nedelja, 12. april 2015

Tradicija

To je tradicija. In če imaš na pretekla srečanja prav lepe spomine, je prav, da je ne zanemariš. Da se tako vsaj enkrat letno podaš na božjo pot nad Ljubljano. Saj ne vem, če ima Šmarna gora res kakšne nadnaravne moči ali če neko zemeljsko sevanje ozdravi vse, s čemer se ceh v belem ukvarja desetletja brez uspeha. 
Greben Grmade
Toda gneča pohodnikov, katerih domet ne seže dlje, kot lahko pridejo s copati iz svoje stolpnice sredi mesta, je nepopisna. Edina možnost je iskanje poti, ki zaradi tega ali drugega razloga niso pretirano obljudene. In na vrhu hiter preskok do prijateljev, ki tam za cerkvenim zidom verno kot vsako leto potrpežljivo čakajo. 
Storžič in Grintavci
Vse do poldneva po lokalnem času. Ki tukaj teče povsem drugače kot bi pričakoval. Dobrote na mizi so povezane z divjimi vojščaki s krivimi sabljami. A še preden lahko sežeš po njih, moraš za zadovoljivo rešitev zastavljene naloge obiskati štiri točke, razmetane malo sem in malo tja. 
Prijatelj izpod gore
Tu brez križanja romarskih poti ne gre. Množice hitijo proti nebesom v prav goreči verski zamaknjenosti, drdrajoč pri sebi neke divje mantre in molitvice. Le to je lahko razlog, da neizmerno težko nekoliko dvignejo glavo, pogledajo v oči in zaželijo srečno pot. Povsem drugače je tam, kjer kmalu zadiši turška kava. 
Nenavadni hrošči
Prijazni pogledi, pozdrav prijateljev izpod gore, klepet z vsemi o vsem. Kar nas zanima, imamo skupnega. In tistem, kar nas deli. Zvonjenje smo preslišali, s prsti, po katerih se cedi sladkor, kažemo v dalj. Kajti vidi se do tja. In še naprej. Na dan, ko je sonce edini kontrast na modrem nebu. 
Prava turška kava
In minute kar bežijo. Vse do trenutka, ko je potrebno slovo. Z Mirom stopamo kot pravi partizani navzdol, tja proti Šmartnemu, do mesta, kjer nasmeh in zamah z roko na napačni strani stekla pregretega avtomobila pomenita zgolj obljubo, da naslednje leto znova pridemo. Na to nenavadno romanje.
Gremo domov ...

sobota, 11. april 2015

Sledi

Rjavi kosmatinci mi v zadnjem času nekam pogosto prečkajo pot. V zgodnjem jutru, ko je sonce še zehalo, sva na robu gozda opazila znano sled. Presenečeno sva pogledala levo in desno, malo bolj glasno povedala stavek ali dva, nato pa v Mrzli jami skoraj prestrašeno opazovala blatne odtise na tleh. 
Kamnite zavese
Pa med njimi ni bilo nobene velike tace, zato sva jo pomirjeno raziskala, vse dokler naju vodna pot ni ustavila. Drugič bo treba vzeti škornje. Sva si mislila ob pogledu na baročne kamnite zavese, pozdravila gospoda zaspanca, ki je bingljal s stropa in se vrnila na dnevno svetlobo. 
Zaspanec
Skočila sva na dvokolo in poiskala klanec, ki se je ravno prav postavil pokonci. Tja do svete Ane in naprej. Križna gora je vsekakor čudovit razglednik. Na eni strani se vidi do Snežnika, na drugi nekaj luž Cerkniškega jezera. In še kaj vmes. Pa pogled ni prevzel samo naju. Tu je bil seveda tudi medo. 
Plastična malica
Ostanki zob na veliki plastični posodi so bili jasni, razmetane stvari na tleh. Ni naju prestrašilo, sprehodila sva se okoli cerkve, trdno zapahnjene. Kar naj bo. Mogoče so pa medveda zaprli noter sva se smejala. Trije križi so jo stražili. Po poti sva oddrvela navzdol, peljala do Starega trga, vasi Dane in do Golobine. 
Razgledi
Edine ponorne jame med Loško dolino in Cerkniškim jezerom. Sva jo nekoliko raziskala, poiskala požiralnike, se spomnila boja, nato pa vrnila na mesto, kjer sva lahko najina dva krat dva kolesa zamenjala za štiri. In se prestavila pred Nikolaja, tja, kjer pozimi vlada mraz. Od tam pa šla na obisk. 
Velikonočnica
K velikonočnici. Ki je bila pravo presenečenje. In ni bila samo ena. Kimale so v vetru, tam ob suhih travah, zaščitene z nekaj vejami. Na razgledišču nad dolino sva sedla. Prva pomoč je že čakala. Dober okus domačnosti se je skladal z dnem, ki je bil. Poseben, kot vsak do sedaj. To sva čutila, ko sva se spuščala po poseki navzdol.
Babno Polje

torek, 07. april 2015

Bijela kosa

Začela sva tam, kjer je prav. Na začetku. Zgodaj zjutraj, ko je še vse spalo, le svetloba je kazala, da se je daleč nekje za obzorjem, ki sva ga bolj čutila kot videla, začelo pretegovati sonce. Vode to ni motilo, skozi široko sotesko in čez šumeče skoke je tekla po znani poti ponoči in podnevi, tudi mimo naju, kot teče že tisoče let. 
Kamačnik
Naš trenutek, vse kar imamo, je zanjo nedoumljivo kratek. Stopala sva mimo ostankov preteklosti, votline iz neke druge zgodbe in turkizno modrega pasu pod nama. Se spraševala, čemu naj bi služila koča, ki sedaj prazna sameva na gozdnem obronku. Zakorakala v gozdna prostranstva. Ki niso samotna. 
Gozd
So pa prava divjina. Je rekel prijatelj. In še kako prav je imel. Mesto, kjer vse biva v sožitju. Smreka objema skalo, kamniti amfiteater, občutek izgubljenosti. Samoten dan na robu pomladi, ki je tam proti Beli kosi nihče ni priznaval. Kajti bila je res bela, prepletena s stopinjami kosmatinca, silovit veter je na vršnem grebenu delal zamete. 
Srečanje
Nisva ga želela srečati, tudi on se naju je izogibal. Radovednost pa ga je pripeljala na najino sled. Povohal jo je, jo pohodil, nato pa jo znova mahnil po svoje. Tako kot midva. Lovila sva ravnotežje na robu, pustila pogledu, da je valoval, do koder se je le dalo. Ne predolgo, ravno prav. 
Bijela kosa
Dokler se nisva premražena znova spustila v toplo zavetje gozda. Objelo naju je, pogrelo roke, vrnilo nasmeh na obraz. Med tem, ko sva se čisto po svoje spuščala do izvira. Ki sva ga na nekakšen način ves čas iskala. Strmina naju je pripeljala do mesta, kjer se rojeva turkizna barva. 
Izvir
Nižje se razliva mimo podrtih debel, čez skalne stopnje, pod mostovi. Odteka v neznano. Mogoče bova nekoč prišla tudi do tja, mogoče ne. Saj to niti ni pomembno. Važno je, da greš. Vedno naprej, zgolj za nosom. Kajti to te pripelje prav tja, kamor je treba. Do samega sebe.
Pozabljenje