sobota, 21. marec 2020

Gobovica

Virus se kot pritlehna bojazen vedno bolj širi in zažira v vse pore našega življenja. V zadnjih dneh je še kako zaznamoval, spremenil naš vsakdan, podrl načrte. Nič več ne razmišljamo o pohodih, smuki, izletih, te misli je zamenjal strah pred prihodnostjo. Le kaj bo z nami sedaj? 
Modra
Še bolj po tem, ko virusa mogoče ne bo več? Ali nam vsaj ne bo več tako nevaren, kot pravijo, da je danes? Se bo življenje vrnilo v stare tirnice? Bomo mi še isti? Preživeli? Predvsem pa, kako bo vplival na našo dušo, na družabnost, socialne stike? Se bomo še hoteli videti, poznati? Kdo bi vedel. 
Rjava
Še najbolje pravijo naši prijatelji iz južnega vetra. Živi bili pa videli. In res ni dobro, da človek dopusti, da se mu razmahnejo črne misli. Te se še bolj razvijajo znotraj štirih sten, vsaj pri tistih dušah, ki potrebujemo širjave, veter, sonce, pobočja, žuborenje vode, petje ptic. Treba je bilo ven, v gozd, na samotne poti, da se misli prevetrijo, skrbi stopijo. 
Rumena in zelena
Tja, kjer je toplota spodbudila drobne cvetice, da so tako kot vsako leto, brez strahu, nezavedno, odprle svoje cvetove, jih nastavile soncu. In saj vendarle za predihanje ni treba daleč. Na bližnji travnik, kucelj, mogoče zgolj okoli Gobovice. Tam nad Mengšem, še kako znani hrib. 
Rdeča in bela
Da je koča zaprta, je bilo jasno, toda nič za to. Poti je zadosti, priporočilo glede samote, ki mi je že sicer ljuba, je bilo tako še lažje uresničiti. Predvsem pa so me pri moji hoji navdušile barve. Modra, rumena, rjava, rdeča. Še bela je bila čisto posebna, drugačna od domačih sten. 
Češnjeva
Češnjeva. Šel sem malo levo, navzgor, mimo koče, prijazno odzdravil, tako, na daljavo seveda. Se na drugi strani spustil navzdol, zaokrožil naokoli in že sem bil spet na izhodišču. Dobre tri četrt ure, pa sem bil povsem drugi. Spet poln energije, spet živ. Zgolj upal sem lahko, da bo še dolgo tako.
Planinsko tihožitje

nedelja, 01. marec 2020

Skupaj na Trianglu

Vremenski guruji so napovedovali slabo vreme. Padavine. Dež ali sneg, odvisno od višine. Niso nas prestrašili. Tudi kaplje, ki so padale, ko smo stopili iz avtomobila, ne. Snega je bilo še zadosti, toda dež ga je vidno topil. Meglice so se vlekle naokoli, nas nekoliko višje zagrnile, Ljubelj je ostal zgolj izgubljeni spomin. 
Nad Ljubeljem
Ob poti nas je pozdravil majhen snežak, jasen znak minljivosti. Zavili smo proti servisni poti, na tleh je bilo nekaj poprha. Zadosti mokrega, da se je oprijel, »cokle« so bile vedno večje, hoja težja. Na zadnji strmini pred zgornjo postajo nekdanje žičnice sem si sneg očistil s potegom preko skale, preostanek je odpadel ob udarcu ob tla. 
Pred prvo strmino
Tudi Uroš je naredil podobno, Borut pa se je zgolj smejal, da lahko sedaj brez težav hodi tudi navzdol. Za njim so ostajale enakomerne udrtine, hoja s takšno težo na nogah pa je bila predvsem dober trening. V koči so bili že pokonci, na nas so kukali skozi okno. Zgolj eden si je upal na mraz, ko smo prišli mimo je hitro znova izginil v notranjost. 
Zelenica
Sem in tja smo se vzpenjali čez najbolj strm del, na vrhu ocenjevali velikost Borutovih »cokel«. Smeha je bilo seveda veliko. Veter je vlekel preko sedla, nosil vlago, snežinke. Do vrha ni bilo več daleč. Prostora je bilo zadosti ravno za nas tri. Priprave, pokušina domačih zvarkov. 
"Cokla"
Poskusi, da bi naredili sliko, na kateri bi bili vsi, so se neslavno končali. Je bil veter le premočan, telefon je vedno uspel slikati zgolj sneg. Prvi zavoji navzdol, sprva previdno, nato vedno bolj odločno. Drobne snežinke so neprijetno bodle v oči, očala so zlomljena ostala v žepu. 
Pod vrhom
Nad kočo smo zavili levo, nekaj odličnih zavojev, nato pa je začelo tudi škrtati. Snega seveda še ni zadosti, dež ni prav nič pripomogel k temu. Pa se zaradi tega nismo pretirano vznemirjali, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam na parkirišču, tik ob avtomobilu. Mokro, toda vseeno dobro, smo se strinjali.
Triangel

sobota, 29. februar 2020

Španov vrh

Sneg je pobelil tudi bregove nad Planino pod Golico. Navdušeni zapisi o vijugah s Španovega vrha so me seveda pritegnili. Grem pogledati še sam, sem si rekel, potem, ko nisem dobil nobene družbe. Navdušenje je sicer nekoliko ohladila omemba vetra, kamenja, trave. 
Uborna snežna odeja
Toda kaj, mogoče bo pa vendarle čisto užitno. Sem se tolažil dokler nisem parkiral na robu smučišča. In videl, da snega res primanjkuje, očitno ga ni padlo prav veliko. Posamezni šopi trave so štrleli iz beline, sledi predhodnikov so nekje zarezale do dna. Nisem se pretirano spraševal, ali je snega padlo tako malo ali pa ga je zgolj polizala prezgodnja pomlad. 
Srednja postaja
Vztrajal sem navzgor, si skušal zapomniti mesta, kjer bi večji kamen lahko pustil neprijeten odtis na masi. Prišel do uravnave pri srednji postaji, del poti je bil okovan v led. In nato zagledal vršno pobočje. Veter je sneg odpihnil, obdržal se je zgolj v kotanjah, obetal kolikor toliko zvezne prehode. 
Na vrhu
Vzpel sem se po desnem robu, zavil do vrha žičnice, smuči pustil tam. In peš nadaljeval nekaj metrov do vrha. Razgledal sem se, sonce je ravno dobro pogledalo izza grebenov Stola. Naredil nekaj fotografij vseh strani neba. Razmišljal o tem, kod navzdol. Ugotovil, da druge možnosti kot tam, koder sem hodil navzgor, niti ni. 
Vzhod
Še nekaj trenutkov sem užival v samoti, nikogar ni bilo daleč naokoli. Previdno sem izbiral zavoje, preskakoval iz kotanje v kotanjo. Na uravnavi sem naredil širok obvoz, nato pa nadaljeval naprej navzdol. Uspešno, brez da bi snemal smuči, sem pripeljal do pobočja nad srednjo postajo. 
Pogled
Tu veter ni bil tako močan, pravega mraza pa tudi ni bilo. Tako je hitro kaj zaškrtalo. Nisem se preveč oziral na to. Zavijal sem naprej, pozdravil par, ki se je šele vzpenjal. Naredil še nekaj lepih zavojev. Vse do zadnjega, tik ob avtomobilu. Ob pomanjkanju snega … vendarle čisto užitno.
Zgornja postaja pred veduto Karavank