nedelja, 21. oktober 2018

Tri generacije

Pot je lahko dolga. Ali kratka. Nekaj vmes. Lahko se strmo vzpenja ali pa zgolj zložno poboža pokrajino, kot nežna roka sveže pečeni kruh. Izbrali smo takšno, kot smo želeli. Za današnji dan, umirjeno, tri generacije. Odhod je bil nekaj posebnega. Že tolikokrat obiskana smaragdna voda začetka neke dolge zgodbe vedno navduši. 
Smaragdna voda
Pogled proti sivim stenam pod katere smo imeli namen poromati je bil hiter, treba je bilo stopiti v korak. Združitev generacij, pravično razdeljenih, kot se zagre, saj ni mešati jabolk in hrušk. Pa vendarle. Besede so se le našle, misli so si bile blizu. Ko smo malo zašli, zgolj zato, da smo dobili pravi zagon. 
Jesen
Našli kočo, ki je nekoč morebiti dajala zavetje, danes pa jo samota počasi razjeda. Travnike, kjer sta dekleti nekdaj v belino rezali zavoje. In se le malo višje spraševali, kje se najde toliko poguma, da se odženeš v globino, negotovost. Stopili smo naprej, pot proti Tamarju bi površni obiskovalec hitro opisal kot dolgočasno. 
Skakalnice
Toda če odpreš oči, predvsem pa dušo in se prepustiš spominom, je toliko videti. Jesenske barve, belo pot, razdrapane soteske, kamnite špice. In na koncu, kot za piko na i seveda, travnik s kapelico in kočo. Za katero smo zgolj slutili lepe vrhove, oblaki so jih zavili v puhasto sivo vato. 
Dekleti
Tam pod ostenji Ponc je iz stene po zeleni preprogi tekel slap, se zlival navzdol po kamniti poti, nemirno iskal pravo strugo. Živa voda, sva se smejala z mladostjo, prav pod steno. Na mestu, kjer bistra tekočina pride iz tal. Nato pa že hitela navzdol, da ujameva ubežnici. Pa sva jih na koncu prehitela. 
Slap pri izviru Nadiže
Znova smo se dobili pod vedno bolj oblačnim nebom, na robu letalnice. Dolina je postajala otožna, prav takšni smo bili tudi mi. Ko smo izbirali navzdol pot, ki je mirna, jesensko zaspana, med pisanim listjem, tja proti zeleni vodi, izhodišču, poti domov.
Domov

nedelja, 23. september 2018

Nad Crikvenico

Vikend na morju. Ajda je še spala v svojem kotičku avtodoma, dogajanje dne poprej, začinjeno z dolgim večernim sprehodom, jo je nedvomno še vedno držalo v svetu sanj. Iz kampa v Selcah sem odpeljal pod oblačno nebo, v Crikvenici zavil na stransko cesto, se kmalu po labirintu ljubezni pridružil cesti do Triblja. 
Kamnita pot
Hitro našel pravi odcep. Prislonil moje zguncano kolo na mlado drevo. In sledeč stezi hitel do razcepa, od koder je bilo do sv. Kuzma zgolj nekaj korakov. Ostanki kapele, postavljene menda nad večjo cerkvijo kažejo na dobro izrabo prostora in predvsem njegovo reciklažo. Vrh nekaj metrov višje pa na nedvomno veliko prisotnost mogočne sile, kako jo poimenujemo sploh ni važno. 
Sv. Kuzam
Skakanje iz skale na skalo, s kamnite piramide se je videlo daleč, na morje, kamnite hrbte na drugi strani. Jezero v Triblju, tujek sredi krajine. Hiške, nekatere v ravnini, druge visoko v bregu, kot bi jih nekdo tja pripel. Nekaj razmisleka, preračunavanje potrebnega časa, odločitev. 
Tribalj
Steza je dobro vidna, koraki so nanjo risali neko nevidno, edinstveno sled. Ni šlo veliko navzgor, prav tako ne veliko v drugo smer. Malo sem in tja, ob razmisleku, tihem pogovoru. Danes je to mogoče. Postal sem ob križu, gledal proti Crikvenici, Selcam, premičnemu domu. 
Kavranova stena
Oblaki so viseli nad menoj, vse temno, sivo. Le tam proti morskemu obzorju se je kazal ozek pas vzhajajočega sonca. Hiter obrat in vračanje, hoja po vrhu kamnitega hrbta, grmički žajblja. Dežja ni bilo, prav nič se nisem pritoževal zaradi tega. Koraki po kamenju, čas se je iztekal. 
Oblačno jutro
Zadnji razcep, možnosti za raziskovanje kdaj v prihodnosti. Nenavadna goba, spust, zadnji zavoji skozi gozd, kolo. Prazna zračnica nič drugega kot zgolj nov izziv. Za pravočasno vrnitev na zaspani zajtk, zadnji skok v morje, slovo, prav nič klepetavi odhod proti domačemu privezu.
Je s tega sveta?

nedelja, 09. september 2018

Krk - srednji del

Severni del Krka je lep. Toda tudi srednji ni od muh. Skriva marsikaj, kar je vredno obiskati. Zatorej sem šel. Da vidim, kar je zanimivega. Še ne poznanega. Ali pa morebiti vrednega novega obiska. Kolo je bilo tudi tokrat moj spremljevalec. Vrtelo se je nad Malinsko, zavijalo proti vasici Poljica, kjer sem zapustil glavno cesto. 
Pred vasjo Poljica
Odbrzel mimo domačinov, ki so pravkar prihajali k maši, nadaljeval po makadamu do Milohnićev, se spustil v Glavotok. Tudi ta kraj mi ni bil neznan, spomini so me preplavili kot valovi nemirnega morja nizko obalo. Ladja se je ravno polnila, mladi so odhajali, izlet, potovanje, življenjska pot. 
Pred odhodom
Valovi so butali ob obalo, tudi sam sem valoval, se znova vzpenjal, na drugi strani spuščal. Do zanimive skale, ki raste iz morja. Zabavnega vprašanja, ki je izvabilo nasmeh na obraz. Pogleda s te nenavadne ladje, počutil sem se kot kapitan, tik preden barkača izgine v nemirno morsko prostranstvo. 
Kamnita barkača
Vrnil sem se v Brzac, kjer so se ljudje zbirali pred cerkvijo, očitno se je pripravljala nedeljska slovesnost. Pred ostanki cerkvice sv. Stošije, do katere sem pripeljal po novem valovanju čez že znani kraj s pomenljivim imenom Vrh, ni čakal nihče. Čisto sam sem jo obiskal, ujetnico vegetacije. 
Brzac
Jo prepustil zelenju in nad mestom Krk vozil naprej, skozi nasade oljk do neskončne morske modrine. Kjer sem se ustavil zgolj na kratko. Da sem zajel sapo in se s postanki ob prepolnih figah vračal proti glavni cesti, Punatu, križevem potu in razgledni ploščadi pri treh križih na koncu te težke poti. 
Na koncu križevega pota
Nato pa ob 45. vzporedniku obrnil. Čakala me je še dolga pot nazaj, vzponi, premagovanje utrujenosti, samega sebe. Čakale so me sanje o toplem morju, soncu, ki izginja nekje za obzorje, rdečici neba. Metri so ostajali za menoj, z vsakim utrujenim kilometrom sem bil bližje domu.
Obrat