ponedeljek, 28. oktober 2019

Nočni pohod

Noč in njena moč. Naju ni prestrašila. Ko sva na nekdanjem mejnem prehodu stopila za nekdanje poslopje policije, našla pravo smer. Prižgala čelni lučki, ki sta osvetljevali dobro znano pot. Kako sem bil vesel, da se je Ajda odločila, da mi danes dela družbo. Trenutki, ki so se nekoč zdeli tako samoumevni, so postali v zadnjem času nadvse dragoceni. 
Oddajnik
Besede, ki so bile včasih kar hitro preslišane, so sedaj pomembne, loviš jih kot prestrašene jerebice v letu. Koraki proti Rakeževi planini, samota naju je objela. Oddajnik na robu strmine je pošiljal signal v daljavo, nad njim sva preverila prav poseben štor. Potem pa hodila naprej, najini glasovi so bili nekaj živega v temni noči. 
Nenavadne lepotice
Na Ankovi planini je hiša, kjer so nekoč v daljavo oprezali vojaki tedaj domače države, še vedno samevala. Tudi stražarnica je bila zapuščena, le kdo bi danes tu kaj čuval? Nadaljevala sva po poti proti najinemu cilju, prav posebne zvezdice so nama kazale pot. Sledila sva jim do odcepa, se čudila, kakšna teža je bila, da se je cesta udrla. 
Nekdanja stražarnica
Se na zavoju začela spuščati proti Roblekovi planini. Ko sva prišla na njen rob, je bila že mirna, vsi gozdni delavci so odšli. Ustavila sva se, prisluhnila tišini, poiskala zanimivo brezo, ki upognjena daje videz nekakšnega nenavadnega portala. V nek drugi, skrivni svet. Pa sva raje ostala kar v tem, za enkrat je še dober. Mogoče pa nekoč, kasneje … 
Prehod
Stopila sva nazaj, vmes pregledovala zvezdice, sem in tja kakšno nadomestila ali popravila, če sva ugotovila, da je to potrebno. Noč je bila vedno bolj temna, zgolj najini lučki sta še dajali svečavo. Osvetlili sva polža, ki je prav počasi lezel preko ceste, slinarju se očitni ni nikamor mudilo. 
Ajda
Nadaljevala mimo Ankove in Rakeževe planine znova tja, od koder sva prišla. Besede so se menjale, dragoceni trenutki zapisovali v spomin za nekje, nekoč. Občutek enkratnosti. Najini koraki so odmevali na makadamski cesti, njihov zvok se je izgubljal, za nama je ostajala … zgolj tišina.
Slinar

sobota, 19. oktober 2019

Hudi grad

Kako lepo se je naokoli odpraviti s starejšo generacijo. Tako polno spominov, znanj o krajih, ljudeh, prave modrosti. Poromati pod gore, tja, kamor jo vsekakor še vedno vleče srce. Jo popeljati do krajev, ki jih vidi prvič, podati roko, pomagati preko strmine. Jesensko vreme je nad deželo ležalo vse od jutra. 
Preproga
Meglice so se preganjale okoli visokih vrhov, sončni žarki se niso mogli pregristi skozi koprene. Cerkvica sv. Jurija nad Bistrico pri Tržiču je bila najin današnji cilj. Nisva bila prvič tu, že pred leti sva iskala skriti zaklad. Danes sva zgolj ponovila vajo, uspešno našla škatlico in se nato še naprej čudila zaprtim vratom, prehodu skozi manjše obzidje. 
Sveti Jurij
Listje je šumelo pod nogami, skozi redek gozd se je videlo daleč. Po previdnem spustu mimo vile Bistrice, katere usoda nama ni bila jasna, sva na sedelcu nadaljevala na drugo stran navzgor. Kamnita pot je bila vedno bolj strma, nekaj previdnosti je bilo že potrebne. 
Sodobna osvajalka
Altgutenberg, menda tudi Hudi grad poimenovana utrdba visoko nad Tržičem, je danes seveda zgolj bleda senca nekdanje mogočnosti. Eden od najstarejših slovenskih gradov naj bi ime dobil po Dobrči, pod katero je na vzpetini kraljeval. Pa vendarle ni povsem zapuščen. 
Hudi grad
Ko sva se po potki vzpela do grajskega dvorišča, je bilo jasno, da so ga naselili novodobni vitezi. Leseni platoji, klopi, že rahlo prepišne zavese prijetne senčnice v zavetju grajskega zidu. Bale sena, shojene poti. Toda nobene žive duše. Kam so jo mahnili današnji graščaki nisva vedela. 
Stražar
Na to vprašanje nama ni znal dati odgovora niti stražar grajskega poslopja, ki se je prestrašeno zvijal med suho travo. Ujela sva še pogled na drugo stran, tja proti Kriški gori, potem pa počasi, previdno, ob pomoči nekoliko mlajše roke začela sestopati. Srednji vek sva pustila za seboj, današnji čas naju je pričakoval.
Pogled proti Kriški gori

Megleno razgledišče

Povabilo je prišlo nenapovedano, zbudilo zanimanje. Kaj ne bi, saj lepo razgledišče pod Begunjščico ne more biti kar tako. Toda tam sem hodil pred kratkim, časa ni bilo ravno na pretek, odrinil sem misel na pohod na stran. Dokler niso jesenske meglice prekrile teh krajev in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo bregove pobelil prvi sneg. 
Meglena pot
Čas se je iztekal. Nič več ni bilo možno čakati. Ko se je v soboto obrnilo tako, da sem ostal sam, je bila odločitev hitra. Sprehod, da zajamem zrak in najdem to čarobno mesto. Vzpon proti Zelenici je bil več kot dobro znan. Samota me je objela, Ljubelj je ostal daleč spodaj, tišina. 
Možic
Bežen pogled je dal vedeti, da razgleda danes ne bo. Razen tistega, ko imaš čas za sebe, ko pogledaš vase, se ozreš v preteklost, razmišljaš o prihodnosti. Okoli koče se ni še nič dogajalo, čeprav je bil ob tej uri zanesljivo vsaj že kdo pokonci. Dvignil sem se nad kočo, kamnita steza me je preko melišča peljala naprej. Smokuški plaz. 
Barve
Macesni so bili že odeti v rumena oblačila, žareli bi, če bi se v njihove iglice ujelo sonce. A ne danes. Okamneli možici so kazali, kod gre prava pot. Zeleno rušje, rumeni grmiček. Sredi sivine. Končno pravo mesto, postanek, razmislek. Bi šel naprej, se obrnil, iskal nove poti? Na takšen dan odločitev res ni bila težka. Nazaj navzdol, po isti poti. 
Izginevanje
Vlaga se je prijela prav vsake skale. Drselo je, kar naenkrat me je na spolzki korenini spodneslo, obrnil sem se in zakotalil na nekoliko nižje ležečo pot. Na srečo sem jo odnesel zgolj z nekaj praskami, opozorilo, da nikoli ne moreš biti zadosti previden, pa je bilo več kot zgovorno. 
Zelenica
Pri koči je bilo še vedno vse mirno, Triangel je bil nekje v megli, nadaljeval sem pod žičnico navzdol. Silhuete dreves ob servisni poti so kot črna strašila odsevala na beli podlagi. Vlaga okoli mene mi je segla vse do kosti. Pobegnil sem v avto, se odpeljal navzdol, iskat sončne žarke, barve, srečne dni.
Kontrast