ponedeljek, 10. junij 2019

Türkenkopf

Kaj bi lahko drugega, če te povabi prijatelj, kot šel. Seveda še toliko bolj, če gre za pot, ki ti je znana. In vedno privlači. Zaradi svoje prepadne narave, ko pod nogami nimaš prav ničesar. In zgolj tvoje roke zagotavljajo kljubovanje težnosti. Dve popkovini, pripeti na debelo jeklenico, dajeta občutek varnosti. 
Začetek
Ocene tu ne igrajo prav nobene vloge. Nekateri odseki so menda težji, drugi lažji. A to komajda veš, ko se vzpenjaš po navpičnici. Težave kar ne minejo. In ko že misliš, da si na koncu, se pred teboj postavi nov zid. Znova se je treba vpeti, nadaljevati z vzponom, stopati previdno, trdno držati, verjeti vase. 
Navzgor
Z Borutom in Sandijem smo šli prav tako. Po običajnih pripravah, od prvega vpetja, sledeč jeklenicam nad vodo, ko si še misliš … saj to ni nič. Nato pa naravnost navzgor, tja kamor nas je peljala nenavadna železna pot, malo sem in malo tja, kamor so kazali naravni prehodi. 
Vedno višje nad reko in cesto
Pa ne vedno. Včasih kar malo po svoje, če si je tisti, ki je pot začrtal, mislil, da bo tako bolj drzno. Kot bi hotel, da se vsem, ki se bodo podali po njegovih stopinjah, iz ust izvije vzdih. Včasih navdušenja, drugič strahu, tretjič obupa. Ko težave trajajo in trajajo. Vedno se po nekaj metrih varljivega lažjega sveta pred teboj postavi nov stolp, skorajda neprehodni zid. 
Borut
Ni lažjih prehodov, moraš naprej, trudne roke znova zagrabijo jeklenico, oprimek, sprašuješ se, koliko še? Je najtežje mesto že za nami? Šum reke se izgubi v globini, cesta, avtomobili na njej kot igrače. Končno se začne dolga prečka, malo gor, večinoma navzdol. Vse do mesta, kjer veš, da je večina težav res za teboj. 
Sandi
In te čaka zgolj še spust mimo ostankov obrambnega stolpa, od koder je res lep pogled na bližnjo Železno Kaplo. Katere ime seveda ni nobena skrivnost. Malo večja nam je bila pot, ki se je preko strmine spustila naravnost navzdol. Pa saj ne more iti narobe, smo si rekli. In imeli prav. Že smo nasmejani stali na izhodišču, kaj bo pogasilo žejo, je bilo pa tako ali tako povsem jasno.
Jest

torek, 04. junij 2019

Dobrča

Neverjetne so te gore. Ko zažarijo v jutranjem soncu, sence se počasi potegnejo preko grebenov, toplota zadehti nad ruševjem, kot bi razprl zaveso gledališkega odra se odstrejo razgledi daleč, tja do notranjosti duše. Koraki odmevajo na prav poseben način, travniki polni cvetic, kamenje na poti se drobi pod nogami. 
Modro nebo in beli oblaki
Srečanja so vedno prijazna, podobne misli polnijo glavo. Planine se budijo, življenje prihaja na njih po zimskem spancu, nad kočo se vije sled dima. Modrina neba, večna tirnica žareče potujoče krogle. Kaj bi ne stopil tu gor, proti skorajda domači Dobrči, zadihal, kot je prav, sem si rekel. 
Lešanska planina
Ko sem po znani poti, ki povezuje tri planine, stopal navzgor, lovil svoj ritem in razmišljal o tem in onem. Kajti misli morajo švigati, ne moreš jih držati znotraj sebe v nedogled. Dati jim moraš krila, da poletijo. Veter jih ponese preko prepišnih grebenov, kot vse bele oblake, ki so se zbirali na nebu okoli Storžiča. 
Storžič
Bistriška planina je ostala za menoj, do njene manjše sestre, Breške planine me je ločil zgolj drobiž korakov. Stopal sem navzgor, hitel na sonce, razgledne parobke. Razbrazdana strmina se je iztekla na travnike Lešanske planine, koča je vsaj na prvi pogled samevala, zavil sem naokoli, zgolj še nekaj korakov me je ločilo od razglednega vrha. 
Vrh Dobrče
Kjer klopi med razmetanim skalovjem ponujajo počitek, pogled na zeleneče macesne, modre gorske rože. Samota preveva prav vse, tišina, mir. Kar ostal bi tukaj. Če ne bi nemirni duh začel glodati, da bo treba znova navzdol, da je nekje daleč v dolini še toliko za postoriti, da so ljudje, ki čakajo, da se vrneš. 
Drobni cvetovi
Tako počasi zakleneš vase spomin, stopiš navzdol. Pot je znana, treba je zgolj paziti, da je korak trden, varen. Na Bistriški planini te čaka prijetno srečanje, skupna pot, klepet, vse do avtomobila, poti domov.

Lubnik

Zgodnje jutro. Nova naloga za naju z Romanom. Postavitev prav posebnega zaklada, povezanega s projektom Neverjetne gore. Saj rada pomagava, sploh, če gre za geolov. In sva šla. Proti že tolikokrat obiskanemu razgledniku nad Škofja Loko. Lubnik. Misli so se kresale, ideje kot sršeni brenčale okoli naju. Kje, kam, kako. 
Travniki, visoko nad megleno dolino
Komaj sva opazila travnike v strmini, domačije, ki so še spale, megle, ki so vztrajale v dolinah globoko spodaj. In seveda sonce, ki se je komaj prebudilo, s svojimi prvimi žarki nežno božalo senožeti na drugi strani. Med tem, ko sva midva že iskala točke, ki so bile določene naprej. Peljale so naju prav, z nekaj pomoči čez krajšo steno vse do odprtin v zemlji, leve in desne. 
Vhod v Had
Kraški jami pod vrhom, naravni znamenitosti, sta se nama zdeli pravšnji. Toda kaj, ko sva kmalu videla, da so domačini za vstop v zanimivi Kevdrc postavili svoje zahteve. Nedosegljive običajnim družinskim obiskovalcem. Zato sva le pokukala v začetek tega nestvarnega Hada, tam, kjer bi ga sploh ne pričakoval. Pogledala še v kratki levi del, toliko, da sva se ohladila. 
Had ali nebesa?
Preden sva preko stene zlezla znova na pot. Ki naju je sedaj dvigala proti najvišji točki. Prva jutranja srečanja, pozdravi. Postanek pri kapelici tik pod vrhom za prav posebno molitev. Zadovoljna sva nadaljevala zgolj še nekaj metrov do najvišje točke. Kjer stoji odprta koča, od koder se vidi blizu in daleč. In kjer prijazni oskrbnik ve, kako postreči zgodnje goste. 
Roman
Preden se vrnejo navzdol, po bolj ali manj znanih poteh. Do svojih štirikolesnikov, ki jih popeljejo v vsakdan. Tako, kot sva se midva vračala proti izhodišču, tudi naju je čakala neizbežna usoda, odhod proti krajem pod meglenim pokrovom, tako daleč od jutranjih žarkov, tako daleč od tistega, kar si človekova duša dejansko želi. Toda saj se je dan šele dobro začel …
Na ovinku