četrtek, 25. junij 2020

Osmica

Osmica je nekaj nenavadnega. Kjerkoli začneš se vedno vrneš, po malo zavitih poteh, na izhodišče. Sestavljena iz nekako dveh krogov predstavlja ravno zaradi vrtenja, ki ga nikoli ni konec, simbol za neskončnost. Sam sem najprej skočil na kolo zjutraj, Sirena je bila izhodišče, tja sem se moral tudi vrniti. 
Morje pri Črvarju
Spust v Antenal, dvig na drugi strani proti Taru, nadaljevanje v smeri Poreča. Skok do morja, točneje somornega izvira tik ob njegovem robu, le streljaj daleč od Črvarja. Poskus vode, nato pa kolesarjenje navzgor, proti celini, že znanemu Kaštelirju. Hiter krog pri cerkvi, nekoliko utrujen, saj se je cesta do sem ves čas vzpenjala. 
Izvir
Spust navzdol proti Taru, še bolj divji do Antenala in po nekaj dodatnih globokih vzdihih nad kamnolomom pristanek v tokrat domačem kampu. S tem je bil prvi del kroga zaključen, polovica osmice izrisana. Toda nemir me je gnal naprej. Da zaključim to neskončno pot. 
Kaštelir
In zato sem popoldan znova sedel na kolo, sledil nekaj časa kolesarski stezi, ko je te pri Dajli zmanjkalo pa cesti. V Umagu sem se čudil nekoliko nelogičnim zavojem, hkrati z zadovoljstvom gledal v nebo, saj so se temni oblaki razkadili. Ustavil sem se pri Katoru, pod Savudrijo naredil zavoj ob iskanju skritih zakladov. 
Korona? Tako blizu?
Nadaljeval proti Kanegri, se strmo spustil navzdol do začetka turističnega naselja, zgolj toliko, da sem po strmem klancu lahko znova sopihal nazaj. Švignil sem skozi Plovanijo, se ustavil pri sv. Mihovilu in pri Kaštelu našel pravo stezico do slapu Cingarela. Ta je bil sedaj povsem suh. 
Sv. Mihovil
Toda že pogled na impresivno steno preko katere mezi voda, ko jo seveda kaj je, me je navdušil. Ravno tako spodmoli na obeh straneh, visoko nad vodo. Vrnil sem se do kolesa, ga porinil na cesto in se odpeljal proti Bujam. Pri njih sem zavil po prečnici nazaj proti Novigradu, kampu, morju. Neskončnost.
Cingarela

sreda, 24. junij 2020

Tinjan

Večerni prihod. Ko je bilo že dokaj pozno, pa vendarle ne pretirano. Ravno prav, da vroče ni bilo več, barve so postale mehkejše, koraki so umirjeno odmevali po še vedno rahlo pregretem asfaltu. Avto in dom sva parkirala ob robu vasice z imenom, katerega kar nekako ne veš kam bi dal. 
Nova cesta zgolj za naju
Stepani. Je tu nekoč bival, kraju dal svoj pečat, nek Štefan? Stefano? Ali pa so bili zgolj domačini znani po stepanju … recimo smetane. Mogoče so še danes? Kdo bi vedel? Za vaško gostilno, kjer bi se lahko o tem pozanimal, stepeno smetano celo poskusil, še nisem slišal. Tam v daljavi sta se prikazali steni, znani plezalcem. Osp in Mišja peč. 
Osp, Mišja peč in viadukt
Osp, Mišja peč in viadukt
Motil naju ni nihče, lepa, nova cesta, je bila zaprta za ves promet. Z nje sva se odcepila proti cilju, markirana steza je peljala na razgledni balkon, visoko nad dolino. Videlo se je daleč in še naprej. Sonce je zahajalo tako kot mora, na zahodu. Morje, sva kazala z roko. Črnokalski viadukt na drugi strani. 
Nenavadna faca na zadnji strani cerkve
Nekaj korakov do cerkve, pravega zaklada skoraj povsem na vrhu. Le še oddajnik je meter ali dva višji. Na zadnji strani cerkve je zanimiv relief, glava, vzidana v steno. Komu se je zameril ta svetnik, da so ga tako skrili pred ljudmi? Spustila sva se malo nižje, nov razgledni balkon, tu so se morje, mesta ob njem, videla še lepše. 
Cerkev na Tinjanu
Oblaki so bili na nebu, ožarjeni, v daljavi je nad vodo ležal mrč. Skozi ozke ulice sva prišla skorajda do roba vasi, ko sva na tleh zagledala slepca. Bila sva presenečena, on nedvomno prestrašen. Dvigoval je glavo, počasi lezel naprej, proti robu poti. Pustila sva ga tam, domačina, odšla naprej navzdol. 
Morje
Slovo od tega razglednega kuclja, pripetega na modro nebo med kraškim robom in morjem, je bilo kar malo težko. Toda spomin bo ostal in misli na ta večer bodo same od sebe prišle na platno, nekje v glavi, ob vožnji proti morju. Saj pogled Tinjana res ne more zgrešiti.
Domači slepec

torek, 23. junij 2020

Osolnik

Prijeten krog, bledeči spomin na pohod izpred let z generacijo, časa na pretek. Celo vreme je več kot dobro kazalo. Kdo bi se torej odpovedal takšnemu razkošju. Večerno preizkušanje trase naslednjega dne, sedenje pod lipo, razglabljanje o tem in onem. Lepa noč, prav takšno jutro. 
Sonce se prebuja
Ko sem že sopihal skozi Puštal, mimo cerkve svetega križa, zaspanih ovac. Za gorami v daljavi se je pretegovalo sonce, mežikalo v nov dan. Gozd me je objel, stopal sem po stezi navzgor, do razcepa, tam sem prejšnji večer zavil navzdol. Sončnih travnikov, kjer sem spregovoril nekaj besed z domačinom. 
Nad Puštalom
Čreda je v redu, to je videl. Ko se je ravno čudil moji rani uri, je z vrha navzdol prisopihal možakar. Nekateri pa res ne morejo spati, sva si mislila. S sosednjih parobkov so pozdravljale osamljene domačije, na najvišjih točkah dvigovale bele cerkvice. Nepokošene senožeti dišečih cvetov so dehtele. 
Senožeti
Sence so risale svoje groteskne freske, gledal sem jih, dokler me ni znova objel gozd. Čeprav še zgodaj, hladu ni bilo več. Sopel sem po strmini, najvišja točka ni bila več daleč. Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata je priljubljen cilj pohodnikov, tudi danes v njeni senci nisem bil sam. 
Sence
Umaknil sem se na rob, počakal, da ni bilo nikogar več, stopil naokoli. Potem pa na drugi strani ujel pot, ki pripelje v Gosteče. Tu sem hodil prvič, oznak ni bilo veliko, zanesel sem se na zemljevid in prispel vedno prav. Strmi spust se je iztekel v vas, prečil sem jo in se mimo žitnih polj približal Sori. 
Osolnik
Zavil sem nazaj, proti izhodišču, iskal pravo mesto, kjer bi namočil svoje noge. In ga našel, pri zadnjem današnjem postanku, zakladu. Med ohlajanjem se je nad menoj oglasila domneva, da nekdo že plava. Spremljevalci znanke, geolovke, so me seveda nasmejali. 
Klasje
Odšli so naprej, prehitel sem jih in prijazno pozdravil. Videlo se je, da so prav posebni junaki vsakdana. Tako, kot sem bil danes, pravzaprav, tudi sam.