četrtek, 7. marec 2024

Mimo Turkovega znamenja

Saj sem razmišljal. A kaj. Težko se odločim. Ko pa se, svojo odločitev prav tako težko spremenim. Tako sem se odpeljal do Šmartna, parkiral pri pokopališču, zašibal proti … seveda Šmarni gori. A ker mora biti tudi kaj drugače, sem se nad hišami, še malo naprej od zadnje osamele podrtije, odločil, da grem do vrha malo okoli riti v žep ali kot smo lepše, po domače, rekli ... okoli riti v varžet. 
Živa voda
Hotel sem slediti Poti svobode do Turkovega znamenja, pa me je že odcep kolovoza nekaj nižje zvabil desno. Pogled na zemljevid je pokazal, da tudi ta pripelje čisto prav, in sem šel. Pot je bila v redu, v maniri teh močnatih časov ponekod dokaj blatna, a kaj bi to. Šel sem mimo izvira žive vode, malo višje studenca, ki mu je neko dekle posodilo ime. 
Turkovo znamenje
Sem in tja srečal koga, prehitel, zgolj ob pozdravu, časa, volje za klepet ni bilo. Saj sem po pravici povedano najraje hodil sam. Kot bi mignil, vsaj meni se je tako zdelo, sem bil pri Turkovem znamenju. Postavil naj bi ga Turek, ki je v času vpadov v Šmartnem našel ljubezen, se pokristjanil in poročil. Po njem, kaj pa drugega, je že od 17. stoletja eno od hišnih imen v tem kraju Turk. 
Štiri v vrsto
Bogsigavedi, če so domačini na tej grudi zemlje ohranili kakšne značilnosti svojega davnega orientalskega prednika. Med sopihanjem proti najvišji točki sem občudoval znamenja pomladi, številni telohi, trobentice, pomlad je tu, ni kaj. Zato tudi namesto obiskov Triangla zbiram vzpone na Ljubljanski romarski kucelj. 
Trobentice
Na vrhu sem zakrožil okoli cerkve, vrgel pogled na oblačno Ljubljano z okolico, potem pa stopil po Partizanki navzdol. Hitro sem se spuščal, pot je bila vlažna, toda z nekaj previdnosti in ob pomoči palic, je šlo kar hitro. Še preskok preko blatnega dola, občutek imam, da se vedno bolj širi, spust preko korenin, skozi Šmartno, že sem bil na izhodišču. Še za dne, kaj pa drugega.
Pod oblačnim pokrovom

ponedeljek, 4. marec 2024

Zvezdni opazovalnik

Res se mi ni dalo voziti nikamor. Povrh je bila tudi ura po srečanju z mongolskimi kolegi že dokaj pozna. Že tako mi, če grem izpred domačega praga, ne preostane prav veliko možnosti. Najbolj očitna, ob kateri sem še pred časom zgolj zavijal z očmi … Rožnik, kaj pa drugega. Vtaknil sem slušalke v ušesa, si zavrtel enega od podkastov. 
Krim v daljavi
Stopil sem po prečni ulici do Podmilščakove in naprej mimo osnovne šole do Celovške ceste. Za Staro cerkvijo sem šel navzgor, postal ob pogledu proti Gorenjski, utrip se mi je komaj kaj povišal ob vzponu do Šišenskega hriba. Oddajnike sem pustil za seboj, pomladna pobočja so polna zvončkov in trobentic, silijo izpod suhega listja. 
Pogled s Cankarjevega vrha
Hodil sem naprej do Cankarjevega vrha, stopil kot običajno pod oboki pred vhodom v cerkev, se na drugi strani spustil navzdol, ujel stezo, ki pelje proti živalskemu vrhu. Neko čudno tuljenje je bilo slišati v bližini, nisem bil prepričan ali gre za podivjanega pobeglega psa ali razburjene živali v ogradah. Prečkal sem Večno pot, pri Biotehniški fakulteti zaokrožil čez Glinščico, ob njej našel skriti zaklad. 
Vesoljci so med nami
Šel sem še čez Tržaško cesto in po Jamovi prišel do Rimskega zidu. Včasih je bil to plezalni poligon tukajšnjih alpinistov, danes se, kolikor jih je še ostalo, obešajo raje na umetne oprimke enega izmed plezalnih centrov. Šel sem po Krakovski cesti, preskočil Ljubljanico in na drugi strani postal ob repliki Hallersteinovega zvezdnega opazovalnika. 
Zvezdni opazovalnik
Original še danes stoji na starem pekinškem astronomskem observatoriju, zasnoval in izdelal pa ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja Ferdinand Avguštin Hallerstein, doma iz Mengša. Preštel sem leve, ki ga nosijo, zmaje, ki oklepajo nosilce, potem pa skozi večerno mesto odšel nazaj proti domu. Podkast se je počasi iztekal, lep sprehod je bil, sem kimal sam pri sebi.
Nad Ljubljanico

sobota, 2. marec 2024

Andrej in Ožbolt

Ura je lezla proti jutru. Ko sem stopil na prosto, nič ni kapljalo. Super. Grem, do koder bom prišel. Če bo začelo padati, vedno lahko obrnem. Škofja Loka je še spala, čeprav je bila ura že kakšno minuto čez šest, ko sem skozi Pungert prišel nad zadnjo domačijo. Skozi gozd sem stopal mimo znamenja pod vršičkom Planina, ob tem sešteval in odšteval čas, ki sem ga danes imel na voljo. 
Jutranja Škofja Loka
Jasno mi je bilo, da do Andreja ne bo težav. Ožbolt pa je bil glede na obetani čas, zapisan na spletnih straneh, skorajda nedosegljiv. A saj ti časi niso vedno najbolj natančni, sem se tolažil. Ko sem stopil mimo domačije in stal pod Andrejem, sem bil s časom še povsem v redu. Grem torej naprej … Ob robu travnika sem se nasmehnil gugalnici, nisem je preizkusil. Bila pa je mamljiva. 
Sveti Andrej
Skozi redek gozd so se plazile meglice. Ko sem drevesa pustil za seboj, se je na griču pred menoj kot privid prikazala cerkvica sv. Ožbolta. Bilo je kot v pesmi … magla svuda, magla oko nas … Tudi pri zadnjih hišah je še vse spalo, zagrizel sem v zadnji travnik, po uri in četrt zložne hoje s parkirišča pri Tehniku sem bil na cilju. 
Gugalnica
Nekoč je bil menda tu poganski tempelj, ki so ga praktični kristjani spremenili v pravoverno cerkev, hitro je to postala božja pot. Seveda je bila trdno zapahnjena, zato sem si notranjost lahko »ogledal« le na slikah. Nič zato. Resnična lepota je bila tako ali tako okoli mene. Šel sem okoli cerkve, si tako vzel pet minut za odmor, potem pa sem se že spuščal po travniku navzdol. 
Magla svuda ...
Pot do Andreja je bila znana, le da sem jo sedaj gledal z druge strani. Stopil sem čisto do cerkve, nekdaj je bila tudi ta točka božja pot, torej priljubljen romarski cilj. Menda so se tu dogajali čudeži. Sicer mi ni jasno, kakšen čudež je bil mučenje svetega Andreja, povezava je nekako jasna zgolj piscu nekaj besed o zgodovini, notranjosti, pritrjenih na steno cerkve. 
Sveti Ožbolt
Malo pod Andrejem me je zapeljala stezica desno, sopihajoč sem prečil vrh Planina in se na drugi strani spustil na znano pot, nad prvimi hišami zavil malo po svoje, mimo zaselka Na Dobravi prišel v Puštal, korakal, še čisto pravočasno, proti parkirišču, kjer me je čakal dom. Lep začetek dneva. Dežja pa ni bilo. 
Drevo čisto posebne sorte