ponedeljek, 27. junij 2016

Po poti železne pošasti

Obetal se je lep dan. Zato sem zavrtel kolesa, pot pred mano je bila ravna, široka, prašna. Mimo je tekla reka, mudilo se ji prav pretirano ni, šla sva vsaksebi. Postanek pri cerkvici je vzbudil skrb, tišina na drugi strani ni bila dober obet. 
Sonce
Pa se je vse razpletlo kot je prav, sporočilo me je doseglo ravno pri vodnjaku, tik pred vasico na visokem pomolu. Grožnjan. Mesto umetnosti je še na pol spalo, stopil sem na razgledno teraso, nato pa preko kamnitega tlaka prišel do poti, kjer je nekoč drdrala, puhala in čuhala železna pošast na poti proti Poreču in nazaj. 
Grožnjan
Nedvomno s skupino razvajenih Tržačanov. Predori, mostovi, divje soteske nekje pod zelenimi krošnjami dreves. Pogledi tja proti dolini, kjer so med podivjanim drevjem posamezne oaze kazale na skrbno roko domačina. Hiša ob poti ga je že zdavnaj izgubila. Danes je prazna, razbita. Čaka, da gre počasi za gospodarjem v pozabo. 
Podrtija
Peljal sem skozi Livade, prečkal glavno cesto in se na drugi strani znova začel vzpenjati. Obvozil sem Motovun in se v predoru na drugi strani komaj izognil bližnjemu srečanju s kolesarko v temi. Znova sem se vzpenjal, valoval po kamniti poti sem in tja, kot je nekoč vozila znana železnica. 
Mostovi
Vročina dneva mi je počasi pila moči, čakal sem Vižinade, od tam sem vedel, da me bo ohladil dolgi spust. Še zadnji lep viadukt, potem pa sem skozi vas zapeljal do razgledišča, tam nasproti svetega Tome. Dehteči travniki njegovega pobočja me danes niso premamili, nasmehnil sem se in kolo spustil po klancu navzdol. 
Motovun
Prehiteval sem veter, ovinki so si sledili vse do Ponte Portona, kjer sem zaključil krog in se mimo tako znane cerkvice po dolini Mirne vračal slani kopeli naproti. Tam pri Antenalu običajnega krošnjarja s svojimi domačimi pridelki še ni bilo na spregled, ko sem zagrizel v zadnjo strmino, tik pred koncem mojega potepanja. Sirena me je že čakala.
Zadnji viadukt

nedelja, 19. junij 2016

Palčki

Še vedno sva bila sama. Dekleti sta bili na pohodu, imela sva ves čas dneva. Torej greva. V kovaške konce pogledat, če so palčki doma. In ali so kaj sramežljivi. Tam sredi strmih bregov. Ki se poženejo iz kratke uravnave ob rečici že takoj na robu parkirišča. Gor do cerkve in naprej. 
Palček
Če hočeš duhovno hrano, si zagotovo pošteno zadihan, ko pritečeš k nedeljski molitvi. Da bo pot prava, so kazali zabavni napisi ob poti, leseni palčki z rdečimi kapami. Kdo jih je postavil nisva vedela, zagotovo pa so prava zabava otrokom bližnjega vrtca. In spodbuda, da se prehitevajo po poti navzgor, v smeri oddajnika. 
Pri potoku
Od koder se ne vidi nič kaj veliko. Če ne zbereš moči za nadaljevanje. Do Jamnika ali še naprej. Prvovrstnih razgledišč. Ki pa danes niso bila najin cilj. Mimo mesta za počitek sva prišla do štora. Dimnik je bil sedaj poleti zaprt z velikim kamnom, skorajda skalo. Pod njim pa domovanje. Palčkov seveda. 
So palčki doma?
Potrkala sva na mala vratca, postavila nazaj coklo, ki jo je nekaj odneslo s predpražnika, nato pa že stopala po poti nazaj. Doma očitno ni bilo nikogar. Bova prišla pa drugič, ko bodo na naju izza vrat zrle prešerne oči. Šla sva znova mimo Brbotavčka. Pr' kapelc je ravno zvonilo. 
Ognjemet
Tistih nekaj vernih duš, ki jim ni bilo težko narediti drobiž korakov se je zgrinjalo slepo k obetanemu napoju večnosti. Ko sva prišla mimo in pogledala na staro mežnarijo, so že žebrali svoje molitve. Vrata so bila trdno zaprta, skušala sva pokukati skozi ključavnico, nato pa zamahnila z roko, stopila čez visoki prag nazaj na pot in se spustila v vas.
Kroparica
 Kroparica je še vedno šumela, ujeta med levi in desni breg, ulice so bile izumrle, le redki koraki so odmevali med visokimi stenami hiš. Zavila sva do mesta, kjer prej ali slej konča vsak Kropar, nato pa iskala pot med hišami, stisnjenimi ena ob drugo. Čas je bil, da pomahava palčkom in se vrneva … domov.
Odmev korakov

sobota, 18. junij 2016

Sama

Ostala sva sama. Ne čisto dokončno, zgolj za konec tedna. Pohod mladinske skupine je dekleti popeljal po robu Trnovskega gozda. Sam sem jutro izkoristil za pogled na njihovo pot. Ko sem dvokolo poganjal do čudnih škrapelj sredi ničesar in sinjega razgledišča, od koder se je videlo res daleč. 
Škraplje
Šele ob drvenju nazaj mi je postajalo jasno, koga sem zjutraj pri koči pod Sinjim Vrhom sploh srečal. No, kdo bi si mislil. Če bi prej vedel, bi pri tovarišicah, kot smo jim včasih rekli, postal in kakšno rekel. Tako pa sem se izmazal zgolj s hitrim jutranjim pozdravom. 
Sinje
Dvokolesu sem dodal še dvoje koles, pa le za nekaj kilometrov. Nato sem vsa kolesa pustil pri miru in skupaj sva odkorakala proti Špičastemu vrhu. Pod nama je bila zelena dolina, obronki gozdov nad njo so se prelivali v svetlejše odtenke. Vse je dehtelo, metulji so se gugali na cveticah. 
Dolina miru
Osamljeno domačijo je očitno nekdo obnovil, sedaj prihaja za konce tedna na ta samotni kraj. Čebelnjak v bližini je na obnovo še čakal, okoli njega je še vel duh preteklosti. Znamenja od kdo bi vedel kdaj, posvečena morebiti dogodku iz preteklosti, veri sedanjosti, so pritegnila pogled. 
Križ
Preden sva mimo še zadnjih hiš, bolj zapuščenih kot ne, stopila proti vrhu. S katerega bi se ne videlo prav dosti, če ne bi pohodnika nad vršace dvignil razgledni stolp. In mu odkril vse, kar se od spodaj ne vidi. Celo morje se je videlo tam v daljavi. Vzklik začudenja je bil ob tem razumljiv. 
Daljave
Vrtela sva se in čudila, edini pozdrav na današnji poti je odplaval navzdol, v smer, ki nama je bila tuja. Vračala sva se, čez travnike, med rožami, s počitkom tam na klopi ob enem izmed znamenj, zgolj midva, daleč od vseh. Ista pot, toda pogledi so bili sedaj drugačni, iz druge strani, kot bi tu hodila prvič. 
Rožica
Hvaležna za vsak skupni trenutek sva stopala po poti, vse do najinega doma, tam na robu ceste. Te poti je bilo konec, toda pred nama je bila že druga, ravno tako zanimiv. Saj je vendarle vsaka, če le znaš odpreti oči in pogledati. Potem ti je kar na enkrat vse jasno. 
Počitek