nedelja, 29. november 2020

Veliki vrh

Ajdino navdušenja nad hojo v hribe v dolini Kokre in predvsem seveda tudi nad njenim sedanjim domom, Zgornjim Jezerskim, je prav nalezljivo. Ker je Veliki vrh hrib, na katerem še ni bila, je bil visoko na njenem spisku želja. In ko so meteorologi za popoldan napovedali, da se bodo megle v višje ležečih krajih razkadile, ni bilo več nobenega dvoma. Treba bo na pot. 
Čipke
Kali kar ni mogla verjeti, da je ostala doma, ko sva jo midva že mahala proti Makekovi Kočni. Razen avtomobila, ki naju je prehitel malo pred odcepom proti najinemu cilju, nisva srečala nikogar. Samotne so poti v teh nenavadnih časih. Skozi jesenski gozd je šlo hitro, megle so ostale v dolini, nad nama je bila jasnina. 
Prvi razgledi
Na mestih, kjer se je drevje nekoliko razprlo, se je nad meglenim morjem videlo res daleč. Malo za sedelcem, na katerem je treba zaviti levo, sem Ajdi namignil, da je treba biti tiho. Toda še preden je opazila moje opozorilo, sta gamsa, ki sta bila le nekaj korakov oddaljena, izginila na drugi strani travnate rebri. 
Kočna
Ko sva se nanjo vzpela midva, o njiju ni bilo več ne duha, ne sluha. Previdno sva nadaljevala, malo pred grebenom je bila pot mestoma poledenela. Počasi sva se vzpela preko sitnih mest, na srečo jih je bilo zgolj za nekaj korakov, globokih vdihov. Na grebenu sva občudovala razglede ter ivje, ki je ostalo na ruševju tam, kjer ga ni zadosti pogrelo sonce. 
Bela
Ko je potegnil mrzli veter je zazeblo do kosti. Vzpela sva se do najvišje točke, Velikega vrha. Presenečena sva kaj hitro ugotovila, da nič ne piha, sonce je prav prijetno grelo. Nekaj minut sva uživala v razgledih na vse strani. Kočna, na katere grebenu sva stala, je bila prav blizu. 
Megleno morje
Tudi drugi vrhovi, nekateri že obiskani, drugi cilji za prihodnost, so bili kot na dlani. Tam nad dolino Kokre in še naprej čez Ljubljansko kotlino, se je razprostiralo razburkano megleno morje. Ker je dan ob koncu novembra kratek, sva še zadnjič zaobjela z očmi vse, kar je bilo okoli naju, nato pa stopila navzdol. 
Ajda na vrhu
Seveda še precej bolj previdno kot prej, na sitnih mestih sva se oprijela ruševja. Spust do ceste je minil v prijetnem klepetu o pasteh modernih tehnologij, nadaljevanje po makadamski cesti pa v pouku o najnovejših zanimivostih dandanašnje zabave mladih. Da sva razdrla tudi kakšno resno, je pa tako ali tako jasno.
Jezersko

petek, 27. november 2020

Kokra

Časi so čudni, med nami kroži virus, strah pred njim zapira meje, nas omejuje tako in drugače. Nevidni morilec, ranljivi ostajajo izpostavljeni, zbolevajo, umirajo. Njihovi odhodi se zarežejo v življenja tistih, ki so jih poznali, tistih, ki so jih imeli radi, jih cenili. Ne veš več, kaj bi bilo dobro, komu zaupati, verjeti. 
Skoraj doma
Novice prinašajo zmedene ukaze oblastnikov, kako ne bi bili mi še bolj zmedeni, vedno bolj nagnjeni k temu, da bi vse skupaj … nekam … poslali. Pa smo vseeno odgovorni, tega ne naredimo. Držimo se prepovedi, si v brado mrmramo, da bolj kot zaradi zagroženih kazni, zaradi skrbi do sočloveka. In se skušamo prilagoditi novi realnosti. 
Čipka
Tudi s premiki, ki si takšno ime komaj zaslužijo. Ali pa vendarle. Zapeljal sem se v ledeno mrzel večer, malo naokoli, toliko, da se je motor vsaj na približno pogrel. Nato pa prvič odvil navzdol, po ozki cesti, zavitem klancu, do uravnave ob reki. Poslušal glasen šum reke, krik ptice, osamljeno letalo, na daljni poti. 
Kokra
Če je bil večer hladen, je bilo jutro še toliko bolj. Megle so se ovijale okoli dreves, prekrile reko. Spletle čipke na drobne, suhe ostanke ugaslega življenja. Hodil sem po poti, ki jo tako dobro poznam, nad konglomeratno steno, do njenega vznožja in ob vodi proti Zormanovemu mlinu. Mimo Rape do mostu pri Hotemažah. 
Kokra
Po drugi strani, kdo bi vedel, če ne celo drugi občini, skozi gozd do mostu, ki me je znova vrnil na pravo stran, prav takšno pot. Reki sem dvignil roko v slovo, prestrašil srne, pod steno sem jih videl že večkrat. Brez težav našel dobro poznani prehod, se spustil do izhodišča po strmini, kjer smo pred davnimi leti domači otroci nabiral najbolj pomembne smučarske izkušnje. 
Le od kod je prišla?
Slalom med drevesi, z naravno skakalnico in negotovim zaključkom, mi kar ni šel iz glave, ko sem vijugal po ozki cesti nazaj navzgor, šel motor še malo predihati, potem pa le pristal tam, od koder sem odšel – na domačem dvorišču. Kot je nekoč rekel prijatelj ... splačalo se ni, je bilo pa fajn. 
In kam odhaja ...

sobota, 21. november 2020

Panoramska pot

Ideja je bila panoramska pot. Nova, tam nad Čemšenikom. Pa se je na koncu obrnilo malo drugače. Pot je že bila. Panoram več kot dovolj. Le smer sva si začrtala drugače. Kali, ki je bila danes najina sopotnica, se je seveda strinjala. Do koče sva se ogrela v klepetu, pozdravila oskrbnike, ki so se ravnokar pripeljali. 
Čemšenik
Zavili smo proti Babi, se vzpenjali po vsaj meni znani poti. Led v luknji drevesa je bil seveda nadvse zanimiv. Treba ga je bilo polizati in se prepričati, kakšnega okusa je. Na vrhu je Ajda pogledala greben na drugi strani amfiteatra in pomislila, da gre panoramska pot po tem markantnem robu. Seveda gre, sem potrdil. 
Našli smo led ...
Ne sicer tista, ki je bila v najinem prvotnem načrtu, pa vendarle. Verjetno se vidi še več. Dvomeče je pogledala, če črta na zemljevidu ustreza stezi v naravi. Izkušnja izpred tedna dni, boleča noga, opozorilo na previdnost. Vzpenjala sva se do razpotja, zavila proti Javorjevemu vrhu. Na najvišji točki današnje poti naju je presenetil veter. 
Na Babi
Kuštral je lase, prevetril jutro. Zmrazilo naju je, brez težav sva našla stezico. Sledila sva ji nekaj časa, se čez strmino previdno spustila v gozd. Stezo, ki jo je višje skrila trava, je odkrila Kali, ki je bila danes najin vodnik. Po grebenu sva ji sledila proti Slaparjevi gori. Med drevjem so se nama odpirali pogledi na prehojeno pot, na drugi strani Kokre so pozdravljali visoki očaki. 
Javorov vrh
Bela ogrinjala na njihovih temenih so napovedovala prihajajočo zimo. Stopila sva čez najvišji vrh, se spuščala proti Hudim stenam. Kamniti svet je dajal vedeti, kje je vrh. Kratek vzpon do njega, nadaljevanje proti sedlu pod Škrbino. Ali so proti vrhu peljali ostanki poti ali zgolj gamsje stečine, nisva mogla ugotoviti. 
Zaplata
Se je pa na travnatem vrhu videlo lepo in daleč. Vedela sva, da sva s panoramsko potjo zaključila, obšla cel amfiteater nad Čemšenikom, ujela prav res lep dan. Tudi Kali se je strinjala, mahala z repom. Spustili smo se nazaj na sedlo, nekoliko nižje pozdravili mladca na hrumeči dvokolesni pošasti. 
Kalški greben, Zvoh, Krvavec
Po cestah spustili pod Kremsom do travnika, kjer nevarnega bika zagotovo ni bilo več. Mogoče se vrne naslednjo pomlad. Steza se je spuščala proti potoku, parkirišču, najinemu današnjemu slovesu. Kali je še kar prijazno mahala z repom, pomahala sva si in odšli smo vsak na svoj konec. 
Kočna in Grintavec s Škrbine