nedelja, 19. avgust 2018

Kriška gora

Ko imaš možnost, da z mladino stopiš na skupno pot, deliš korake, loviš besede, včasih namenjene zgolj tebi, drugič obvisele v zraku. Misli, ki so vsaj takrat tako podobne. So to vsekakor trenutki, ki jih je treba izkoristiti. Zapisati za takrat, ko se poti ločijo, ko se redkeje najde smer, ki pripelje domov. Zapisati nekam, v prav poseben kotiček srca. 
Gozd
Gozd je bilo danes naše izhodišče, vasica, ki kot na robu samotne planine ždi nekje med ravnino in goro. Privablja številne, ki iščejo trenutek za sebe, želijo na svet pogledati z višine. Se mogoče kdaj, vsaj za kratek čas, zazreti tudi vase. Pod nami je bila gruča hiš, stisnjenih ena k drugi, cerkvica na robu poti. 
Dekleti
Travnik in gozdovi, ravnina, Kranj pod Šmarjetno goro. Domači kraji, tako dobro poznani. Prva strmina, pokazal sem kod bo treba. Dobil hudomušen nasmeh, opozorilo, da seveda že znata brati. Kaj bi ne, v teh letih. Sem se muzal. Ko sem zagledal napis, da se priporoča uporaba derez. V zimskem času še kako smiselno opozorilo, poleti zgolj vir dobre volje. 
Kriška gora
Dvigovali smo se zložno, sledili pohodnikom, drugi nam. Se ustavili za osvežitev, stopili naprej, soncu naproti. Dokler se ni tam za parobkom pokazala koča, živahna, vrela od življenja. Mi smo hoteli nekaj miru, tam pri ovcah, v gozdičku, bo več miru. Tam smo sedli in se spočili. Pogledali, če se od tu vidi kam drugam. 
Prihod
Ob misli na poti naprej, Tolsti vrh in sosede zgolj zamahnili z roko. Saj bo jutri še en dan. Kam pa bi šli, če nič ne pustimo za drugič? Stopili smo navzdol, srečanja so si sledila, prijetni pozdravi. Dokler pod seboj nismo spet zagledali Nikolaja, stopili mimo njega, se zazrli v oblake. Ki so svoje bele gobe posejali na modrem nebu. 
Bodeča neža
Nad parkiriščem je odmevala glasba, domači nastopi, zabava za mlado in staro. Deklet dogajanje seveda ni zanimalo, kaj drugega bi tudi težko pričakoval. Pa nič zato, saj sem misli tudi tu delil z njima. Odhiteli smo po cesti navzdol, proti domu, neki povsem drugi, virtualni resničnosti.
Oblaki

sreda, 15. avgust 2018

Naokoli

Včasih ni treba prav veliko. Zgolj toliko, da stopiš na pot. In potem greš, dokler ta teče, dokler ne prideš naokoli, vse do izhodišča. Kaj vse vmes doživiš, pa je odvisno predvsem od tebe samega, vsekakor pa čisto drugo vprašanje. Tako smo si zamislili pot tokrat z dekleti in prav tako smo tudi šli. 
Prvi pogled na otok
Okoli jezera. Tistega z otočkom, cerkvico na njem. In menda najboljšim sladoledom na svetu. Kar smo preizkusili. Seveda kasneje, nekako za nagrado. Pa saj je treba vendarle začeti, kjer je prav, nič prehitevati. Štiri kolesa in še kaj zraven smo zasidrali pod gradom, stopili skozi ulice Bleda do sv. Martina, se spustili na sprehajalno pot, ki objame jezero. 
Na poti
Tam ne moreš biti sam. Sprehajalci, kolesarji, takšni in drugačni pohodniki, množica jezikov. Naše besede smo zamešali zraven, redke, pa vendarle. Se prvič zazrli v podobo raja. Pod modrim nebom, snežno belimi oblaki. Ko smo v regatnem centru sklenili, da mora biti na današnji dan sladoled nekaj posebnega. 
Jezero in gore
Zato smo zgolj zavihali nos nad ponudbo, nič kaj prijaznim odgovorom, šli naprej, do Zake. Kjer so se pokazale gore. V daljavi, visoki kamniti zid. Budile spomine. Pletne so drsele po jezeru, otok je bil njihov cilj. Mi smo ga danes zgolj gledali, stopali naprej, pod Belvederom, Vilo Bled. Prestižna prav takšna ostajata, lokvanji ob obali, zgolj tukaj. 
Pod Belvederom
Grad na mogočni skali, visoko nad vodo, vzvišen nad sodobnimi obiskovalci. Postanek pri sladoglednici, kot so poimenovali mesto s sladoledom nenavadnih okusov. Vrsta je kazala, da je hladna dobrota tu res nekaj posebnega. Izbira je bila hitro sprejeta, osvežitev v roki. Šli smo naprej, ali nazaj, saj pri kroženju res ne veš, kako bi pravzaprav rekel. 
Proti SladoGlednici
Kakorkoli, prišli smo prav. Točno tja, od koder smo krenili. Bogatejši za lepo popoldne, skupno vandranje, pravo doživetje. Kako malo je včasih treba, da bi bil dan lep.

sobota, 30. junij 2018

Nanos

Nanos je bila njuna izbira. Želja, ki je očitno tlela že dlje časa, ponovitev zgodbe izpred dni. In je potrebovala nekaj časa, da je dozorela. Ko sta brez večjih zadržkov prikimali. Se zjutraj na parkirišču pri Razdrtem še nekoliko zaspano ozrli v hrib nad nami. Vetrnica nam je lenobno pomahala v pozdrav, ko smo zagrizli v breg. 
Sveta Trojica
Skozi gozd se je dvigala strma pot, utrujenost je naraščala, počitki so bili obvezni. Melišča so nosila kamenje, ki so ga stene izvrgle. Strmina je za trenutek nekoliko popustila, končno smo stopili na plano, pod nami so se odprla prostranstva, nad nami skalnat svet. Kraljestvo gamsov, dva sta stala na robu visoko, zvedavo opazovala pisano druščino vzpenjajočih. 
Zvedava opazovalca
Sonce je zarisalo krog svetlobe na travnike v daljavi, pričaralo nasmeh na obraz. Nekoliko kisel, kot sem izvedel, pa vendarle. Suhe prepišne trave so nas pozdravljale, izvili smo se na vršni greben, mimo oddajnikov prišli na razgleden rob. Ali je to najvišja točka ali ne, nas ni zanimalo. 
Proti vrhu
Važno je bilo, da vidimo daleč, si vzamemo čas. Za počitek, nekaj besed, sporočilo v dolino, kratko misel ali dve. In nato korak navzdol, tja proti Hieronimu, ki je bil dekletoma še kako znan. Tu mimo smo hodili, sem takoj izvedel. Na dolgi učni poti za življenje. Pomahali smo torej staremu znancu, po stezi sredi strmih trav stopali navzdol, do gozda, travnikov. 
Utrujeni
Koraki so si sledili, pogledi ostajali zadaj, srečanja so bila sedaj bolj redka. Kaj raste ob poti, je povedala Živa. Pegasti badelj, zdravilna rastlina. Ona že ve, sva si mislila z Ajdo in zamišljeno stopala naprej. Zadnji spust, nov pozdrav vetrnice, tokrat nekoliko počasnejši. 
Sv. Hieronim
Še zadnji pogled na pot, obiskani vrh, nato pa nad hrupno cesto prehod do parkirišča, našega doma. Ki nas je tudi tokrat zvesto počakal, nato pa prav hitro, kot je bila želja, odpeljal po sivi cesti proti domu.
Vetrnica