sreda, 20. junij 2018

Zelenica

Zelenica ima po pravici prav takšno ime. Kajti spomladi, ko sneg izgine, se visoki travniki okoli koče obarvajo. Največ je seveda zelene, kot se spodobi in je prav. Saj med travo najdemo različne zeli, hribjo reso, lapuh, regrat. Druge barve so kot mavrica razprostrte pred radovednimi očmi. 
Plazovi pod Begunjščico
Rumeni ranjak, vijolična materina dušica, kimajoča kranjska lilija, kukavičnice, med njimi celo lepotica, skoraj nekoliko prevzetna murka. Takšen cvetlični paradiž si je seveda treba pogledati. Ura in nekaj minut hoje in komaj omembe vredni napori so naju, dve generaciji, peljali iz znanega parkirišča nad sv. Ano proti željenemu cilju. 
Špica Vrtače
Dan je bil, kot bi si ga lahko zgolj želel. Sonce je kukalo na plazove pod Begunjščico, modro nebo, le redki pohodniki. Koraki so izbirali smer, tam, kjer ni prestrmo, kjer je bilo jasno, da bo prav. Posamezne besede, številne misli, neskončno drobcev preteklosti. Še zadnja strmina, tik pod sedlom, ostankom nekdanje žičnice. 
Lepotica
Zaspana koča, zavoj na pisane travnike, skalna piramida Vrtače, obet prav posebne čajne mešanice. Ki je sedaj počasi nastajala, izbor dobrot, ki jih ponuja narava, v platneni vrečki. Suhe bodo še dolgo v kratke zimske popoldneve budile spomine, tudi na ta dan. Tišina, komaj zaznavni vetrič, ki se je iz ene doline zaganjal proti drugi. 
Pogled proti Košutici in Velikemu vrhu
Pogled je božal Triangel, hrepenenje po vertikali. Morda nekdaj, skupaj, sam. Kdo bi vedel, kaj vse še prinese čas, vsak dan nas znova preseneti. Sonce je grelo, obveznosti so klicale, treba je bilo odriniti nazaj. Na strmini sem podal roko, prijetno je bilo tako hoditi. Občutek zaupanja, navezanosti, se je krepil. 
Cvetoči travniki
Mimo cvetočih travnikov sva se spustila nazaj do Ljubelja, pogledala nazaj, navzgor. Vsekakor je bil to dan, ki ga ne pozabiš kar tako. Dan, ki se kot nekaj posebnega zapiše v spomin.

nedelja, 20. maj 2018

Vremščica

Dan je nežno potegnil svetlobo preko kamnitih hiš, starega trga s tehtnico in kamnitim vodnjakom. Zbudil nas zaspane duše, ki smo krmežljavo pogledale skozi okna, ugotovile, da je čas za odhod. Po cesti mimo kamnitih hiš, do roba kraja in naprej v gozd. Senčna pot nas je peljala proti cvetočim travnikom. 
Na poti
Pisani hrošč je lezel na svoj prvi današnji cvet, jaslice v duplu drevesa so bile še izpred dni. Na robu poletja so se barve razlile po zelenih pobočjih, svetile s kapljicami jutranje rose. Rumena, vijolična, bela. Nekatere skoraj odcvetele, druge v najlepši obleki, tretje so šele prihajale. 
Skuštrano drevo
Bel oblak na modrem nebu se je ugnezdil ravno nad vrhom. Samotno drevo, dolga dolina, nov vzpon, vedno lepši razgledi. Mlade vejice brinja in prav takšne jagode ob starih, ki se še niso obletele. Zadnja strmina, steber na najvišji točki. Ki označuje razglede, da veš, kam usmeriti pogled in kaj začudena duša vpija. 
Narcisa
Kajti vidi se daleč in še naprej. Do bližnjih sosedov in oddaljenih strmali. In mesta, kjer stoji cerkvica sv. Urbana, tam na robu, od koder gredo poti zgolj še bolj strmo navzdol. Pa ni samo cerkev z zvončkom pravih želja tista, ki pritegne. Okoli nje je še vse kaj videti. Frančiškovo zavetišče, Marijino kapelo, vse smo obhodili, pogledali, si zapisali v spomin. 
Na vrhu
Kajti prav je, da tam ostane, za dni, ko nas tu ne bo. Smo si rekli in se preko vrha znova odpravili navzdol. S postanki seveda, saj na takšnih cvetočih njivah ni, da bi kar hitel. Pa tudi pot ni bila dolga, šli smo kar po isti, saj volje za pravo kroženje ni bilo. In saj vedno na isti poti, obrnjen v drugo smer, vidiš toliko novega. 
Sv. Urbanh
Kar prej sploh nisi opazil. Ali pa se ti ni zdelo pomembno. Pa vendarle je. In zato je prav tako. Znova so bile tu kamnite ograje, prav takšne hiše, trgi. Zavzeto smo jih gledali, nato pa stopili nazaj, do našega štirikolesnika. Ki nas je odpeljal prav tja, kamor smo želeli. Domov.
Dolina

četrtek, 17. maj 2018

Samarske in Bijele stijene

Dan kot je bil ta, si je vredno zapomniti. Odlična družba štirih mušketirjev je v zgodnjem jutru pripeljala v Mrkopalj, se tam prerinila med vrsto tovornjakov in nadaljevala skozi Tuk do Matić poljane. Kjer 26 kamnitih stebrov spominja na žalostno usodo prav toliko partizanov. Ki jih je v svoj objem stisnil mraz in nikoli več spustil. 
Ratkovo sklonište
A že na tem žalostnem kraju se je ob iskanju škatlice začel smeh, ki nato ni popustil prav zares nikoli ta dan. Parkirišče, srečanje in skupno nadaljevanje pod skalami do Ratkovog skloništa. Bivaka, ujetega v votlinico pod strmo steno. Kot bi ga nekdo pozabil sredi ničesar. Po vrnitvi na križišče, smo se potopili v kraški svet. 
Skalne špice Dvorca
Vrtače, stolpi, prepredeni s škrapljami, sneg v globelih, naravni mostovi, skale, kot na igrišču velikanov. Napredovali smo počasi, se vzpeli skozi razbiti svet in prehod pod skalami malo naokoli do Dvorca. Nekaj jasnine na nebu, pogled na smreke, globeli pod nami. In skalne špice tik pod meglenim pokrovom. 
Med zemljo in nebom
Nadaljevanje proti amfiteatru. Kjer visoke skalne stene zapirajo vse strani neba, zgolj skriti prehodi omogočajo vhod. In za pogumne raziskovalce tudi izhod. Vse do Razpadlega vrha, ki je imenu primernega izgleda. Med rahlimi meglicami in prav takšnim rosenjem. Kaplje so močile skale, padale po nas. 
Pogled v megleni amfiteater
Ko smo se znova spuščali, dvigali, smejali. Pred velikim vhodom v jamo, naravnim mostom v obliki kuščarja. Malo manj ob padcu prijatelja, ki se je kar dobro končal. Smo se strinjali vsi. In potem, ko smo bili prevzeti s pokrajino okoli nas, že malo naveličani stalnega valovanja, se je levo odcepila pot. 
Prijatelji
Sledili smo ji štirje, ločitev je bila pričakovana, če drugače ne gre … zašel sem v ozki kanjon, mokra skala ni ponujala dobrih oprimkov, stopi so drseli. Obrnil sem le malo pred koncem ožin, se vrnil naokoli. Varnost je seveda prva. Nadaljevali smo pod Piramido, nanjo sem se vzpel sam. 
Pogled z vrha Piramide
Gledal prijatelje na sedelcu, tam med smrekami. Užival v razgledih okoli. In nato s pospešenim korakom nadaljeval do Stepenice, kjer je bilo steno pod visoko skalo, nenavadno streho, možno preplezati brez težav. Razgled je bil seveda meglen. Toda sama skalna miza na vrhu je bila vredna obiska. 
Stepenica
Da o sedenju na robu, z nogami nad globino, ne govorimo. Lesenem ostanku življenja, ki je že zdavnaj odteklo, ostala pa je njegova podoba. In smehu s prijateljem, ki mi je sledil prav do vrha. Nadaljevanje do vrha Samarskih sten, prav do tja, od koder se višje ne da. Vsaj tu ali v okolici. 
Sedenje na robu
Razgledi pa … megleni? Toda nič zato. Je bil zato trenutek, ko je iskana škatlica poletela, prav poseben. Pospremilo jo je krohotanje, kaj drugega bi niti ne pričakoval. In nato spolzki spust navzdol, do ceste in parkirišča, kjer se vse zaključi. Ali pa šele dobro začne. Smo si rekli in se prestavili do izhodišča za Bijele stene. 
Leseni ostanek življenja
Kjer smo gledali v skalno lusko, nekdanjo tablo na njej. Že dolgo je ni več, komu je bila namenjena, nismo vedeli. Raje smo se podali po poti, med skalne stražarje, kamnite špice. Tja, kjer je čisto drugačen svet. Kjer svet palčkov, dobrih vil in drugih pravljičnih bitij še obstaja. 
Vrh Belih sten
Kjer te skalna stopnja hitro zavede. Kako sva gledala s prijateljem, ko sta se zaostala dva oglasila iznad naju, vrha skalne špice, povsem narobe. Pot je šla vendarle nižje, nad razcepom, do jeklenice in vrha s križem. Kjer smo uživali v jasnem nebu, pravem čudežu dneva. 
Na razglednem vrhu
Megle in kaplje dopoldneva so se razkadile, razgledi odprli, videli smo daleč, najdlje. Do morja, otoka, do vrhov. Stali smo na skalni špici nad gozdovi, uživali v trenutku, hotel sem še več. Zato sem se spustil v globino, mimo slonje brade v skalni amfiteater, nenavadno, čudovito, naravno kapelo. 
Morje!
Užival na njenem robu v pogledu na pet prstov. Ki so beli silili kvišku, v modro nebo. Vrnil sem se k prijateljem, skupaj smo se spustili nazaj na parkirišče, mimo Matić poljane nadaljevali do Mrkopalja, kjer smo ob Žuji razpredali ali je hiša na nasprotni strain ceste res tista prava. 
Pet prstov
Tista, pri kateri lahko na glas zavpiješ Fak. In te zato niche ne gleda grdo. Smeh se je znova širil med nami, razlezel se je vse do kalvarije nad mestecem, poti proti domu, letališča v bližini Kočevja, Ribnice in odličnega kebaba. Razlezel se je do mesta, kjer smo doma.
Matić poljana