sreda, 28. avgust 2019

Našpičeno

Običajno se zgodnje vstajanje obrestuje. Ko še v temi, z lučko na glavi hitiš s prijateljem do prav posebnega cilja. Kjer se kot prvi vpišeš na vpisni list. In bolj slutiš kot vidiš naravno znamenitost. Stebrasta smreka je, kot pravijo poznavalci, mutant. Zato ga je bilo treba zaščititi, posebej označiti, povabiti ljudi, da jo pridejo pogledati. 
Jutranje sanje
Kako drugače bi bilo v človeškem svetu. Kjer je vsakdo, ki odstopa, drugačen, moti. Mutant ne bi bil sprejet kot nekaj posebnega, temveč predvsem kot spaček, ki se ga je treba sramovati, ga zaničevati in izločiti. Kakorkoli. Sklenil sem, da se ob vračanju znova ustavim tukaj in si nenavadno smreko ogledam bolje, ob dnevni svetlobi. Tega sem se tudi držal. 
Na vrhu
Toda misli so eno, hitenje naprej, proti drugemu jutranjemu cilju je bilo že nekaj povsem drugega. Kljub tako imenovanemu zložnemu tempu, sva hodila kar hitro. Dihanje je postajalo globlje, besede, stavki, so počasi potihnili. Tema se je razkadila, budil se je dan. Ko sva stopala mimo samotne kmetije proti sedlu pod najinim vrhom, se je že videlo v daljavo. Zabrisano, pa vseeno. 
Nekoliko kasneje ...
Meglice so pokrivale dolino, vrhovi so z daljavo bledeli nad njimi. Prijatelj je priganjal, mudilo se mu je že. Vzpon, klop na vrhu, ki nima razgleda. Iskanje in najdba. Vpis, znova sva bila prva. V to skorajda nisva dvomila. Ob vračanju je bilo že več svetlobe, prijatelj je ušel naprej. Se mu je mudilo proti dolini, službi. 
Klopotača?
Sam sem stopal nekoliko počasneje, pogledal še za gobami, pa je bilo presuho. Ubiral sem parobke, raziskal strme bregove, pogledal v plitke grape, lovil gozdne ceste. In tam na mahu, že čisto blizu mestu, kjer se svet izravna, zagledal premikajočo klopotačo. No, saj slepec niti kača ni, pa tudi klopotal ni prav nič. 
Stebrasta smreka
Kot sem si obljubil, sem še enkrat stopil do posebne smreke, se začudeno ozrl v nenavadno rast, se spoštljivo poklonil naravi in njenim čudežem. Nato pa odšel nazaj, tudi meni se je čas za jutranje postopanje prav prehitro iztekal.

četrtek, 15. avgust 2019

Do Trbiža in nazaj

Dvokolo. Nanj sva skočila v Gozd Martuljku, kjer sva pustila avto in dom. In se odpeljala proti Kranjski gori. Seveda sledeč kolesarski stezi, s pogledom na Špikovo skupino, kaj pa drugega. Sam sem kmalu ostal zadaj, škatlice ob poti so zahtevale postanke, iskanje, vpis. Tudi veverica, ki je nič kaj preveč boječe zganjala vragolije na drevesu, je pritegnila in navdušila. 
Jutro na kolesu
Pa vendarle sem mamo končno ujel, nad Zelenci, ob klopci. Zgolj toliko, da mi je ušla naprej. In me znova počakala ob mejnem kamnu. Torej točno med Slovenijo in Italijo. A kaj, ko me je nato, brez, da bi to opazil, znova prehitela. In med mojimi postanki pri škatlicah oddrvela tako, kot bi bila pol stoletja mlajša, do stare železniške postaje Trbiž mesto. 
Viadukt
Kjer je ugotovila, da telefon sosedov ne mara, nedosegljivost pa presegla s prošnjo skupini domače govorečih, ki so prišli mimo. Sam sem med tem počasi napredoval v pravo smer, pa vendarle obupoval, saj so se moji klici vračali z obvestilom o nedosegljivosti. Ko sem pred Trbižom že naredil ovinek, raziskal eno od starih, pa tudi novo železniško postajo, sem poklical na številko, ki mi je prej dala podatek o pravi lokaciji. 
Pogled v smeri Tromeje
No, sedaj sem razčistil, da bo to na postaji »mesto« in že sem priganjal dvokolesnika do klopi, na kateri je res sedela in čakala. Vesela, da sva se našla, sva se bolj točno dogovorila kje in kako bo ponovno srečanje. Sploh, ker je telefon še vedno stavkal. Zakaj, sva ugotovila šele kasneje, doma. 
Kokova
Pot nazaj je bila znana, le kolesarjev je bilo neprimerno več. Še posebej med Ratečami in Kranjsko goro je bila kolesarska cesta skorajda polna, vožnja pa podobna slalomu mojstrov podkorenskih strmin. Toda bistveno je bilo, da sva se spet ujela, sedaj sem ušel naprej sam, brcal do Gozd Martuljka in še malo naprej. 
Rateče
Spet srečal že znano družbo kolesarjev, ki so se zabavali s podobnim hobijem kot sam. In se nato vrnil do avtodoma, kjer sva bila spet oba skupaj. Lep dan je bil, zanimivo kolesarjenje, to je bilo vsekakor zagotovo.

sreda, 14. avgust 2019

Spet na Tolstem vrhu

Hipna odločitev, grem znova na znano kroženje nad Gozdom. Tja, kjer se gozdovi razredčijo v strme trave. Kjer se meglice prevalijo v dolino zadaj. Kjer spomini nimajo več ovir. Kjer je seveda lepo. Bil sem sam, pustil avto pri svetem Miklavžu, zavil proti Tolstemu vrhu, hodil hitro, prehiteval. 
Sled nekega življenja
Kaj me je priganjalo bi težko rekel. Morebiti neka prvinska želja, tako domača posamezniku. Da bi bil prvi. Saj znano olimpijsko geslo ni več tako aktualno, kot bi si mislil, želel. Razdrapani kolovoz sem pustil za seboj, prišel na travnike, kjer me je pozdravil znani viharnik, zgolj ostanek nekega življenja. 
Puhasti oblački
Kot ni več življenja, ki ga je pred leti, tako mladega, odnesel plaz. Pogledi v dolino, meglice, ki so se vlekle naokoli. Beli puhasti oblački. Grebenska pot. Ki se izteče prav na vrhu. Katerega nova ograda razmejuje travnike z ovcami od nekaj klopi, smerokaza, vpisne knjige. 
Vrh
Razgledi, majhne hiške globoko v dolini, oblačno nebo, prelivanje meglic. Kot bi v kotlu gorelo, igra naravnih sil. Počitek seveda ni bil dolg, kdo bi se hotel preveč shladiti? Zgolj toliko, da sem lažje zadihal, nato pa stopil iz ograde in korakal navzdol. Malo pod vrhom hiter postanek, zapis v čisto novo vpisno knjigo. 
Dim iz kotla
Seveda širok nasmeh na obrazu. In nato nadaljevanje po poti navzdol, v smeri Kriške gore. Toda še prej je bilo nujno stopiti na vršiček, ki si komaj zasluži to ime. Vrata. V nek svoj, tihi, mirni, samotni svet. Tam presenetljiva najdba. Kdo bi si mislil … sedaj je bil šele nasmeh širok. 
Koča
Vpis, nato pa korakanje naprej. Ovce, koča. Nisem se ustavljal. Saj mi družba danes res ni bila blizu. Hotel sem biti čim prej spet sam. Izginil sem v gozdu, redka srečanja, stopal naprej, proti dolini. Ki me je že čakala, vabila. Cerkvica, avtomobil. Baterije so bile spet polne, dan ali dva bodo vsekakor zdržale. Nasmeh.
Gozd