ponedeljek, 16. marec 2015

Pomladni parobki

Ko pride pomlad parobki nad Kokro oživijo. Takrat je čas za obujanje poti, kjer je enkrat že stopal korak, ki so sončne, razgledne, cvetoče. Ozka stezica, brez vseh oznak, se nad cesto strmo vzpne. Kurice so že skoraj odcvetele, čas njihove beline je minil. Tako kot počasi pomladna toplota liže sneg na Krvavcu, katerega rob se vidi tam daleč. 
Svetloba
Zavoji si sledijo, z višino vidiš vedno dlje. Ko se svet odpre, se smeješ. Travniki pod Zajcem so cvetoči, trobentice med suhimi travami predstavljajo pravi barvni kontrast, lapuh kosmatinec na obronkih išče sonce. Življenje se vrača, razgledna ploščad vsaj sem in tja vrvi od mladosti. Danes ne, mir je vse naokrog. 
Kurice
Križišče poti, vsak zavija po svoje, čisto prav, saj drugače ne more biti. Cesta vodi do kmetije, bližnjico pod njo z veseljem pograbiš, v strahu pred jeznim kosmatincem, ki je danes zaspal, odhitiš mimo. Ceste kar noče biti konec, kot bi ne vedela, da vedno komaj čakaš, da prav tam, kjer se konča, ujameš najlepši del potepanja. 
Čudovito potovanje
Ozko stezico, ki visoko nad dolino preči pobočja tja proti Čemšeniku. Tam se ne dvigaš in ne spuščaš. Tam zgolj sanjaš. Kajti tam je vse zavito. Debla, ki skrivenčene veje iztegujejo nad praznino. Skuštrane trate, ostanki grmovja. Zelenje smrek, ki ga je neki veter odpihnil od kdo ve kje. 
Suhe trave
Vse tja do koče, kjer zaprte duri ne motijo, saj takoj zaviješ navzdol, ob potok. Njegova prešernost sproščenih spon je prav nalezljiva. Z njim poskakuješ po kamniti poti, redki sončni žarki se lovijo v kapljicah. Greš mimo klopic in prek skal, zadnjič preskočiš vodo, zaviješ v sotesko in še naprej. 
Čemšenik
Slediš znanki prav do tja, od koder si prišel. Kajti tu zaključiš krog, pohajanje je mimo, kot vedno ostanejo le spomini, zapisani nekje globoko. Pelješ se domov, toda del tebe ostaja tam gor, na pomladnih parobkih, med cvetočo lepoto.
Potok

nedelja, 15. marec 2015

Megle

Kako je življenje zanimivo. Včasih, ko najmanj pričakuješ se vse zaplete. Tako zelo, da ostrmiš in skoraj ne moreš verjeti. Načrte o velikopoteznem sprehodu na tritisočak smo ob slabi napovedi zamenjali za domače bregove. In se šele med vožnjo na zgodnje nedeljsko jutro odločali kam. 
Davški slapovi
Se tik pred zdajci premislili, izbrali obvoz in nadaljevali v smeri Primorske, skozi Železnike in po novi cesti v Davčo. Kjer smo korak zastavili nekoliko višje, tam, kjer še nismo šli. In seveda ob pomanjkanju snega, minljivih sledi, zavili narobe. Česar smo se zavedeli šele na Lomu, vsaj nam neznanem hribu visoko nad Davškimi slapovi. 
Hiška
Do katerih smo se precej samosvoje spustili nekoliko po snegu, skoraj več po suhih travah. Tako smo imeli uro kasneje za seboj prvo pustolovščino, tam, kjer smo po navadi začeli svojo pot. Sedaj smo vedeli, kje smo. In se vseeno tik pred travniki, ko smo že neštetokrat prečkali eni in isti potok, pustili zapeljati markacijam daleč naokoli, tja v smeri Medrc. 
Megle
Pa bi šlo naravnost navzgor vsaj tako dobro, če ne hitreje. Sem se jezil pri sebi, ko sem za posledicami nedavnega prehlada krehal proti mrzlemu vrhu. Kdo bi si mislil, da se megle lahko tako zelo zažrejo v kosti. Smo kar pohiteli, nekaj zavojev po rebri, ki od vrha pelje v smeri koče in nato preskok tam nad strmimi primorskimi vesinami. 
Korenina
Kjer je odpeta smučka prijatelja odnesla tako hitro, da bi se lahko spraševal, če ni bilo vse skupaj samo privid. A ga v trenutku ni bilo nikjer več. Sekunde, ki se vlečejo kot ure, skozi glavo kot brzovlak drvijo črne misli. In nato govor, tiste besede, ki si jih skoraj ne upaš priznati. 
Porezen
Saj je vendar čisto blizu. Nekaj metrov globok padec je na mestu izkopa izpred desetletij ublažil sneg. Olajšano smo se spustili mimo koče, tja v meglo, naprej in naprej, dokler le nismo zavili v meglena pobočja, med redko drevje, na travnike. 
Vez
Rodeo na pomrznjenih ostalinah nas je po številnih zavojih pripeljal do poti, ki smo jo zjutraj tako zlahka zgrešili, po pobočjih nad graparskimi kmetijami tja, kjer se je vse skupaj začelo. Pustolovščina je bila za nami, srečen konec, vse dobro.
Vse dobro

nedelja, 08. marec 2015

Ovčji vrh

Vedno je dobro poskusiti kaj novega. Tako je nenadna spodbuda z zaslona dala namig in usklajena odločitev je bila hitra. Jutranja vožnja k sosedom, nekaj adrenalinskih poskusov na poledeneli cesti in nato slovo od jeklenega konjička tam, kjer je najbolj prav. 
Omreženi vrh
Cesta proti Celovški koči je bila poteptana, pravo smučišče. Sledili smo ji z nekaj malega preskoki med ovinki, seveda kot običajno z nekaj dvoma o tem ali se je splačalo. Kdo bi vedel, tudi mi si nismo prav dolgo belili glave s tem. 
Mačenska planina
Očaki so privabljali poglede, zora jim je barvala vrhove. S te strani jih nismo gledali prav pogosto, opazovali smo sledi, kovali načrte. Samotna kapelica v tem kar je bilo nekoč živo, je opominjala na tek časa. In to, da minevanje ni vedno za vse slabo. 
Iz sence proti soncu
Svet se je odprl, naš vrh je bil blizu, tako zelo na dosegu roke. Do koče nismo hodili, tako zgodaj je še spala. Tudi planina pod nami, zbudila jo bo šele pomlad. Pod pobočji našega vrha smo se vzpeli na reber in po njej štrikali proti vrhu. Sem in tja, previdno seveda, vedno višje. 
Ovčji vrh
Nekaj korakov sem zaostal, lovljenje trenutkov je bilo dober izgovor. Pa saj ni bilo, da bi hitel. Se je le preveč pogledov odpiralo vse naokoli. Na poti sami. In tam od križa, tega rednega dodatka vedno več vrhov. Kjer smo ponovili znani ritual, nam tako znan. 
Tam daleč so sanje
Zapisovanje edinstvenega trenutka v digitalne znake, pokušina nekih precej bolj analognih zvarkov, smeh in dobra volja. Ki ne smeta nikoli manjkati. In nato zavoji, iskanje svoje smeri, nezvožene strmine. Kjer smo se podpisali z enakomernim vzorcem. 
Pobočja nad planino
Naredili še nekaj zavojev nad planino, nato pa sledili cesti, pokukali na plazove pod Stolom in pozdravljali tiste, ki jim zgodnje vstajanje dela težave. Je že prav tako. Drugače bi bila le prevelika gneča tam, kjer najraje čutiš mir, nasmeh prijatelja, kjer ti vedno, na čisto svoj način, tišina šepeta.
Lepi zavoji