četrtek, 06. februar 2020

Znova na Tromeji

In sva šla. Tja proti Avstriji, čez Korensko sedlo, do Harta. Postanek za večerni sprehod, iskanje nekaj skritih škatlic. Tam na drugi strani Zilje. Nato premik do znanega parkirišča v Sovčah, kjer so tisti, bolj hitri, že prismučali navzdol. In naredili na parkirišču zadosti prostora, da sva našla primerno mesto. Se pripravila in stopila po progi. Do prvega ovinka in nato naprej navzgor. 
Na izhodišču
Ura je bila pozna, svetlobe ni bilo več. V dolini so se že prižgale luči. Da je Tomaž hiter sem vedel. Da bo prej ali slej potegnil naprej tudi. Na prvi strmini sem mu še sledil, stopal navzgor, vedno bolj globoko dihal. Toda pred ovinkom je ušel naprej. Ko sem prišel do najbolj strmega dela sem videl pred seboj nekaj lučk. 
Tomaž
Kje je prijatelj, koliko pred menoj, nisem več vedel. Toda saj nisem ostal sam. Lučke pred in za menoj, posamezne so vijugale navzdol, švignile mimo in že jih ni bilo več. Strmina se je položila, stopal sem poleg snežnega topa, ki je sameval. Nekoliko višje, skoraj tik pred restavracijo, je teptalni stroj pripravljal vse za smuko naslednjega dne. 
Top
Postanek na zadnjem ovinku, obvezen pogled v dolino, videle so se številne luči, železniška ranžirna postaja pred Beljakom je bila kot vedno dobro razsvetljena. Zadnji koraki. Tomaž me je čakal, prijazno pripomnil, da je ravno dobro prišel. Ko bi mu le lahko verjel! Kratek razmislek, greva notri ali kar hitro nazaj navzdol, je bil rešen z ugotovitvijo, da naju tudi v prtljažniku čaka pivo. 
Teptalec
Pripravila sva se, odgnala po zgornji strmini, začela vijugati navzdol. Lučki sta nama kazali pot, proga je bila trda, mestoma ledena. Robniki na smučeh, ki bi jim le s težavo še tako rekel, niso prijemali. Pa je vendarle šlo. Skorajda brez postanka sva zavijala levo in desno do končne uravnave, do tam, kjer je bilo konec snega. In od koder je bilo le še nekaj korakov do piva, ki je čakalo prav naju.
Na vrhu

sreda, 05. februar 2020

Pod Jančami

Načrt je bil zelo preprost. Grem pod Janče, tam lahko najdem dve škatlici, kot prvi seveda. Pogled na zemljevid je povedal do kam se bo dalo z avtomobilom, naprej navzgor pa nato kako drugače kot peš. Rečeno, strojeno. Od mesta za piknik sem stopal po makadamski cesti, ki je postajala vedno slabša, kolovoz, steza. 
Jutranji gozd
Kar nekoliko težko ji je bilo slediti, saj je preskakovala potok malo po svoje. Vsaj meni se je tako zdelo. Na srečo mi je smer kazala točka na zemljevidu telefona. Prva najdba je bila brez težav, v bližini nekakšnega spomenika. Človeški nečimrnosti? Ali zgolj posledica nekoliko zablodelega duha? 
Pot pod Jančami
Nisem se predolgo spraševal. Odšel sem naprej, navzgor, tja proti dnevu. Med hojo skozi borovničevje sem lučko lahko ugasnil, prišel je dan. Znova sem bil na cesti, pri čisto običajni skali ob poti našel še drugo škatlico. Seveda, brez težav. Toda kaj sedaj? Hm, časa je bilo še nekaj, izziv, da je treba prav do Janč za pravega planinca seveda ustrezen, gremo naprej. 
Puhaste rože
Nadaljeval sem po makadamu in hitro ugotovil, kje je odcep steze, ki pripelje do gostilne. Le še nekaj korakov … ko sem pred seboj, kakšnih dvajset metrov daleč, ravno pred ovinkom poti ... zagledal medveda. No, bolj medvedek, če bi bila bližje in bi se dvignil, bi si verjetno ravno gledala v oči ali pa bi moral sam še kaj spustiti pogled. 
Oblaki nad sončnim gozdom
Prav. Torej je bolj mladiček. Toda ... kje je potem mama? Očitno se zaradi mene ni prav veliko vznemirjal, umaknil se ni, sam pa sem izvedel hiter obrat in se umaknil nekaj deset metrov po poti nazaj. Toda presneto, hočem na Janče. Malo vpitja, ropotanja, glasno govorjenje po telefonu. In nato ponovni poizkus. 
Spomenik
Medo se očitno ni preveč vznemirjal, še vedno je bil tam. Legel je na tla, očitno nekaj grizljal in gledal v moji smeri. Imel sem vsega dovolj. Kot pravi lep pregovor. Pametni odneha. Predvsem pa odnese celo kožo. Zato sem se obrnil in jo mahnil nazaj navzdol. Prav na Jančah torej nisem bil, razlogi so bili bolj objektivne kot subjektivne narave, kaj se more. 
Skale
In slika? Pri prvem srečanju je bil fotoaparat varno v torbici, moj umik pa prehiter za kosmatega manekena. Podobno je bilo tudi pri drugem poskusu, saj sem glede na vse skromno znanje o tej živali verjel, da jo medved že veselo maha skozi gozd proti bolj mirnim koncem. 
Potok
Vsekakor zanimiva izkušnja, prvič viden kosmatinec v naravnem okolju. Med vračanjem sem vsekakor imel o čem premišljevati.

četrtek, 30. januar 2020

Tourennacht 2020

Kaj se more. Tradicija. Tudi tokrat sem se z veseljem odzval prijatelju s sosednje strani meje, naredil nekaj reklame še po dolini Šentflorjanski in odziv je bil seveda dober. Sam sem prisedel v avto, ki ga je varno upravljal Kremenček. Njegov sin mi je bil zadaj za družbo, Lars pa se je spredaj delal, da navigira celotno odpravo. 
Lars in Günter
Po nekaj postankih za priljubljeno zabavo tipa »pa kaj foter spet leta po grmovju« smo parkirali v Sovčah, zagrabili smuči, z Larsom sva pohitela pozdraviti Günterja. Našega današnjega gostitelja. Malo smo klepetali, potem pa seveda ugotovili, da nekdo še manjka. 
Barve večera
Klic je razrešil prvi del skrivnosti. Treba je podaljšati palice. Drugi klic še to, da se ena palica dejansko še išče. Z Larsom sva se spogledala in nasmejala. Kremenček, kaj pa drugega. Potem pa je bilo heca zadosti, bili smo pripravljeni in vsak se je s sebi prilagojeno hitrostjo zagnal po štartni ravnini, nadaljeval v breg, pod seboj opazoval Sovče v večernem mraku. 
Mrak
S koraki v višino se je tema gostila, vedno več lučk je bilo v dolini. Pa tudi po progi jih je bilo kar nekaj. Večina se nas je šele vzpenjala, sem in tja je kdo že pripeljal navzdol. Sam sem ušel nekoliko naprej, se na kratko ustavil pri bazenu za zasneževanje, nato pa nadaljeval navzgor. 
Proti luni
Proti polni luni, ki je svetila visoko na nebu, proti tisti zadnji uravnavi tik pod vrhom, svetlobi. Nekateri so bili že tam, drugi so prihajali za menoj. Sedli smo za mizo, geolovski piškoti, seveda odlično pivo, klepet. Dogovor za neke bodoče dogodke, srečanja. Počasi so kapljali še preostali udeleženci. 
Geo piškoti
Lars je prišel z Günterjem, Kremenček še nekoliko kasneje. Pa saj vendarle ni šlo za tekmovanje, temveč zgolj prijateljski vzpon. Še prijazen pozdrav, nato pa smo odšli počasi navzdol. Smuka je bila odlična, lučke so vijugale proti dolini. Kjer se je naša odprava znova srečala, pospravila opremo in kmalu odpeljala proti domu.
Ja, je bilo kar napooooorno