uživati in seveda sva ubrala pravo smer. Nižje pa malo mešano. Malo rodeo, kakšen lep zavoj, včasih se je še ne zadosti utrjen napihanec celo nesramno predrl in smuči odpeljal povsem drugam, kot je zaprmej hotela volja. 
Brda nad Lipanskimi vrati
Koča se je že zbudila, a sva le od daleč pomahala, ko sva prisopla mimo in nižje doli, kot na pravem smučišču (skorajda) v slogu slovitega Ingemarja odvijugala tistih nekaj zavojev. Na poseki je bil zjutraj sneg odpuščen ravno toliko, kot ne sme biti, po gozdu pa sem se vso pot spraševal, če konec koncev ni skorajda bolje, da so očala še vedno v nahrbtniku. Ker slepa kura ... No, vsekakor lep začetek prav takšnega dneva.
Tomaž obvlada

četrtek, 25. januar 2018

Cankar

Lahko bi se vrgel v računanje. Koliko časa v življenju preživiš v službi. Na delovnem mestu, takšnem ali drugačnem. In se tam dan za dnem srečuješ z istimi ljudmi. Sodelavci. Ki lahko ostanejo zgolj to, ali pa z njimi spleteš tesnejše, prijateljske vezi. Ki se ohranijo tudi, ko se odpraviš proti domu. Ali pa na skupen pohod. 
Šišenski hrib
Ob razmišljanju kam bi odšli, pohodniki nenavadnega in povsem neformalnega društva VČP (vedno čili pohodniki), me je prešinila dobra zamisel. Se še spomnite časov osnovne šole? Ko ste že ob omembi Ivana Cankarja zavijali z očmi, če ga je katera nesrečna pedagoška duša vključila med obvezno domače branje pa omedlevali od hudega? 
Skozi gozd
No, danes, veliko let kasneje, marsikdo rad prizna, da je bil z razlogom izbran za enega od velikih slovenskih pisateljev vseh časov, če že ne največjega. Rado vzamemo kakšno njegovo knjigo v roke, kajneda. In skoraj si ne upam pomisliti, da kdo ne ve, da je leto 2018, kar se tiče Cankarja, nekaj posebnega. 
Je bil tudi Cankar?
Letos namreč mineva 100 let od njegove smrti. In ker naš narod seveda (le zakaj?) časti predvsem smrti svojih velikih mož, je letošnje leto izbrano za Cankarjevo leto. Zato se mi je utrnila misel, da je prav, in se spodobi, da leto tudi vedno čili pohodniki začnemo s spominom na tega našega pisatelja. 
Na cilju
Zbralo se nas je sedem. Pravljično število? Morebiti. Vsekakor smo bili ravno pravi, zagnani, vedno rado videni. Na pot smo se podali izpred službe, kar peš (danes je ekološko moderno), cilj pa je bil slabo uro (brez počitkov in okrepčil seveda) oddaljeni Cankarjev vrh, sicer tudi Rožnik poimenovan. 
Poklon pisatelju
Vmes pa postanek na Šišenskem hribu, vsaj pa fotografijo, ako nič drugega. In tako smo tudi storili. Pričakovanja so se skorajda uresničila v celoti. Resda je bilo v nahrbtnikih bolj malo provianta (klin domačega kruha, suha klobasa, prisrčnica), smo pa zato do svojega cilja prinesli kup knjig velikega pisatelja, seveda v danes moderni obliki. 
S pisateljem
In tam pred obvezno fotografijo prebrali še eno njegovo mojstrovino. Ki nam je v ušesih odzvanjala še tudi potem, ko smo že stopali po pobočju navzdol.

nedelja, 21. januar 2018

Petelinjek

Ob razmišljanju kam se bo ta vikend usmeril turnosmučarski nos, je prišlo vabilo prijatelja z druge strani meje. Dobrač, toda ne pred deveto, ker na severni strani Karavank se vendarle ne vstaja prej. Toda kaj, ko ga je v soboto okupirala družina, v nedeljo pa so meni dekleta spisala na vozni red zgodnji odhod proti domu. 
Podklošter ponoči
Ni mi preostalo drugega, kot da prijatelju zagotovim, da greva na Dobrač zaprmej ob prvi priliki, sam pa si izberem rezervni načrt. Sovče so poleg Tromeje izhodišče za še en kucelj v bližini. Nekaj metrov višji Petelinjek, bolj ali manj po smučišču, saj časa za eksperimentiranje ni bilo.
Smučišče v zgodnjem jutru
Vsekakor mi tam proti jutru nekaj ni dalo spati, morebiti bioritem, bolj verjetno premlevanje o doživetjih na Dobraču iz vedno dobro zabeljene zgodbe, kot jo zna spisati zgolj Miha. In je prišla do mene sredi noči. Ali pa - najverjetneje - Gorenjske duše, ki se je hotela izogniti plačilu za pristopno smučino, kaj smučino, kar pobočje. 
Pogled z vrha
Ob vzponu pod zvezdami sem imel kaj veliko časa. Tako sem se ubadal s "filozofskim" premlevanjem, ki bi mu bila zavistna najbolj znana imena tovrstnega razmigovanja možganskih celic. O vsem mogočem. Zatopljen v misli sem komaj opazil, da so lučke pod menoj izginile, kmalu pa tudi tiste precej višje, naredil se je dan. 
Svečke
Hrib je še počival, gneča smučarjev se bo sem privalila šele čez dobro uro. Vršno pobočje je bilo najbolj smiselno peljati naravnost navzdol in nato ob gozdu po pršiču na precej mešani podlagi (pomrznjene smučine izpred dni). Torej rodeo ob špricanju pršiča na vsakem zavoju. Zanimiva kombinacija. 
Dobrač
Nižje pa seveda ne gre drugače kot ... prosim, da si pravoverni turni smučarji zatisnejo ušesa in zaprejo oči ... uživaško zavijanje po nedotaknjenih rebrcih vse do izhodišča. Dan se je komaj začel, pa sem ga že zabelil s takšnim lepim podvigom. Juhej.
Zavoji

sobota, 20. januar 2018

Tromeja

Tromeja ali Peč ali Ofen ali Monte Forno je seveda vrh, ki meji na tri sosednje države. Ki ima na severni strani, ki si jo lastijo sosedje Korošci smučišče, kjer so se učile, kalile in smučarsko znanje obnavljale vsaj tri generacije naše družine. Tako je bilo tudi ta vikend, ko smo na družinskem posvetu sklenili, da se gre pogledat, če žičnica še dela. 
Brana januarja 2018
Meni so seveda turne strmine ljubše in za premigati je tudi Tromeja čisto v redu. Zato sem že takoj zavil na dobro znano pot pod brano. Do nje sem prišel brez težav, po prestopu potoka pa se je hitro pokazalo, da bodo smuči morale v roke. Kopno je bilo vse do poti, pozimi sankališča (ko je dovolj snega seveda). 
Curek
Višje sem sledil predhodnikom. Je bilo najbolj udobno, čeprav sem tu hodil že tolikokrat, da mi je bil marsikateri zavoj dobro znan. V gozdu je bilo kopno še precej višje, šele ko sem prišel do spodnje postaje žičnice Stole je bilo toliko snega tudi med visokimi smrekami, da bi se dalo potegniti pristopno smučino ali potem tudi ujeti kakšen zavoj. 
Dobrač nad meglo
Proti vrhu sem jo mahal po desni strani travnikov, mimo koče in nato višje skozi pršič vse do vrha. Tam sem bil kar malo v dilemi. Smučišče res pripelje do parkirišča, toda zgornji travnik je obetal čudovite zavoje po nekaj centimetrih novega pršiča in temu se res nisem hotel odpovedati. In kako prav sem imel. 
Jest
Za seboj sem puščal lepo, enakomerno sled, vse do poti. Tej sem sledil, ubral malo svojo bližnjico pod žičnico Stole, prečil veliko poseko, kjer je bil pod pršičem pomrznjen, skoraj leden sneg in znova po cesti. Vse, dokler je šlo. Potem pa prestopanje, prenašanje in tako skoraj do travnikov nad Sovčami. 
Proti vrhu
Kjer sem spet ubral neko svojo bližnjico skozi gozd, pristal krepko na riti. Ki je preživela. O čemer nisem dvomil. In naprej do vrha otroške vlečnice ter ob njej nazaj do izhodišča. Rezultat? Nekje 31:28, se ve za koga. Bo moralo pasti tudi nižje spet nekaj snega, da bo tale tura res užitna.
Zavoji

petek, 19. januar 2018

Triangel - prvič letos

Počutil sem se nekako kot v časih po drugi svetovni vojni. V pomanjkanju vsega. Dobrega vremena, ki se je očitno včeraj na veliko razdelilo in ga za današnje zgodnje jutro ni ostalo prav nič. Časa, saj je seveda treba še pravo uro pohiteti novim delovnim zmagam naproti. 
Jutranji pogled
Družbe, saj so me vsi poklicani zavrnili zaradi razloga številka dve. In kar je neverjetno, tudi snega. Vendarle pa so kopni odstavki spodnjega dela nekdanjega smučišča, ki jih zadnje čase vsak dan kaže kamera na Ljubelju in pravega turnega smučarja ne navdušijo pretirano, včeraj čudežno izginili. 
Sebček na vrhu
Nekakšna bela prevleka je omogočala hojo, kar je nazorno pokazal smučar, ki se je lep čas nastavljal objektivu. In res ob pol šestih zjutraj vse skupaj ni bilo videti slabo. Da je bila to zgolj optična prevara tipa noč ima svojo moč, sem spoznal ob vračanju, ko je dnevna svečava dala vedeti, da sem očitno že gor grede hodil preko pravega melišča. 
Zelenica
No ja, višje sneg je, med drugim tudi pršič, žal slednji predvsem v zraku ob z nekimi fizikalnimi zakoni podprti poti z neba do hvaležnih smuči in navdušenega smučarja. Na vrhu strmine, pod Šentanskim plazom, sem kot vedno, ko jo maham (po pristopni smučini!) proti Trianglu postal rahlo razcepljena osebnost. 
Šentanc
Srce je zavilo na plaz, glava pa proti Zelenici. Očitno nisem zgolj bolj star bolj nor, kot nas uči Predin, temveč tudi kanček bolj moder, kot kakšen Jalnov stari modrec. No, na koncu se mi megle navzgor samemu ni dalo rezati, prva lučka je bila precej nižje in tako sem vztrajal proti prvotnemu cilju. 
Zavoji
Smuka zgoraj nekaj med solidnim zavijanjem in rodeom, torej pričakovano. Ob robu gozda se je dalo ujeti nekaj zavojev v napihanem snegu, nekaj dobrih tudi nižje na bližnjici, najbolj odlično pa seveda na plazu alias nekdanjem smučišču, kjer je bilo verjetno bolje kot v časih, ko je tu gori še drdrala enosedežnica. 
Spodnji Plot
Zaključek na koncu prej omenjenega melišča, seveda pa je za najbolj tišaste možno še malo podrsati zadnjih nekaj deset metrov preden te zadnji zavoj ali če nisi dovolj spreten kamnita preproga ustavita ob parkirišču. Užitkov bolj malo, če se ne šteje vedno primerno navdušujočega jutranjega miganja.
Se bo kaj zjasnilo?

nedelja, 14. januar 2018

Brda

Treba je bilo nekam drugam. Da se ne ponavlja. Zato smo večer poprej izglasovali Brda. In jo zjutraj tja tudi mahnili. V znani postavi. Saj je Janez seveda sredi noči sporočil, da mu ne bo zneslo. Smo kar nekako vedeli. Cesta, ki pelje od Mrzlega studenca je bila mestoma razrita. 
Novoletna smrekica
Nič čudnega, da je pred dnevi nekdo, ki je prav tu obtičal, moral prespati v avtu. Mi teh težav nismo imeli. Borut je suvereno parkiral pri spomeniku, stopili smo v noč. Lučke na glavah so osvetlile številne snežinke, ki so poplesavale nad nami. Sneženje je kmalu ponehalo, ali se je vreme izboljšalo, se nam ni sanjalo do vrha, saj nismo videli nič. 
Čipka
Sledili smo predhodnikom, stopinje so šle nekaj časa skupaj, pa spet narazen, iskali smo najbolj logično smer, štrikali preko strmega skoka. Nad njim se poti ločijo. Mi smo se usmerili proti dogovorjenemu cilju, sledi predhodnikov ni bilo veliko, pa še te so se kmalu nekam izgubile. 
Brda
Pred nami je bila nova strmina, drselo je, žrtev razmer je bila Uroševa palica. Navigacija nam je prišla prav, peljala nas je, kot je treba, malo levo, malo desno, pred nami, skoraj kot privid, se je pokazala divja kura. Še preden smo prišli dovolj blizu za posnetek, je pobegnila. Stopali smo mimo s sneženimi čipkami okrašenih smrek in že stali na vrhu. 
Zavoji
Ko se je prav tam zdanilo, je bilo jasno, da smo nekje v oblakih. Tako z razgledi ni bilo nič. Je bila pa smuka povsem solidna, čeprav pršič ni ravno »šprical do jajc«. Strokovni izraz, naj mi bo oproščeno. Na vrhnjih pobočjih je bilo nekaj centimetrov pomrznjenega snega, ki se je v manjših ploščah lomil pod smučmi. Pod njim je bila trda podlaga. 
Pred strmim delom
Nižje se je našlo tudi nekaj ugodnih zavojev v nečem, kar je bilo podobno pršiču, vendar bo morebitno pravilno opredelitev moral podati kakšen izvedenec. Mi vemo samo to, da je bilo nam fajn. Med smučanjem smo se držali desno, peljali tako brez ovinkov do koče. Luč v oknu je kazala, da se je že prebudila, pozdravit pa ni prišel nihče. 
Blejska koča na Lipanci
Nižje smo zavijali, kjer se nam je dozdevalo, da je najmanj zvoženo. Prestopili smo na zgornjo poseko, nato pa skozi znani gozd nadaljevali do avtomobila. Sneg v gozdu je bil pomrznjen, zato do tal ni šlo in kakšnega škripanja ni bilo slišati. Ko smo pripeljali nazaj, je bil naš avto še vedno edini, ravno pred odhodom pa je prikopal do parkirišča Berlingo. 
Prihod
Pa vendarle ne bi bilo nič narobe, smo se smejali na glas, če bi vsakdo glede na izkušnje o katerih smo lahko brali pred nekaj dnevi, žolno prižgal že doma, da ga skupaj z avtom najdejo, če se nekam zakoplje.