nedelja, 13. november 2016

Trojica in Lonica

Jesen žarečih macesnov in rjavih trav, polna barvitih odtenkov in zgolj napovedi mraza, se poslavlja. Prihaja zima, počasi, previdno. Kot je navada najprej pobeli vrhove, še malo in spustila se bo tudi do nižin. Tam proti morju jo prinese burja, ko hlad nosi iz notranjosti, ustvarja bele zavese in gradi zamete. 
Pivka
Jutro naju je prebudilo pri Sveti Trojici, mogočni cerkvi nad vasjo. Še preden so prvi zapeli jutranje psalme, sva stopila na pot. V daljavi je bil grič, sveže pobeljen, s cerkvico prav takšnega imena, kot je bila tista, ki sva jo puščala za seboj. Klepetava pot, nasmeh, ko sva zavila malo narobe, rogate gospodične so mirno pile, najin korak je stopal mimo. 
Izhodišče
Prašna cesta je postala neznana, že sva iskala pravi odcep na samotno stezo. Prijazno se je vzpenjala, pod seboj sva zagledala jaso, samotno drevo sredi nje. Na poti so se pojavile zaplate snega, le malo naprej naju je pozdravil prvi snežak. Nasmejani stražar. Še zadnje pobočje, golo, sneženo. 
Proti vrhu
Nenavadno znamenje, ostalina preteklosti, malo naprej cerkvica. Dostop do nje vkovan v led. Zamrznjeni pogled je razkril zanimivo notranjost. Zagazila sva v belino naprej. Zvabila naju je sosednja Lonica. Komaj daljši korak in že si na vrhu. Toda ta korak sva naredila v sveži sneg, za seboj puščala enkratno sled, minljivi spomin. 
Znamenje
Sledila drugim sledem. Le kdo jih je puščal, sva radovedno ugotavljala. Z vrha sva se razgledala, prijazno gričevje Javornikov je vabilo na obisk. V noge je zeblo, stopila sva nazaj, sledila s sedla štirikolesniku, ob cerkvici pogledala proti izhodišču, led okoli naju se je topil. 
Sveta Trojica
Sonce je s svojo toploto počasi lizalo ta veliki sladoled. Spustila sva se po pobočju, stopila v svojo sled, začudena pomahala snežaku, ki sva ga ob vzponu pozabila pozdraviti. Njegov odgovor je bil bolj topel kot tisti, ki nama ga je zagodrnjal prvi dolgohlačnik, ki je prilomastil nasproti. 
Pogled z Lonice
Tudi prav. Mogoče so mu dobre misli zamrznile. Kot se je svet okoli naju ob spustu otoplil, so bili tudi pozdravi bolj prijazni. Ko sva stopala navzdol, povezana, do ceste, izhodišča, najinega doma.
Srečanje

petek, 11. november 2016

Kum

Vreme je takšno ali drugačno. Tokrat je bilo deževno. Vsaj večji del dneva. Proti večeru je tam pod Kumom, v ljubki, po samotnih pobočjih raztreseni Ključevici začelo snežiti. Toda takrat sem bil že v hiški, s prijatelji, ob kozarcu in obloženi mizi. V prijetnem klepetu. 
Snežena pot
Deževni vzpon na megleni vrh je bil zgolj spomin. Lep in vreden. Čeprav kratek, kot je bil sam vzpon. A kaj bi to. Takrat ko je bilo treba, sem stopil na pot. Tja gor, po zasneženi stezi sem se prevalil na drugo stran, šel mimo zaspane hiše, ki jo je čuval črni vrag, pa do kapelice na razpotju. 
Neža
Pogledal sem tablice, se čudil, kam vse peljejo poti. Od tu dalje sem vedel, da sem čisto prav, stopil sem tja, kjer so v snegu tudi drugi pustili svoje sledi. Počasi sem se vzpenjal, palice so pomagale, kjer je drselo. Kar prehitro sem skozi drevje opazil visoki stolp, ki pošilja sliko in zvok daleč naokoli. 
Oddajnik
Pa še sporočila. Dobra in slaba, oddajnik nič ne izbira. Malo naprej sem zagledal še cerkvico, ki že dolgo stoji tam na vrhu. Stopil sem do koče, pogledal notri, pozdravil. Nato pa obkrožil Nežo, zagazil v celi sneg, užival v belini, puščal sledi. Poiskal sem, že tolikokrat zaželeno. 
Megleni pogled
Pa nekako nikoli ni prišlo na vrsto. Do tega samotnega, oblačnega dneva. Tiho klepetanje na Kumu. Še enkrat sem pogledal okoli, tja v daljave, pod oblačni pokrov. Vrnil sem se v kočo, toliko, da sem se prijazno poslovil. Stopil navzdol, lovil ravnotežje na spolzki podlagi. Pot je bila znana, črni vrag, ki je znova pozdravil na zgolj njemu znani način, tudi. 
Koča
Pri hiški sem zgolj pomahal. Saj sem vedel, da je prav, da poromam še do druge cerkvice. Ki je tam blizu. Marija. Nad mežnarijo in macesni. Ki so sedaj žareli. Kot sveče. Hitro sem naokoli odmolil samo meni znani rožni venec. In mimo kapelice stopil nazaj. Skozi dež, ki je počasi prehajal v sneg. Do prijateljev. Ki sem jih kar predolgo zanemarjal.
Mežnarija in Marija

petek, 04. november 2016

Znova čez steno

Stena. Znova se je dvigovala pred nami, ko smo se ustavili pred muzejem. Poraščena, z veliko votlino na sredini, viseča lestev ob njej, se je dobro videla. Z Živo sva šla prva. Njej je ostal še dolg od zadnjič, težja pot, veverice. Sledil sem ji, resno je zrla v skalo, nič ni jemala zlahka. 
Pot mojstranških veveric
Morebiti ji je šlo ravno zato vsaj na pogled lahko, brez težav. Vzpenjala se je proti lestvi, se preko nje vzpela, kot da to res ni čisto nič posebnega. Nato pa na gladkih ploščah višje zgoraj iskala dobro stopinjo, gojzarji so drseli, na trenje se ni bilo preveč zanašati. Globina pod nama je naraščala, vedel sem, da je to ne moti. 
Na lestvi
Bila sva sama v steni, ni se nama bilo treba ozirati na nikogar. Modra in rdeča sta se srečevali, razhajali. Midva sva zavijala tako, kot je narekovala najina smer, vedno proti skali, težjemu delu, navpičnici. Hitro sva bila na vrhu, pogled je bil tak, kot mora biti, kot nama je znan. 
V steni
Tja čez Dovje do njegove babe, še malo, pa se bodo po njenem pobočju risale tudi naše sledi. Sestopila sva navzdol, klepetala, sedaj je bil čas, ko lahko zadihaš, težave so ostale tam zadaj, na drugem koncu griča. Prijazna so bila prva srečanja, že sva trkala na domača vrata, čas je bil za menjavo. 
Mojstrana in Dovje
Stena ni bila več samotna, željni izziva so še prihajali. Pohitela sva, Maja se je prvič pripela na jeklenico, izbira je bila samoumevna. Za prvič bo Aljaž ravno pravi. Razlika je bila očitna, kar poletela sva čez steno, nekoliko težji prehodi so dobro opremljeni, skobe nudijo zanesljivo stopinjo. 
Aljaževa
Štrikala sva sem in tja, opazovala tiste, ki so se vzpenjali po sosednji smeri. In kraje pod nama, iz hiš se je kadilo, iz ust ne več. Sonce je božalo s svojo toplo roko, že sva stala na vrhu, prijazno pozdravila, nato pa odhitela navzdol, po poti, nasmejana. Toliko doživetega, pa še skoraj cel dan je bil pred nami.
Visoko nad Mojstrano