nedelja, 17. avgust 2014

Monakovo

PROTI MÜNCHNU – 14.8.2014 – Obisk eventa v Münchnu je bil načrtovan že od pozne jeseni lanskega leta. Takrat sem ugotovil, da bi znala biti to dobra priložnost, da si pogledamo mesto, mimo katerega smo tolikokrat hiteli proti drugim ciljem. Tokrat smo se na pot odpravili kar zgodaj popoldan, peljali proti nemški meji in vmes našli tudi še škatlico ali dve. 
Na poti skozi Avstrijo
Do ene sva se z Majo sprehodila nekoliko dlje, je bila v zanimivem majhnem parku. Druge so bile bolj na hitro, spotoma. Seveda je bil nujen tudi postanek za točenje goriva v Salzburgu, brez težav smo dosegli končni cilj na postajališču ob jezeru Chiemsee. 

DEUTSCHES MUSEUM IN SPREHOD PO CENTRU – 15.8.2014 – Znova se je potrdilo to, kar rad zatrdim. Počivališče ima enega od najlepših razgledov, za spanje pa je manj primerno zaradi hrupa. 
Jutro
Naredil sem nekaj fotografij lepega sončnega vzhoda, nato pa peljal proti končnemu cilju. Postankov za dvoje zakladov mi ni bilo žal. Eden je bil skrit v domiselno narejenem lesenem prašičku, drugi pa je bil pod obvestilom o izgubljeni muci. Po prihodu v predmestje Münchna, smo našli pot do P&R parkirišča v naselju Taufkirchen, kjer smo potem ostali vse dni in brez težav tudi prespali. 
Chiemsee
Pohiteli smo s pripravami, skočili na vlak in se odpeljali do postaje Isartor. Deutsches Museum je bil le nekaj minut hoje stran. Veliki tehnični muzej nas je seveda navdušil. Čeprav ga manjši konec prenavljajo, je še vedno preveč vsega. Prvi del je posvečen ladjam. 
Monakovo
Seveda kakšnega Titanika oziroma tistega, kar je od njega ostalo, ni možno zvleči v tak muzej. Kvečjemu kot maketo, teh je bilo nekaj. Sicer pa so bile barkače in čolni z vseh koncev sveta vsi po vrsti zanimivi. Še posebej, ker se je opis vezal na zgodbe konkretnih ljudi, ki so na teh plovilih preživeli del svojega življenja, si služili kruh in odkrivali nove kraje. 
Čolniček
Še mokrih nog smo se dvignili s tal in poleteli. Najprej po zraku nad nami, potem pa smo se začeli spogledovati že tudi z vesoljem. Vojaška letala, od tulečih bombnikov druge svetovne vojne do sodobnih lovcev, ki omogočajo tudi navpičen vzlet. Večja poslovna in jadralna letala, posamezni instrumenti, deli motorjev. 
Frčoplani
Od ogromnih jeklenih ptic smo prišli do nano delcev in bio tehnologije. Videli smo kakšna je njihova uporabnost za današnji čas in projekcija za prihodnost. Posebna razstava nas je seznanila s kevlarjem in njegovo uporabnostjo. Okvir za kolo? Seveda, zakaj pa ne. Mimo velike delujoče makete železnice smo prispeli do užitkov za ušesa. 
Nenapovedani koncert
Glasbeni inštrumenti vseh možnih izdelovalcev, oblik in zvokov. In uslužbenka, ki je veselo mučila tipke na enem od klavirjev. Super. Glasbena spremljava ali kar koncert v živo. Pa nismo predolgo stali, noge so nas ponesle do začetkov letalstva, videli smo prva jadralna letala, prve poskuse, strmoglavljenja. 
Zgodovina letalstva
In nato uspeh, dve-krilci, tri-krilci, spopadi rdečega barona in kolegov, prve zračne zmage. In nato preskok v drugo svetovno vojno. Messerschmitt, Spitfire, boj za prevlado na nebu. Prve rakete, za uničevanje. V2. In nato vesoljski program, osvajanje neskončnih prostranstev. Najprej skozi teleskope, nato tudi v živo. 
M3 in M4
Fotografija, film, tekstil, keramika, steklarstvo. Skoraj nepredstavljivo veliko vsega. In seveda telekomunikacije, poseben oddelek za šifriranje sporočil. Kjer sta v posebni vitrini stali tudi Enigmi. Tako M3 kot M4, čudovito dovršena kriptirna stroja. Kot bi vedel, da se bom kmalu ob reševanju ugank srečal tudi z njima. 
Ajda, kje so noge?
Pred odhodom iz muzeja smo si pogledali še predstavo visoke energije. Prasketanje, švigajoče strele, mož v kletki. Seveda ob tem nismo mogli mimo hvaljenja, da gre v tem približku Faradayeve kletke za najbolj varno mesto v Münchnu. Seveda, dokler ti slučajno ne popusti mehanizem in strmoglaviš na tla. Ja, varnost je relativna stvar. 
Faradayeva kletka
Pred muzejem smo počakali na prijatelje, objeli leva, nato pa stopali proti centru mesta. Na poti smo se ustavili, saj so otroci brez možnosti ugovora glasovali za pokušnjo pravih lokalnih dobrot v vedno vabljivem McDonaldsu. Z Gregorjem sva to izkoristila za kratek geopotep in ob tem že srečala vrsto geolovcev, ki so po mestu iskali zaklade. 
Moja muca ...
To je bil vendarle vikend, ko se je v mestu znašlo več kot osem krat tisoč takšnih, ki jih povezuje ista zabava, nadvse zanimiv hobi. Pozdrav, klepet, skupno brskanje med skalami različnih kamenin za pravimi odgovori na otoku Prater. Znova skupaj smo tri družine odšle reševat naloge, objavljene prav za to priložnost, spoznavali mesto. 
Nemški muzej
Mimo Isartorja do Viktualienmarkta, ki je prav zaspano sameval. Le gostinski vrt je bil poln veselih pivcev. Občudovali smo Maibaum, nato pa se pred Svetim Petrom postavili v vrsto. Vzpon na razgledni turn pa ni bil tako enostaven, kot je bilo sprva videti. Ozke stopnice, srečevanje skrajno težavno in seveda gneča tako gor kot dol. 
Viktualienmarkt
Pa smo vse na pol obrnili na šalo in med čakanjem, da se naslednji odsek sprosti, zabavljali čez tiste, ki so prihajali navzdol. Prepočasni, prenerodni, napačne barve las. Kaj smo že našli. Potem pa le uživali v razgledu, zaradi njega se je splačalo priti na ozki balkon. 
Maibaum
Marienplatz je bil tik pod nami, nova mestna hiša, mravljice so se sprehajale sem in tja. Šli smo naokoli, da bi ja katere strani neba ne spustili. Spust navzdol je minil brez zapletov, saj je bilo tistih, ki so se vzpenjali, komaj za vzorec. Pokukali smo še v cerkev samo, se tam čudili kostku v stekleni vitrini. 
Marienplatz iz zraka
Nato pa že stali na Marijinem trgu in čakali, kdaj bo prava ura, da se začne Glockenspiel. Seveda je bilo kar nekako pričakovati, da se bo ulilo ravno med predstavo mehaničnih lutk. Toda nismo se dali, vztrajali smo do konca, med tem, ko so se nad nami menjali vitezi, grajske gospe, dvorni norci, prišlo je celo do spopada na konjih. 
Notranjost cerkve
Ko je bilo vsega konec in so odzveneli še zaključni takti zvonov, smo odšli mimo lovskega muzeja do Frauenkirche, kjer je ravno potekala maša. Zato smo jo kar hitro podurhali naprej, se po naključju srečali s prijateljem muckom, nato pa mimo narodnega gledališča šli do trga ob Hofbräuhausu, znameniti pivnici. 
Glockenspiel
Pa se tu nismo ustavili za kozarec domačega bavarskega zvarka, temveč smo jo mahnili čez Odeonsplatz na rob parka pred bavarsko Staatskanzlei. Tam pa smo si vzeli čas, da smo sedli na prostem pred pivnico, naročili vsak svoje in ob tem uživali. To je pravi München. 
Maximilian l. in narodno gledališče
Stopili smo še do Dianinega templja, nato pa je sledilo slovo, vsak se je odpeljal na svojo stran. Mi seveda nazaj do avtodoma, ki nas je počakal tak, kot smo ga pustili. Maja je naredila nekaj med kosilom in večerjo, uganjali smo norčije, nato pa skočili vsak v svojo posteljo. 
Dianin tempelj

OLIMPIJSKI PARK IN GIGA EVENT – 16.8.2014 – Zjutraj sem bil hitro pokonci, vzel skiro in se odpeljal raziskovat okolico. Našel sem marsikaj zanimivega, predvsem lep park, kopališče in rečico, ob kateri je nekdo skril škatlice, ki so dostikrat dostopne samo z brodenjem. 
BMW Welt
Mrzlih in mokrih nog sem se vrnil do avtodoma, pospravil skirco in malce začel priganjati. Danes je bil dan, zaradi katerega smo prišli sem. Torej giga event. Svetovno prvi. Po zajtrku smo sedli na vlak in se odpeljali proti centru, tam prestopili na podzemno železnico in izstopili pri Olimpijskem parku. 
Rolls Royce
Množice geolovcev so polnile vlak, na vsaki postaji so vstopali novi, v parku jih je bilo še več. Mi smo najprej stopili skozi bližnji BMW Welt, svet avtomobilov tega bavarskega avtomobilskega velikana. Poleg njih so bili razstavljeni tudi Miniji in pa mogočne limuzine znamke Rolls Royce. 
Olimpijska vas
Pred stavbo so stali še motorji, Maja je sedla na enega od njih in bila navdušena. Hitela je razlagati, da se sedaj dobijo čisto ženske izvedenke. Mi nismo kupili ničesar, saj vendar ne delajo avtodomov. Dekleti sta priganjali, naj gremo naprej. Zavili smo v olimpijsko vas in tam ugotovili, da so stanovanja, ki so jih med igrami leta 1972 poselili športniki, dobro porabili za nastanitev, verjetno študentov. 
Med vzponom na razgledni hrib
Nato pa pred stavbo, kjer je prišlo do pokola med izraelskimi športniki, počakali na Gregorja. Skupaj smo hitro našli podatke za multi zaklad, nato pa stopali proti glavnemu prizorišču eventa. Tam sem dvignil vse, kar sem potreboval za svojo »službo« pomočnika na tem dogodku in se na hitro udeležil uvodne predstavitve, potem pa že lovil druge. 
Olimpijski park
Seveda smo ob hoji proti Olimpijskemu hribu pobirali škatlice, tako tudi tisto, katero sva rešila z Gregorjem že doma. Je bilo to možno. Z Olimpijskega hriba je bil lep pogled na celoten park, slikali smo se, uživali v razgledu, nato pa ločili. Midva z Gregorjem sva pobrala še nekaj škatlic, nato pa se pridružila drugim pri jezeru. 
Olimpijski hrib pod temnimi oblaki
Moja dekleta so sedaj odhajala na podzemno, z njo pa naprej do živalskega vrta na drugem koncu mesta. Navdušeno so povedale, da je bil seveda prej nujen postanek v centru, kjer je Ajda v knjigarni kupila dve knjigi, nato pa smo šle na kosilo v japonsko restavracijo. Sedaj je bil res že skrajni čas, da obiščemo živalski vrt Hellabrunn. 
Pelikan
Po pregledu zemljevida vrta smo se odločile, katere živali si želimo pogledati. Zveri so bile na prvem mestu izbora, toda bolj na koncu vrta, zato smo se spotoma ustavile še pri drugih. Najbolj hecni in zabavni so bili morski prašički, saj jih je bilo v eni hišici za celo kolonijo, pa še vsak je bil drugačen. 
Pogled v ogledalo
Pri severnih medvedih se je mladiček prav zabavno igral z žogo v vodi. Kmalu sta se mu pridružila še drug mladiček in mama. Bilo je zanimivo gledati, kako uživajo v mrzli vodi. Na drugi strani so se tjulnji sončili vsak na svoji skali in lovili zadnje tople žarke. Čas nas je počasi priganjal, zato smo se podvizale mimo pingvinov nazaj proti levom in tigrom. 
Oprostite, ker se še nisem počesala ...
Spotoma smo zavile še v jamo, kjer je bilo kar strašljivo, ko so v skoraj popolni temi netopirji letali mimo naših glav. Nekateri so pristali tudi na tleh, tako da smo se kar bale, da jih ne bi pohodile. Gepard je na veji malical večerjo, na vrv obešeno kost z malo mesa. Tako dolgo jo je majal, da se je odvezala in padla na tla. 
Bi ali ne bi?
Najprej je grozeče pogledal, če bi mu slučajno želele hoditi v zelje, potem pa se znova lotil glodanja. Me smo že hitele naprej in iskale tigra v njegovi kletki. Nazadnje smo ga le zagledale, vendar prav blizu nismo mogle, saj je bila vmes dvojna ograja. Šle smo mimo slonov, nato pa nas je oskrbnik napotil proti izhodu, saj je bila ura že preko šeste, ko se park zapira. 
Te pa ne dam ...
Pa smo se ustavile še pri žirafah, ki so v hiši, vsaka pri svoji brezovi veji, obirale listje. Malo smo jih opazovale in prebirale razlage na stenah, potem pa se skozi izhod in preko lesenega mostu čez reko Isar vrnile na postajo podzemne železnice in odpeljale do Olimpijskega parka. 
Meni se spi!
Sam sem med tem z Gregorjem pobral še podatke za zadnje lab zaklade, nato pa med pravim nalivom vedril pod eno od streh parka. Ko se je dež nekoliko unesel, sem odšel na stadion, pozdravil prijatelja mucka in se spustil na samo prizorišče.
Vedrenje
Vpisal sem se v domiselni logbook, narejen z gasilskih klopi, nato pa firbcal okoli stojnic. Srečal sem še nekaj znancev in prevzel pijačo ter sendviče za pomočnike. Ura se je bližala tretji, zato sem jo mahnil do registracijskega pulta. Tam smo znova dobili navodila, kako bo potekalo naše delo, nekateri so odšli še po sendviče, sam pa kar pomagati. 
Prizorišče med ploho
In bilo je prijetno, kmalu sem se ujel z ekipo, skupaj smo bili v timih, eden je sprejemal geolovce in vnašal njihove podatke v računalnik, drugi pa smo pripravljali stvari, ki so jih že predhodno naročili in plačali. Potem pa smo zamenjali vloge. 
Logbook
Otroci so dobili veliko štampiljko. Tudi slovenski geolovci so prišli in res sem jim lahko pomagal v slovenščini. Ko se je ura bližala sedmi, smo pospravili del računalnikov in miz, znosili stvari na tovornjak, s tem pa se je služba naše izmene zaključila. Dobili smo še vsak spominski kovanec. 
Registracijski pult
Pridružil sem se dekletom, ki so se vrnila iz živalskega vrta. Skupaj smo odšli na stadion. Videlo se je, da se dogodek počasi zaključuje, vseeno pa smo se še lahko sprehodili okoli stojnic, kjer so prodajali geokovance in druge stvari za geolov, dekletom sem pokazal, kje sem jih vpisal v logbook. 
Mavrica
Dež je ponehal, nad olimpijskim stolpom se je naredila lepa mavrica. Na odru je igral Oktoberfest band, različne melodije in napeve, tudi bolj moderne. Nekateri so poplesavali, večina jih je tudi pritegnila napevom. Se je videlo, da gre za popularne popevke. Počasi se je večerilo, na zemljo je legal mrak. 
Oktoberfest Band
Z Majo sva se še slikala pred vhodom, ob napisu svetovno prvega giga eventa. Nato pa smo mimo lučk in ringenšpilov odšli do podzemne, se tam muzali ob starejšem bavarcu v narodni noši in brez težav našli pravo povezavo do domačega praga. 
Olimpijski park ponoči

BOTANIČNI PARK IN DVOREC NYMPHENBURG – 17.8.2014 – Jutro je bilo zaspano, sam sem malo tipkal, nato pa budil dekleta. Po zajtrku smo sedli na vlak in se odpeljali skozi mesto do postaje Obermenzing. Tam smo prestopili na avtobus, ki nas je odložil v bližini gradu Blutenburg. Krvavi grad. 
Blutenburg
Pa je danes deloval čisto mirno, malo smo se čudili, saj je navigacija kazala proti sredini jezera. Potem pa le ugotovili, kam bo treba pogledati, da dobimo pravi odgovor za enega od lab zakladov. Srečali smo se z geolovcema, s katerima smo se videvali še tudi kasneje. Sta imela enako pot. 
Prazno
Sprehod smo nadaljevali do St. Georga ali Sv. Jurija po naše. Poleg je gostilna Alter Wirt, ki pa je bila tako zgodaj še dokaj zapuščena. In tudi nas ni premamila. Šli smo do križa na razpotju, zaokrožili proti avtobusni postaji. Kjer nam je čakajoče dekle pojasnilo, da avtobusa v smer, kamor smo želeli, ne bomo dočakali. 
Lokvanji
Zato so moja dekleta sedla na klop in sklenila počakati, sam pa sem jo mahnil peš do vrtnarije, kjer sem dobil še zadnje potrebne podatke. Geolovca, ki sem ju srečal tam, sta šla žal v napačno smer, zato sem tudi nazaj moral peš. Pa saj meni ni težko. Komaj sem se dobro vrnil, že je pripeljal avtobus. 
Kaktusi
Z njim smo si pot skrajšali le za eno postajo, tam prestopili na že znano linijo in se mimo Obermenzinga peljali do postaje ob Botaničnem vrtu. Ta je bil danes naš glavni cilj. Ne le da je ogromen, kot smo sami lahko ugotovili, je več kot vreden obiska. Ogromni rastlinjaki so nas popeljali po svetu, skozi različna okolja. 
Pevski nastop
Kaktusi, orhideje, bambus. Vmes pa ribniki s krapi, želve. Veliki listi orjaških lokvanjev, cvetovi. Super. Ogledali smo si še razstavo gospe, ki je iz papirja s škarjami izrezovala čudovite silhuete. Prav neverjetno. Z Ajdo sva ogled zaključila malo prej, nato pa na ugreznjenem delu vrta poslušala pesem ali dve pevskega zbora, ki je tu imel nastop. 
Ricinus
Seveda Ajda ni zdržala dlje, zato sva jo mahnila skozi ekološki vrt in kafeterijo do rožnega vrta in gredic z uporabnimi rastlinami. Tu bi si zlahka nabral kosilo. Da ne omenjamo kakšnega zajca, ki bi mislil, da se je znašel v nebesih. Različne vrste žit, koruze, zelje, začimbe, solata. 
Cvetoči travnik
Toda kam bi prišli, če bi si vsak napolnil vrečko. Zato sva tudi midva zgolj šla mimo, uživala z očmi in se bolj na kratko ustavila na sistemskem vrtu. Tu so bile rastline urejene po rodovih, družinah. Za Majo nedvomno izjemno zanimivo, midva pa sva se kmalu naveličala ugotavljati, katere rastline spadajo skupaj in katere so si čisto tuje. 
Alpski vrt
Vrnila sva se do okrasnega vrta, kjer se je koncert že zaključil, našla Majo in Živo. Skupaj smo čez cvetoči travnik prišli do alpskega vrta. Rastline so posajene na gričku nad velikim jezerom. Zaokrožili smo še mimo rododendronov, ki pa so seveda v tem letnem času že brez cvetja. 
Veliko jezero
Maja in Živa sta odšli še na zelenjavni vrt, Ajda je sedla na klop, sam pa sem poiskal dve škatlici. Eno pri Magdalenenklause in drugo ob zidu, ki teče ob parku Nymphenburg. Nazaj sem se vrnil ravno pravi čas, da smo skupaj z dekleti stopili čez park do Velikega parterja in mimo fontane prišli do vhoda v dvorec. 
Dvorec Nymphenburg
Dekleta niso bila navdušena za obisk, vendar pa je bilo tokrat moje lobiranje uspešno. Tudi cena ni bila pretirana, zato sem z dobrohotnim dovoljenjem stopil v vrsto. Znesek, ki sem ga na koncu rokohitrsko vrgel na pult je bil drobiž proti ceni, ki sem jo plačal s čakanjem. Od dveh blagajn je zaradi malice delala samo ena. 
Kraljevi prostori
In med tem, ko so se pri sosednjih suvenirjih prodajalke dolgočasile, smo čakajoči bentili. Povrh je bilo vsakemu japončku treba razložiti, kakšne so opcije, vrste kart, kaj se da videti. Seveda sem bil na koncu že ves zelen od jeze, toda, kaj se more. Končno smo v rokah držali dragocene prepustnice. 
Raj za molje
Vrgli smo nahrbtnike v omarico in ob hitrem pregledu že v drugi našli dva pozabljena evra. Obliž na rano izgubljenega časa. Sprehod skozi dvorane, sobe in sobice je bil hiter, toda ni nam bilo žal, da smo se odločili, da si gremo dvorec pogledat. Lepo poslikani stropi, kipi s prilepljenimi nosovi. 
Hodnik
Slike monarhov, njihovih žena, ljubic, stilsko pohištvo, prekratka postelja z obveznim baldahinom. Kaj ena, kar dve. Keramične figurice, nekatere tudi bolj žgečkljive, mogočni lestenci. Posebej zanimiva je sicer soba lepote, kjer so razstavljeni ženski portreti, vse od navadnih kmečkih punc do tistih, katerim se je po žilah pretakala modra kri. 
Galerija lepote
Menda je bila zbirka nekoč ena od glavnih mestnih znamenitosti. No, ogleda je bila zanesljivo vredna, videti ta dekleta v živo bi bilo pa že neprecenljivo. Vrnili smo se do izhoda in garderobe, nato pa na drugi strani dvorca stopili mimo fontane in hodili do glavne ceste. 
Modra kri
Tam smo imeli namen skočiti na tramvaj, pa ta ni vozil, saj je bila cesta povsem razkopana. Zato nas je do prve naslednje postaje popeljal avtobus, potem pa smo že navigirali naprej proti železnici in Taufenkirchnu. Bil je čas kosila. Med tem, ko ga je Maja pripravljala, sem s skirco odšel še do zaklada v bližnjem gozdu. 
Pogled proti vzhodu
Nato pa smo odpeljali proti avtocesti in naprej v smeri doma. Prav hitro skozi Nemčijo ni šlo, občasno se je promet namreč zgostil, toda pravi zastoj je bil šele pred Chiemseejem, kjer smo preskočili na lokalno cesto, ki nas je pripeljala do enega od zakladov. Pa je bil visoko in plezanje do njega bi bilo res nevarno. 
Dvorec in vodomet 
Zato smo raje peljali naprej, se ustavili še enkrat pri zapuščeni kmetiji in nato na sami meji z Avstrijo, kjer smo poiskali še dve škatlici. Vožnja skozi Avstrijo je bila seveda dokaj dolgočasna, naprej proti domu pa prav tako. Toda nič zato, grel nas je spomin na preživete dogodivščine in obljuba, da še pridemo.