nedelja, 14. januar 2018

Brda

Treba je bilo nekam drugam. Da se ne ponavlja. Zato smo večer poprej izglasovali Brda. In jo zjutraj tja tudi mahnili. V znani postavi. Saj je Janez seveda sredi noči sporočil, da mu ne bo zneslo. Smo kar nekako vedeli. Cesta, ki pelje od Mrzlega studenca je bila mestoma razrita. 
Novoletna smrekica
Nič čudnega, da je pred dnevi nekdo, ki je prav tu obtičal, moral prespati v avtu. Mi teh težav nismo imeli. Borut je suvereno parkiral pri spomeniku, stopili smo v noč. Lučke na glavah so osvetlile številne snežinke, ki so poplesavale nad nami. Sneženje je kmalu ponehalo, ali se je vreme izboljšalo, se nam ni sanjalo do vrha, saj nismo videli nič. 
Čipka
Sledili smo predhodnikom, stopinje so šle nekaj časa skupaj, pa spet narazen, iskali smo najbolj logično smer, štrikali preko strmega skoka. Nad njim se poti ločijo. Mi smo se usmerili proti dogovorjenemu cilju, sledi predhodnikov ni bilo veliko, pa še te so se kmalu nekam izgubile. 
Brda
Pred nami je bila nova strmina, drselo je, žrtev razmer je bila Uroševa palica. Navigacija nam je prišla prav, peljala nas je, kot je treba, malo levo, malo desno, pred nami, skoraj kot privid, se je pokazala divja kura. Še preden smo prišli dovolj blizu za posnetek, je pobegnila. Stopali smo mimo s sneženimi čipkami okrašenih smrek in že stali na vrhu. 
Zavoji
Ko se je prav tam zdanilo, je bilo jasno, da smo nekje v oblakih. Tako z razgledi ni bilo nič. Je bila pa smuka povsem solidna, čeprav pršič ni ravno »šprical do jajc«. Strokovni izraz, naj mi bo oproščeno. Na vrhnjih pobočjih je bilo nekaj centimetrov pomrznjenega snega, ki se je v manjših ploščah lomil pod smučmi. Pod njim je bila trda podlaga. 
Pred strmim delom
Nižje se je našlo tudi nekaj ugodnih zavojev v nečem, kar je bilo podobno pršiču, vendar bo morebitno pravilno opredelitev moral podati kakšen izvedenec. Mi vemo samo to, da je bilo nam fajn. Med smučanjem smo se držali desno, peljali tako brez ovinkov do koče. Luč v oknu je kazala, da se je že prebudila, pozdravit pa ni prišel nihče. 
Blejska koča na Lipanci
Nižje smo zavijali, kjer se nam je dozdevalo, da je najmanj zvoženo. Prestopili smo na zgornjo poseko, nato pa skozi znani gozd nadaljevali do avtomobila. Sneg v gozdu je bil pomrznjen, zato do tal ni šlo in kakšnega škripanja ni bilo slišati. Ko smo pripeljali nazaj, je bil naš avto še vedno edini, ravno pred odhodom pa je prikopal do parkirišča Berlingo. 
Prihod
Pa vendarle ne bi bilo nič narobe, smo se smejali na glas, če bi vsakdo glede na izkušnje o katerih smo lahko brali pred nekaj dnevi, žolno prižgal že doma, da ga skupaj z avtom najdejo, če se nekam zakoplje.

sobota, 13. januar 2018

Gugalnica

Napoved je bila kisla. In jutro, v katerega sva se zbudila, je bilo prav takšno. Toda, da bi kar obupala, ni bilo misliti. Raje sva naredila tako, kot je najbolje. Poiskala sva srečo v nesreči. In ob pogledu v nebo sva si malce kislo zamrmrala, da vsaj pada ne. In tako je tudi ostalo. Res prava sreča. 
Kapelica
Zavihtela sva se čez hrib, izbirala poti, za katere se nama je zdelo, da naju bodo pripeljale prav. Izbira je bila kar se smeri tiče vsekakor dobra, prišla sva v pravo vas. Toda kvaliteta poti je bila nekaj drugega. Spust po povsem blatnem in drsečem toboganu je bila igra ravnotežja. 
Pogled na Goro in Švarcenjštajn
Uspelo nama je, že sva se bližala cesti, za katero sva vedela, da naju bo pripeljala do Švarcenštajna. A samoto sva morala pustiti za seboj. V teh koncih so domačini do pohodnikov morebiti prizanesljivi, njihovi psi žal ne. Bevskajoče baterijske igrače so skakale okoli naju, kot bi bile na steroidih, njihovi večji bratje so naju postrani gledali z roba dvorišča. 
Grad Švarcenštajn
Na srečo sva pustila prvo vas za seboj, cesta naju je čez travnike in mimo posameznih zaselkov peljala do gradu. Očitno ga obnavljajo bolj počasi, čemu bo namenjen, si nisva znala odgovoriti. Znova sva bila deležna pasjega sprejema, črnemu kosmatincu na srečo nisva bila zadosti zanimiva, majhno ščene pa bi Maji kmalu ukradlo rokavice. 
Zavetišče
Pobegnila sva v gozd, tu sta naju objela samota in tišina. Nisva bila prva, pred nama so številne noge izoblikovale stezico, ki naju je pripeljala na vrh. Kratko sva posedela v zavetišču, se zagugala, nato pa spustila na drugo stran navzdol. Steza je postala kolovoz, kolovoz makadamska pot, ta je počasi dobila na vrhu asfalt. 
Gugalnica
Hodila sva navzdol, mimo sadovnjakov, do ceste, ki je bila za najin okus vse preveč prometna. Zato sva se do izhodišča vračala po poležanih travah, skakala preko močvirnatih luž in na koncu prišla čisto prav. Pogledala sva v nebo, oblaki so vso pretirano vlago še vedno uspešno držali v svojih temnih trebuhih.
Trnjevo znamenje

sreda, 10. januar 2018

Suho ruš(ev)je

Jutro je bilo zgodnje. Prijatelja še bolj. Parkirala sta poleg mojega doma, deset minut prekmalu mi je odžrlo zajtrk. Nič zato. Saj je bil še cel dan pred nami. Glede na dokaj protislovne zapise o razmerah v teh koncih smo se odločili za preverjeno varianto in jo mahnili proti Suhemu Rušju (naj mi jezikoslovci oprostijo, mi smo vedno govorili tako). 
Prebujanje
Vzpon do Zelenice je seveda klasika, tokrat smo zgolj na razcepu kolebali levo ali desno. Ker je sneg jutranji hlad še držal v šahu, prejšnji dan pa se je tudi splazilo bolj ali manj vse, kar se je imelo namen, smo šli desno. Troje lučke se je vzpelo na sedelce in mimo koče, ki se je komaj dobro zbudila, nadaljevalo pod Možmi. 
Vrtača
Sledi predhodnikov so nas zanesljivo vodile v smeri balvana in naprej skozi krnico. Prijatelja sta ušla malo naprej, v vršni strmini sem ju ujel. Sneli smo smuči in nadaljevali peš čisto desno pod Vrtačo, do kamor je šlo. Med našim vzponom se je zdanilo, pogled na megleno morje spodaj in zarjo nad njim je bil kot vedno nekaj posebnega. 
Žleb
Zgornji krajši žleb je bil zelo trd, počasi smo se spustili skozenj. Nižje je bil sneg pomrznjen, široka pobočja so ponudila uživaško zavijanje. Ob vsej odjugi zadnjih dni se nam je prav smejalo. Zavoji so si sledili, valovali smo skozi krnico. Šele na strmem pobočju nad balvanom se je pokazala sled odjuge, prvič se je zgornja plast predrla. 
Prostranost
Prečka je bila seveda rodeo, drugega niti nismo pričakovali. Mesto, kjer so očitno dan poprej potekali tečaji, je bilo še posebej razrito. Po poteptanem snegu smo švignili mimo doma, spust navzdol po pomrznjenem in seveda prevoženem, kaj prevoženem, preritem snegu, je bil tresoč. 
Zavoj
Brez težav smo se pripeljali do parkirišča, seveda pa je bilo v spodnjem delu res treba linijo ubrati tako, da se na pot niso postavile kakšne skalne mine ali kopni odstavki. Končni zaključek je bil takšne, kot je edino lahko bil. Super začetek dneva in dan za spomine. 
Suho ruš(ev)je

sobota, 06. januar 2018

Srečanje

S prijatelji se je vedno lepo srečati. Toda tokrat sem se do mesta srečanja moral potruditi. Obetali smo si v roke seči na Starem Ljubelju. Zato sem potem, ko sem svoj dom prislonil ob kup snega na redkem prostem parkirišču, stopil na pot. Ta ni dolga, tudi prav visoko ne pripelje. Zato pa je toliko bolj zanimiva. 
Prihaja ...
Med hojo sem se čudil ostankom številnih plazovin, odjuga je očitno res naredila svoje. Težak sneg je s strmih travnatih pobočij med redkim drevjem zdrsel sledeč sili težnosti navzdol. Tako kot na sosednjem bregu. Opazoval sem plaz, ki je kot slap zagrmel čez steno nasproti mene. 
Zaključek plazu
Srečeval sankače, nekateri so se šele vzpenjali, drugi spuščali nasmejani navzdol. Pri koči sem dočakal prijatelja, on nas je povabil. Eden za drugim so kapljali še drugi, terasa se je polnila, klepet je preglasil drdranje agregata v hiški nedaleč proč. Počasi smo ostali sami, zagazili v sneg, proti Povni peči. 
Plazovina
Sneg je z višino naraščal, sredi grebena so nekateri obrnili, sedem, pravljično število, nas je nadaljevalo proti vrhu. Vedeli smo kod in kam, stare sledi so zgolj potrjevale, da smo prav. Veter je bril skozi krošnje dreves, tema nas je objemala, zgolj brleča svetloba lučk je dajala stvarem okoli nas obliko. 
Večeri se ...
Pod steno se je včasih vdrlo prav globoko, hodil sem spredaj, drugi so mi sledili. Še zavoj in že smo stali na vrhu, se smejali eden drugemu. Srečni, da je tu nov začetek, srečni zaradi utrujenosti, srečni, ker smo. Veter se nam je zdel kot stari znanec, prav rado viden prijatelj. Čas je tekel, treba je bilo nazaj, nekateri so nas čakali. 
Toplota
Previdno smo hodili po svojih stopinjah, vabila nas je toplota koče. Končno smo stali na njenem pragu, sedli v notranjosti na znano klop, zgolj za minuto ali dve. Nato pa že priganjali sani, naj le poskočijo navzdol, po strmini, skozi ovinke, vse do konca, tam pred tunelom, kjer je bil čas za zadnji klepet.
Na Povni peči

Vršič

Včasih je previdnost na mestu. Zamisel prijatelja je temu verno sledila, da je bila pravilna, pa se je pokazalo, ko smo še v temi stopali od Koče na gozdu proti Vršiču. Dvakrat je namreč v steni Prisojnika zagrmelo, otresla se je težkega južnega snega. Pršenje je ponehalo, sem in tja je zapihalo. Ni nas motilo preveč. 
Naš cilj
Hodili smo ob robu ceste, plug jo je dan poprej očistil do kopnega. Pri Tonkini koči je obupal, zato smo lahko naprej sledili zasneženi cesti, nad Erjavčevo kočo presekali ovinek in kot bi mignil prispeli na sedlo. Ki ima prav takšno ime kot dobrih sto metrov višji vrh. In ta je bil danes naš cilj. 
Pozor!
Stopili smo mimo Tičarjevega doma in nadaljevali do ostankov postaje vojaške tovorne žičnice. Vršič je bil namreč nekoč mejna postojanka in ta je zahtevala ustrezno oskrbo. Danes žičnice ni več, vojakov, ki bi stražili mejo tudi ne. Obdajala nas je samota, stopili smo še mimo Poštarskega doma, bolj slutili kot videli staro cesto, ki je nekoč peljala prav tu mimo in se vzpeli pod vrh. 
Pod vrhom
Prijatelja sta zavila najprej proti drogu, nato pa sledila mojemu namigu do najvišje točke. Veter si je tu res dal duška, prestavljalo nas je po skromni zaplati kopnega. Če bi bili le nekoliko lažji, bi morebiti poleteli. Kot Dorothy na poti v Oz. Pihalo je tako, da ni bilo prave volje niti za znani obred na vrhu. 
Prijatelja
Pustili smo ga za nekaj zavojev nižje, vedeli, da ima veter pravo moč le na najvišji točki. Kratek spust do droga, nato pa so si sledili zavoji po strmem pobočju v dokaj južnem snegu proti sedlu. Švignili smo mimo Erjavčeve koče, sledili cesti in se pri Tonkini koči sledeč predhodnikom zapodili v gozd. 
Naše sledi
Pa smo kmalu videli, da ne bo šlo več dolgo tako, sledi so zavijale narobe. Morali smo ubrati smer proti izhodišču. Iskali smo prehode, zašli v graben s potokom, ga dokaj uspešno prečkali in prišli na koncu prav tja, kamor smo želeli. Seveda zadovoljni, saj nam je uspela prava pustolovščina.
Nad Erjavčevo kočo