nedelja, 15. oktober 2017

Zagradski vrh

Jutranji prihod na Krk. Nazaj proti mostu, preko njega znova na celino. Toda tokrat na dveh kolesih. Načrt je bil, dober ali slab, sledil sem mu. Nad Jadranovim, Crikvenico do Selc. Kjer sem se odcepil od magistrale, zavil v hrib, se vzpenjal, znova spuščal. Bribir. Vas, kot izgubljena v dolini med morjem in kamnitim kraškim robom. 
Štale
Domačini so sedeli pred lokalno kavarno, postopali po centru kraja, kot da ne vedo, kam bi se dali. Zavil sem levo, vedel, da me pravi vzpon šele čaka. Zaselek Štale, kamniti zid, znamenje, vzidano vanj. Prvi razgledi, nepričakovano presenečenje pod razbitimi skalami ob poti. Kar smejalo se mi je. Kdo bi si mislil. 
Cesta
Cesta se je vzpenjala, jaz z njo, vedno višje sva bila. Za mojim hrbtom so se odpirali razgledi, cesta se je zravnala, zavil sem na stranpot. Hiša Kurin, planinska koča sredi ničesar. Brskal sem po okolici, se vzpel na razbiti rob nad njo, videl moj cilj za drevjem. Zagradski vrh. 
Ena od dveh barak hiše Kurin
Vrnil sem se do kolesa, z njim nadaljeval po cesti, do Lukovega, naprej do koče Vagabund. V dolini nad njo sem med osamljenimi hiškami prišel do drevesa, kjer sem znova prislonil kolo. Naprej je bilo treba peš. Sledil sem poti, šel mimo zidu nekega življenja, ki ga ni več. Prečkal cesto, se kot kača ovijal okrog vrha. 
Zagradski vrh
Dvoje pohodnikov, edini živi duši na moji poti. Nekaj prijaznih besed, le še korak, dva, že so se vse pod menoj širile pisane drevesne krošnje. Jesen je lepa. Kdo bi na takšnem mestu lahko trdil kaj drugega. Morje v daljavi se je sončilo, dajalo vedeti, da je še dolga pot pred menoj. 
Na vrhu
Spustil sem se navzdol, kar naravnost, do kroženja mi ni bilo več. Zajahal sem mojega dvokolesnika, oddrvel do Lukovega, se znova vzpel na komaj sluteni prelaz. Navzdol je šlo hitro, veter se je lovil v lase. Vse do razgledišča. Takšnega prve vrste, s petimi zvezdicami. Slipica. 
Jesenski cilji za kdaj drugič
In nato drugega, nad bunkerjem, kar nekaj minut po stezi naprej. Ali nazaj. Odvisno od kod greš in kam moraš priti. Kolo je drvelo, pustil sem ga, naj si da duška. Bribir, vzpon do sedla. In nato prava strmina. Takšna, da grizeš kolena in še kaj. Toda se izplača. Saj gre vendarle za mojega soimenjaka. 
Sončenje
Tistega, ki je zmaja ubil. In s tem očitno povzročil izumrtje še ene živalske vrste, saj ga danes ne najdemo nikjer več. Pogled na eno in drugo stran, nato pa navzdol, strmo, hitro. Do cerkve sv. Fabijana in Sebastijana. Zadnjega postanka danes. Čakal me je zgolj še klanec, kar nisem verjel, da se cesta proti Reki tako vzpenja. In nato spust, most, večer, utrujenost, čas za spanje.
Sveti Jure

nedelja, 08. oktober 2017

Sirena

NA MORJE, JUHEJ – 6. 10. 2017 – Potem ko je september odbrzel mimo kot bi ga ne bilo in smo že pošteno zakorakali v oktober, je bil res skrajni čas, da greva do morja. Seveda pogledati, ali je še mokro in slano in vse to. Saj zakaj pa sicer hodiš na morje? Pozno večerni odhod, vožnja do Kopra, zavoj proti Dragonji in tik pred mejnim prehodom zagata. 
Sonček v Sireni
Zamišljeno parkirišče polno, hitro najdena druga možnost nama ni dišala zaradi čudno postavljenega znaka, tretja Maji tudi ni bila všeč, toda bil je mir, nobenih tabel, moj nočni sprehod pa je pokazal, da boljšega tu ni na voljo. Torej, spat! 

KROŽENJE – 7. 10. 2017 – Zjutraj sva se odpeljala proti meji, nadaljevala skozi Buje v smeri Novigrada in Sirene. Formalnosti v kampu so bile hitro opravljene, sončna parcela najdena, še zadnji dogovor, skok na kolo in odpeljal sem se v smeri Antenala. 
Končno morje!
Očitno je tu potekala nekakšna kolesarska dirka, v katero sem se vmešal. Najprej sem prehitel nekaj kolesarjev, nato pa je divja kolesarka švignila mimo mene kot veter. Meni je bilo vseeno, kako so se počutili tekmovalci, ki jih je prehitela, pa si nisem niti upal pomisliti. Pri Taru sem zavil do vasice Perci, ki me ni posebej navdušila. 
Še je slana, mokra tudi!
Raje sem zavil v smeri Červarja, morje je vabilo. Ob že zaprtem kampu Ulika sem skočil v vodo. Raziskovanje morskega dna ni bilo dolgo, zgolj za ohladitev. Nadaljeval sem v smeri Poreča in plaže Brulo. Tu sem zaplaval drugič. Ker sem hotel na morskem dnu najti prav določen betonski blok, je bilo treba precej iskanja in tudi potopov. 
Poreč
Šele na obali sem ugotovil, da je tisto, kar kaplja na tla in presenetljivo ni prave barve, moja kri. Očitno sem se na ostrih skalah porezal. Rano je razkužila kar voda, saj sem vanjo moral še enkrat. Šele s pomočjo slik sem namreč razbral, kje iskani blok sploh leži. Posušil sem se na kolesu, na cesti, ki pelje proti Vrsarju. 
Sveti Nikola
Pa tja nisem prispel, saj sem na koncu Poreča zavil proti severu in vasici z zabavnim imenom Mugeba. Zabavnim? Ja, spominjal me je na priimek afriškega diktatorja. Sedaj me je čakal težji del moje poti. Vračal sem se mimo Poreča, zavil v smeri Nove vasi, peljal skozi Višnjan in ob vaškem pokopališču naredil prvi malo daljši počitek. 
Višnjan na obzorju
V senci sem sedel in opazoval življenje, ki je teklo mimo mene. Cesta me je vodila naprej, navzgor in nato strmo navzdol, proti Motovunu. Kratek postanek za lep pogled in nato trenutni preblisk. Ob tem zanimivem in dobro znanem istrskem mestecu na vrhu hriba sem se usmeril proti Vižinadi. 
Motovun
Seveda po Parenzani, kje drugje pa. Ali je bilo to pametno ali ne, si nisem znal odgovoriti niti sam. Vsekakor sem se ponekod dokaj zguncanega makadama počasi naveličal, utrujenost je naredila svoje in ko sem končno pod kolesi znova imel asfalt, sem bil prav vesel. Toda kar je dobrega ne traja dolgo, to vemo vsi. 
Pogled na Motovun s Parenzane
Cesta je postala stezica, ko sem nekoliko za vasico Čuki zavil proti Gradini. Ali nekdanjemu Nigrignanumu. Tam razen nekaj skal na razglednem pomolu nad dolino Mirne, potem, ko sem se do tja prebil skozi zaraščeno trnjasto podrast, nisem videl ničesar. Mogoče imam zgolj preslabotno domišljijo. 
Nigriganum?
Spust navzdol je bil bolj kamnita steza kot prava pot, zato od obetanega drvenja, nagrade za vse prej pridobljene višinske metre, ni bilo nič. Na ravnici ob reki sem pod nasipom peljal do prvega mostu, preskočil z njegovo pomočjo na drugo stran moče in se dvignil do Sv. Dionizija. 
Dolina Mirne
Ker sem tam blizu nekoč že preganjal klopotačo, sem tokrat zgolj na kratko pomolil neko le meni znano molitev, nato pa nadaljeval do jame Serbani. Naravna znamenitost pravi tabla na robu ceste. Meni se je bolj zdela posrana luknja. Potem ko sem pokukal vanjo in zaman gledal, kje so netopirji. 
Sv. Jurij
Še kratek spust do cerkvice sv. Jurija, pogled na večerni mir nad reko s kar pravim imenom in nato brcanje nazaj do Sirene. Volje za sprehod ni bilo več, pri Maji še manj kot meni, zatorej sva dan zaključila kar tam, doma. Saj je tako prav, utrujene noge so bile odločitvi hvaležne. 
Ravnica

NOVIGRAD, PADNA IN ŠKOCJANSKI ZATOK – 8. 10. 2017 – Kar ne storiš dan poprej, si odložil na naslednjega. Tako sva se tudi midva zgodaj zjutraj odpravila proti Novigradu. Prijeten sprehod do centra mesteca. Ki smo ga običajno združili s sladoledom. Danes je bilo vse prehladno, da bi lahko koga od naju prepričal za ledeni posladek. 
Nemir
A vsaj dežja ni bilo, nedvomno ga s številnimi pisanimi dežniki nad glavno ulico uspešno odganjajo. Ker na recepciji niso hoteli nič slišati, da bi lahko ostala bistveno dlje kot do sredine dneva, se nisva smela pretirano obirati. Pa vendarle. Da bi odšla brez skoka v vodo, se seveda ne spodobi. 
Novigrad
Maja je bila za tak podvig daleč preveč zmrznjena, zgolj navijala je zame, ko sem plaval od boje do boje. Odtajala se je šele, ko je sonce začelo greti skozi šipo avtodoma, med vožnjo proti Bujam in Sloveniji. Na začetku klanca proti Šmarju, me je kar naenkrat prešinilo, da je še prezgodaj za vrnitev domov. 
Dežja ne bo!
Sledil je obrat, parkiral sem za cesto pri manjšem studencu, ubrala sva jo navzgor proti vasici Padna. Na razglednem robu sva na kratko postala, nato pod vasjo našla zanimiv studenec. Včasih je vaščanom verjetno pomenil preživetje, danes zapuščen ni niti zanimivost, vredna obiska. 
Vodnjak
Nama je bil všeč, za njim sva izginila v gozd in se nižje doli spustila na kolovoz, ki naju je pripeljal do parkirišča. Kamnite hiše, ozke ulice, zvedavi pogledi so ostali zapisani v spomin. Spet je bila pred nama siva cesta. Pa ne prav dolgo. Pri Bertokih sva zavila v smeri luke in morja, parkirala pred Škocjanskim zatokom. 
Zatok
Nekoč sem ga že obiskal, pa me ni prav pretirano navdušil. Tokrat je bilo drugače. Učna pot, ki teče okoli njega, številne opazovalnice ptic, krajine, konjev in goved, istrskih seveda. In stolp. Na vrhu vidiš vse naokoli, v kleti izveš, kaj si videl in kako se je okolica skozi čas spreminjala. 
Pogled v smeri luke in Kopra
Da o zvedavih ribicah, ki gledajo skozi steklo nekakšnega naravnega akvarija, niti ne govorimo. K dobremu občutku je pripomogel tudi dan. Sonce, ovčice na modrem nebu, tako, kot mora biti. Saj ni šlo drugače, kot da se njegovega nasmeha navzameva še midva.
Nasmejani dan

nedelja, 01. oktober 2017

Znova na Srnjaku

Čas je bil za preizkus. Ali vse deluje tako, kot mora. In sva šla na kratek izlet, tja do Logatca, znanega parkirišča. In potem, seveda po dveh nogah, naprej in navzgor, mimo gobarja s prazno košaro, njegovega psa in veverice nekje visoko v krošnji smreke. Po rimski poti do trdnjave, obrambe pred barbarskimi ljudstvi. 
Jutro na rimski poti
Slabo je opravila svojo nalogo. Na srečo. Saj danes prav potomci nekaterih od teh barbarov živijo tu okoli. Ko o Rimljanih ni več ne duha ne sluha. Danes je bila prazna, nihče ni stražil njenih zidov, prehodov v bližini. Izginila sva v gozd, šla od točke do točke, pri eni od njih srečala prijatelja iz Primorske. 
Trdnjava
Veseli snidenja smo se odločili, da gremo naprej skupaj, v družbi je vedno prijetno. Na koncu ceste smo našli prvi namig, sledili modrim markacijam proti vrhu Srnjaka in se ob tem na posameznih stopnjah zabavali. Plastična lisica se je vsem prikupila, tudi sova ni bila nič manj simpatična. 
Skozi gozd
Na koncu pa še cela družina srn, le malo pod najvišjo točko prav po njih poimenovanega vrha. Seveda smo stopili tudi tja, do mejnega kamna z oznako 1876, od koder pa pravega razgleda ni bilo. Zato smo se le nasmehnili eden drugemu in stopili navzdol. Korak je bil sedaj lažji, poiskali smo še zadnjo stopnjo igre, seveda z obveznim obvozom skozi goščavo. 
Prijatelja ob srečanju z lisico
Da je bilo vsaj na približno nekaj pustolovščini podobnega. Nato pa se že ločili, ob ugotavljanju kako prijetno je bilo. Midva sva pod razglediščem stopala nazaj v smeri trdnjave, se ozrla proti Logatcu, občudovala modrino neba, uživala v toplih sončnih žarkih. Pa srečanj še ni bilo konec. 
Vrh Srnjaka
Današnji dan je marsikoga izvabil na plano, znancev sva se razveselila, ostale pohodnike prijazno pozdravila. Ob premlevanju tega in onega je čas mineval, trdnjava je ostala zapisana le v spomin, rimska cesta naju je vodila navzdol, proti travnikom, vasem ob glavni cesti, Logatcu in najinemu izhodišču. Dan, ki si ga vesel, dan, ko ti gre vse kot po maslu.
Pogled v smeri Logatca