sobota, 18. september 2021

CITO in Lačna

Vikend je obetal pisano vreme, še najboljše naj bi bilo v soboto. Kar je bilo kot naročeno, saj je bil čas za vsakoletno čistilno akcijo na tistem posebnem koščku morske obale, ki ga Slovenci imamo. Z Ajdo sva se organizatorju pridružila na Črnem Kalu in po nekaj postankih prispela do Fiese. Ta del že tradicionalno čistimo geolovci in tudi letos se nas je nekaj nabralo. 
Proti Piranu
Razlaga, delitev vreč in ostalih pripomočkov, oblikovanje dveh skupin. Za naju je bila mednarodna še najboljša, peterica nas je odšla do Pirana, se spustila na Tartinijev trg, začela pobirati raznorazne odpadke pri svetem Juriju in se nato po obalni poti vračala v smeri Fiese. Vreče so se počasi polnile, še najbolj smo bili razočarani nad veliko količino cigaretnih ogorkov, ki smo jih letos nabirali posebej. 
Uspešni ...
Fuj in fej kadilci. Odpadke smo že sproti popisovali, na zbirnem mestu jih je bilo treba le še stehtati in dogodek se je končal. Da bi prišla do obale in ne skočila v vodo, se seveda ne spodobi. Osvežitev je bila dobra, sledilo je nekaj logističnih obratov, na koncu sva se pridružila Mirču. Skupaj smo prehodili Izolo, se prestavili v Koper in raziskovali zanimive ozke ulice centra tega obalnega mesteca. 
Izola
Ki je nekoč stal na otoku. Še hitro kosilo, zgolj na pol primorsko, nato pa naju je Mirč že odložil pri avtu in domu. Prestavila sva se do Gračišča, najboljšega izhodišča za razgledno Lačno. Malo sem napeljeval na krožno pot, pa je Ajda odločila, da bova zastavila kar naravnost navzgor. Spraševal sem, če zgolj pol ure hoje, mogoče ob najini hitrosti še kakšno minuto manj, ne bo premalo. 
Lačna nad Gračiščem
Pa je zgolj zamahnila z roko, da ravno prav. In če so otroci zadovoljni, kaj naj potem? Koraki navzgor so naju ogreli, sončno prečenje je odprlo lep pogled na izhodišče, skozi borov gozdiček sva prišla do najvišje točke. Če hočeš od tam kaj videti, je treba na razgledni stolp in za naju vzpon do najvišje terase res ni bil nič posebej zahtevnega. 
Razgledni stolp
Oblaki so se popoldan razkadili in pod modrim nebom se je videlo daleč. Nič preveč se nisva obirala, le še kratek počitek na klopi, nekaj besed, spust nazaj navzdol. Za zaključek sva si omislila postanek pri izviru Rižane, pogled na labirint, potem pa sva se že peljala v smeri domačih krajev.  
Razgledna terasa

četrtek, 09. september 2021

Z druge strani

Da bi človek lahko povedal o Šmarni gori kaj novega, seveda ni misliti. Osamelec, ki skupaj z Grmado predstavlja znano veduto skorajda ob pogledu iz katerekoli smeri, je hišna gora Ljubljane. In s tem oblegan kot le kaj. In končno mu čisto nič ne manjka. Poti so dokaj strme, vzpona je za kakšne pol ure, minuto gor ali dol. Če nisi med rekorderji seveda, ki do vrha pridejo v tretjini tega časa. 
Cvetoča goščava
Le samote skorajda ne moreš pričakovati. Ali pa tudi? Ker sem hotel videti, če se le da najti miren konec, sem šel še z druge strani. Saj sem bil na Šmarni gori že tolikokrat, običajno po dobro znanih poteh, da je bila sprememba seveda več kot dobrodošla. Zapeljal sem se skozi Šmartno, malo pred mostom, ki pelje v smeri Skaručne in naprej Vodic izstopil. 
Steza
Izbral sem si smer, ki je proti vrhu peljala malo sem in malo tja. Steze, ki naj bi vsaj na začetku ponudila primerno bližnjico ni bilo, zatorej sem nadaljeval po poteh, kolovozih, vlakah, stezah. In uvijal kot se je ponudilo, gledal na zemljevid in izbiral najbolj logične možnosti. Prav dobro, kajti nič ni bilo treba navzdol, ves čas sem se zložno vzpenjal. 
Prvi razgledi
Končno sem ujel stezo, ki se je mimo kapelice vila skozi gozd strmo navzgor. In če je poti kaj manjkalo, ji je za ta vrh običajne gneče. Šele ko sem skozi skladovnico drv prišel na romarsko pot in okoli cerkve do Ledineka, sem občutil tisti pravi šmarnogorski utrip. Gneča, da bi skoraj eden po drugem hodili. 
Kapelica

Nisem se zadrževal predolgo, fotografija proti domu, zamah z roko ob misli, da bi se vračal po partizanki navzdol. Raje sem stopil znova skozi usek v skladovnici, nadaljeval navzdol, nekaj bežnih srečanj je bilo bolj ali manj vse od življenja na tej strani hriba. Pri kapelici sem že vedel, da bom šel tokrat naravnost, do prašne ceste. 
Sonce
In prav tako sem naredil. Pa je bila tudi ta samotna, zgolj vozilo sprehajalca, ki sem ga z njegovim psom srečal malo prej, je pripeljalo mimo. Samotni koraki, zadnji zavoj. Po slabi uri, od kar sem stopil na pot, sem bil nazaj. Zadovoljen ... vsekakor. Tiha strani mi je bila še kako všeč.  
Pogled z vrha

nedelja, 22. avgust 2021

Vodiška planina

Danes sem bil sam. Vsi klici, namigi, vprašanja so ostala brez pravega odgovora. Zatorej sem si v glavi zamislil kolesarski krog, da preizkusim novo čelado in jo predvsem skušam obdržati celo in ne popraskano. Z glavo pod njo seveda. Ob šestih sem v Škofja Loki sedel na kolo, se čudil, saj se je svetloba komaj razlila po Šentflorjanski dolini. 
Selška dolina
Peljal sem mimo šole v kateri sem nekoč gulil klopi, v Selcah zavil navzgor. Med brcanjem proti vasi Topolje sem se dodobra ogrel. Toda kaj, ko sem se med spustom do Nemilj spet ohladil. Parkirišča ob makadamski poti so bila prazna, gobe torej ne rastejo, sem se muzal. Iz Nemilj sem se vzpenjal proti Jamniku, sprva peš, saj so Smart Sam enostavno preozke za gruščnat kolovoz. 
Jamnik in Jelovica
Višje je steza postala boljša, lepo se je peljalo, seveda z obveznimi postanki za iskanje zakladov. Vsak je bil povezan s to ali ono gozdno živaljo. Pod Jamnikom sem moral še do kamnitega srca, zadnja točka te serije, potem pa sem po kratkem postanku na menda najlepšem gorenjskem balkonu (ganku bi lahko tudi rekli) na drugi strani vasi Jamnik spet zagrizel v breg. 
Gank
Malo sem brcal, malo porival, do partizanske tehnike Mete. Prijatelj je tu skril zaklad, ki je terjal obisk. Zanimivo mesto z večplastno zgodovino. Spustil sem se na makadam, nadaljeval po njem v približno pravi smeri. Samote sem bil vesel, saj mi ni bilo treba požirati prahu. Zavil sem na pot, ki proti Vodiški planini pelje iz Dražgoš. 
Meta
Delno kolovoz, delno lepo vozna steza (trail bi rekel prijatelj), sta me mimo mesta, kjer je bil ustanovljen Cankarjev bataljon, pripeljala po strmem spustu na planino. Hitro sem pridobil potrebne podatke, vnesel dobljene koordinate in zazijal. Vse lepo in prav. Lepo razgledišče, kot sem ugotovil nekoliko kasneje. Toda kilometer tja in prav toliko nazaj. Peš. Je bilo kar odveč. 
Vodiška planina
Na Vodiški planini sem znova skočil na kolo, odpeljal po gozdnih cestah do Rovtarice, zavil v smeri Železnikov, požiral prah avtomobilov ob spustu, vse do asfalta. Skozi Rudno in nekdanji železarski kraj sem peljal do Plečnikovega spomenika pod Dolenjo vasjo, v miru in senci spil radler, toliko, da sem se umiril, zdržal še tistih nekaj kilometrov do doma.  
Rovtarica