nedelja, 26. marec 2017

Cerkno

Ja, res je tukaj. Pomlad. Sredi tedna so objavili, da so pobočja pod Črnim vrhom do te mere polizana, da resna smuka ni več možna. In so ustavili drdranje žičnic, zaprli vse skupaj in sklenili, da je do naslednje zime zabave konec. Toda ne za vse. Za naju se je šele začela. 
Še je sneg!
Hiter domači pogled je povedal, da bo še čisto dobro. Saj nisva tako zahtevna, da bi moralo biti vse polikano. In tudi kakšna manjša prekinitev naju ne moti. Zjutraj sva se pod oblačnim nebom napotila navzgor. Sneg je bil trd, pomrznjen, toda hodilo se je brez težav. 
Včasih ga je malo tudi zmanjkalo ...
Sledila mi je kot raketa, prav ponosen sem bil nanjo. Kaj bi ne bil! Že to, da gre z mano, da greva skupaj, je vredno poklona. Vsaka nova prelomnica je bilo novo vprašanje. Kako bo naprej. So pobočja kopna ali bo snega dovolj? Za hojo navzgor in predvsem zavijanje navzdol? 
Proti soncu
Strah je bil odveč, vedno se je pokazala bela sled. Krajše prekinitve, zgolj za meter ali dva, nama niso vzele poguma. Šla sva proti soncu, ki se je sramežljivo kazal izza oblakov. Okoli naju je bil mir, nikogar nikjer. Kot bi se življenje tu ustavilo. Prestopila sva pot tik pod vrhom, radovedno opazovala restavracijo, ki je še pred dnevi vrvela od življenja. 
Rdeča preproga
Sedaj je bila hiša duhov. Mimo nje je vodil snežni jezik, vse do zadnje uravnave, do rdeče preproge, tik pred vrhom, hiško za prvo pomoč. Le kdo naju je pričakal s takšno pozornostjo? Sva se bolj smejala kot res spraševala. Po počitku sva pripravila smuči in naredila prvi zavoj. 
Smučarka
Sledil mu je drugi, tretji in še vsi naslednji. Prestop preko tiste prekinitve ali dveh naju ni pretirano motil, že sva bila na strmini. Sneg ni bil nič podoben gnilcu, nekoliko nižja jutranja temperatura nama je začarala pravi srenec. Včasih je nekoliko drdralo, to je sicer res. Toda koga bi to sploh lahko motilo? Ko je bilo le važno, da sva skupaj, prav tu, prav zdaj.
Po beli preprogi navzdol

sobota, 25. marec 2017

Nad Šitom glava

Kar verjeti nisem mogel. Ura je bila res rana, komaj štiri in še pol zraven, ko sva se ustavila na bencinski črpalki na poti do najinega cilja. Tam pa kup avtobusov, še neprimerno več očitnih navijačev nekega drugega športa, vsi že na rahlo majavih nogah. Zavila sva z očmi, nato pa odpeljala dalje, v kraje, kjer ni hrupa, glasnega klepeta, bučnega navijanja. 
Dan se prebuja
V kraje, kjer še vedno najdeš. Kjer še vedno slišiš zvok tišine ali kot je lepo zapisal pred davnimi leti Avčin. Kjer še vedno tišina šepeta. Avto sva pustila na sedlu, ušla skupini, ki se je očitno namenila nekam proti grapam Mojstrovke. Tudi midva sva nekaj časa sledila tej smeri. 
Grebenc, Butinarjeva, Pripravniška
Pobočja so bila vedno bolj strma, sneg je bil še trden, srenači so še kako prav prišli. Pod steno sva zavila desno, proti današnjemu cilju. Nad Šitom glava. Čudoviti balkon nad Vršičem je ta vrh poimenoval prijatelj. In še kako prav je imel. Pobočja so se položila. Pa ne za dolgo. 
Nad Šitom glava
Krnica se je kot velik val iztekla tam nad skalnim rogljem, stopila sva na njegov vrh, stala visoko nad steno, pod nama je bil le nič. Daleč se je videl vrh velikanke. Danes bo tam okoli res živahno, to sva vedela že nekaj časa. Toda naju je bolj pritegnil pogled na bližnjo sosedo. 
Na vrhu, zadaj bližnja soseda
Obujala sva spomine na trenutke, ko smo se vzpeli tam zadaj, se nasmehnila ob spominu na začudenega gornika na vrhu. A vi ste pa od tam prišli? Kako je šele gledal, ko smo tja nazaj, v strm žleb, tudi odsmučali. Danes se nama je vse zdelo prav pretirano strmo, saj tako od daleč je vedno tako. 
Megleni slap se zliva v dolino pod Poncami
Že sva naredila prve zavoje, sledili so jim še številni, sneg je držal, odrivala sva zgolj sren. Zavila sva strmo navzdol, poiskala najboljše prehode med ruševjem, sonce je sneg tu že zmehčalo, smuka po vedno večjem gnilcu je bila že prav naporna. Tudi gnoj mu nekateri rečejo. 
Smuka
Tudi prav. Nič se nisva pritoževala, ko sva naredila še zadnji zavoj, snela smuči, se ozrla nazaj. In bila vesela. Saj sva za imela za kaj biti.

nedelja, 19. marec 2017

Tavelika

Spet se je obrnil letni čas. Kar prevečkrat se je že to zgodilo v tej moji življenjski karieri, pa se vseeno nič ne pritožujem. Je bilo vedno lepo, zakaj bi torej se. Dnevi bežijo kot bi liste preganjal piš jesenskega vetra. Pa je jesen že zdavnaj mimo, sedaj v deželo stopa pomlad. 
V hribih se dela dan
Letos še posebej odločno, sneg seveda pobira in za pravo smuko ni druge, kot da se podaš že visoko, tja pod dvatisočake. Vršič. Kljub zgodnjemu odhodu smo na smuči stopili ob prvi dnevni svetlobi. Lučke so lahko ostale v avtu, nekaj teže manj, bo čisto prav tako. 
Pogled z Grebenca
Da čez plaz je bilo jasno, kmalu smo ujeli sled, štrikali vedno višje proti zavoju za Grebenc. Kaj bi šarili drugje, saj so tam sedaj prave razmere. Snega še dovolj, čez in čez. A ga vseeno hitro pobirala, sta opomnila prijatelje. Tu sta hodila teden prej, kdo bi vedel torej bolje kot prav onadva. 
Proti Veliki Mojstrovki
Kratko vprašanje, hiter odgovor. Kar na Veliko gremo. Tudi prav. Prečili smo pobočja, za skalami zavili desno, se vzpenjali, v ključih, vedno višje in višje. Srenači so že nekaj časa grabili, ko se je pot položila sem mislil, da jih ne bom več potreboval. Pa kaj še! Nataknil sem jih nazaj, korak je spet postal bolj zanesljiv. 
Tihožitje na vrhu
Še nekaj zavojev in že smo stali pri piramidi na vrhu. Seveda nasmejani, pogledi so nam begali vse naokoli. Prav toliko se je tudi videlo. Kamorkoli si usmeril pogled. Le stati si moral tam, se počasi obračati in imeti oči odprte. Hkrati smo lovili trenutke in jih zapirali vsak v svojo škatlo. Še Jalovec nas je objel okoli ramen in se pustil ujeti. 
Z Jalovcem (v ozadju)
Sledili so zavoji, sprva previdni, nato vedno bolj odločni. Pobočje je bilo prepredeno z ostanki nekdanjih voženj. Iskali smo povsem svojo sled, seveda vsak po svoje, pa vendarle blizu. Prehodi proti Grebencu so bili že komaj užitni, pa vendarle smo jih skupaj sešili toliko, da je bilo zakrpanke dovolj za snežni prehod. 
Zakrpanka
Sledil je zgolj še spust po plazu, vedno več je bilo iskalcev čistega zraka in sončnega iskrenja. Zavoji so si sledili, v prvi tretjini smo kar vriskali sami pri sebi. V drugi tretjini smo že malo gledali, kako in kam. V zadnji pa je gnilec kar sam vodil smuči. A nič ne de, na koncu smo bili vseeno nasmejani, sonce je sijalo iz naših oči.
Smuka