nedelja, 24. marec 2019

Hoher Sonnblick

Vse je kazalo, da bo vikend neprimerno boljši, kot je bil teden poprej. Snežne plasti so se sprijele, na modrem nebu naj bi bilo pripeto sonce, veter komaj skuštral lase. Zato je bila odločitev enostavna, ura odhoda pa tako zgodnja, da so se nekateri veseljaki s praznovanj šele vračali, ko smo mi že odhajali na pot. 
Zgodnje jutro
Kilometrov je bilo pred nami veliko, na znanem ovinku, le nekaj metrov od snega, smo prislonili štirikolesnika povsem na rob jutra. Snega je bilo ravno še zadosti, da smo nekaj metrov za zapornico nadeli smuči, prečkali višje veliko plazovino, nadaljevali po dolini naprej. 
Alte Pocher
Pod nami so bile lesene hiške Alte Pocherja, ko se je čez obzorje pripel prvi obet svetlobe. Lahko smo ugasnili lučke in nadaljevali po dobro vidni sledi, občudovali slapove, ujete v ledu. Seveda smo si imeli tudi kaj povedati, da ni bilo dolgočasno v tihi dolini. Pod strmino smo se hitro odločili. 
Zardelost
Navzgor sledili dobri pristopni smučini in našli prehode, ki so bili ravno pravi. Prevalili smo se na pobočja pod ledenikom, dosegli sonce in kot vedno na eni od velikih skal naredili kratek počitek. Saj smo si ga vendarle zaslužili. Znani raz nas je pripeljal na razgledni rob, pred nami se je vedno bližje kazala najvišja točka.
Pot proti soncu
Visoki sončni pogled, strma skala in na vrhu koča. Tista, s katere sem v zgodnjem jutru na vprašanje o tem, ali so vrata že odprta, nasmeh na ustnicah in pivo pripravljeno, dobil zanimiv odgovor – Guten Morgen, ja, ja, ja. GLG vom 3000er. Vse jasno, seveda. Toda do zlatorumene tekočine sta nas ločila še prečnica nad ledenikom in vzpon malo naokoli na vršno pobočje. 
Počitek pri skali
Da se zadnji metri vlečejo kot le kaj, smo vedeli. Utrujenost, nekoliko bolj redek zrak, težki koraki. In nato končno vrh, Hoher Sonnblick, razgledni vršac med dvema deželama. Bele skalne špice vse naokoli, dvo in tri tisočaki, pogled za bogove. In nas komaj vredne ljudi. Uživali smo na soncu, nato pa odšli na zasluženo pivo. 
Preko ledenika
Kaj eno, kar dva, Franziskaner in Stiegel, da smo imeli pravo degustacijo. Nato pa priprave, pojasnilo domačemu smučarju, da vsaka slovanska govorica še ne pomeni, da ima pred seboj kar Rusa, prvi zavoji. Do ledenika, nato nekaj rodea po razriti podlagi, uživaški zavoji v novem snegu nižje. 
Koča
Risali smo povsem svojo sled. Prehod v strmino, smuka po znanem, do ceste in pod njo med drevesci. Utrujenost se je že krepko poznala, noge so bolele, pa vendarle se nam je smejalo čez in čez. Sonnblick je res takšen, da te ne pusti ravnodušnega. Zdrveli smo mimo Alte Pocherja, čarali navzdol po cesti. 
Razgled
Nekaj kopnin je zahtevalo snemanje smuči. Nato pa že nadaljevali degustacijo pri avtomobilu, domače Laško je bilo vsekakor več kot odlično, napihnjeni rogljički so bili prava izbira za zraven. Res je bilo lepo, hvala prijatelja, takšni dnevi ostanejo v spominu za vedno.
Narisali smo svojo sled

četrtek, 21. marec 2019

Sedmič ...

Nekaj snega v prejšnjih dneh je dalo pravo podlago na že kopna pobočja. Torej je bilo treba na pot, da se prediham, najdem zadosti snega za zavijanje navzdol, predvsem pa, da uživam v samoti in svojih mislih. In kako prav sem imel, da bo večer samoten. Že na Ljubelju ni bilo pretirane gneče, ko sem stopil na pot, pa me je objela samota. 
Skoraj kopna pobočja
Zgolj en smučar je pripeljal mimo mene, dva sta se spuščala v varni razdalji. Sicer pa nikogar, nobene žive duše. Ujel sem ritem, hodil proti koči Vrtača, pa že prej zavil na servisno pot. Pobočja pod Plotom so bila še vedno kopna, torej me nima kaj skrbeti. Na robu Šentanskega plazu sem sicer kar malo z otožnostjo pogledal njegova pobočja. 
Šentanc
Vendar sem bil pozen, sam, predvsem pa nekam čudno utrujen. Noge so bile težke, danes očitno ni bil dan, ko bi kar tekel proti vrhu. Koča na Zelenici je samevala, napotil sem se po pobočju proti vrhu Triangla. Letos že sedmič, če sem si le prav zapomnil. Pa kaj. Saj važno je, da greš. 
Proti Trianglu
Da pustiš, da te malo objame samota, pogled odtava do bližnjih skal, daljnih krajev. Za obzorjem, tam na zahodu, je rdečica postajala najprej vedno bolj izrazita, nato pa je počasi začela bledeti. Vzpel sem se čez zadnje pobočje, zavil proti vrhu, še nekaj korakov in že sem stal na najvišji točki. 
Rdečica
Vrtel sem se okoli svoje osi, gledal, se čudil, kot bi videl prvič. Nato pa le pripravil opremo in odpeljal navzdol. Vršni del je bil odličen, pobočja nad kočo pa pričakovano pravi rodeo. Razrita podlaga je na robu noči pomrznila, zavoji so bili težki, nerodni. Prečil sem nad kočo, v senci gozda prižgal lučko, svečave za smuko ni bilo več zadosti. 
Na robu noči
Preskok na plaz, sneg proti koči Vrtača je bil dober, odtehtal je trud vzpona. Pod kočo je le še lučka osvetljevala sneg pred menoj. Neroden zavoj, že sem bil na tleh. Nič zato. Hitro sem se pobral, vozil navzdol, iz snega so gledale skale, upal sem, da jih ne povozim preveč. 
Begunjščica
Kajti zagledal sem jih običajno šele takrat, ko je bilo že prepozno. Smuka se je iztekla pri avtomobilu, kot je prav in kot se zagre. Čas je bil za odhod domov. Luna je že vzšla, svetila tam nad grebenom Velikega vrha.
Na vrhu

sobota, 16. marec 2019

Velika Mojstrovka

Zgodnje jutro, kot običajno. Pred nami je bil na Vrišču parkiran zgolj en avtomobil. Poprh na njem je kazal, da ni od danes. V soju lučk smo se vzpenjali preko plazu, nobene prave sledi nismo našli. Zato smo vlekli neko svojo, srenači so prišli še kako prav. Ozirali smo se proti Nad Šitom glavi, snega na njenih pobočjih je bilo zadosti, mogoče jo kmalu obiščemo. 
Lučke na plazu
Pod grapami smo ujeli pristopno smučino, ji sledili dokler je bilo smiselno. Počasi nas je ujel dan, priplazil se je iz vzhoda, ožaril skale med Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Borut je potegnil svojo sled skozi ruševje, ušel daleč naprej. Z Urošem sva se smejala, da se mu mudi domov. In ga zadihano lovila. 
Ožarjeni greben
Za pobočji manjše sestre se je razlila svetloba, oblaki na nebu so bili pisani, sled letala. Dolga prečka do pobočij našega današnjega cilja, vzpon preko strmine, kratek počitek pod značilno steno na prehodu. Nadaljevanje proti vrhu, sneg je bil dober, to smo že videli. 
Sled svetlobe
Skalna piramida na vrhu je gledala izpod snega. Letos res snega ni pretirano veliko. Vse naokoli so nas pozdravljali znani očaki, Jalovec in Mangart sta bila na dosegu roke. Obujali smo spomine na čas pred slabim letom dni, naš zadnji obisk. Čokolado s čilijem. Kaj vse si zapomni človeški spomin. 
Vzpon po pobočjih Velike Mojstrovke
Prvi zavoji, kot vedno nekoliko bolj previdni. Nato pa uživaško lovljenje zavojev proti skali, kratek premislek, kje bo bolje. Trda podlaga, nekaj napihanca na uravnavi. Ravno toliko, da je včasih smuči potegnil malo po svoje. Prečka do ruševja, prehod preko njega je bil kratek. 
Znanca
Stopinje do vratc pod Grebencem, spust po strmini. Kot vedno je bila smuka odlična, zavoji so si sledili. Kratki postanki, da so noge malo počile, nato pa nadaljevanje. Vse do plazovine ob izteku. Rodeo preko nje, že smo stali ob avtu, pogledovali proti presmučani liniji, se smejali. Kaj bi se ne. Dan se je začel tako lepo.
Pod Grebencem