nedelja, 24. april 2016

Goli

Ime je takšno kot je. Nekaterim se bo zdelo glede na golo vršno pobočje seveda povsem razumljivo. Drugi se bodo ob njem zgolj tiho muzali. Kaj jim bo ob tem švigalo po mislih je seveda nepomembno vprašanje. Midva se, povsem spodobno oblečena seveda, o tem nisva spraševala. 
Sij
Šla sva mimo koče, ki tam v zatrepu doline osamljeno čaka, se začela vzpenjati in se ob tem spominjala časov, v katere bi se bilo tako lepo vrniti. Koliko let je že minilo, kar smo mlada druščina pohajali v teh koncih, gledali na kraje pod nami zviška, verjeli v neskončnost? Nedvomno veliko, preveč. 
Koča
Poseka se je že skoraj povsem zarasla, mimo preprostega znamenja sva se vzpenjala do studenčka in Jenkove planine. Presenečena, da se je v kočo, ki bolj sloni k sosedom, vrnilo življenje. Pridne roke so jo uredile, zanimivo se bo vrniti poleti, poklepetati z gospodarjem, videti, ali mu je naša govorica blizu. 
Goli in planina
Bi se res čudil, če bi temu ne bilo tako. Kratek razmislek, slovo od svetega Bernarda, že sva stopala po poti tam, na oni strani. Kjer sva se ob mravljišču na stezi spraševala, kdo ima tu domovinsko pravico. Je bil prej stanovanjski blok ali cesta? In kdo se bo moral umakniti? 
Bernard
Midva sva stopila mimo, malo naprej ugotavljala, da je posek zabrisal sledi. Malo po občutku sva sicer zgrešila pravo stezo, a vendarle prišla prav. Razgledi so se začeli odpirati, čeprav dan ni bil tisti, s kičasto modrino, kakšnim kosmom sladkorne vate in nežnim vetričem.
Belo
Še nekaj zavojev, greben in nato vrh. Najvišja točka. Seveda gola, razgledna, vse naokoli. In predvsem navzdol. V kraje, od koder sva prišla. In kamor se že vračava. Okoli naju so plesale rahle snežinke, zima je še tu nekje. 
Vrh
Zatopljena vsak v svoje misli sva se spuščala po znani poti. Potok je še vedno šumel, cvetice ob njem so prehitevale svoj čas. Vejica listavca je nežno objela bodice male smreke. Narava naredi vse tako, da je prav. Brez razlik in izjeme.
Nazaj?

nedelja, 17. april 2016

Srečanje

Večer je bil že pozabljen, rdečina zahodnih oblakov je izginila iz spomina kot sneg, ki je pozimi pokril ta pobočja. Toda dan je bil prijazen, komaj kakšen oblak se je pripeljal nad nas. Ki smo stopili iz Šmartna na pot, ki se imenuje prav tako, proti vrhu. Tri generacije iz tako različnih časov. Od včeraj do danes in obratno. 
Cvetoče barve
Stopali smo pod cvetočim drevjem, ki je bilo tako prepričano v pomlad, da na presenečenje zime in zadnji zamah z repom, sploh ni pomislilo. Na razpotju smo staknili glave, se odločali in na koncu je odločil kovanec. Ta je padel tako, da je bilo jasno, katera pot bo prava. Partizanska. Strma. Neposredna. Ko prav zares grizeš kolena. 
Pot
Vzdihi nezadovoljstva pred odločitvijo so sedaj potihnili, vzpenjali smo se in razmišljali o prijateljih, ki so čakali na vrhu. Sonce ga je objelo, kot bi znova hotelo pokazati, da je ta dan nekaj posebnega. Ko ob šmarnogorskem poldnevu stojimo v krogu, na mizi pa kava, sladkobne pregrehe, nagrade in darila. 
Sprejem
Tudi tokrat ni bilo čisto nič drugače. Prijazen sprejem, ko smo prisopihali mimo cerkve, se ozrli v daljavo in nato poklepetali z bližino. Presenečenje. Prišli so tudi prijatelji od daleč, njih je bilo še posebej lepo videti. Toliko zanimivega je bilo treba povedati. In verjetno bi stal še dolgo, obiral to in drugo, če ne bi dekleti pocukali za rokav. 
Geoprijatelji
Namignili, da bo treba znova v dolino, proti domu. Vprašanje, kje navzdol, je kmalu dobilo odgovor. Tam, kjer je bližje, sta sedaj brez metanja kovanca odločili najmlajši. In smo šli. Po slovesu seveda. Prav prijetno je bilo slišati prijazno besedo. Kajti, da bi slišal takšno na poti, to nima smisla čakati. 
Samotni cvet
Ta je že zdavnaj izginila s teh pobočij. Prav tako kot pozdrav in tisti iskreni – srečno. Tako brezosebno vsi hitijo navzgor in navzdol, zaverovani v svoje ure, ki odmerjajo ritem in povedo še marsikaj drugega. Le tega, kako pokimati sočloveku, žal še vedno – ne.
Oblaki se zbirajo ...

sobota, 16. april 2016

Na Grmado in do Marije

Kako neprimerno bolj spokojno je na ta grič na preddverju Ljubljane stopati v večernem času. Ko pomladanska toplota popusti in se nepregledne množice, ki svoje zadovoljstvo, takšno ali drugačno, iščejo tistih sto in nekaj metrov višje, izgubijo. Ko le sem in tja pride mimo prijazen pozdrav in se sence dneva prelevijo v mrak, ki oznanja prihod noči. 
Gledat te, so naše želje ...
Izhodišče je bilo kot običajno pri pokopališču, večerno spokojno. Nato pa sem mimo cerkve prišel do prvih globokih vdihov, gozd jih je dovoljeval. Saj je hoja na takšne griče vedno nekakšno romanje. Do samega sebe. In morebiti še koga drugega. Ki pravijo, da bedi nad nami. 
Pogled z viška
In nas gleda z viška, kot gleda cerkev, posvečena Mariji, na nas z vrha Šmarne gore. In so kot nekakšni biseri na njenem plašču po celem pobočju posejane kapelice in znamenja. Mimo katerih so speljane poti. Pri eni izmed njih, tisti žalostni, sem stopil na Romarsko pot in ji mimo Turškega kopita in novega znamenja sledil do poti na Grmado. 
Sončna reka
Vzpon je bil hiter, z vrha razgledi večerni, spust mimo narcis proti Vozni poti pa malo divji. Kot vedno, od kar je narava polegla drevje v tem koncu. In se je treba dričati, skakati, prestopati, dokler ne prideš do sledi človeka, ki skuša rešiti, kar se rešiti da. Kuge ni več, znamenje pa še ostaja. 
Kuga
Zavil sem znova navzgor, mimo samotne hiše in večernih sprehajalcev, do sedla, kjer se je že kazalo, da bo večer kmalu razlil svoje barve po nebu. Nekoliko bolj zamolkle, toda zato še lepše. Napovedovale so vreme, kazalo je dobro. Ker je bil ravno tak dan, sem seveda moral stopiti navzgor mimo sv. Sobote. 
Šmarnogorski počitek
In se nekoliko višje zazreti v hiške, drevesa, ceste, duše ljudi stotine metrov pod menoj. Ko sem obšel Marijo, da bo bolj držalo kar dvakrat, in se nato, v mraku, počasi spuščal znova navzdol, proti izhodišču, tja, kjer so se počasi že prižigale luči.
Barve