ponedeljek, 30. januar 2023

Korenščica

Tomaž je napisal, da bi se prišlepal na idejo. Da moram torej jaz povedati, kam. Nasul sem nekaj idej, pa se je zgolj smejal. Nič zadovoljen. Kajti hotel je, da povem točno. In sem napisal Korenščica. Z vprašajem. Smejal se je, da čaka na klicaj. In ga je dobil. Seveda sva se smejala oba. Malo manj, ko sva nad Javorniškim rovtom kljub štirikolesnemu pogonu obtičala. 
Mesto prvega razgibavanja
Nekaj časa je po zasneženi podlagi, za katero nisva mogla ugotoviti ali je cesta ali zgolj sankališče, Tomaž še peljal. Potem pa se je avto začel posedati, treba je bilo nazaj, a sva ob zavoju, malo izven utrjene podlage, obtičala. Nič drugega nama ni preostalo, kot da sva vzela lopati v roke. Tomaž je v avtu trdil, da bo treba naprej, pa ni šlo. 
Struška
Moja ideja, da nazaj, je potem, ko sva odmetala že precej snega okoli avta, obrodila sadove. Avto sva nekako porinila ob rob ceste, se pripravila in jo mahnila po snežni podlagi. Tomaž še vedno jezen, spraševal se je, kaj mu je bilo treba lesti naprej. Meni je bilo zaradi nekaj minut zamude in hoje po cesti vseeno. 
Cesta ali sankališče?
Zavila sva v smer Pustega rovta, sledila špuri po grabnu proti poseki. Nanjo sva stopila že nad planino, prijetno naju je obsijalo sonce. Pa sva naredila le nekaj zavojev, ko je izginilo za Triglavom. Sneg je bil mestoma južen, ravno toliko, da je zmočil pse in bil kriv za coklo, ki se je nabrala pod smučmi. Eno sem očistil že v gozdu, obe, ko sva prišla na cesto. 
Poseka
Tomaž je zmajeval z glavo, da se bo sneg kmalu spet nabral. Pa se ni. Korak je bil veliko lažji, šla sva do Belske planine, zavila v smer današnjega cilja. Večerni mrak je prinesel mraz, na vrhu Korenščice sva se pripravila za spust, odsmučala navzdol. Sprva so bili zavoji v pršiču prav dobri, le nepopisano flanko si moral najti. 
Zahod
Pod cesto v gozdu je bila že rahla skorja, pa vendar se je sprva uvijalo prav dobro. Nižje kot sva bila, več je bilo smučin, smuka vedno bolj podobna rodeu. Še bolj v žlebu, kjer je bila kombinacija slogov še najboljša rešitev. Po cesti je šlo seveda naravnost, hitro, tu je bila že potrebna lučka. Le to sva se čudila, da je bilo spusta tako veliko, ob vzpenjanju se nama pot ni zdela zelo dolga. 
Korenščica
Avto sva uspešno pripeljala z obrobnega parkirišča do trdnih tal, splužene ceste. Tomaž z razmerami sicer ni bil zadovoljen, meni niti ni bilo tako slabo. Ujel sem nekaj sončnih žarkov, se zmigal, pa tudi zavoji v zgornjem delu so bili prav odlični. Tudi družba je bila, kljub nesrečnemu začetku in nekaj slabe volje, seveda odlična.
Večer

nedelja, 29. januar 2023

Megleni Porezen

Ko sva se z Borutom ob šestih pripeljala do Jureža, sva bila na sedaj velikem in lepo pripravljenem parkirišču prva. Le prečkala sva cesto in že stopila na smuči, sledila špuri gor, dol, spet zložno gor in malo bolj dol do Davče. Kmalu sva jo po ozki brvi prečkala, malo naprej je bila nova brv, prav tako ozka, lepo zasnežena. 
Nočna
Bližnjica, bob steza, rob travnika. Da sva prav tam, nama je bilo jasno, čeprav videla nisva prav veliko. Le kar je osvetlila lučka. Špura je šla najprej ob gozdu, nato je zavila vanj, sprva naravnost navzgor, nadaljevala dokaj položno, pa spet bolj strmo, razgibano. Seveda sva imela tistega, ki jo je potegnil, precej v zobeh. Je bilo ja treba stalno spreminjati naklon na okovju. 
Skuštrano
Na robu gozda sva lahko ugasnila lučko, dan se je zbudil. Ko sva čez zadnjo strmino prišla na greben, je prav pošteno pihalo. Megle so se preganjale vse naokoli, zastirale poglede sem in tja. Kamorkoli. Sneg je borno rastje ob grebenu, še posebej od koče proti vrhu, okoval v sneženi oklep, ustvaril enkratno forma vivo. Stvaritvam bodo dnevi najkasneje s pomladjo šteti. 
Umetnina?
Na vrhu sva se stisnila k spomeniku, vsak na svojo stran. Pa je ob sunkih vseeno kar konkretno vleklo. Dedci so ob robu ustvarili grd rumen flek, nič ni sodil v belino. Vzpela sva se tisti meter ali dva do najvišje točke, kjer so bežeče megle razkrile pogled na greben od Črne Prsti proti Rodici, ga spet takoj zakrile, razkrile, zakrile. 
Porezen
Kot bi se ne mogle odločiti. Komaj sem ujel ob razkritjih fotografijo ali dve. Spustila sva se proti koči. Ko sem pred seboj zagledal belo kopico se mi je zdela prav zabavna. Ko sem zapeljal preko nje in ugotovil, da gre le za s snegom prekrito skalo, malo manj. Zavila sva navzdol, v gozdu naredila nekaj zavojev. 
Razkritje
Prečila sva na travnike, po njih iskala čim manj popisan list. Za konec nama je ostalo še nekaj bob steze, dvoje ozkih mostičkov čez potok in malo gor, malo dol kardio vadba do zadnjih zavojev pred avtom. Za sonce sva bila prezgodnja, pa nič zato. Ker potem bi bilo pa že preveč kičasto, je rekel Borut. In kako prav je zopet imel.
Megleno morje se preliva proti Baški grapi

petek, 27. januar 2023

Pršič na Blegošu

Končno sva se z Borutom ujela. Seveda je bila prva misel Ljubelj, toda sam sem dal idejo, da greva v Škofjeloško hribovje. Blegoš so že smučali in je več kot užiten, sem obetal. Do pol poti med Gorenjo Žetino in Črnim kalom je bila cesta kopna, naprej pa povsem poledenela. Še dobro, da je peljal Borut, sam bi sam obtičal. 
Pot proti Prvi ravni
Tako sva brez težav parkirala na sedlu, priprave so bile hitre. Nisva sledila skupini, ki je zavila proti koči. Kot običajno sva nadaljevala po cesti, ki pripelje na Prvo ravan. Špura je bila lepa, med drevjem se je videla vas pod nama. Na mestu, kjer običajno pripeljemo navzdol, se je možakar ravno pripravljal za nov vzpon. 
Kuclji nad Gorenjo Žetino
Drevje ob cesti se je redčilo, pogled na Koprivnik, Mladi in Stari vrh, poraščene kuclje in jase nad Poljansko dolino. Zavoj v gozd, nekaj bolj strm vzpon, sledeč špuri, ta pa markacijam. Zarošena očala so že kmalu romala v torbico. Zato sem sprva mislil, da je Borut tik za menoj, potem pa videl, da je jakna druge barve. 
Med vzponom
Na travnikih sem zagledal Boruta, mu je bilo v strmini vroče, nujen je bil krajši postanek. Na vrhu je bila kar gneča, še dobro, da je prostora več kot dovolj. Ob pogledu na zahajajoče sonce, ki ga je vsake toliko zakril oblak, sva se pripravila. Lučka na čeladi, čeprav je potem nisva potrebovala, je bilo svetlobe dovolj. 
Zahajanje
Zavoji po sprva z vetrom potlačenem snegu, takoj ko se je strmina povečala pa prvovrstnem pršiču. In prostora za kakšen avtorski podpis je bilo tudi še nekaj. Tisti, ki so navzdol odpeljali pred nama so spraševali, kje bova šla, potem odvili ob pristopni smučini proti Prvi ravni. Nisva se ozirala na to, šla sva tam kot običajno. 
Belo
Poiskala sva skalo, ki je dober orientir, tam zavila navzdol in vijugala skozi gozd. Pri cesti, ki so jo tukaj potegnili leto ali dve nazaj, je bilo prečkanje malo bolj delikatno. Borutu sem pomagal, da se je v puhu pobral, potem pa sva skozi graben odvijugala do spodnje ceste, ji v smuku sledila do parkirišča. Fajn je bilo.
Podpisi