sreda, 18. februar 2015

V tretje gre rado ...

No, tudi prav. Prvič je bilo odlično, toda tudi drugič ni bilo slabo. Torej tretjič ne more biti nič slabše. In res ni bilo. Ko sva zgodaj zjutraj, še v luči baterijskih svetilk stopila mimo piskača, ki naju je pozdravil na svoj, prav poseben način. In z zeleno lučko spustil naprej. V bela prostranstva pod Begunjščico. 
Prebujanje
Kjer se je sem in tja posvetila bleda lučka. Nekdo je vstal še pred nama. Toda njegov cilj je bil drugje. Midva sva sledila stopinjam prejšnjega dne, tokrat sem res štel. Pa nekaj čez petsto obupal. Koraki so si sledili naprej. Leva noga, desna noga, naprej, višje, mimo koče in v pobočje pod angeli. 
Penjenje
Ruševca danes ni bilo na spregled, svoj ples, s katerim naju je presenetil dan poprej, je odplesal verjetno nekje drugje. Pred kakšno svojo kuro. Sva mu privoščila, ko sva iskala najboljše prehode navzgor. Sam še posebej previdno, spomin na lovljenje ravnotežja dan poprej je bil še živ. 
Sence
Ko me je morebiti ravno čiščenje očal, s katerimi bi ugledal divji ples za tisti nerodni trenutek preveč zamotilo. S sedla je le nekaj korakov do vrha. Presenečenje. Temno je še bilo, dan je komaj lezel v deželo izza grebenov na vzhodu. Na plazu nasproti naju ni bilo videti nič več, lučka je verjetno izginila za rob. 
Dan se je prebudil
Megleno morje pod nama se je penilo, viharniki so kot nemi stražarji strumno stali, razmršeni. Vrtela sva se okoli, vse je bilo treba zabeležiti. In se smejala, ko sem misleč, da gre za vpisno skrinjico skoraj odprl baterijo plazovne postaje. Potem pa že okoli ruševja naredila prvi zavoj. 
Plazova in grape
Temu so sledili še številni, do sedla in pod njim, mimo koče na prostrane širjave nekdanjega smučišča. Znova so sledila bežna srečanja, prehitela sva jutranjo lučko, peš se je spuščal navzdol. Do kam je prišel nisva ugibala, vse je šlo hitro, že je bil tu zadnji zavoj, pogled nazaj, zadovoljna ugotovitev. Bilo je lepo. 
Elegantni zavoji

(Ljubelj – Triangel)

torek, 17. februar 2015

Drugi poskus

Mogoče sem se motil. In sem jih spregledal. Ali pa zgolj nisem dovolj duhovno močan, da bi se mi pokazali. Vprašanje me je grizlo in žrlo, treba je bilo poiskati odgovor. Ni mi preostalo drugega, kot da grem znova preverit, kako je z angeli tam nad Ljubeljem. 
Spomin nekega časa
A štiri oči vidijo bolje. Zato sem s seboj vzel še nekoga. Prijatelja. Ki ga zgodnja ura ne plaši. Angeli še manj. Torej greva. Sto in sto in sto in še nekajkrat sto korakov. Ob žičnici, nato desno navzgor do gozdne ceste in po zložni strmini, čisto drugačni od nekdanjega smučišča, počasi proti koči. 
Begunjščica
Seveda so zvezde nad nama dajale prešibko svečavo, da bi se kaj videlo. Temo je rezalo dvoje svetilk, tipalo po poti naprej, razkrivalo strumna drevesa in skale na bolj strmi strani. Suhe cvetove nekega pozabljenega poletja. Plaz, ki je kot dolgi jezik vodil po znani poti na drugi vrh je bil prazen. Toliko se je že videlo. 
Na sedlu
Ko sva se ozrla na rahlo svetlobo, ki je v smeri doma obetala nov dan. Prekobalila mimo speče stavbe. Pred nama je bilo trdo pobočje pod sedlom. Zobje so grizli v belino, višje in višje. Le nekaj korakov pod uravnavo so za trenutek popustili, palica ni bila v pomoč, ravnotežja ni bilo več, trenutki negotovosti, drsenje. 
Megle
Sren, manjši kucelj, zavite smuči. Čas, ko čutiš, ko veš. Roka seže v pomoč, spet si na nogah, hvaležen pogled, zadnja stopnja, vrh. Sonce se še sramežljivo oblači za grebeni, njegovi žarki pa že barvajo nebo, naredijo dan, odkrivajo poglede za temno zaveso noči. 
Obris
Nasmeh, ujeti spomini, seveda obvezna prisrčnica. In nato zavoji. Eden za drugim, takšni, za užitek. Prva srečanja, še kdo je vstal zgodaj. A ne tako kot midva. Nama se poglavje te zgodbe zaključuje, pa se je dan komaj začel. 
Stol in zadaj Julijci z očakom
In kdo bi si mislil. Prijetna utrujenost po zgodnji jutranji pustolovščini je izzvenela kot bi mignil, ostala pa je energija, ki bi jo težko dobil kje drugje. Baterije so bile napolnjene, glava prevetrena, duh oster kot britev. 

Pred odločitvijo

(Ljubelj – Triangel)

nedelja, 15. februar 2015

Čakanje jutra

Presenečenje je bilo veliko. Zgodnja ura je bila tista, ko sem običajno dobil vznemirljivo sporočilo. Mrtev. Seveda ne povsem, zadosti pa, da z druženjem in skupnim pohajkovanjem po zasneženih kucljih ni bilo nič. 
Živ je!
Tokrat pa je bil tu, zaspano je gledal z zadnjega sedeža avtomobila. Kdo bi si mislil. Živ je. Čas teče, mi se spreminjamo z njim. Seveda je nekaj smeha na ta račun moralo biti. Saj kdo bi se na tak dan kislo držal. Ko gremo znova skupaj, tja v Loško hribovje, na starega znanca. 
Čipka
Sredi noči seveda. Kot se za fante od fare spodobi. Sled nam je bila bela luč, ki je bežala pred nami in vedno poskočila prav tja, kamor smo usmerili pogled. Hvaležno smo ji sledili po cesti, ki pripelje na Prvo ravan in tam zavili v gozd. 
Privid?
Da smo ravno na ovinku stopili malo v kraj, se razume. Je treba, pa čeprav nismo cesarsko modre krvi. Med vzponom skozi gozd smo se popraskali po glavi. Katera skala je prava, kje smo vedno zavili v strmino, lovili pobočja pršiča? V temi je bila to prava uganka, ki pa nas danes ni zanimala. 
Kje je dan?
Strmina je bila nekoliko večja, preden smo skozi prehod v ogradi stopili na travnike. Vedeli smo, da nas pripeljejo po nekaj ovinkih do vrha. Do tja, kjer so lepi razgledi. Če je dan. In ni nepredirne beline vse naokoli. Glede dneva je bilo treba zgolj nekoliko počakati. 
Pozerji
Še ko smo skakali po vrhu in uganjali norčije je prišel. Beline ni razkadil noben urok. Ugasnili smo lučke in sledili edinemu, ki je poznal novo pot. Spustili smo se čez rob, strma pobočja, lepe vijuge za nami. Včasih je zaškrtalo, le toliko, da si se nekaj zavojev nižje spraševal, kaj je to bilo. 
Skozi gozd
Skala, led, kos veje. Nazaj ni hodil gledati nihče. V gozdu smo rezali zavoje v pršič. Nekaj prekopicevanja in že smo bili nad cesto. Zgolj še spust na našo sled in po njej vožnja do zapornice. Bila je odprta, prehod prost. Zato smo le zapeljali mimo in se smejali tistim, ki so šele prihajali. 
Blegoš

(Črni kal – Blegoš)