ponedeljek, 22. junij 2015

Prestol

Prirastel nam je k srcu. Nekako. Ponte Porton. Ki je ... nekaj. Kraj bi težko rekel, saj je bolj ali manj samo taverna, ki jo očitno obnavljajo. Parkirišče in seveda cesta. Več njih. Saj vsekakor leži na stičišču poti, tam v dolini Mirne. Vedno moraš mimo. Kamorkoli greš. Postanek je torej razumljiv. 
Nič koristi
Tudi zato, ker je tam v bližini stena. Trdna in kompaktna. Ustavili smo se v sektorju A, pobožali znano kamnito pregrado, veseli, da še stoji. Pripravili opremo. Je v tem sploh kakšen smisel? Korist? Da se vzpenjaš, iščoč oprimke, stope, preizkušaš samega sebe. Ugotavljaš, ali zmoreš, bo šlo? 
Zum, zum, zum
Loviš ravnotežje na meji padca in se prepričuješ, da ti gre dobro. Hočeš premagati samega sebe? Ali si zgolj dokazati, da upaš? Potisniti neki prvinski strah globoko v sebi. Nič koristi. Ob robu stene. Ki si jo počasi skuša prilastiti zelenje. Čez steno vsako pomlad požene nove poganjke, bršljan je najboljši plezalec. Z njim ne moreš tekmovati. Zato smo ga še malo pustili na miru. 
Bršljan
Z Živo sva šla pogledat, če v luknji malo pod vrhom še kaj brenči. Zum, zum, zum. Nato pa je bil čas za Bršljan. Težka zadeva. Vsaj za naju. Za koga drugega bi bilo to spotoma. Tako različni smo si. Živa je zmogla. Prišla do vrha. Kot bršljan. Nato pa se odločila, da ima vsega skupaj zadosti. Za danes. 
Živa in štirinožni plezalec
Babica je šla poskusit, kako težko je. Se pretegniti, kot je sama rekla. In seveda ji je uspelo. Priti ravno prav visoko. Saj to je bil tudi namen. Nato sem zrasel še sam. Kot bršljan sem se vzpel po steni. Ni bilo lahko. A je šlo. Stop, oprimek, stop. Nato pa še pogled k sršenom. Čisto od blizu. 
Babica v vertikali
Menda jih je bilo nekoč Milijon. Sedaj jih ni več. Skoraj nobenega. Očitno so se preselili. Nekam daleč. Sem pogledal čisto od blizu, malo preden sem prišel do vrha. In se nato vrnil nazaj. Do stola. Ki je še vedno čakal. Mene. Da mu pomaham v slovo.
Prestol

sobota, 20. junij 2015

Kamenje

Preteklost nas menda vedno dohiti. Tako kot se prej ali slej srečamo s prihodnostjo. Seveda v okvirih našega bivanja. Zunaj tega menda ne gre. Razen če seveda verjamemo v tisto o neskončnosti. Ali vsaj vedno novih vrnitvah. V takšni ali drugačni obliki. A do tja je treba priti. 
Turnina
S kolesom recimo. Ali dvema. Povezanima v celoto. In nekom, ki ga poganja. Iz mesta našega trenutnega postanka proti skrivnostim. Tistih časov, ko je bilo tu nedvomno še vse drugače. Ko so turiste bližnjih dežel pričakali bolj bojevito in so pod izrazom plehnate škatle razumeli nekaj povsem drugega. 
Kamenje
Ko so mične dvorne gospodične še jahale okoli in vznemirjale viteze ter njihove paže. Ter verjetno, kot se dogaja še dandanes, ob živce spravljale svoje matere in preko njih tudi očete. Grad Turnina. Kar je od njega ostalo. Nekaj obokov na čudoviti ravnici s pogledom daleč naokoli. 
Sončni oboki
Pogledom pod noge, da bi ne prišlo do neprijetnega srečanja. In predvsem postankom. V katerem je najbolje zapreti oči. In se znajti v časih nekdanjega blišča. In bede. Vzpona in propada. Nato pa nadaljevati naprej. Pogledati k sosedom. Tam navzdol, na nekdanji prehod, kjer še danes pelje cesta. 
Novo življenje
Ne tako pomembna, pa vendarle. Zadosti, da kolo drvi kot za stavo, mimo angelskih skal do ostankov, tistih sto in sto lepo zloženih kamnov, nekdanjega blišča mesta, cele trdnjave. Hoče ujeti nekaj starodavne slave. Prepozno. Stopil sem med njih, pobožal segrete od poletnega sonca, razumel, kaj so mi hoteli povedati. 
Dvigrad
Toliko je zapisano v njih. Nikakor niso zgolj mrtvi primerki nežive narave. Govorijo, pripovedujejo, povedo. Zato se splača biti z njimi. Prisluhniti. Živeti. In se iz tega mesta preteklosti nato znova vrniti v sedanjost. Spremenjen. Popotnik s sporočilom prednikov. Ki mu znova, kot običajno, sporočajo neko zelo pomembno spoznanje. Da smo zgolj blisk v času večnosti.
Angelske skale

Rokula in (skoraj) sosedi

Oblačno nebo je bilo ravno pravšnje. Da so nas dvokolesa nosila do tja, kjer se je vse skupaj znova začelo. Tam so se obudile moje mladostne sanje, hrepenenja. Tokrat povezana z družino, tistimi, ki so mi najbližji. 
Kantun
Zato smo se v kamniti zid, ki se kot val pne nad morjem, ozrle tri generacije. In si izbirale smer, ki bi bila za nas prava. Seveda se je misel na Rokulo vsiljevala kar sama. Zakaj ne bi poskusili prav tam? Toda kaj, ko je spomin tako zelo čudna reč. Danes je vse živo pred teboj, jutri že komaj veš kod in kam. 
Špegalj
Sem misleč, da bo prav, segal v nebo. Pa kmalu, še pred mestom, od koder se odprejo lepi razgledi na modrino, vedel, da roke grabijo po teh oprimkih prvič. Nič zato, sem si mislil, brez težav dosegel vponko na vrhu in se spustil navzdol. Včasih je prav dobro, da česa ne veš. Ocene smeri recimo. Je vse takoj lažje. 
Rokula
Najmlajša generacija je kot pajek sledila mojim gibom, poskus nekoliko bolj desno pa je prinesel končno sodbo. Špegalj. Lahko. Pa ni bilo. Nekaj srednjega. Sem si rekel, ko sem sledeč njenim gibom še sam zmogel do vrha. Ogrevanja je bilo konec, čakala nas je zgodovina. Ki smo jo tri generacije skupaj povezale v celoto. 
Razgledi
Ko smo eden za drugim božali oprimke in se veselili vsakega novega giba. Gledali v nebo, kjer so se počasi začele kazati med belino prve sledi modrine. S seboj so prinesle sončne žarke, toploto. Vročino. Tako kot je na obali v majhnih kotanjah izhlapelo morje in za seboj pustilo zgolj sol, smo tudi mi počasi izhlapevali. 
Tretja generacija
Vročina je lepila oblačila na nas. Živina ocena je bila dokončna. Dovolj. Saj nismo zadnjič tukaj. Zagotovo. Pa smo vseeno poskusili. Toliko, da nam je v ustih ostal tisti pravi okus po žlahtnosti, skupaj z obljubo, da se vrnemo. Tri generacije smo se še zadnjič zagledale v kamniti val, nato pa počasi sedle vsaka na svoje dvokolo. Odpeljali so nas v sončni dan.
Nasmejana