sobota, 20. januar 2018

Tromeja

Tromeja ali Peč ali Ofen ali Monte Forno je seveda vrh, ki meji na tri sosednje države. Ki ima na severni strani, ki si jo lastijo sosedje Korošci smučišče, kjer so se učile, kalile in smučarsko znanje obnavljale vsaj tri generacije naše družine. Tako je bilo tudi ta vikend, ko smo na družinskem posvetu sklenili, da se gre pogledat, če žičnica še dela. 
Brana januarja 2018
Meni so seveda turne strmine ljubše in za premigati je tudi Tromeja čisto v redu. Zato sem že takoj zavil na dobro znano pot pod brano. Do nje sem prišel brez težav, po prestopu potoka pa se je hitro pokazalo, da bodo smuči morale v roke. Kopno je bilo vse do poti, pozimi sankališča (ko je dovolj snega seveda). 
Curek
Višje sem sledil predhodnikom. Je bilo najbolj udobno, čeprav sem tu hodil že tolikokrat, da mi je bil marsikateri zavoj dobro znan. V gozdu je bilo kopno še precej višje, šele ko sem prišel do spodnje postaje žičnice Stole je bilo toliko snega tudi med visokimi smrekami, da bi se dalo potegniti pristopno smučino ali potem tudi ujeti kakšen zavoj. 
Dobrač nad meglo
Proti vrhu sem jo mahal po desni strani travnikov, mimo koče in nato višje skozi pršič vse do vrha. Tam sem bil kar malo v dilemi. Smučišče res pripelje do parkirišča, toda zgornji travnik je obetal čudovite zavoje po nekaj centimetrih novega pršiča in temu se res nisem hotel odpovedati. In kako prav sem imel. 
Jest
Za seboj sem puščal lepo, enakomerno sled, vse do poti. Tej sem sledil, ubral malo svojo bližnjico pod žičnico Stole, prečil veliko poseko, kjer je bil pod pršičem pomrznjen, skoraj leden sneg in znova po cesti. Vse, dokler je šlo. Potem pa prestopanje, prenašanje in tako skoraj do travnikov nad Sovčami. 
Proti vrhu
Kjer sem spet ubral neko svojo bližnjico skozi gozd, pristal krepko na riti. Ki je preživela. O čemer nisem dvomil. In naprej do vrha otroške vlečnice ter ob njej nazaj do izhodišča. Rezultat? Nekje 31:28, se ve za koga. Bo moralo pasti tudi nižje spet nekaj snega, da bo tale tura res užitna.
Zavoji

petek, 19. januar 2018

Triangel - prvič letos

Počutil sem se nekako kot v časih po drugi svetovni vojni. V pomanjkanju vsega. Dobrega vremena, ki se je očitno včeraj na veliko razdelilo in ga za današnje zgodnje jutro ni ostalo prav nič. Časa, saj je seveda treba še pravo uro pohiteti novim delovnim zmagam naproti. 
Jutranji pogled
Družbe, saj so me vsi poklicani zavrnili zaradi razloga številka dve. In kar je neverjetno, tudi snega. Vendarle pa so kopni odstavki spodnjega dela nekdanjega smučišča, ki jih zadnje čase vsak dan kaže kamera na Ljubelju in pravega turnega smučarja ne navdušijo pretirano, včeraj čudežno izginili. 
Sebček na vrhu
Nekakšna bela prevleka je omogočala hojo, kar je nazorno pokazal smučar, ki se je lep čas nastavljal objektivu. In res ob pol šestih zjutraj vse skupaj ni bilo videti slabo. Da je bila to zgolj optična prevara tipa noč ima svojo moč, sem spoznal ob vračanju, ko je dnevna svečava dala vedeti, da sem očitno že gor grede hodil preko pravega melišča. 
Zelenica
No ja, višje sneg je, med drugim tudi pršič, žal slednji predvsem v zraku ob z nekimi fizikalnimi zakoni podprti poti z neba do hvaležnih smuči in navdušenega smučarja. Na vrhu strmine, pod Šentanskim plazom, sem kot vedno, ko jo maham (po pristopni smučini!) proti Trianglu postal rahlo razcepljena osebnost. 
Šentanc
Srce je zavilo na plaz, glava pa proti Zelenici. Očitno nisem zgolj bolj star bolj nor, kot nas uči Predin, temveč tudi kanček bolj moder, kot kakšen Jalnov stari modrec. No, na koncu se mi megle navzgor samemu ni dalo rezati, prva lučka je bila precej nižje in tako sem vztrajal proti prvotnemu cilju. 
Zavoji
Smuka zgoraj nekaj med solidnim zavijanjem in rodeom, torej pričakovano. Ob robu gozda se je dalo ujeti nekaj zavojev v napihanem snegu, nekaj dobrih tudi nižje na bližnjici, najbolj odlično pa seveda na plazu alias nekdanjem smučišču, kjer je bilo verjetno bolje kot v časih, ko je tu gori še drdrala enosedežnica. 
Spodnji Plot
Zaključek na koncu prej omenjenega melišča, seveda pa je za najbolj tišaste možno še malo podrsati zadnjih nekaj deset metrov preden te zadnji zavoj ali če nisi dovolj spreten kamnita preproga ustavita ob parkirišču. Užitkov bolj malo, če se ne šteje vedno primerno navdušujočega jutranjega miganja.
Se bo kaj zjasnilo?

nedelja, 14. januar 2018

Brda

Treba je bilo nekam drugam. Da se ne ponavlja. Zato smo večer poprej izglasovali Brda. In jo zjutraj tja tudi mahnili. V znani postavi. Saj je Janez seveda sredi noči sporočil, da mu ne bo zneslo. Smo kar nekako vedeli. Cesta, ki pelje od Mrzlega studenca je bila mestoma razrita. 
Novoletna smrekica
Nič čudnega, da je pred dnevi nekdo, ki je prav tu obtičal, moral prespati v avtu. Mi teh težav nismo imeli. Borut je suvereno parkiral pri spomeniku, stopili smo v noč. Lučke na glavah so osvetlile številne snežinke, ki so poplesavale nad nami. Sneženje je kmalu ponehalo, ali se je vreme izboljšalo, se nam ni sanjalo do vrha, saj nismo videli nič. 
Čipka
Sledili smo predhodnikom, stopinje so šle nekaj časa skupaj, pa spet narazen, iskali smo najbolj logično smer, štrikali preko strmega skoka. Nad njim se poti ločijo. Mi smo se usmerili proti dogovorjenemu cilju, sledi predhodnikov ni bilo veliko, pa še te so se kmalu nekam izgubile. 
Brda
Pred nami je bila nova strmina, drselo je, žrtev razmer je bila Uroševa palica. Navigacija nam je prišla prav, peljala nas je, kot je treba, malo levo, malo desno, pred nami, skoraj kot privid, se je pokazala divja kura. Še preden smo prišli dovolj blizu za posnetek, je pobegnila. Stopali smo mimo s sneženimi čipkami okrašenih smrek in že stali na vrhu. 
Zavoji
Ko se je prav tam zdanilo, je bilo jasno, da smo nekje v oblakih. Tako z razgledi ni bilo nič. Je bila pa smuka povsem solidna, čeprav pršič ni ravno »šprical do jajc«. Strokovni izraz, naj mi bo oproščeno. Na vrhnjih pobočjih je bilo nekaj centimetrov pomrznjenega snega, ki se je v manjših ploščah lomil pod smučmi. Pod njim je bila trda podlaga. 
Pred strmim delom
Nižje se je našlo tudi nekaj ugodnih zavojev v nečem, kar je bilo podobno pršiču, vendar bo morebitno pravilno opredelitev moral podati kakšen izvedenec. Mi vemo samo to, da je bilo nam fajn. Med smučanjem smo se držali desno, peljali tako brez ovinkov do koče. Luč v oknu je kazala, da se je že prebudila, pozdravit pa ni prišel nihče. 
Blejska koča na Lipanci
Nižje smo zavijali, kjer se nam je dozdevalo, da je najmanj zvoženo. Prestopili smo na zgornjo poseko, nato pa skozi znani gozd nadaljevali do avtomobila. Sneg v gozdu je bil pomrznjen, zato do tal ni šlo in kakšnega škripanja ni bilo slišati. Ko smo pripeljali nazaj, je bil naš avto še vedno edini, ravno pred odhodom pa je prikopal do parkirišča Berlingo. 
Prihod
Pa vendarle ne bi bilo nič narobe, smo se smejali na glas, če bi vsakdo glede na izkušnje o katerih smo lahko brali pred nekaj dnevi, žolno prižgal že doma, da ga skupaj z avtom najdejo, če se nekam zakoplje.