sobota, 05. januar 2019

Lemovje

Trenta je dolina, ki s svojimi čari, prvinskostjo, izgubljenostjo v času vedno privabi. Tako se seveda nisem mogel odreči vabilu prijateljev, da se zapeljemo do bregov smaragdne lepotice, raziščemo skrivne planine nad njo, zberemo pogum za potop v čarobni gozd, kjer skrivenčeni starci bedijo nad mladim življem. Le kdo bi se lahko? 
Jutro se prebuja
Prehod preko Vršiča je bil kljub začetku januarja kopen, globalno segrevanje očitno ni zgolj mit zmedenih znanstvenikov. Spust v dolino prav gledališki. Tema se je počasi umikala prvi jutranji svetlobi, zastor noči plašnim pogledom na oder današnjega dogajanja. Nekaj hitrih postankov, nato pa kmalu nad vasjo Soča koraki v napačno smer. 
Prijatelji v čarobnem gozdu
Pa je bila zmeda hitro razjasnjena, zbadljivka ali dve na račun prvega pa kot vedno vzeti dobrohotno. Odmev udarcev srca, posameznih misli, izrečenih med globokimi vdihi, komaj ujetih tam nekje v zraku. Lemovje, samotna zapuščena vas visoko nad dolino, kjer sedaj zgolj občasni obiskovalci skušajo uliti suhim travam nekaj življenja. 
Lemovje
Ruševine hiš, kjer je bilo nekoč toplo ognjišče, samota vse naokoli. Vzpon po razgledni poti le malo višje, do čarobnega gozda, kjer sivolasi starci, skrivenčeni od časa, kljubujejo vsem ujmam narave. Nato pa znova spust skozi vas do Soče. Obisk preteklosti. Bolečih spominov naših dedov. 
Razgled
Ko je tu po dolini rohnelo in bobnelo železje. Ubijalo življenje, rilo po zemlji, uničevalo vse, kar je dobrega. Ko je Soča, ob kateri smo se vračali, tekla nižje doli rdeča. Nosila s seboj mrtvo kri. Pustili smo žalost za seboj, občudovali ledeni oklep Paverjevega slapu, se ustavili pri koritih Mostnice, pod izvirom Soče. 
Opomin
In seveda pri Kugyju, ki že dolga leta zre v svojo ljubezen. Jalovec. Misel nanj je plavala preko doline, ko smo naredili postanek na razgledišču pod Vršičem. Ni bil zadnji. Kajti novo letu je tukaj, treba je bilo nazdraviti. In prav to smo seveda tudi naredili, že na naši, gorenjski strani. Naj bo srečno, naj bo zdravo, naj bo takšno, kot si ga želimo.
Velikan

sreda, 26. december 2018

Rovnik

Lep sončen dan, nepričakovani čas, opazovani izziv. Dvoje generacij v iskanju skritih poti. Pred časom sem na neizraziti, komaj kaj razgledni vršiček nad Besnico že rinil. Pa vendarle je bil ta pohod nekaj posebnega. Sredi praznikov, ko bi komaj vedel, da smo že globoko zakorakali v zimski čas. 
Nad Besnico
Bolj se zdi, da jesen še maha s svojim repom, belina pa je zgolj nek daljni obet. Ki mogoče pride, ali pa tudi ne. Vremenski šlogarji bi zanesljivo lahko odgovorili na to vprašanje. Vsi pametni raje počakajo in nato sami vidijo. Kajti pride kar je prav, nič se ne da prehiteti, prav veliko spremeniti. 
Domači kraji
Jesenske barve, nežne meglice, prvi koraki, vdihi, ki postajajo hitrejši, globlji, utripi. Tistega srca, ki bije za nov dan. Znani hribi na obzorju, domači kraji pod njimi. Poti, ki hitijo vsaka na svojo stran. Uberem pravo, vsaj zame, že prej zamišljeno. Generaciji pokažem, kje bo treba nadaljevati. Saj ne bo hudega, jasno vidne sledi številnih predhodnikov lahko pripeljejo … zgolj prav. 
Skalnati greben
Čudim se, ko malo po poti, malo po svoje prispem na prepih, se nato, po kamnitem grebenu, zanimivih skalnih oblikah, tam na vrhu zavem, da je prišla prav tja, kamor bi ne smela. Kot bi mi sledila, čeprav je njena pot zavijala povsem drugam. Pa nič zato. Saj so noge krepke, korak trden. In res je. Čudne in zavite so poti življenja. 
Gozd
Običajno te vendarle pripeljejo prav tja, kamor niti nisi mislil. Kamor bi sicer nikoli ne šel. Torej točno tja, kjer je prav, da si. Dekle na vrhu se je grelo na klopi, prijazno smo se pozdravili. Kratek postanek. Zgolj toliko, da se je srce umirilo, sonce spustilo nizko. Navzdol sva jo mahala po poti. 
Proti deželi sanj
Preproga iz suhega listja je šelestela, zadnji sončni žarki so se prevalili preko grebena, nežno pobožali, nato pa odšli počasi proti vesoljski deželi sanj. Prav tja, kamor sva odhajala, čisto počasi, nekoliko neodločno, tudi midva.

ponedeljek, 24. december 2018

Spet na Povni peči

Dan pred prazniki. Tema se še ni poslovila, mraz je vladal pod gorami, nočno vznemirjenje je bilo že pozabljeno. Tišina me je objela, pospremila na samotno pot. Luči nekdanjega mejnega prehoda so ostale daleč spodaj. Posamezni avtomobili, ki so tako zgodaj hiteli bogsigavedi kam, so izginili v luknjo pod goro. 
Stari Ljubelj
Hrup je zamrl, znova je vladal naokoli mir. Koraki so se dvigali proti rdeči lučki, kapelici malo nad ovinkom. Na njem še ni bilo snega, nekoliko višje je poledenela belina zahtevala previdnost. Misli so begale, se kot vedno prepletale, tkale neke svoje zgodbe. Hitele v daljavo, tja dol, proti dolini. Kjer so ljudje, ki jih imam rad. 
Smrekica
Koča je spala, škripanje pod nogami. Koraki predhodnikov, zarezani v belino, so jasno kazali pot. Stopal sem z njimi v korak. Prižgal lučko, sled svetlobe je plesala po drevesih pred menoj, risala sence. Gozd je bil, kot bi ga potegnil iz pravljice, čipke na skrivenčenih vejah, res nenavaden, čudovit okras. 
Zmrznjena klop
Visoke bukve, med njimi speljana stezica, sledeča grebenu. Vse do pod navpične stene. Strma pobočja so izginjala v temi. Previdnost. Znani razcep, le še nekaj previdnih korakov do najvišje točke. Povna peč. Veter je nosil zimo preko grebena, hlad je stiskal s svojo jekleno roko. Nisem dolgo stal, videlo se tako ali tako ni nič. 
Čipke
Zgolj do smrekice, ki stoji prav na robu. Lepša kot vsak umeten približek v toplih dnevnih sobah stanovanj, hiš. Do dneva je bilo še predaleč. Usmeril sem korak navzdol, previdno, kot je treba in je prav. Se spuščal, zatopljen v misli, proti koči. Ki je bila še vedno tiha, mrzla, prazna. 
Ljudje, ki jih imam rad ...
Nadaljeval proti sedanjemu mejnemu prehodu. Nekje daleč, za gorami, se je počasi pojavil obet svetlobe. Nov dan se je rojeval. Z veseljem sem ga pričakoval. Saj vendarle ne more prinesti prav nič slabega. Se mi je smejalo. Res je. Prazniki so pred vrati.