sobota, 20. junij 2015

Rokula in (skoraj) sosedi

Oblačno nebo je bilo ravno pravšnje. Da so nas dvokolesa nosila do tja, kjer se je vse skupaj znova začelo. Tam so se obudile moje mladostne sanje, hrepenenja. Tokrat povezana z družino, tistimi, ki so mi najbližji. 
Kantun
Zato smo se v kamniti zid, ki se kot val pne nad morjem, ozrle tri generacije. In si izbirale smer, ki bi bila za nas prava. Seveda se je misel na Rokulo vsiljevala kar sama. Zakaj ne bi poskusili prav tam? Toda kaj, ko je spomin tako zelo čudna reč. Danes je vse živo pred teboj, jutri že komaj veš kod in kam. 
Špegalj
Sem misleč, da bo prav, segal v nebo. Pa kmalu, še pred mestom, od koder se odprejo lepi razgledi na modrino, vedel, da roke grabijo po teh oprimkih prvič. Nič zato, sem si mislil, brez težav dosegel vponko na vrhu in se spustil navzdol. Včasih je prav dobro, da česa ne veš. Ocene smeri recimo. Je vse takoj lažje. 
Rokula
Najmlajša generacija je kot pajek sledila mojim gibom, poskus nekoliko bolj desno pa je prinesel končno sodbo. Špegalj. Lahko. Pa ni bilo. Nekaj srednjega. Sem si rekel, ko sem sledeč njenim gibom še sam zmogel do vrha. Ogrevanja je bilo konec, čakala nas je zgodovina. Ki smo jo tri generacije skupaj povezale v celoto. 
Razgledi
Ko smo eden za drugim božali oprimke in se veselili vsakega novega giba. Gledali v nebo, kjer so se počasi začele kazati med belino prve sledi modrine. S seboj so prinesle sončne žarke, toploto. Vročino. Tako kot je na obali v majhnih kotanjah izhlapelo morje in za seboj pustilo zgolj sol, smo tudi mi počasi izhlapevali. 
Tretja generacija
Vročina je lepila oblačila na nas. Živina ocena je bila dokončna. Dovolj. Saj nismo zadnjič tukaj. Zagotovo. Pa smo vseeno poskusili. Toliko, da nam je v ustih ostal tisti pravi okus po žlahtnosti, skupaj z obljubo, da se vrnemo. Tri generacije smo se še zadnjič zagledale v kamniti val, nato pa počasi sedle vsaka na svoje dvokolo. Odpeljali so nas v sončni dan.
Nasmejana

nedelja, 07. junij 2015

Telebajski

Telebajski. Se jih še kdo spomni? Tinki, Binki, Lili, Po. Včasih so tej seriji za otroke dajali čudne pridevnike. Da gledalce poneumlja. Da so vsi štirje brezspolniki, ki so bili še najbolj podobni pobeglim kreaturam iz območja 51 dejansko reklama za naslednjo parado ponosa nekje v naši bližini. 
Smer Telebajsek
In da so usklajeni s časom, ko tudi sami, prepojeni s kemikalijami, postajamo vedno bolj neka čudna bitja, tako zelo drugačna od tega, kar so bili naši predniki. Toda telebajsek, ki nas je pritegnil danes, je bil čisto nenevaren. Ni skakal po ekranu in vzklikal svojih enozložnic brez vsakega smiselnega pomena. 
Prijem
Svojo linijo je imel ob robu stene, tam pri Vranskem. Sončil se je na lep dan in malo nevoščljivo pogledoval proti drugi strani, kjer je mlada družina ukradla nekaj sence. Edine, ki jo ta skalna pregrada ima. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se mu predamo, splezamo po njegovih mehkih oblinah navzgor. 
Štant
Gladke so spominjale na tisti pisani pliš, le barva ni bila čisto prava. Morala bi biti rdeča, zelena, modra ali rumena. Ne pa rjavkasto siva. Neizrazita. Prijatelj nas je opazoval, ko smo se vzpenjali do vrha, nato pa naveličano pokukali še v sosednjo smer. Ki smo jo preščipnili na polovici. Zgolj toliko, za okus. 
Ata (Tele)bajsek
Da vidimo, če nas bo tudi ta spomnila na kakšno barvo. Pa nas ni. Je bil vzpon po njej bolj zabaven. Za prste oblizniti. Bi lahko rekel. Prijatelj je že odšel, senca je ostala, toda še vedno tam ni bilo prostora za nas. Ki smo bili na soncu. Vročini. Ki je žgala v to malo skalno (za)plato nad vasjo. 
Nasmeh
Čakati se nam ni več dalo, pa tudi časa za to nismo imeli. Zato smo počasi pospravili opremo in odpujsali proti avtu in domu. Odpujsali? No, mogoče. Toda to je seveda že zgodba iz nekega drugega štosa. Tudi nam starejšim bližjega. In predvsem ravno prav hudomušnega. Da nam je prikradla nasmeh na ustnice.
(Za)plata

sobota, 06. junij 2015

Čez Golte do vulkana in nazaj

Se je napoved sfižila? Smo se spraševali, ko so se okoli nas kljub obetu s soncem obsijanega dne lovile meglice. In zakrivale tisto, kar na teh visokih pohodih vedno pričakuješ. Čudovite razglede tja dol proti dolinam. 
Megleni privid
Še na Boskovcu, do katerega smo prikorakali od svojega doma pri Alpskem vrtu, se ni nič videlo. Bi skoraj pomislili, da razgledni stolp, katerega so očitno pojedli lesni črvi, zgolj zakriva bela koprena. Pa ni bilo tako. In tudi vreme je bilo takšno, kot se zagre. Le čas mu je bilo treba dati. 
Mlakuža
Kot se je pokazalo že kmalu, tam nad Kalom, ko se je videlo daleč. Vse do Smrekovca. Ravno pravi čas, sem si rekel, ko nas je mikavni ostanek nekdanjega podvodnega vulkana premamil. Podvodnega? Smo se čudili ob opisni tabli malo pred kočo, potem ko smo privalovali do sem. Bo že držalo. 
Pot na vulkan
Kar predstavljali smo si brbotanje nekje globoko pod veliko Noetovo barko. Potem ko smo stali ob piramidi, ki očitno skuša zbrati neko kozmično energijo na tej razgledni točki. Nekaj časa smo jo vpijali še sami, pa ne predolgo, saj bi drugače pregoreli. Postanek v koči nam je dal prave moči za valovanje nazaj proti jezercu na Golteh. 
Piramida
Prav tistemu, ki smo ga pobožali ob prvem pogledu na vulkan. In kjer smo lahko nadaljevali svojo pot po valoviti planoti. Vse naokoli, preko pobočij, kjer sedaj ne švigajo smučarji, temveč se leno premikajo krave, cvetijo rože, izginja svetloba v globoka brezna. Kraški svet. 
Zapor
O jutranjih meglicah ni bilo več ne duha ne sluha. Zato se je videlo daleč. Bilo je enostavno lepo. Tudi, ko sva sama odšla naprej na raziskovanje, našla sneg in zatavala na samotno razgledišče. Visoko nad dolino, nad vsemi skrbmi. Večnost časa se je strnila v trenutku, ko sva obsedela prav tam. 
Na cvetočih travnikih
Na mestu, ki tako skrito preseneti. Potem pa odšla nazaj. Do vrta. In še naprej. Navzdol, sledeč pogledu, ki je ostajal v spominu. Za tiste dni, ki jih še ni.