ponedeljek, 06. junij 2016

Planina

Pravijo, da je velika. In treba je priznati, da imajo prav. Tudi široka. In visoko. Leži. Tam nekje med dolinami in nebom, rahlo valovita, zelena ali bela, odvisno kdaj jo obiščemo. Tokrat je bila pomladna, zanimiva, cvetoča. Modra, vijolična, rumena. 
Barve
Pisane barve na zeleni podlagi, sem in tja je na njih previdno sedel metulj. Beli klobuki so se sramežljivo skrivali. Počasi so se prebujale tudi bajte, nasledniki nekdanjih pastirjev so pripravljali vse za poletne dni. Ko bodo tu okoli gorsko travo mulile rogate zverine in bo vse precej bolj živo. 
Bajte
Nad gorami v daljavi so se zbirali oblaki, se lovili med seboj in trgali svoje dolge tunike temnih barv. Kosmi so viseli vmes, obetali poslabšanje, dež, hudo uro. Toda do nje je bilo še daleč. Z najvišje točke, tam ob roži vetrov, sem se spuščal mimo samotnega drevesa proti bajtam. 
Modro
Samotnim, nič življenja še ni bilo videti tam okoli. Kot bi bil kraj pozabljen od vseh, zapuščen sredi ničesar. Cerkvica na razglednem parobku, zaščitnik bolj ali manj nedolžnih duš pod seboj, trdno zapahnjena vrata, leseni križ visoko, prav v špici. Dolina se je skrivala. 
Prihaja ...
Nižja plast oblakov, gledališki zastor nebroja iger, ki so se odvijale na odrih globoko spodaj. Nekatere vesele, druge malo manj, kakšna tragedija sem in tja. Pa saj me v resnici niti najmanj niso zanimala. Naj vsak odigra svojo vlogo tako kot mu je všeč ali mu zapoveduje neka nevidna skripta. 
Veselje
Saj vendarle lahko rečemo, da je scenarij že zdavnaj napisan, kdo je režiser pa je menda tudi znano. Počasi sva se odpravila nazaj, nisva hotela preverjati, koliko časa je še do prvih kapelj. Stopala sva po poti, majhen ptič naju je pozdravljal z roba travnika. 
Velika Planina
Bogsigavedi, kje je bil med zimo, ko so posamezne grčaste smreke na robu travnika trepetale pod ledenimi vetrovi. Sedaj je tukaj in vsakomur, ki ga le hoče poslušati, oznanja prihod toplote. Mahala sva mu v slovo, midva sva odhajala, on je ostajal … doma.
Skriti oznanjevalec toplote

nedelja, 05. junij 2016

Puntarski pohod

Človek se na vsake toliko skoraj mora počutiti malo puntarsko. Že pogled naokoli razkrije, da je večina gradov, s katerih so graščaki nekoč stiskali kmete po dolini, tako ali drugače, razrušenih. Seveda je zidove podiral bolj kot jezni kmet čas. Toda krivice nekdanjih dni, ki se tako verno odražajo v današnjem času, ko roko na srce ni skoraj nič drugače, človeku vseeno vzbudijo malo puntarskega duha. 
Prvi pogled
Kar je prav in se tudi zares spodobi. Kajti živimo samo enkrat. Zakaj bi ves čas trepetali pod neko samooklicano avtoriteto, ki je varljiva, kot je takšen čas, v katerem živimo. In prav po puntarsko sem se tisti dan odločil, da doma ne bom. Vsaj skozi ne. Bil je lep dan in do ostankov obzidja komaj omembe vreden sprehod. 
Križev pot
Na modrini neba so bili oblački, puhaste ovčice so se sprehajale sem in tja. Grad, tam nad Smlednikom, je vedno tako zaželen cilj. Prijetno v senci te do razgledne točke pripeljeta pot, višje steza. Razgledi se odpirajo že vmes, tam od križevega pota, ki je menda potreben tudi tu gori. In seveda posebej z vrha. 
Le kam se vidi?
Graščak je vendarle moral imeti pregled nad tem, kaj se dogaja pod njim. Kako kmetje z baklami, vilami in kosami stopajo odločno naokoli. Mladina se tokrat za spremembo ni upirala nekaj korakom, čeprav v breg. To je dalo vsemu skupaj tisto piko na i. Postanek na ostalinah fevdalizma in pogled vse naokoli. 
Mogočnost
Na današnje čase. Nato pa branje legende, povezane s tem gradom. Tam na steni obnovljene stavbe. Kjer je menda tudi graščakova hči vidna v steni. Kot kača. Zakaj in kako? Bo treba kar gor in se pustiti poučiti. In nato? Nadaljevanje tja proti partizanski zemljanki je bilo povsem dobrovoljno, stopali smo skupaj, tri generacije. 
Dve generaciji
Klepetali, kot bi nas ne ločila leta. In se nato, po uspešni najdbi, vračali prav tako. Po cesti tja dol, do avtomobila, doma, do nas samih.

sobota, 04. junij 2016

Klin

Da bi bila kar doma ni bilo misliti. Ko pa je bil dan za pohajanje. Ali vsaj skok. Do bližnje stene, s katero sva si bila z Živo že kar domača. Z Ovčko zanesljivo, pa tudi Kefir sva že poskusila in še kaj bi se našlo. Možakar, ki si je zgodaj začel pripravljati toplo ozimnico, je, še preden sva se pripravila, pomahal v slovo. 
Priprave
Tudi dva, ki sta imela podobne cilje, sta ravno odhajala. Ostala sva sama, Živa je pobožala ovčko, v zgornjem delu ji je malo nagajala, kot običajno. Pa je vseeno zmogla gib ali dva in že sem jo spuščal na varna tla. Še enkrat je šla do nje, potem pa sem jo šel pozdravit še sam. 
Ovčka
In si za konec v tem delu namazal še porcijo marmelade. Ta mi je vedno vzbujala malo mešane občutke. Čisto enostavna do giba ali dveh na koncu. Pa saj tudi nekatere druge tukaj niso čisto nič drugačne. Kot recimo Kefir. Da prilezeš do poči, je otroške lahko. Vzpon naprej pa že zahteva malo več akrobatskih sposobnosti. 
Klin
Ki jih je tudi tokrat, pod budnim pogledom babice in njene prijateljice, Živa brez težav zmogla. Sam tudi, seveda za njo. Nato pa je prišel na vrsto Klin. Le enkrat do sedaj smo si z njim podali roko in vedel sem, da ni povsem od muh. Za nas začetnike. Tokrat je bila prva Živa. 
Vertikala
Nekaj truda, zbranih gibov in že je bila na vrhu. Kako je vse videti enostavno, ko zgolj opazuješ. Sam sem že malo hitreje zadihal, ko sem se po njeni sledi vzpenjal do stojišča na vrhu smeri. Šele ko sam poskusiš, znaš prav zares ceniti trud in uspehe drugih. Sedaj bo pa dovolj, je rekla. 
Škofjeloški grad
Ura, ki si jo je zastavila nekje med varovanjem se je res hitro približevala. Šla sva do avtomobila, pobrala babico, Škofja Loka je vabila. Da je tam v soboto pravi živ žav nismo vedeli. In ob kroženju s štirikolesnikom skoraj obupali, dokler nismo zagledali verjetno zadnjega parkirišča daleč naokoli. 
Kaj se tu notri skriva?
Živi je bilo v senci tako všeč, da je sklenila uživati v fantazijskem svetu svoje knjiga. Midva z babico pa sva se sprehodila čez mestni trg, do gradu in nato navzdol, čez Soro spet do avtomobila. Tako lep sončen dan je bil …
Kapucinski most