nedelja, 25. maj 2014

Vikend na Krasu

NA KRAS – 23.5.2014 – Bilo je popoldne. Presenetljivo zgoden odhod. Mene, Žive in babice. Peljali smo po avtocesti, pri Črnem Kalu zavijali v smeri Sočerge in v vasi zavili na strmo pot do sv. Kirika. Na srečo zvečer ni bilo nikogar, ki bi nam pripeljal nasproti. 
Sv. Kirik
Parkirali smo, našli zaklad v bližini in še enega ne predaleč proč, na skalnem robu. Sonce je najprej obviselo pripeto na oblake, nato pa so se vezi strgale in padlo je za obzorje. Nesrečen slučaj, ki nam je prinesel večer in za njim še noč. 
Sonce, pripeto na oblak
Kar dolgo smo klepetali, nato pa sva z Živo pogledala še del filma. Dokler nisva seveda nekje na sredi zaspala. 

KIRIKOVA POT, LAČNA – 24.5.2014 – Jutro je prav hitro skočilo v naš avtodom. Svetlo in bistro. Meteorologi so z obeti dežnih kapelj že včeraj pihnili mimo. Je bilo prav, da so vsaj danes zadeli. 
Pot čez sončni travnik
Tam proti Hrvaški se je sicer valila grmada oblakov, toda prepričani smo bili, da jih bo toplota dneva posušila. Zajtrk je bil dober, zunaj so na vse grlo peli ptiči, rože so dehtele. Belina Kirikovega zvonika je odsevala na modrem nebu, zelene ciprese so dajale pravi primorski pridih. Lepo je bilo biti tu. 
Kamen in ruj
Šli smo po robu, reševali uganke, eno za drugo. Ni bilo pretežko, pogledi so si sledili, tja doli, kjer še vedno stojijo tisti, ki z roko zamahnejo, ko zapelješ mimo. Babica je nabirala rože, sem in tja je v travo švignil martinček, metulji so krila nastavljali soncu. Dežela kamna in opojnih dišav. 
Sončenje
Pot je zavila v gozd, pri eni izmed kamnitih škarp smo se zadržali malo dlje. In nato ne verjeli smerokazom. Nižje je bilo treba nazaj, sami smo si bili krivi, seveda. Zlezli smo pod kamniti most, midva z Živo pa tudi nanj. Ni bilo pretežko, zabavno pa že. 
Na mostu
Pod spodmolom smo šli tiho, da ne bi motili lastovk, ki so v luknje visoko nad nami nosile hrano. Komaj vidna stezica nas je zavedla, pogled nazaj pa na srečo obudil spomine. Tja bo treba, kjer je jeklenica in prehod čez steno. Babica je plezala kot bi imela spredaj nekaj številk manjšo cifro. 
Ušesa Istre
Ustavili smo se na razglednem robu, gledali navzdol, nato pa ločili. Sam sem šel še enkrat pretipat beli kraški kamen, lepo zložen v vrsto. Do katerega pelje pot, če tako hočeš. Možno pa je priti tudi skozi goščavo. Katero smer sem izbral, je jasno. Pa kaj zato. 
Prehod
Zaklad se je pokazal izpod kamenja, zadovoljen sem se potil navzgor proti oddajniku, ki sporoča neke domače novice in cerkvici, ki je spokojno čakala. Nato pa med tem, ko so na ognjišču nastajale dobrote, krmaril dvokolesnika navzdol in spet navzgor. Tako kot tu veleva svet, ki valovi od morja navzgor vse do roba in čez. 
Slap Stranice
Čez kamniti spodjedeni rob Stranic je voda komaj curljala navzdol, v travi nad njim je šumelo. Črna vrv se je zvijala tudi v vodi, plavanje ji ni bilo tuje, sam sem stal v spoštljivi razdalji. V vasi Butaroc sem zaokrožil to zgodbo, odvaloval nazaj skozi Sočergo, vse do konca dolgega strmega klanca, kjer me je čakalo kosilo. 
Hrvaška
Po njem je Živa sklenila, da bo čas za počitek, midva z babico pa sva pogledala proti Lačni, nato pa se še enkrat ustavila na robu. Oblaki so ostali tam, kjer so bili, sonce je grelo. Sledil je premik do Gračišča, kjer smo našli svoj prostor pred trgovino, nato pa se skozi vas in mimo cerkve z zanimivim napisom na zvoniku, iščoč pravo smer, odpravili proti Lačni. 
Gračišče
Hrib zanimivega imena, nanj že moramo, smo se smejali. Pot ni bila na prvi pogled nič posebnega. Ne dolga, ne strma, ne pretirano zavita. Toda ob njej so nas pozdravljali martinčki, odpirali so se pogledi, z vrha prav na obe strani. Vzpeli smo se še na stolp, kjer čas počasi hrusta lesene deske, nato pa ob poti navzdol iskali pravo smer za lisičjo luknjo. 
Stolp
Pa sem jo na koncu našel zgolj sam, vznemiril nekaj netopirjev in z brljivko pogledal po njenih globinah. Kolikor se je dalo, seveda. Znova na svetlobi sem šibal za dekletoma proti vasi. Pred avtom in domom sem se še enkrat dobro pretegnil, nato pa skočil na kolo. Miganja še ni bilo dosti. 
Kraški rob
V hrib, v strmino, kot mlinček sem drobil proti vasi Popetre in še naprej do križišča z drevom pred vasjo Zabavlje. Smešna imena, ni kaj. Sem se bolj kislo nasmihal, ko sem drvel nazaj proti Gračišču. Preveč ni bilo za odpirati usta, bi vanje hitro zašla kakšna mušica. Kolo je bilo že na prtljažniku, sledil je premik proti Kopru, Trstu, do znanega parkirišča pred Napoleonico. 
Duh
Je bilo dokaj prazno, mesta ravno še zame. Živa je potožila nad utrujenostjo, zato sva se šla pretegnit sama z babico, ko sem ostal pa čisto sam, sem našel še pot do jutrišnjega cilja. Visoko nad težkimi in okornimi ladjami v Tržaškem zalivu. 
Pogled na Trst
Večerni Človek ne jezi se je presenetil z neverjetnimi obrati in pravimi preskoki sreče, zaključek pa je bil kar nekako pričakovan. Postelja in spanje, seveda. 

PARALLELE – 25.5.2014 – Jutro se je zbudilo zgodaj. Hripavi petelin s sosednje kmetije še prej. Tako tudi mi nismo imeli več veselja poležavati, spravili smo se pokonci, nato pa začeli tapkati po mizi. 
Razlaga
Naj čakamo, Grega je bil še na meji? Z Živo nisva zdržala dolgo, zagrabila sva nahrbtnik in se spuščala v smeri morja. Na razcepu poti sva pustila na pol poln balon, znamenje kam bo treba. Nato pa že v samoti, pod steno, razvila vrv. Za ogrevanje sta bili nad nama dve kratki trojki. 
Korzo
Martinček je z zanimanjem prišel pogledat, kaj se dogaja. Začudeno je opazoval, ko sem potipal skalo, zagrabil prvi oprimek in se kot po korzu sprehodil do vrha Corso ´98. Bilo je prijetno, temperatura ravno prava. Živa se je kot veverica seveda takoj za menoj odrinila do vrha, dvakrat. Kot še vse kasnejše smeri ta dan. 
Živa v vertikali
Videlo se je, da uživa v vertikali. In kdo bi bil lahko bolj srečen? Ko je prišel še preostanek odprave, sem se še enkrat povzpel po korzu, nato pa zagrizel v res kratko smer s pomenljivim imenom Ho bisogno di te. Rabim te, po domače. Ja, če bi pred leti … No, nima smisla sedaj o politiki. 
Super babica
Z Živo sva ponovila vajo, nato pa si je pas nadela še babica. Pri svojih letih in v sandalih je priplezala prav do vrha. Ob spodbujanju in nasvetih seveda. Je bila tako vesela, da je nekoliko kasneje že študirala v vodničku smeri, ki bi jih še rada preizkusila. Nekoč, v nekem drugem plezališču. Zakaj pa ne? 
Naslednja ulica
Z Živo sva se prestavila nekoliko levo in seveda začela tam, kjer bi meni moralo pognati kri po žilah. Vrelec mladosti. La fonde della giovinezza. In je temu res bilo tako. Ne zaradi težavnosti, ta ni bila kaj posebnega. Zaradi tega, ker so bili lepljenci ponekod kar precej narazen. Ali pa sem zgolj kakšnega spregledal. Kaj pa vem. 
Parallele
Z Živo sva ponovila vajo, Grega je s Timom in Gajo prišel do naju in med tem, ko so se pripravljali, sem se zavihtel v naslednjo ulico. La via accanto. Bila je zanimiva, prav nič težka, uživaška. Taka, ki jo rad ponoviš. In do katere se tudi brez skrbi, da bi se naveličal, vračaš. Sonce nas je doseglo, postalo je vroče. 
Pod vrhom Nave scuola
Prve potne srage, poletje prihaja. Živi je volja popuščala, sam pa sem bil še navdušen. Za eno. Zadnjo danes. Nave scuola. Prav lepo sem odplul do vrha te zanimive smeri. Živa pa za menoj. Je bilo prav super, sva se strinjala. In da imava sedaj pa res zadosti tudi. 
Opazovalec
Pozdravila sva martinčka, ki naju je zvedavo opazoval z drevesnega čoka, postala pri Gregorju in opazovala njegovo kri, kako je kot pajek splezala do vrha. Super. Lepo dopoldne je bilo. Za vse nas. Ob pogledih na Trst smo se vzpeli nazaj na skalni rob, iz ene od velikih ladij se je kadilo. 
Obelisk
Doma nas je čakalo kosilo, še prej pa postanek pri obelisku. Le toliko, za škatlico. Dve. Kajti tista na Opčinah je bila le preblizu, da bi šel mirno mimo. Ko smo že zadnjič vozili tam mimo brez uspeha. Mahali smo Italiji, avtocesta, kilometri so se vrteli. 
Opčine
Z obveznim postankom na Lomu smo peljali proti Gorenjski. Kjer je čakal piknik. Kjer je čakala Maja. In Ajda. Kjer smo doma.

nedelja, 11. maj 2014

Meglena Mojstrovka

Kar slonela sta na avtomobilu. In z daljnogledom v roki sredi temne noči zrla proti plazu. Mogoče se je v ruševju skrivalo kaj zanimivega, je divji petelin čakal jutra na robu snežišča? Ali pa sta zgolj preganjala dolgčas. 
Megleni prehodi
Nam je bilo kmalu vseeno, stopili smo mimo, lučke na glavi, smuči v rokah. Le do snega. Ko smo se začeli vzpenjati po plazu in imeli v mislih, da bo že čez nekaj tednov kopen. Prve sledi pomladne odjuge so se poznale tudi tu, začetek konca neke zime nad Vršičem. 
Prijatelja
Na plazu smo gledali navzdol, dokler se je še videlo. Ko smo stopili na kopnino Grebenca, so nas zagrnile megle. Smelo smo stopali višje, čakali, da znova pridemo do snega, upali na svetlobo, ki bi predrla otipljivo belino. 
Izginevanje
Na roki se je pokazala rdeča sled, hitro smo jo zakrpali, nadaljevali s smučmi, po pobočju, v krnico, znova navzgor. Pobočje je postajalo znano, velika skala, izbrali smo sledi pod njo. Utrujenosti ni bilo več čutiti, vrh je bil blizu, vedeli smo. 
Dobrote
Le preveč na rob se ne sme, ostanki opasti še vedno štrlijo nad praznino. Varljivo varno je bil videti sneg tam v megli, ustavili smo se pri možicu, se spraševali, kdo ga je postavil tu, na tem osamljenem vrhu. 
Možic
Planinska kavka je zaokrožila okoli nas, zvedavo opazovala in pristala na varni razdalji. Razgledov na tak dan ni bilo, pa nič zato. Veselili smo se malih stvari, že del grebena, ki se je zasvetil za trenutek, je bil presenečenje. 
Razgled
Tudi nad nami se je igra oblakov nadaljevala, ko smo že mislili, da se bo sončni žarek prebil do nas, se je nebo zagrnilo. Slika za spomin, pokušanje, smuči so zarezale v sneg. Za nami je pršela ojužena zavesa, sledila nam je, kamor smo zavili. 
Pod Grebencem
Dolgo prečenje, prebijanje skozi ruševje, hoja po Grebencu. In nato še sklepno dejanje. Vriskanje po plazu, mimo prvih naslednikov, ki so v potu svojega obraza zavidljivo gledali naše zavoje. Prav jim je, drugič bo treba vstati prej. 
Vršič

(Vršič – Velika Mojstrovka)

sobota, 10. maj 2014

Na cvetočih travnikih

Sneg je že skoraj pozabljen, pomlad razvaja travnike, jih boža s svojo nežno roko in jim vdihne barve. Tam na planinah, visoko pod soncem, se cvetovi veselijo novega življenja. Ne moreš, da se ne bi veselil z njimi. Zato sva šla na razgledne parobke, pogledati, kam se vidi. Vdihniti sveži zrak, poiskati zapoznelo zaplato beline. 
Ozelenelo
Jutranje zaspano so se krave na Raku pomikale malo po svoje in povsem preslišale jezne vzklike. Midva sva se zgolj smejala, stopila po poti, se izogibala prašni cesti, na razpotju zavila prav. A vseeno narobe. Ovinek je obetal klobaso, ki jo bova zašpilila ob vračanju. Zakaj ne. 
Gojška planina
Pri Jelševem konfinu sva prah dokončno pustila za seboj, vzpon skozi gozd je bil prijeten, nad nama se je vedno bolj odpirala modrina. Na planinah je bilo vse živo, čistili so se travniki, kurili kresovi. Še malo in pašniki bodo oživeli. 
Razgledi
Pobegnila sva iz zakajene Gojške planine, postala na kratko na Mali planini, nato pa že uživala v razgledih. Čez žičnato ograjo se je videlo lepo in videlo se je daleč. Roka se je sprehajala po znanih krajih, gričih, objela oblačno obzorje. Veselje je bilo videti zanimanje na mladem obrazu, kako lepo, ko lahko srečo deliš. 
Hoja ob robu
Splezal sem na skalnega moža, v mislih se je razpredla zgodba o okamnelem lovcu, pikapolonica se nama je pridružila. Za nekaj korakov, nato je odletela po svoji poti. Sva ji pomahala, nato pa sedla ob rožo vetrov. Ki kaže, kam vse se vidi. Za tiste, ki ne vedo. 
Modro
Vedno bolj temni oblaki so zagrinjali visoke gore, zato se nisva obirala. Spustila sva se v Vetrnico, našla ostanke zime, ki se skrivajo pred sončnimi žarki. Se bojijo, da bi jih prehitro pohrustali. Kar naj, sedaj je tak čas. 
Vetrnica
Mimo planšarskih bajt in kapelice Marije Snežne sva stopala navzdol. Vedno več je bilo pozdravov, prijaznih nasmehov. Pa nama makadam ni dolgo dišal. Bolj sveža zelena barva travnikov je vabila. Počasen vzpon na Gorenjske vršiče. Ravno pravšnje za nov počitek v samoti, tam ob velikem možicu. 
Temni oblaki nad Veliko planino
Ni nama pomahal v slovo, ko sva malo po svoje, mimo vseh poti, zapuščala planine. Cvetje vse okoli naju je kimalo, da sva prav. Vse dokler se nisva znova zlila v korak s stopinjami mnogih nekoliko nižje. Zapuščajoč sončne gredice, spuščajoč se tja, kjer rumeni regrat pozdravlja prvo pašo, kjer je križišče poti, kjer je najin dom. 
Gorenjski vršiči

(Kranjski Rak – Mala planina – Gradišče (Velika planina) – Gorenjski vršiči)