nedelja, 13. april 2014

Ob letu osorej

Ob letu osorej. Je bil čas, da se znova srečamo. Tam na vrhu. Ob poldnevu po lokalnem času. Kar je seveda svojevrstna zgodba, čisto skregana z vsemi urami in časovnimi pasovi. Če je ne poznaš. In razumeš. Ko jo, se ne čudiš več. 
Skozi gozd
Povabilo je prišlo, pravočasno. In tako prijaznemu se res ne bi spodobilo izmikati. Zato smo pomahali prijatelju tam pri pokopališču, še eden nas je počakal pri cerkvi, skupaj smo stopili na pot. Kam in kako je bilo jasno, nič ni bilo treba govoriti. Seveda je beseda stekla brez težav, klepet nam je usta raztegoval v nasmeh. 
Past
Ravnine je zmanjkalo, stopali smo čez korenine, globlje dihali. Pa vzpona skoraj nismo čutili, smo se pa čudili. Podrtim drevesom, ujma te zime, tam na začetku drugega meseca, je bila huda. Stoletno rast je položila v zgolj dnevu ali dveh. Sveže zelenje počasi zakriva rane, le debela debla čez pot so opomin minljivosti. 
Prehodi
Priklanjamo se spominu na pretekle čase, dvigujemo glavo in pozdravljamo današnji dan. Nova srečanja so kot vedno prijetna, zlivamo se kot potoki v reko. Nekateri z Grmade, drugi od znamenja, tega ali onega. Vsi tečemo. V nasprotju z vsemi zakonitostmi navzgor, vse do zvončka. Kjer številni pozvonijo za srečo. 
Megle
Želje, ki bi se morale izpolniti. Pa se le redko. Malo naprej je knjiga, v katero se vpišemo. Da se ve, da smo bili tu gori. Na ta prav poseben dan. Kamorkoli se obrneš, prijeten klepet. Dobrote, smeh, toliko novega. Pogled v dolino, kolikor se je kaže med oblaki. 
Romarji
Nič nas še ne vleče navzdol, je tu toliko vsega, kar preveč. Ne vemo, kam bi se obrnili, koga pogledali, nič ne bi radi zamudili. Poslušamo, govorimo, se predstavimo. Vohamo dišečo kavo. Turško menda. 
Turška kava
Zahvalimo se za povabilo, pomahamo v slovo, prišel je čas. Da uberemo korake navzdol, skupaj. Da začnemo odštevati mesece, tedne, dneve, ure. Do leta osorej. Ko bomo znova poromali sem gor, na srečanje s prijatelji. 
Klepet

(Šmartno – Šmarna gora)

sobota, 12. april 2014

Tic Tac Tuc Toe

Kratka igrica devetih polj, kjer poskušaš postaviti tri krogce ali križce v vrsto. Igrali smo jo kot otroci, obudili pred leti, ko sta bili dekleti ravno prav stari. Sedaj sta že toliko, da imata svoje obveznosti, muhe, želje. 
Slap pod Iglico
Tako sva igrico odigrala sama. Le da sva ji dodala še četrto dimenzijo. Vmes se je namreč vrinil še Tuc. Tam ob slapu pod Iglico, pravem mestu za začetnike v navpičnici. In stare zaljubljence, ki znova skušajo prezračiti kosti. 
Hm, bi plezala ali nabirala regrat?
Iskal sem oprimke preteklosti in se mimo zarjavelih ostankov nekih drugih časov dvigoval ob svoji igri. Seveda sva šla po vrsti. Prvi križec je bil Tic. Začetek in spoznavanje. Prijetno je bilo božati skalo, se dvigovati kot po lestvi, brez velikih naporov ali visenja na robu padca. 
Prvi križec 
Takoj za menoj je poskusila, kako je, če si prost, če te nihče ne vleče, ko sta le ti in stena. Brez težav je poiskala oprimke do vrha in se polna veselja spustila k meni. Okoli naju je vladala samota, pohodnika, ki sta preizkusila ozek preduh z lesenimi pomagali, sta kmalu odšla po svoji poti. 
Prosto
Drugi je bil Tac. Blizu, na dosegu roke, do iste točke na vrhu. Sva ponovila vajo, naporov in hudih preizkušenj v takšnih smereh ni. Ob vzponu je na skalni polički prestrašila martinčka, pomladna toplota ga je privabila na plano. Odšel se je gret drugam, tja, kjer ga roke, ki segajo proti nebu, ne bodo več motile. 
 Zeleni Tuc
Tretji je bil Tuc. Skozi zelenjavo proti desni. Sem se smejal, ko sem plezal navzgor. In zagotavljal, da je tu ne mislim slikati. Ne bi bila prav dobra fotografija, se je smejala nazaj. Nisva bila več sama, prijazno smo se pozdravili, vsi enako misleči. Izbrali so svoje izzive. 
Kratki Toe
Najin je bil še četrti. Toe. Spodnji del. Za danes bo dovolj, lepi oprimki, prava težavnost, spoštovati moraš svoje meje in vedeti, po kaj si prišel. Prijeten je bil klepet, ko sva že odhajala. Tja dol v vas, na cesto, proti domu. 
Igralno polje

(Bohinjska Bela – Tic, Tac, Tuc, Toe)

Lajnar in njegov maček

Bil je rdeč. In kosmat. Pravi gizdalin. Ko je čez parkirišče stopal proti nama in ob tem počasi mahal s svojim visoko dvignjenim repom. Pojedel je košček kruha, misleč, da je predjed. Nad novo porcijo se je zmrdnil, šel dvakrat naokoli, nato pa jo ubral za nama. 
Gizdalin
Prepričan, da prava porcija šele prihaja. Nekje na vrhu. Sneg ga ni motil, drobne tačke so drobencljale ob smučeh, malo sem in malo tja. Do sedla, kjer sva jih odložila, saj so bila pobočja proti Dravhu brez milosti povsem kopna. 
Skupaj
Stopala sva po poti, lepo je vodila sem in tja do najvišje točke. Razgledi so bili kot na vseh kucljih nad Soriško planino čudoviti. Predvsem tja dol, v graparski svet. Čudili smo se, vsi skupaj, postali na robu in se spustili do skale malo nižje.
Graparski svet
Tam je moral nekaj začutiti. Mogoče tisto kosilo, ki ga je tako čakal. Zapredel je, skoraj neslišno zamijavkal. Čeprav sva upala drugače, mu obetala marsikaj na Lajnarju in celo spust s smučmi, ga ni nič ganilo. Vsake toliko sva pogledala nazaj in ga videla, kako naju z roba opazuje. To je bilo slovo. 
Lajnar in Slatnik
Na sedlu sva nadela smuči, se vzpela do konca snega, korakov po suhi travi do vrha je bilo komaj za prste na rokah. Ob železni bunki, ostanku nekega časa, pozabljenega strahu, sva še gledala na drugo stran. Videla ga nisva več. 
Slovo
Verjetno si je našel nekaj dobrega, sva se tolažila. Mogoče pa se je le bal Lajnarja. Kdo bi vedel, kakšne neporavnane račune sta imela. Javila sva se tja čez gore, v daljavo, domačim. Pripravila smuči, določila smer, naredila prvi zavoj. 
Nekaj ga je še ostalo
Ki so mu sledili številni po čudovitem snegu. Pomlad se mu še ni poznala. Samota je bila naokoli, motila je nisva, vriski so ostali nekje v naju. Pripeljala sva do parkirišča, pospravljala opremo, z očmi, uprtimi tja, od koder bi lahko prišel. 
Pomladni zavoji
Rdeč in lep, z visoko dvignjenim repom. Gizdalinski. Katerega podoba le počasi, res počasi, bledi v spominu. 

(Soriška planina – Dravh – Lajnar)