sobota, 28. april 2018

Hoher Sonnblick

Zima se počasi poslavlja, še malo, pa bodo smuči romale v kot. Na njih bodo do naslednjega snega pajki pletli svoje mreže. Toda slovo od zime, ki je navrgla snega, kot že dolgo ne, mora biti takšno, kot je prav. Počakali smo na dan, za katerega smo vedeli, da bo imenu hriba blizu. 
Senčna pobočja
Visoki sončni pogled. Ki je očitno zelo priljubljen cilj, saj smo zjutraj komaj našli prostor, kamor smo prislonili svojega jeklenega konjička. In se nato čudili najprej skorajda kopni cesti, malo višje pa plazovinam, ki so s pobočij levo in desno prinesle vse, kar ni bilo res dobro pritrjeno. 
Na vrhu strmine
Prst, trava, kosi drevja. Vse je ležalo naokoli, opominjalo na moč narave, končnost vsega naokoli, nas samih. Stopali smo mimo Alter Pocherja, najprej po cesti, nato po strmem pobočju. Gneče tu zgoraj ni bilo več, ostali smo sami. Previdno smo napredovali, srenači so grabili v sren, višina se je višala. 
Malica s prijateljema
Na uravnavi smo nadaljevali do sonca, božalo je skalo, ki je bila ravno pravšnja za počitek, kratko malico. Nadaljevanje nad jezercem, ki se bo počasi prebudilo iz zimskega spanja, prihod na ledeniški plato. Neznatna je bila videti skala na drugem koncu, vrh s kočo in vremenskimi vedeževalci. Naš cilj. 
Nad ledeniškim platojem 
Ob robu ledenika smo nadaljevali, sam malo zadaj kot običajno. Si je treba vzeti čas za kakšen trenutek, ga shraniti, pogledati naokoli, vdihniti. Pa nič zato. Na takšen dan niti ni, da bi hitel. Zavoj okoli skale in vzpon na vrh. Z druge strani so prihajali čez sedelce novi in novi smučarji, dan je bilo treba izkoristiti. 
Koča
V koči, za mizo, s pivom pred seboj smo seveda obudili marsikateri spomin. Nato pa zavili navzdol, proti ledeniškemu platoju in čezenj, kar naravnost, sneg je bil odličen, kaj bi se ustavljali. Jezero smo obvozili tokrat po levi strani, preskočili v strmino in po njej nadaljevali s smuko navzdol, do zadnjih jezikov, ostankov plazovin. 
Smuka preko ledenika
Do mesta, tam pri mostu, kjer ni šlo več. Smuči je bilo treba prijeti v roke, pogledati nazaj, si reči ... bilo je odlično. Zadovoljni smo stopali do avtomobila, prijazno poklepetali z domačinoma, nato pa odpeljali ... poletju naproti.
Pod strmino

četrtek, 26. april 2018

Še zadnjič na Zvoh

Spanec, v katerega me je zazibala misel na samotno zvezdo visoko na nebu, je bil kratek. Tako sem s prvim obetom jutranje svetlobe previdno odprl oči, pomežiknil novemu dnevu, mu zaželel, naj bo dober. Se skobacal pokonci, odtaval po sivi cesti pod gore, navzgor, bližje nebu. 
Jutro nad Tiho dolino
Za sivino obzorja se je pokazala rdečica, koraki po snegu, iskanje prehodov. Pomlad je pobožala prebujajoče travnike, prav tam so svetlobi cvetne liste nastavili telohi in žafrani. Tiha dolina je danes upravičila svoje ime, vse je še spalo, zgolj drsenje smuči je rahlo motilo jutranji mir. Želel sem višje, prav do vrha, stopal po znanih pobočjih. 
Srečanje
Čeprav je tudi tam pomlad krepko lizala svoj sladoled, je snežna odeja še razprostrta vse naokoli, po strminah, parobkih. Celo v gozdu, v katerega je s hitrimi koraki izginil skuštrani kožuh, ga je dovolj. Pomahal sem mu v slovo, zaželel srečno. Naj odhiti po svojih samotnih poteh, poišče tiste, ki jih ima rad, sorodno dušo. 
Kamniške gore
Stopil sem naprej v strmino, zavil po pomladanski progi, se vzpenjal po svoji poti. Pod Zvohom se je po pobočju spuščal prijazni glas, nekaj besed je ostalo v zraku, odhitel je naprej, navzdol. Ledena ploskev ni bila široka, drselo je. Strmina je popustila, vrh je bil pred menoj. 
Storžič
Križ na njem, ki je še pred dnevi komaj kukal izpod snega, pogled na bližnje vrhove. Sonce se je skrivalo za jutranjimi oblaki, spomini so se budili. Na grape, planine, pobočja, prijatelje, čase, ki so bili čisto drugačni. V meni je bila. Samotna misel, ki je odplavala proti dolini. Za njo sem počasi odplaval tudi sam. 
Vrh
Zavoji so si sledili, kratki razmislek ob kopninah, kam in kako, iskanje najboljših prehodov. Vse do mesta, kjer snega ni bilo več. Zgolj še nekaj korakov do avtomobila, nato pa nazaj, domov, v vsakdan današnjega sveta. Tja, kjer so ljudje, ki jih imam rad.
Oblaki nad iztekom

nedelja, 22. april 2018

Jošt

Povabilo je prišlo na hitro in nepričakovano. Cesta do tja je bila ozka in zavita, polna nepričakovanih presenečenj. Ob njej pa romarjev, kot bi bil na vrhu sejem. Privabil jih je lep dan, sonce, ki je skozi komaj ozelenele liste presevalo na poti, travnike, nas ljudi. Mravljice, ki smo hiteli k njemu, bližje. Izhodišče je bilo znano, pot ne. 
Pogled s poti
Toda bila je široka, lepa, svetla. Slediti ji ni bilo težko, le prepustil si se korakom, ki so pomladno prešerno stopali višje. Postanki so bili za povrh, zanimive škatlice, skrite za nas, mlade tako ali drugače, prav tako. Drevesni par, skala je budila domišljijo, tako prezrto vrednoto, izgubljeno zdavnaj, v časih vil in škratov, palčkov in samorogov. 
Oblački nad domačimi hribi
V časih, ko smo se še znali nasmehniti, pomežikniti, nerodno zardeti. Le redki so, prava pravljična bitja, ki so uspeli ohraniti iskrico v očeh in sramežljivi nasmeh. Dragoceni kot tisti pravi zaklad, poln dobrote in miline. Pot se je vila višje, srečanja, nekatera prijazna, druga tiha. Stopnice, siva cesta, prihod na razgledni vrh. Ki ga zaseda cerkev, nekoč priljubljen cilj čisto drugačnih romarjev. 
Mesto za starodobne romarje
Pogled vse naokoli, navzdol, globoko, vase. Sonce je polnilo notranjo moč, beli oblački na modrini neba. Gneča in glasni glasovi so zgolj motili, odganjali iskalce tišine. Pot navzdol je skromno vabila, sedaj že prava znanka je s te strani razkrila svoj drugi obraz. Drobne malenkosti, prej spregledane, so sedaj razveselile dušo. 
Razgled
Misli so švigale, se skušale dotakniti sorodnih, tako zelo oddaljenih. Hitele tja in nazaj, skrite, tako dobro znane. Pot je prinesla korake na zadnji travnik, tisti, nad katerim je zgolj modro nebo, in bel oblak na njem. Tisti z zelenečim listjem in prelivanjem svetlobe. Tisti, na katerem znova misli uidejo. Tisti, ki ostane zapisan nekje globoko v tebi.
Travnik

Znova na veliki sestri

Spet smo ravno dobro stopili po pobočju plazu, ko se je v smeri sosedov začelo nebo rdečiti. Lučke smo počasi lahko ugasnili, dan se je prelil preko strmali, smuči so drsele navzgor po od toplote preteklih dni zglajeni plazovini. Kakšen korak več je odtehtal smuči na nahrbtniku, globoke stopinje, boleča ramena. 
Grebenc
Nad nami se je odprl Grebenc, sledili smo sledem, ugibali, kakšna so pobočja nad sedlom. Zgolj en pomladni teden tu pomeni veliko, snežna odeja je bila prekinjena, koraki so drobili po grušču navzgor. Čakal nas je še prehod preko ruševja, ki vsakič zahteva nekaj lovljenja ravnotežja, predvsem pa kakšno krepko zaradi vseh štrlečih delov opreme, ki se zataknejo prav tam in takrat, ko je tega najmanj treba. 
Zardela velika sestra
Prijatelja sta ušla naprej, dolina se je budila, prihajala so prva sporočila, dajala vedeti, da je dan nekaj posebnega. Nekaj kratkih odgovorov, nato pa sem že moral pohiteti. Pod zardelimi skalami smo se vzpeli na splazena pobočja, se pod znano skalo smejali debelini snežne odeje. Nastaja nov ledenik? 
Proti vrhu
Vršna pobočja, lovil sem trenutke, spet zaostal. Pa ne prav veliko, na vrhu me je čakal stisk roke, odlično darilo. In razgledi, vse naokoli, kot vedno tu gori. Na Jalovec, njegov kuloar, Kotovo sedlo. Malo sestro vrha, na katerem smo stali, na drugi strani. Počasi smo se spustili navzdol, začeli loviti zavoje. 
Mala sestra
Trda podlaga je pod skalo postala krha, se predirala, smučanje je postalo naporno. Še prečka, lovljenje ravnotežja skozi ruševje, zavoji do konca snega. Ob smehu, ki je pospremil vožnjo čez skrite pasti pod njim. Pod Grebencem je bila že gneča, vijugali smo po ravno pravšnjem snegu. 
Pogled v smeri Jalovca
Zavili pod steno, nato pa prečili pobočja in v stilu pravih velemojstrov zaključili smuko na Vršiču. Da bi se s smučmi čez asfaltno cesto ne sprehodili še do avta, pa tako ali tako ni bilo misliti. In tam nazdravili tudi ne. Moj dan, lep začetek. Prav takšen, kot se zagre. 
Smuka po plazu

sobota, 21. april 2018

Možic

Zvezde, ki so celo noč bedele nad Soriško planino, so zjutraj svojo nalogo predale soncu. To se je privalilo na nebo, poslalo svetlobo, prvi obet toplote. Pobočja nasproti Dravha so še imela sneg, sredi njega velike kopnine, ostankom zime so res šteti dnevi. Tudi drugi griči okoli so imeli vrhove kopne. 
Snega je vedno manj
Nižje je sneg še vztrajal, toda z vsakim dnem ga bo na pobočjih manj in manj. Že zgodaj je bil ojužen, občasno je zgornja plast zdrsnila, hoja je bila naporna. A vsak korak pripelje višje, proti sončnemu robu, razmisleku. Vrhovi so se kar ponujali, odločitev ni bila enotna. Naravnost navzdol, nasvidenje. Tudi prav. 
Pod Možicem
Stopal sem proti Možicu, valoval gor in dol, mimo brezen in velikih vrtač. Na njihovem robu sem razmišljal o človeku, tako varljivi velikosti, pazil, da ne zdrsnem. Še vršno pobočje, sonce se je opiralo vanj kot v platna velikanske jadrnice. Nekaj metrov pred kovinsko bunko na vrhu sem smuči snel. 
Črna prst
Pogled naokoli, čudoviti razgledi, mir. Tišino je zmotilo glasno govorjenje v smeri Slatnika. Olajšalo odločitev. Za danes bo dovolj, naj počakajo ostali vršički na naslednje leto. Saj bodo še prilike, nove in nove. Če ne za nas, pa nekoga drugega, ki bo stopal po sledeh, ki jih že zdavnaj ne bo več. 
Šopek
Vračal sem se vse do kuclja na robu, v katerega skalnem zavetju sem našel dovolj mirnega prostora za pripravo smuči. Prečenje proti gozdu, iskanje najboljših prehodov med debelimi bukvami, vse do znanega pobočja nad Litostrojsko kočo. Seveda so bili tu zavoji v južnem snegu najboljši, le na kopnine in kakšen kamen, ki tako rad spomladi že gleda izpod snega, je bilo treba paziti. 
Pred spustom
Preskok na smučišče in po njem do roba parkirišča. Hiter pogled nazaj. Da bi hodil še enkrat, gledati, kako na vrhovih rastejo žafrani, me res ni imelo. Nasvidenje Soriška planina, se vidimo naslednje leto.

petek, 20. april 2018

Nad Šitom glava

Kako znano, že tolikokrat videno, doživeto. Pa vendarle vedno za odtenek drugačno. Črnina se je počasi razkrajala, temno modra je na sredini pordečela. Čez snežišča, ostanke plazovin, globoke grape na obrazu starke, se je prelila svetloba. Prinesla je nov dan, večno vprašanje takšnih jutranjih ur. 
Jutro se budi
Novo upanje, morebiti novo razočaranje? Kam bo padla kroglica na ruleti življenja? Pobočje pred nama je postajalo strmo, ostanki starih plazovin, delno jih je že stopilo sonce. Pomlad prihaja, vidi se na vsakem koraku. Prinaša spremembe, nekatere dobre, nekatere ne. Toda takšne ali drugačne moramo sprejeti, se z njimi spoprijeti, z njimi živeti. 
Grape
Vse do tiste pomembne, zadnje. Veliko drugih možnosti nam niti ne preostane. Strmina se je unesla, lučke pod nama ugasnile, zavile drugam. Nadaljevala sva samotno pot, tu je nočni mraz še naredil skorjo. Kratek razmislek, moja odločitev je oba odpeljala proti grebenu. Pobočje je bilo trdo, srenači so grabili v sren. 
Nad Šitom glava
Vrh je bil tukaj, robu se nisva približala. Predobro poznava nevarnost, misel na nepotrebni smrti pred leti je bila še živa. Zamahnila sva z roko, svet se vrti naprej, opazovala sonce, ki se je dvignilo iz rdečice za skalno špico. Žarki so prebodli zrak, sedaj je bilo vse možno videti bolj jasno, odprle so se oči. 
Spomini se budijo
Zapeljala sva navzdol, drsela po strmem pobočju, zavoji, lovljenje ravnotežja, nadaljevanje, mimo plazovin, vse do zadnjih zavojev na sedlu, tik pri avtu. Dan se je komaj začel. Bo takšen kot začetek? Vem, da ne. 
Kjer tišina šepeta ...
Toda jutranji krik ptice nad borovci, ki vedno bolj silijo iz snega, ti daje moč, da se prebiješ mimo skal vsakdana, premaguješ črne misli, sprejmeš udarce usode. Da še vedno šteješ utripe, čutiš utripe drugih, ne glede na to, kako daleč so. Si v mislih z njimi. Da samota ostane nekje zadaj. Da ostane upanje ...
Jutrišnji dan?

nedelja, 15. april 2018

Prijatelji

Tradicija je tudi nekaj vredna. In aprilska Šmarna gora, ko se že nekaj let zapovrstjo zbere kopica zanimivih ljudi na tem razglednem kuclju nad Ljubljano, pravi romarski poti domačinov iz morosta, je seveda prav takšna. Toda pot nanjo ni kar tako. Od spodaj navzgor. Je treba še malo naokoli. 
Na uhojenih poteh
Štiri točke na zanimivih krajih, pobočjih hriba in nekoliko višje sosednje Grmade, niso prav mačji kašelj. Toliko, da se dobro nahodiš, včasih iz uhojenih steza tudi ponikneš v skriti svet gozda, med škrate in vile, če jih le zmoreš in hočeš videti. In mogoče za kakšnim drevesom, na vsem skriti jasi zagledaš tudi ... 
Pogled z Grmade
In se ob srečanjih na množično obljudenih poteh čudiš, kje drugje bi se bolje videla odtujenost nas, menda pametnih, zemljanov, kot prav tukaj. Skrivamo se v satovju zgradb, zapiramo pred sosedi, samim seboj. Nočemo se poznati, pozdraviti, razkriti svoje veselje, žalost, nočemo, da bi kdo začutil, kako se počutimo, kaj nas boli. 
Kapelica
Odtujeni hitimo po svojih poteh, skrivamo se v množici, neizmerno osamljeni. Bolečina kljuje v nas, tisoče duš naokoli, nobena, ki bi ji to lahko zaupali. Klica ne pomoč ne sliši nihče. Gremo po svojih poteh, le začetek in konec sta ista. Za vse nas. Toplota pomladanskega sonca, ki je presevalo skozi koprene prihajajočega poslabšanja, nas je pogrela. 
Prijatelji
Tu smo bili drugačni, segli smo si v roko, se pozdravili, veselili srečanja. Spregovorili o tem in onem, povedali marsikaj o nas samih. Uživali v razgledu na kraje, ceste, reke, griče, oddaljene gore. Na katerih morebiti stoji nekdo in maha v pozdrav. Pomahali smo nazaj, si pred ločitvijo znova stisnili roko in obljubili, da se spet srečamo. 
Dolina
Tu ali tam, ni pomembno. Le da je nasmeh na obrazu in dobra misel v srcu. In da ne bomo šli eden mimo drugega kot tujci, temveč se bomo pozdravili kot prijatelji.

Velika Mojstrovka

Znova na Vršiču, le ura je bila bolj zgodnja. Svetloba se še ni prelila iz vzhoda, težki oblaki so prekrivali nebo. Zvezde se niso videle, mogoče so bile nekje visoko na nebu, skrite pred pogledom. To niti ni pomembno, zakaj bi se oziral po nedosegljivih prostranstvih vesolja, ko vsak namreč nosi kakšno zvezdico v svojem srcu. 
Preko plazovin pod Veliko Mojstrovko
Koraki po pobočju, proti Grebencu, stopinje prejšnjega dne so občasno izginile, odnesel jih je južni sneg, ki se je v sončnem popoldnevu usipal na pobočje, zdrsnil navzdol, sledeč sili gravitacije. Morala sva jih narediti sama, občasno se je predrlo, drugič komaj kaj. Šele ko sva se umaknila z vpadnice plazovin, je bila sled dobro vidna, stopala sva po sledeh predhodnikov. 
Pod steno
Nad Grebencem se je Borutu na robu ruševja udrlo, do pasu se je pogreznil v sneženo luknjo. Komaj se je dobro skobacal iz nje, že sem bil na vrsti sam. In ni mi šlo veliko bolje. Razlog za prvi jutranji smeh. S smučmi sva prečila pobočje. Borut je zavil v smeri velike sestre, meni je bilo prav. 
Sonce
Stopal sem za njim do velike plazovine. Ko je pristopna smučina izginila, nama je bilo jasno, da je to ostanek dne poprej. Izogibala sva se mestom, ki so spominjali na mesto, kjer se velikani igrajo s frnikolami, ga prečila šele, ko je bilo nujno in nato pod steno, preko katere je mezela voda, prišla na vršno pobočje. 
Mala sestra
Skozi oblake se je prav sramežljivo pokazalo sonce, poslalo nekaj svojih žarkov, nato pa znova zagrnilo zaveso. Na vrhu, previdno daleč od robne opasti, naju je zagrnila celo megla. Le za trenutek, nato jo je odneslo nekam naprej. Midva pa sva zavila navzdol, rezala zavoje v sneg. 
Ob veliki plazovini
Včasih si ostal nad krhko skorjo, včasih ti je smuči potegnilo po svoje. Smučala sva ob plazovini, prečila nad Grebenc, pod njim ujela nekaj najlepših zavojev, nato pa se umikala pod steno, dokler se ni nižje, tam pri veliki plazovini, najina smuka iztekla. Da je bilo dobro, sva se strinjala oba.
Nad Grebencem

sobota, 14. april 2018

Mala Mojstrovka

Prava pomladanska izbira je ena izmed sester. Leva ali desna, velika ali mala, končno niti ni važno. Obe sta nekaj posebnega, njuna pobočja so po prehodu čez Grebenc seveda prvovrstna smučarska poslastica. Kjer pa je treba biti previden, počakati na primerne razmere, tudi čas dneva je treba vzeti v ozir. 
Plaz
Prečenje velikih plazovin na izteku strmine je vsemu temu pritrjevalo. Kmalu sva ugotovila, da bodo smuči morale pristati na nahrbtniku. Sledila sva stopinjam, te so šle naravnost navzgor, stopnice do nebes. Preden sva zavila proti Grebencu, sva presenečena obstala pri smučarju, ki se je pripravljal za spust. 
Vzpon
Da je sneg najboljši, zakaj bi hodil naprej, tako je trdil, morebiti ima celo prav. Toda midva sva nadaljevala navzgor, pobočja nad znanim sedlom so me pustila odprtih ust. Sredi aprila, snega pa toliko, kot ga že dolgo ni bilo. O poti ni bilo ne duha ne sluha, zgolj stopinje po belem pobočju. 
Proti Mali Mojstrovki
Ko je bilo možno, sva nadela smuči, predhodniki so zavili proti večji sestri, midva sva sledila osamljenemu pohodniku proti manjši. Kmalu sva ga prehitela, Tomaž je sedaj risal minljivo sled, sam sem mu sledil. Sneg se je mlel pod nogami, imel si občutek, da se bolj pomikaš nazaj kot naprej. 
Velika opast na Veliki Mojstrovki
Vrh je bil vedno bližje, končno sva stala skoraj na najvišji točki. Prav na rob namreč ni bilo varno hoditi. Na vrhu velike sestre sva opazovala ogromno opast. Risala sva zavoje, eden poleg drugega, navzdol, prva. Za nama je ostajala minljiva sled, ki jo bo pomladna toplota počasi stopila. Z vožnjo sva nadaljevala proti Grebencu, brez težav prismučala mimo vzpenjajočih do prehoda. 
Podpis
Čudoviti zavoji so se nadaljevali preko osončenih pobočij, kjer se je ojuženi sneg že nekoliko prediral. Vendar zgolj toliko, da je bila smuka še vedno dobra. Prehod čez plazovino, postanek pri avtu, razmišljanje o smislu življenja, poslušanje plazov, ki so začeli grmeti čez steno. Prav lep začetek dneva, sva se strinjala.
Tomaž pod Grebencem