nedelja, 19. februar 2017

Lajnar in Dravh

Dan ni bil tako lep, kot smo upali. Tam v smeri Primorske so se vlekle megle, zastirale vrhove, pobočja. Nekaj malega jasnine nad Lajnarjem je vseeno dajalo upanje. Sem in tja se je sredi oblakov posvetilo, toda soncu koprene ni uspelo pretrgati. Pa vendarle nismo obupali. Saj, zakaj pa bi? 
Meglena pobočja
V odlični družbi, kot se je vedelo že vnaprej in kot se zagre, smo stopili po pobočjih. Midva s prijateljem proti Lajnarju, boljši polovici v smeri Dravha. Kje se dobimo, je bilo dogovorjeno, torej ni bilo kaj veliko razmišljati. Mahala sva jo ob smučišču, čim dlje od gneče, glasnih smučarjev, drdranja. 
Totem
Do grebena, kjer sva zavila proti vrhu. Se ustavila ob novodobnem totemu. Ki tvojega duha ponese na potovanje, do krajev, ki jih lahko izbrskaš iz spomina, želja, zamisli za prihodnost. Tako blizu je vse, pa tako daleč, če se ne odpraviš, narediš prvega koraka. Sosedi so se za trenutek izvili iz megle, nato pa se je beli zastor potegnil čez greben, prelil po pobočjih. 
Prihod
Ni bilo več kaj čakati, opazila sva premikanje v gozdu, dogovor torej še vedno velja. Nekaj zavojev, nato po smučišču spust v sedlo, ponoven vzpon. Saj ga je bilo komaj kaj, besede so ravno dobro stekle, ko sva že stala ob visoki anteni, ki občasno pošilja pozdrave v neznane kraje prav takšnim ljudem. 
Dravh
Gledala sva naokoli, megle so se znova razkadile, snežena pobočja. Stala sva, pokušala shranjene dobrote preteklih jeseni, čakala, da se znova srečamo. In prav dolgo res ni bilo treba čakati. Že smo stali skupaj, utrinek, shranjen za spomin. Nato pa navzdol, midva bolj naravnost, po celem snegu, strmina ni bila huda. 
Lajnar in Slatnik
Preskok na smučišče, sneženo pobočje se je iztekalo, še zadnji metri, zadovoljen pogled nazaj. In nato seveda še klepet. Kot mora biti, da se zgodba lahko zaključi, zapre, shrani. V tisti predal, kamor se vtaknejo vsi res lepi spomini. Ki jih nato vedno rad znova potegneš na plano, se z njihovo pomočjo vrneš tja, kjer si nekoč bil. 
Na vrhu

sobota, 18. februar 2017

Tri v vrsto

Želja je bila. Kako se bo izšlo, pa niti sam nisem vedel. Ko sem stopal iz sedaj že tako dobro znane planine, mimo žičnice, do pobočij pod Slatnikom. Seveda sem se tako zagnal, da sem šele v strmini pod vrhom opazil, da sem previsoko. Kolebal sem med tem, da jo mahnem naravnost navzgor in prečko proti znanemu sedlu. 
Pri kasarni

Ker se je svet odprl, dvoma ni bilo več, mahnil sem jo proti kasarni, nekdo mi je žvižgal z visokega parobka pod vrhom Slatnika. S sedla sem odpeljal navzdol, vse do mesta, kjer se je ena od smuči odločila, da se potopi globlje. Kot bi padel v moko, beli pršič me je prekril. Očistil sem fotoaparat in se tolažil, da se drugo že stopi, prej ali slej. 
Pred spustom z Možica (Tic), pogled na Šavnik (Tac)

Mahal sem jo proti bunki na vrhu Možica. Današnji prvi cilj, že sem stal tam, gledal povezave, dve sta bili na vidiku. Čeprav ne čisto v ravni vrsti, vse prej kot to, me je današnja pot spominjala na znano igrico tic, tac, toe. Spregovoril sem nekaj besed z luknjačem, katerega dom stoji na pobočjih nad Bistrico. 
Del prehojene poti
Nato pa že peljal proti redkemu gozdu in skozenj navzdol, vse do uravnave pod Šavnikom. Sledi predhodnikov izpred dni so bile dobro vidne, nisem čaral po svoje, ujel sem ritem, se dvigal v ključih proti uravnavi na vrhu. Da se od tam vidi marsikaj, sem že vedel. Vseeno pa sem se vrtel, užival, pritiskal na sprožilec, lovil trenutke. 
Tik pod vrhom Šavnika
Nato pa zapeljal po robu navzdol, vse, dokler se pod menoj ni odprlo čudovito belo pobočje. Po njem sem zarisal svojo sled, edinstveno, minljivo. Najraje bi vriskal, toda to se v teh krajih, kjer tišina šepeta, seveda ne spodobi. Na uravnavi sem znova pripravil smuči, stopil navzgor, se vzpenjal do sedla. 
Bohinjski kot
Po mulatjeri, do vrha nepravega Slatnika. Spust z njega, do poti, ki pelje na tistega, kateremu dajem pravo veljavo, ni bil ravno za v učbenik šole smučanja. Toda nič zato. Kot bi mignil sem bil na tretjem današnjem vrhu, srečal novega znanca, spraševal se je, kod in kam. 
Podpis pod Šavnikom

Na koncu mi je sledil, po strmini, z nekaj prekopicevanja sva prišla v bolj poraščen svet, preskočila grmovje, naredila še nekaj lepih zavojev, nato pa že na smučišču mahala eden drugemu znani srečno. In tako je tudi bilo, vseh tistih nekaj zavojev do roba parkirišča, kjer sem snel smuči, se ozrl nazaj na prevoženo pot z zadnjega današnjega cilja. 
Med spustom s Slatnika
Nasmehnil sem se in mu pomežiknil. Danes je dobil samo zame novo ime. Toe. Tretji. Lep tris je bil, sem se smejal sam pri sebi.

torek, 14. februar 2017

Kozjek

Ko stopiš iz megle, je vse drugače. Daleč proti Ljubljani se je videla siva koprena, ki je neprodušno zastirala pokrajino pod seboj, dušila dan, jemala voljo ljudem. Midva sva ji ušla, vsaj na kratko, v mrzlem jutru. Jesenice so bile v soncu, jasnina brez oblaka je bila pravi obet lepega dne, Kozjek pa res privlačen cilj.
Sonce
 Avto sva prislonila na primerno mesto, tam ne moti nikogar. Sprva drseča pot se je prelevila v bolj prijazno stezo, se skozi gozd zavihtela na vedno bolj razgleden greben in pod poprhanimi vejami peljala proti najvišji točki. Prijetno je bilo hoditi, ko so še hladni sončni žarki božali, se ujeli v kristale, se minljivi biseri neizmerne lepote lesketali. 
Biseri
Dih je zastajal, ko sem stopal mimo velikana, bele gobe so pri njem našle svoj dom. Se spraševal, kdo je zanesel sem toliko dreves belega lubja. In od kod vse se v dolini kadi. Spomin na rdeči prah železarskih peči je še vztrajal v spominu, toda danes je tu vse drugače. 
Pogled
Mežaklja, prijazna soseda na drugi strani doline, je bila vsaj v zgornjem delu bela, kmalu jo bo treba znova obiskati. Klopi na vrhu so bile poprhane, danes ne bo s sedenjem nič. Pot naprej je vabila, zapisala sva jo v načrte za prihodnje dni. Občudovala velikana, ki je na vrhu zasadil v borno zemljo svoje korenine. 
Pri klopci
Poiskala vpisno knjigo prav posebne sorte, se nasmehnila narcisama, na vsakem deblu eni, in seveda smešku, na škatli, ki ohranja zapise. Se razgledala gor in dol, pa tja čez, do kamor se je videlo. Saj to je vedno najlepše. Počutiš se lahkega, kot bi plaval, lebdiš in gledaš v daljavo. 
Pogled nazaj na vrh
Še enkrat sva se ozrla na vrh, nato pa stopila znova navzdol, seveda previdno in počasi. Saj kaj bi hitel, ko je meglena odeja v daljavi še kar zagrinjala kraje, kamor sva se vračala. Še prehitro bova znova padla v rutino dne, pot in vrh, vse doživeto, pa bo ostalo zgolj vedno bolj oddaljen, bledeč, spomin.
Breze