nedelja, 06. avgust 2017

Barje nad barjem

Noč je bila mirna. Prav takšno jutro ji je sledilo. Jezero je tiho dremalo, race so se preganjale po njem. Gozd me je objel, vodil po sedaj že znani poti, mimo spomenika lovski nesreči. Odložil na travnike, kjer se sedaj pasejo koze, do Ane je bilo še nekaj korakov. Nad Barjem so se zbirali čudni oblaki, jutranje sonce se skorajda ni moglo prebiti skoznje. 
Jutranje sonce
Spustil sem se navzdol, proti vasi Preserje, z drugega brega me je pozdravljal Jožef, danes ne bo časa, da ga obiščem. Sem pa stisnil roko Vidu, očitno se je pripravljal na pomembno slavje, nato pa odhitel do Ponikev. Sprehod skozi močvirnati svet, kjer je rečica s prav takšnim imenom ustvarila vrsto okljuk, travniki pa so polni pisanega cvetja. 
Ana
Igrišče je še samevalo, mogoče bo popoldan bolj živahno tu okoli. Pri Stričkovem bazenu, prijetnem malem tolmunu na potoku sem obrnil, čas je bil, da se vrnem. Da je Maja že vstala, sem si mislil zgolj sam. Zaspan glas, ravnokar iztrgan iz prijetnih sanj, mi je zamomljal, da že prihaja. 
Stričkov bazen
Nisem hotel zamujati, zastavil sem korak nazaj, kar po isti poti. Razmišljal o medvedih, tu blizu so doma. Pa so mi nasproti prišli zgolj možak in dva psa. Takšna velika, močna, še kosmatinec bi pobegnil. Sopihal sem navzgor, znova skozi vas in v breg. Na križišču pri Ani sva bila skupaj, čisto usklajena. 
Ponikve in Preserje
Znova sva stopila do cerkvice, se zagledala v daljave. Nebo se je zjasnilo, pogled je bil čisto drugačen kot uro prej. Spustila sva se navzdol, pri jezeru so se zbirali prvi kopalci. In šla obiskati še bližnjega soseda, Lovrenca. Tudi tu se je videlo, da bo danes slovesno, priprave so bile v polnem teku. 
Lovrenc
Pokukala sva v cerkvico, nato pa jo že mahala proti jezeru. Da bi ne skočila vanj, bi se res ne spodobilo. Pa ne enkrat, večkrat je treba, da prav zaleže. Saj je voda vendarle te dni topla ravno prav, če se sonce ne skrije za oblake, se je sušiti na topli travi tako, kot mora biti. Neizmerno prijetno.
Osvežitev

petek, 04. avgust 2017

Klopca

Jutro je ravno dobro vstalo, ko sva v Trtniku, vasi, pripeti pod nebo, iskala parkirišče. Na koncu sva štiri kolesa stisnila nekam h kraju, po prijaznem odgovoru domačina pa mirne vesti zagrizla v breg. Kam in kako sva se dogovorila že prej. Ravno toliko, da se predihava, da vidiva, kaj se dogaja tam na parobkih, ki ločijo Bohinjsko kotlino in Baško grapo, da na polno začutiva nov dan. 
Sonce
Strmina se kar ni unesla, hitro sva se dvigovala. Križišče poti, prvo današnje srečanje. Pozdrav, nekaj besed, že sva hitela naprej. Sonce je posvetilo, pokukalo na pot, osvetlilo bukve v pobočju. Pozdravila sva možica ob poti, očitno je naredil veliko neumnost, da je kar okamnel. 
Bukve
Odpirali so se nama razgledi, ko sva zavila na poti, znova zastrli. Drauh in Lajnar sta nama bila znana, a s te strani sva ju videla prvič. Končno sva prišla do klopce, sedla, si dan zapisala v spomin. Obrnila korak navzdol. Saj sva vedela, da do vrha ni več daleč, pa vendarle. 
Možic
Nekaj je treba pustiti za drugič, za neko novo zgodbo. Nasproti nama je prišel znanec iznad križišča poti. Znova je beseda dala besedo, spravil naju je v skušnjavo, on je imel ves čas dneva. Šel je tja na sončna pobočja, vriskat na strmi vrh. Kar povlekel naju je za sabo, nekaj korakov sva naredila znova nazaj, navzgor. 
Pogled na znance
Nato pa le obrnila, za danes je bilo vzpona zadosti. Navzdol ni bilo treba dihati tako globoko, premočena majica se je počasi sušila. Misli je zanašalo sem in tja, besede so jim sledile. Na sedlu, križišču, sva se na kratko ustavila, nato pa spuščala naprej, navzdol, proti vasi. 
Klopca
Stopila sva še do korita pod njo, poskusila vodo, da je pitna sva kar vedela. Pomahal sem ženici na vrtu pred hiško, nato pa odpeljal po ozki cesti navzdol. Kar s težkim srcem sem zapuščal ta raj nad Baško grapo. Še kratek skok pod Porezen in postanek pri najboljši vodi daleč naokoli. Nato pa je bila vsa romantika res za nama, peljala sva se domov.
Nad Grapo

nedelja, 30. julij 2017

Golte in tem okoli

PA POJDIVA – 28. 7. 2017 - Ponovila se je že kar stara zgodba. V petek popoldan sem natresel kup predlogov, o katerih sem premleval lep del dneva. Maja je prijazno poslušala, nato pa odločno povedala, da je bilo že pred tednom dni rečeno, da greva na Golte, zatorej naj kar to velja. Tudi prav. 
Cerkvica v bližini Mozirske koče
Priprava vsega potrebnega, večerni odhod, vožnja do Mozirja, skozi noč na Golte in parkiranje pri Alpskem vrtu. 

PO GOLTEH IN ŠE KAM – 29. 7. 2017 - Zjutraj se nama ni prav nič mudilo, lahko sva se nekaj dlje premetavala po postelji. Roman je šele prihajal. Ko sva po zajtrku pogledovala vsak avto in ugotavljala, kateri bo pravi, je prišlo obvestilo o čudnih poteh, cerkvici in nekajminutni zamudi. 
Oblačno nebo na mestu ločitve
Malce čudno sva pogledala, pa že čez nekaj minut stopila k prijatelju, ki je parkiral nižje. Skupaj smo krenili na krožno pot po Golteh, nad Mozirsko kočo zavili na razgledne robove in pod Boskovcem prišli do odcepa poti proti Smrekovcu. Malo sem pogledal v nebo, sešteval ure in tehtal namen za dan kasneje. 
Pod Smrekovcem
Nato pa Maji pomignil, namignila je nazaj, prijazno sva se poslovila in zaželela srečno pot. Na odcepu so naju hoteli poučiti, kam greva, pa sva že sama prav dobro vedela. Spust, strm vzpon, nato pa dokaj zložno po gozdni senci na pot, ki pripelje do doma pod našim ugaslim vulkanom. 
Vulkan
Oblaki, ki so s svojo zalogo moče od jutra vztrajali nad to deželo, so se razkadili, vreme je postalo modro, krave so poležavale v suhi travi in z repi preganjale sitne muhe. Pomešana med ostale pohodnike sva prišla do piramide, tam nekje, kjer je bil nekoč krater. Kadilo se ni nič, bruhalo tudi ne, le vročina je bila čisto takšna, kot bi prihajala od lave. 
Pisane trave in njihove frizure
Odšla sva naprej, krožila nad globoko dolino, gledala najino izhodišče na drugi strani. Da se kar tako, počez, ne bo dalo, sva sedaj že pogruntala. Čudovit travnik s pisanimi, prav različno oblikovanimi frizurami, je navdušil oba. Na Komnu sva videla daleč, slišala zgodbo priletnega planinca. 
Komen
Vnučka jo je vneto poslušala, nato pa sta malo pred nama odšla navzdol, sedla v travo in uživala. Mimo kapelice in dveh konj, ki sta jo vdano stražila, sva zavila proti Travniku. Pot je bila prijetna, malo dol in nato znova navzgor. Le zadnji konec, tik pred razglednim stolpom sva res grizla kolena. 
Pod Velikim Travnikom
Prebrala sva vse o barju, nato pa stopila navzdol mimo koče do mesta, kjer je med drugo norijo strmoglavilo zavezniško letalo. Sedaj je tam pašnik, krave se niso zmenile za naju, kaj šele zgodovino. Pustila sva jih prežvekovati, skorajda zašla, nato pa le našla spodnjo pot, ki pelje prav. 
Kapelica
Spet do kapelice pod Komnom, kjer je bila predvsem kobila firbčna kot le kaj. Pogledala sva v malo svetišče, pomahala stražarjema in se odpravila na Krnes. Ko je bil vendarle tik ob poti. Kje je Črno jezero, ki ga je obetal smerokaz nižje nisva imela pojma. 
Novi znanci
Morebiti je bila to suha mlaka blizu vrha. Ali pa se je le skrival pred nama, kje sredi gozda, daleč od poti. Stopala sva naprej čez Krumpaško planino, se na kratko ustavila pri koči, nato pa nadaljevala naprej proti Kalu. Pa se nisva več pustila preslepiti markacijam. 
Suha mlaka pod Kernesom
Raje sva sledila makadamski poti, skorajda po ravnem, nobene strmine, naporov. Po kratkem počitku na razpotju pa je bilo le treba navzgor. Golte so namreč višje. Kar precej. Znova na planotastem svetu tega velikega pašnika sva zakolovratila naokoli. 
Dan se umirja
Proti Starim stanom in nato mimo umetnega jezera navzdol k zgornji postaji nihalke. Večerilo se je že, rdečica za obzorjem je zbledela, ko sva stopala zadnje korake proti Alpskemu vrtu, je bilo že čisto temno. Čas pa večerjo, počitek, spanje. 
Slovo

PEČI IN DOHTARJEV IZVIR – 30. 7. 2017 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci. Kar je seveda prav. Saj sem ujel pas jasnine, ki je kmalu izginila. Pod Medvedjakom sem se spuščal pod Konjski vrh in zavijal nad Tirske peči. Sled prijatelja je bila točna, zavil sem v strmi prehod, nato pa sledil komaj vidni stezici vse naokoli, do strmega prehoda prav nad skalno steno. 
Nad Tirske peči
Še zadnja prepreka in že sem stal na vrhu, se vpisal v eno od vpisnih knjig. Enkrat bo treba do vrha od spodaj, menda ni kar tako. Tokrat je bilo izhodišče drugo, načrti prav tako. Odpravil sem se nazaj, sedaj je bila pot znana. Toda v gozdu nisem opazil, da se je pooblačilo. 
Vrh peči
Ko sem se znova na pravi poti spustil še na spodnje razgledišče, je začelo prav v nasprotju z vsemi napovedmi deževati. Kaj deževati, liti! Hitro sem naredil sliko ali dve, potem pa po gozdni poti sopihal proti umetnemu jezeru. Nekajkrat je zagrmelo, potem pa se je vreme umirilo, prav tako tudi moje srce. Neviht res ne maram. 
Vreme se je sfižilo
Pot je bila znana, vrnil sem se v Alpski vrt, Maja je bila pokonci, sledil je premik, spust v Mozirje. Parkirala sva pri gaju, ki je ta kraj naredil še bolj znan, po delno že znani poti odšla do Dohtarjevega izvira. Prijeten sprehod po senčni poti je bil na koncu poplačan z dobro vodo. 
Naliv
Prebrala sva si vse o zanimivem imenu, pokusila hladno tekočino in jo nekaj natočila še za na pot. Odšla nazaj, skozi Mozirje, zobala dobrote lokalne pekarne, tudi še potem, ko sva nos najinega štirikolesnika usmerila proti domu.
Dohtarjev izvir