četrtek, 21. maj 2015

Babji zob

Imajo babe zobe? Menda ja. Saj drugače ne bi mogle gristi. Toda prav veliko ne. Saj bi drugače ne bile škrbaste. Toda kaj storijo z zobmi, ko jim izpadejo? Jih skrijejo pod blazino in čakajo, da jih odnese zobna miška? Odletijo, kot je danes običajno, v koš pri zobozdravniku? 
Kupljenik
Ali pa jih, prave ajdovske deklice zadegajo visoko na hrib, tja pod vrhove, kjer zapičeni v tla opozarjajo, da se jih je bolje izogibati? Eno je zagotovo. Ena izmed njih je svoj zob zapičila visoko na dolino Save Bohinjke. Mogoče še v času, ko je tu doli večni led menil, da bo res za vekomaj. Je torej danes ni več? Se je torej ni bati? 
Romantika
Sva se spraševala, ko sva se dvigala po stezi tam od prijaznega Kupljenika proti vrhu, ki s svojim imenom začudi. Številni zavoji, znaki smeri, nenavadno srečanje naju je vodilo višje. Dokler nisva stala na vrhu in gledala v dolino. Se čudila. Ime se nama ni zdelo pravo. Kako naj bo to zaobljeno teme sam babji zob? Morebiti nos ali čelo? 
Bohinjska Bela
Tista nenavadna, vedno tako že iz doline opazovana škrbina je vendarle veliko nižje. Kaj pa, če so vse skupaj gromozansko velika usta? Sva gledala nenavadne špice ob poti, nekoliko nižje. In se ob misli na prevrtan zob še dolgo na glas smejala. Saj sedaj tako ali tako nihče več ne verjame v takšne zgodbe. 
Dolina
Ki so bile nekoč prava sol zemlje, ki je otroke zvečer ob ognjišču puščala odprtih ust. Ko so bile sence, ki jih je metala sveča, še strašljive. In bela luč ni pregnala hišnih duhov. Kako drugačni so danes strahovi, ki nas zasledujejo in preganjajo v morastih sanjah. Predvsem zjutraj, ko odpremo oči in se zazremo v nov dan. 
Otok
Ne izginejo. Ostajajo in nas strašijo tudi čez dan. Spuščala sva se v oblačni večer, razmišljala o naših prednikih, ki so nekoč živeli tu. Skupaj z babami. In njihovimi zobmi. Kjerkoli so jih že pustile. Tudi za čase, kot je današnji, in tiste, ki šele prihajajo. Še vedno so z nami.
Babje škrbine

sreda, 13. maj 2015

Hrepenenje

Bilo je jutro. Nekje so še spali. Drugje pretegovali in kramežljavo gledali v nov dan. Midva sva bežala. Skozi vas in mimo cerkve, proč od ceste, po kateri so hiteli mrki obrazi, med drevesa, ki so prijazno kimala. V krošnjah so ptice zračile glasilke, hotele preglasiti ena drugo. Izvabljale nasmeh na ustnice. 
Pot
Če bi te notranja sila ne vlekla naprej, bi obsedel na deblu nekega življenja zaprtih oči in nemo prisluhnil koncertu. Strma pot, dobro poznana. Vodi do nebes. Saj se od tam vidi cel svet. Drobne malenkosti nekje neskončno daleč. Dihaš. Gledaš. Na svet, kjer si pustil vso grenkobo. Jutranje sence preganja luč iz vesolja. Tipaje se prebija, objame hrib, nežno ga stisne k sebi. 
Izhodišče
Težko je verjeti, kako malo je treba za srečo. Človeka. Zgolj dotik, znak bližine, pripadnosti, zaveze. Stvar, na katero čakaš vsak najmanjši trenutek ločitve, po čemer hrepeni sleherna molekula v telesu. Nekaj, kar je onstran razuma, vezano na neki čisto svoj svet. Ki se da opisati z eno besedo. 
Mesto
Tako enostavno, hitro se znajde na jeziku. Pa vendarle tako neskončno široko, kot je neskončen odnos med dvema bližnjima dušama. Hrepenenje. Neizmerna želja sobivanja, bližine, dotika. Pogled je plaval naokoli, hotel prodreti skozi nepredirno goščavo vsakodnevnih nesmislov. Ugledati srčiko, bistvo, pomen. 
Svetišče
Dokler nisem mimo svetišča, ki obljublja višave in dosti bolj posvetnega zvončka prišel med ljudi. Poti so si različne. Nekatere samotne, druge prepolne življenja. Odraz nas samih. Pozdravi, začudena vprašanja, nerazumevanje. Nekateri imajo morje časa in pustijo, da počasi pljuska ob njihovo obalo. Drugim kot reka odteka, prepustijo se brzicam, ki jih premetavajo sem in tja med skalami na njihovi poti. 
Varno za rešetkami
Vsem se prej ali slej izteče, čaka jih skromen spomin in počasna pozaba. V enem samem trenutku ugasne tisoče drugih. Danes sem jih veliko dodal, še so tu, živijo. 

(Šmartno – Šmarna gora)

sobota, 9. maj 2015

Somogy

Včasih je treba, da si daš duška. Da se znoriš, preizkusiš meje svojih sposobnosti, v druženju doživiš nekaj novega, zanimivega. Morda celo pustolovskega. Vedno. Saj če le znaš pogledati prav, je že samo življenje velika pustolovščina. Ki se začne s prvim utripom in traja vse do zadnjega. 
Spust
Ko ves čas veš, da si doma prav tam, kamor te vedno znova vleče. Kamor prisloniš svojega dvokolesnika. Recimo. Med tem, ko začudeno gledaš, kako se ti pred očmi razblinjajo vnaprejšnje predstave o vzhodni deželi, ki naj bi bila ravna kot kuhinjska miza. Na koncu pa zadihan veš, da se klanec ne bo nikoli končal. 
Križev pot
Magyaratad. 22.30. Kolo. Dvoje koles. Poganjanje pedalov skozi noč. Andocs. Dobro uro kasneje. Tretje dvokolo. In nato iskanje dneva. Tam proti Blatnemu jezeru, Balatonboglar. Ob njem, in naprej. Med iskanjem davno izgubljenega, neke svoje želje. Sonce in vročina, vedno novi kilometri, boleča ramena. 
Žito
Vasi z nenavadnimi imeni, nam tako tujimi, začudeni ljudje. Nenavadna trojica, ki privlači poglede. Postanki ob cerkvah, počitek ob jezeru, na travi, nekaj minut za kratek oddih. Vprašanja o tem, če ima smisel, hrepeneče razmišljanje o plaži in brezdelju. Pšenična polja, pridni delavci na njih, redke rože. 
Počitek
Sonce se je skrilo, grozeče sivi oblaki. Nekaj kapelj ni prestrašilo toliko kot grmenje v daljavi. Da le ne pride bližje, smo si želeli, ko smo za trenutek zavetje našli v hiški na robu vasi. Sonce je razkadilo sivino, ki nas je dušila, znova smo kar leteli, metri in metri asfalta so ostajali za nami. 
Šopek
Prihajal je znova večer, dan je porival čez rob pozabe. Tipale so lučke skozi noč, ko se je naš krog iztekel prav tam, kjer se je točno dan poprej začel. Šli smo po poti in znova našli sebe. Toda bila je dolga, 164 kilometrov, da smo vedeli, da smo, da zmoremo, da začutimo. Povezanost. Utrip. Sebe.
Mir

nedelja, 3. maj 2015

Črni les in Alzacija

PRVOMAJSKE POČITNICE – 24.4.2015 – Je bilo kar napeto. Kam in kako. Idej vrsta, vreme kislica kamorkoli si pogledal, odločnosti nobene. Na koncu smo se vendarle zedinili za Črni les in Alzacijo, Živa se je strinjala, Ajdi je bilo vseeno, da nam bo delal družbo se je odločil Peter z družino. 
Gmünd
Potem ko se je občinska proslava končala in so Majo spustili domov, smo dodali k pripravam samo še zadnje malenkosti, nato pa odpujsali proti Hrušici. Tam smo se dobili s Petrom in vožnjo nadaljevali čez Karavanški tunel, skozi Avstrijo do Gmünda, kjer smo parkirali na že znanem mestu blizu muzeja avtomobilov nekoliko bolj žlahtne znamke. Da je bil že čas za spanje, je seveda jasno. 
Jutranji sprehod po mestu

KOLM-SAIRUGN – 25.4.2015 – Po jutranjem sprehodu skozi Gmünd in krajšem ogledu zanimivosti v okolici, smo se odpeljali v smeri Salzburga. Pa smo že pri kraju Flachau preskočili na lokalno cesto in se kmalu usmerili mimo Raurisa po dolini, ki se konča v zatrepu pod visokimi gorami. 
Dolina nad Raurisom
Cesta se je zložno vzpenjala mimo vasic in zaselkov vse do parkirišča pri dolinski koči. Tam smo parkirali pod cestninsko hiško. Štiri kilometre nadaljnje ceste je namreč plačljive, nam pa je predstavljala tisti izziv, ki nas bo malo razmigal. Na tak lep, sončen dan, bi si kaj drugega tudi težko želeli. 
Za pešce ni cestnine
Hoja je ob klepetu minila prav hitro. Midva s Petrom sva hodila spredaj, Maja in Martina malo zadaj, dekleti sta klepetali na koncu. Da je višina že kar konkretna se je videlo po snegu, ki je pokrival pobočja, tu pomlad še ni prišla. Na zgornjem parkirišču je bilo precej avtomobilov, predvsem turnih smučarjev, ki se s te strani podajajo na cilje v okolici. 
Visoki Sonnblick
Seveda je še posebej priljubljen tritisočak Visoki Sonnblick, na katerem sem bil letos tudi sam, seveda pa z druge, koroške strani. Ko smo prišli iz gozda, navdušenju kar ni bilo konca. Pred nami so bile bele gore, po njihovih pobočjih so vozili smučarji, opazovali smo črne pikice in njihove zavite sledi. 
Cesta proti koči
Ura je bila čez poldne, zato se jih je veliko že vračalo, mimo nas so hodili proti parkirišču. Zadnji konec je bilo namreč treba peš, kjer sem takoj nekoliko razvajeno zavihal nos. Če se ne pripelješ do avtomobila, to ni zame. Šli smo do koče in mimo nje še nekoliko višje. Vendar hoja po celem, zaradi sonca omehčanem snegu, ni bila prav prijetna. 
Neka zgodba ...
Pri bližnji skali smo ob preprostem spomeniku gornikom, ki so za vedno ostali nekje v višavah, dokončali zgodbo, ki sem jo začel pred tedni na Sonnblicku, nato pa stopali navzdol. Peter je ob pogledu na zasnežena pobočja še kar vzdihoval, da bi bilo čudovito s seboj imeti smuči, sam sem se seveda strinjal. 
Naturfreundehaus
Pogledi za nami so se počasi zagrnili, znova smo bili v gozdu in se spuščali proti parkirišču. Sam sem se sicer hotel najprej podati še do zanimive geološke točke, toda ob pogledu na opis, po katerem bi bilo treba več kot eno uro hoditi naokoli po celem snegu, me je veselje minilo. 
Povratek
Med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali kosilo, sem se sprva dolgočasil, nato pa Petra navdušil, da greva izpirat zlato. Vzela sva kar kuhinjske pladnje in se napotila do mesta, kjer poleti s ponudbo sanj o bogastvu služijo. Sedaj tam ni bilo nikogar, vse je samevalo, le par je s svojim psom na obali reke vneto izpiral pesek. 
Bo kaj zlata?
Malo višje sva se jima pridružila, najprej v manjšem kanalu rečice, nato pa kar na njenem obrežju. Pa ni bilo sreče, zlata je tam ogromo, to sva bila prepričana. Le težko ga je najti s takšno improvizirano opremo, kot sva jo imela midva, sva se tolažila. Vrnila sva se na kosilo, nato pa smo se polnih želodcev odpeljali po dolini navzdol. 
Zlatonosna reka
Vožnja skozi Avstrijo je bila kar zanimiva, odpirali so se nam vedno novi pogledi, zanimivi hribi vse naokoli, vasice. Seveda smo se občasno tudi ustavili, za kakšno škatlico. To je na naši poti običajno. V Kitzbühlu smo parkirali sredi kraja in se odpravili na sprehod. Šli smo ob kanalu do cerkve, pokukali vanjo, nato pa se mimo spodnje postaje ene od žičnic vračali proti avtodomu. 
Med vožnjo skozi Avstrijo
Seveda so nam oči tudi tukaj takoj našle strma pobočja, kjer pozimi navzdol drvijo smučarji. Sedaj so bila že v precej ubogem stanju, bolj ali manj kopna. Morebiti so nas zato še bolj presenetili teptalni stroji, ki so se vneto vozili po snežni zaplati nekoliko višje. Ni bilo namreč videti, da bi imela povezavo z vrhom žičnice ali dolino. 
Kitzbühl
Verjetno jo je skrivala kakšna travnata reber, smo si mislili med tem, ko smo skozi center kraja z zanimivimi hiškami s še bolj zanimivimi fasadami stopali nazaj proti avtodomu. Seveda smo ob tem pogledali tudi v kakšno izložbo, presenetila nas je tista, kjer so v isti prodajalni ponujali poročne obleke in pasjo hrano. 
Ptički v cerkvi
Toda ko smo zraven nje zagledali štirimestno ceno pasje zofe, nam je bilo vse jasno. Peljali smo naprej v smeri avtoceste in ob njej lep čas opazovali serijo škatlic. Mogoče kdaj drugič, ko se nam bo zahotelo dosegati visoko število najdb. Danes smo zgolj peljali dalje, večerilo se je, pred nami pa je bilo še veliko kilometrov. 
Bronasti smukač
Peljali smo mimo Innsbrucka in navigirali naprej proti kneževini Liechtenstein. Toda preden smo prišli do nje, je bilo treba še čez visok gorski prelaz. Avtocesta je bila tam zaprta, saj očitno predore prenavljajo. Med vijuganjem najprej navzgor in nato seveda navzdol smo si prepevali krajem tu bližnjo popevko Anton aus Tirol. 
Promenada
Težav ni bilo, čeprav so nam vozniki kombijev iz nekdanje skupne države pred vzponom zagotavljali, da je cesta zelo slaba, spolzka. Pa se niti na najvišji točki dež ni spremenil v sneg, brez težav smo znova prišli na avtocesto in peljali v smeri Vaduza. Na meji mi je policist mahal in sprva nisem vedel, ali hoče, da peljem naprej ali da pokažem dokumente. 
Planike
Končno je naredil bolj določno kretnjo in že sem bil pred njim s potnimi listi. Pa ni bil zadovoljen, hotel je dokumente o avtomobilu. Površno jih je pregledal, nato pa sva s Petrom lahko vožnjo nadaljevala. Na predvidenem parkirišču, do katerega je navigacija pripeljala brez težav, naju je čakalo neprijetno presenečenje. 
Za primer veliko snega imajo še vedno vrata pod streho
Nanj se namreč ni dalo zapeljati, saj zapornice spustijo ob enajstih zvečer, mi pa smo se pred njih postavili ravno, ko je ob polnoči na lokalnem radiju odmevala domača himna. Ni bilo druge možnosti, kot da smo se prestavili na tisti del, ki je namenjen zgolj odlaganju potnikov in seveda kmalu vsi skupaj utonili v spanec. 
Kitzbühl, nasvidenje ...

VADUZ, GRAND BALLON – 26.4.2015 – Zjutraj sem avtodom zarana prestavil na običajno parkirišče in presenečeno ugotovil, da je Peter naredil že krajši sprehod. Seveda sem mu predlagal, da ga ponoviva in še malo podaljšava, kar sva tudi storila. Šla sva do lesenega mostu čez reko in nato naprej do lokalnega McDonaldsa, se obrnila in vračala mimo zanimive male lokomotive do parkirišča. 
Leseni most
Na večjem delu je potekal tečaj varne vožnje za motoriste, kar je seveda tudi nam pritegnilo pogled, nato pa smo po zajtrku odpeketali proti centru Vaduza. Hoje ni bilo veliko, kot je kneževina bolj žepna državica, je tudi njeno glavno mesto prav takšno. Bilo nam je znano, tu smo bili že pred leti. 
Pred mestno hišo
Vrvež pred tremi konji, ki se vzpenjajo na trgu ob mestni hiši, je bil za nami, ko smo hodili proti gradu. Vzpon sem Petru malo začinil, saj sem narobe prepisal v navigacijo koordinate za večstopenjski zaklad. Tako sva se sredi klanca obrnila in šibala nazaj v mesto, kjer sem napako kmalu ugotovil in seveda je bila prava točka na vrhu klanca. 
Vaduz
Hitro sva našla spomenik Francu prvemu in dekleta ulovila pred gradom. Ta je še vedno trdno zaprt, knežja družina za njegovimi debelimi zidovi nedvomno zapravi pozimi celo premoženje za ogrevanje. Smo se privoščljivo nasmihali. Potem pa še lepši pogled nanj ujeli s sprehajalne poti v bližini. 
Grad
Mimo razgledišča nad mestom smo se vrnili na glavno ulico in po njej stopali do mestnih informacij, nato pa ob zanimivem parku zavili nazaj proti parkirišču. Nekateri se čudijo, da so skoraj sredi Ljubljane kmetije. Tu le nekaj korakov od glavne mestne ulice mirno prežvekujejo na travniku krave, le nekaj naprej pa še koze. 
Kopanje
Bolj kmečka vasica kot glavno mesto države, smo se nasmihali, ko smo peljali proti Švici. Ta na severu ni tako gorata, hribovita pa že. Vzpenjali smo se in spuščali in počasi napredovali v smeri Basla. Ustavili smo se na nekaj razglediščih, pa se nam je za kosilo zdelo še malo prezgodaj. 
Pred parlamentom
Dokler nismo čez kar nekaj kilometrov ustavili na robu travnika poleg avtomobilov pohodnikov in sklenili, da bo čas za kuho. Midva s Petrom sva seveda vodo takoj napeljala na svoj mlin in jo mahnila na bližnji grič. Na razgledišču naju ni toliko presenetil pogled na rečico pod nama in okoliško gričevje, kot pravo piknik mesto z lepo narejenim žarom prav tam, kjer sva stala. 
Vožnja skozi Švico
Nekoliko sva še zbegano motovilila okoli vrha, dokler nisem odkril napake v izračunu, nato pa po najdbi škatlice odhitela na kosilo. Znova smo se spuščali, nato pa se že kar malo naveličani vijugastih švicarskih cest in stalnih omejitev hitrosti v vaseh zapeljali v Nemčijo. Tu jo šlo hitreje, avtocesta nas je peljala proti Franciji. V Alzaciji smo sledili cesti v smeri Grand Ballona, njenega najvišjega vrha.
Narodni spomenik pod hribom Vieil Armand
Vzpon po Route des Cretes, menda najlepši panoramski cesti na severu države iz mesteca Cernay je potekal v številnih zavojih navzgor, dvignili smo se za skoraj tisoč višinskih metrov. Toda še preden smo prišli do parkirišča pod vrhom, smo se ustavili ob cesti v bližini narodnega spomenika 30.000 vojakom, ki so na nepomembnem gričku sredi Alzacije med prvo svetovno vojno za vedno zaprli oči. 
Pogled v grobnico
Kar 12.000 od njih jih je pokopanih v veliki grobnici, ki pa je bila trdno zaprta. Zato smo se sprehodili nad njo, mimo številnih križev z imeni vojakov. S Petrom sva odšla še naprej, ob jarkih, zakloniščih, vse do velikega križa na vrhu Vieil Armanda, kjer so potekali najhujši boji. Najbolj strašljivo je bilo hoditi po samem gozdu. 
Pogled iz jarkov na Grand Ballon
V njem ni niti malo ravnega, luknja pri luknji od silovitega topovskega obstreljevanja je vidna še danes, ko se tu, kjer je bila sto let nazaj goličava, znova razprostira gozd. Ostanki bodeče žice, opazovalni stolpič za enega človeka. Šla sva do križa na zadnjem gričku, nato pa se že v mraku vračala nazaj proti spomeniku.
Večerni pogled v dolino
Tam sta naju pričakali Maja in Martina, skupaj smo se vrnili do avtodoma in odpeljali do sedla pod Grand Ballonom. Parkirali smo, za mojo idejo, da še isti dan zlezemo do vrha, pa se je poleg Petra ogrela še Živa. Skrbela me je slaba napoved za naslednji dan, lepo vreme tega večera je bilo treba izkoristiti. 
Na vrhu
Pod nami so bile lučke, ko smo šli čez manjše snežišče in mimo spomenika modrim vragom do vrha, na katerem stoji radarska kupola, ki res še najbolj spominja na zvezdna vrata. Sprehodili smo se okoli nje, nato pa jo navzdol mahnili po drugi poti, tako, da smo seveda našli še dve točki, ki sta nas zanimali. 
Lučke v dolini
Pred avtodomom sva s Petrom še lep čas ob pokušanju borovničevega likerja in seveda obveznem pivu klepetala, nato pa je bil že res čas za spanje. Zunaj je bilo hladno, pa še pihalo je. 

HARTMANNSWILLERKOPF, EGUISHEIM, COLMAR - 27.4.2015 – Celo noč je ulival dež, pihal veter, seveda smo bili za kaj takšnega na pravem mestu. Zjutraj ni hotel dež nič ponehati, za kakšen sprehod me je minila vsaka volja. 
Deževni vzpon
S Petrom sva malo poskakovala med lužami, ko pa sem oznanil, da gremo do vrha, pa če tudi lije dež, sta se odločila za vzpon tudi onadva z Martino. Pri nas je v avtodomu ostala le Živa, ki je bila na vrhu tako že dan poprej. Hoje ni bilo veliko, tudi dež ni več padal tako močno. 
Spomenik modrim vragom
Še najbolj je motil veter, ki je oblake nosil sem in tja po nebu, nam pa skoraj odpihnil dežnike. Šli smo mimo ostankov prvotne koče na hribu, ki sedaj v ruševinah spominja na nekdanje čase, nadaljevali mimo spomenika modrim hudičem do radarja na vrhu. Seveda je bilo smeha na račun vesoljcev, ki tu menda pristajajo, veliko. 
Zvezdna vrata
Šli smo okoli kupole, nato pa po »pristajalni« stezi navzdol. Ob tem smo polža, ki smo ga tam zalotili, gladko določili za ravnokar pristalega vesoljca. Navzdol smo šli malo po svoje, mimo mesta, kjer je veliko možicev. Nekateri so bili res domiselni, svojega je takoj izdelal tudi Peter. 
Pristajalna ploščad
Spustili smo se čez snežišče na pot, vrnili v avtodom in odpeljali navzdol. Navdušenje, da se še podnevi zapeljemo po tem delu Route des Cretes je bilo zadosti veliko, vleklo pa nas je tudi znova do Hartmannswillerkopfa. Parkirali smo na mestu, ki nas je čakalo še od prejšnjega večera. 
Sedlo
Dež je ponehal, le na luže je bilo treba nekoliko paziti. Grobnica bi morala biti glede na vodniček in zapis na informativni tabli odprta. Seveda to pri Francozih nič ne pomeni in smo ostali pred trdno zaprtimi vrati. Znova smo šli mimo spomina na mesta, katerih fantje in možje so za vedno ostali tukaj. 
Nepotrebne smrti
Mimo preštevilnih belih križev in ogromnega droga s francosko zastavo. Ter kmalu odgovorili na moje vprašanje ostalim, kaj je posebnega v gozdu. Krater pri kraterju. Sprehodili smo se skozi strelske jarke, pogledali v zaklone in se umikali bodeči žici ter španskim jezdecem. 
Pogled iz jarkov
Skušali podoživeti grozo, ki se je tu dogajala pred sto leti. Ko je smrt z veliko koso mahala kot pobesnela vse naokoli. Nemogoče. Šli smo čez vrh z velikim križem in naprej do Zimmermanovega križa. Spustili smo se podenj na drugo stran, do spomenika rdečim vragom 152. polka francoske vojske. 
Spomenik rdečim vragom
Nato pa sva s Petrom raziskala še spodnje postaje, kjer je bila v skalo vsekana postaja žičnice. Zaokrožila sva mimo ostankov vojaških stavb nazaj do slemena, kjer sva se znova srečala z našimi. Maja je na vrhu nabrala koprive, navdušena, da smo tako prišli do nekaj zelenjave. 
Med bunkerji
Na poti nazaj smo našli tudi škatlico, ki sva jo iskala s Petrom neuspešno dan poprej. Vrnili smo se do avtodoma, nekoliko nižje naredili krajši postanek, da sva s Petrom skočila do razgledišča pri Chateau du Herrenfluh. Vožnjo smo nadaljevali po panoramski cesti navzdol do doline, tam zavili v smeri Colmarja in navigirali do Eguisheima. 
Pomnik
Kje točno je počivališče za avtodome nisem vedel, pa sem na koncu prišel čisto prav. Parkirali smo, dekleta so se spravila h kuhi, midva s Petrom pa znova skupaj na sprehod. Vasica naju je takoj navdušila. Majhna in srčkana bi bil še najboljši opis. Ozke stranske ulice tipičnih hiš tega dela Evrope. 
Glavni trg z vodnjakom
Glavni trg z vodnjakom, pri katerem so se škropili otroci, nad njim pa cerkvica in gradič. Da o trgovinici na vogalu, kjer je na steklenicah piva alzaška deklina v narodni noši prav nič sramežjivo kazala golo rit, ne govorimo. Našla sva dve bližnji škatlici, nato pa stopala med vinogradi še do zanimive kapele. 
Eguisheim
Videti je bila kot mala hiška, okoli nje pa je vse cvetelo. Vrnila sva se v Eguisheim, kjer naju je že čakalo kosilo. Ko sva otroke seznanila, da gremo na sprehod, so bili občutki kot običajno nekoliko mešani. Pa so se sprijaznili, ko smo prišli v mesto in zaokrožili po njem, sva upala, da so se tudi oni nalezli nekoliko najinega navdušenja. 
Pri kapeli sredi vinogradov
Seveda smo šli sedaj pokukat v kapelo, ugotovili, da je gradič zaprt za javnost, šli vse naokoli in si ogledovali štorkljo na strehi visoke hiše. Ob vračanju se je že močno pooblačilo, upali smo samo, da se ne bo ulilo. Zato smo se le še ustavili v trgovini, kjer sem si od boljše polovice izprosil eno nago rit, Peter, ki se je znal boljše pogajati pa dve.
Gradič in cerkev
Ob tem sem sam dobil še lekcijo o vrstah piva, ženske v prodajalni so se samo hihitale, ni mi bilo jasno ali meni ali komu drugemu. Starejši možakar je znal zadosti nemško, da sem izvedel, katero pivo bi on kupil, pojasnil mi je razlike v moči, kaj pomeni blond sem pa tako vedel. 
Znotraj cerkve
Na poti proti avtodomu smo se ustavili še v prodajalni vina, kupili dve buteljki v ličnem kartonastem ovoju. Upanje na provansalsko prijaznost pa je bilo slepo, mladenka je bila čisto razočaranje, očitno nas je takoj ocenila za čiste vinske šalabajzerje in se ji ni dalo natočiti niti štamperla za degustacijo. Smo ji vrnili tako, da njenim kvazi nasvetom tipa, vzemite dražje, ker je boljše, nismo sledili. 
Štorklje so zaščitni znak Alzacije
Eguisheimu smo pomahali v slovo in odpeljali v Colmar. Tam je navigacija dobila enega boljših prebliskov tega potovanja. Namesto, da bi se do zamišljenega počivališča za avtodome odpeljali po kulturni štiripasovnici, smo se do njega prebijali najprej po flikaprifliki cesti, nato pa nadaljevali po neskončno dolgi ozki cesti, na katero so se ulegli vsi francoski policaji po vrsti. 
Colmar
Da o tem, da sem se ji v trenutku, ko me je hotela peljati naprej po kolovozu ob železniški progi uprl, ne govorimo. No, na koncu smo se le pripeljali do pravega dvorišča, ki je bilo na prvi pogled dokaj neugledno. Če ne bi tam stal že avstrijski avtodom, bi verjetno misleč, da smo čisto narobe pristali na privatnem dvorišču, hitro odpeljali. 
Pokušina salam
Pa me je prijazna ženica prepričala, da smo čisto prav, založila nas je s planom mesta in vizitko, če bi se slučajno izgubili. Vse gratis, vključno s parkingom seveda. Prva prava dobrodošlica tega mesta. Sprehodili smo se proti centru in po njem. Po tem, ko nas je Eguisheim navdušil, smo tu ostali kar nekoliko hladni. 
Fontana
Sploh, ker smo tudi pri škatlicah odkrivali, da so večinoma izginile. Prodajalka stotero različnih salam je ponujala pokušino. Maja in Peter sta bila testna zajčka, ali je bilo kaj užitno, pa nista hotela povedati. Tako, da smo se ostali degustaciji odpovedali. Pot smo nadaljevali do velike cerkve sredi kraja.
Nenavadna zverina
Ob večerni uri je bila že trdno zapahnjena, zato smo si pogledali zgolj nekaj zunanjih detajlov, nato pa počasi obračali nazaj proti avtodomu. Pisane fasade, še bolj pisane strehe. Zanimivo. A večer je bil, utrujenost tudi, čakalo nas je še nekaj vožnje, gremo nazaj. Odpeljali smo iz mesta, tokrat po dosti bolj kulturni cesti. 
Ulica s skupino mladih
Peljali smo v smeri Freiburga, tam prekršili pravilo zelene cone in se na drugi strani mesta zavihteli na parkirišče pod žičnico na Schauinsland. Da je ponoči deževalo, smo se že kar navadili. 

SCHAUINSLAND, VITA CLASSICA – 28.4.2015 – Zjutraj je še kar deževalo, obet izboljšanja se je zdel precej iz trte izvit. Vseeno sva šla s Petrom, ko se je blagajna odprla, kupit Schwarzwald kartice. Blagajničarka je obetala, da se bo res počasi vreme uredilo, zakaj ne bi verjeli. 
Uscana Zofka?
Dež je počasi ponehal, s Petrom pa sva jo mahnila proti vasi Horben in tam našla škatlico, za katero sem koordinate dobil že dan poprej. Vrnila sva se nazaj in ukazala premik. Še vedno je bilo oblačno, toda padalo ni več. Torej so izgovori odpadli, gremo z žičnico proti vrhu. Vožnja je trajala kar okoli 20 minut. 
Žičnica na Schauinsland
Na vrhu je bilo megleno, po tleh je bil poprh snega. Nismo se vdali. Odšli smo proti razglednemu stolpu na vrhu in se nanj tudi povzpeli. Da se je videlo bore malo je jasno, nismo se preveč sekirali. Že pogled na tiste, ki so raje ostali spodaj, je bil zanimiv. Šli smo še nekoliko naprej, do sončnega observatorija. Nato pa so dekleta skupaj z Žanom in Nejcem odšla nazaj proti žičnici in v dolino pripravljati kosilo. 
Megleni stolp
Midva s Petrom sva naredila krožno pot mimo spomenika tragičnemu dogodku, ko je leta 1936 tu zaradi izčrpanosti v snežnem metežu umrlo pet angleških otrok, in te dni še zaprtega rudnika pod vrhom. Ter se nato spustila z gondolo nazaj v dolino. Do kosila je bilo še pet minut, torej sva si jih vzela trikrat toliko, da sva našla škatlico na razgledišču nad krajem. 
Za ljubezen
Siti in kar dobre volje smo se odpeljali, seveda znova skozi zeleno cono Freiburga do kraja Bad Krozingen. Postanek pri lokalnem Lidlu in nato premik do parkirišča pred termami. Po preverjanju na blagajnah smo ugotovili, da na mesta za avtodome ne smemo, saj ne bomo ostali preko noči. 
Megleni pogled
Torej smo morali najti mesto na običajnem parkirišču. Imeli smo srečo, saj se je eno mesto ravno izpraznilo, nekoliko za nami pa je pripeljal tudi Peter, ki prostega mesta tudi ni iskal predolgo. Sam sem se po hitrem pogledu na zemljevid odločil, da grem s kolesom nekoliko naokoli. 
Vetrolov
Naredil se je namreč lep dan, torej bo že prijetno kolesariti. In res je bilo. Šibal sem med vinogradi in pobiral zanimive škatlice na temo opic, nato nadaljeval mimo ostankov rimske vile do potoka Neumagen. Temu sem nekaj časa sledil, na eni in drugi strani, nato pa ob uri, ki sem si jo določil, zavil nazaj. 
Spomenik tragediji izpred let
Pri termah sem vrgel kolo na nosilec, zagrabil kopalke, brez težav prišel mimo blagajne in z nekaj več težav našel naše. Dekleta so brala, drugi pa so bili v bazenih. Terme so bile prijetne, tudi dekleti smo končno pregovorili, da sta šli pogledat, ali je voda še mokra. 
Nakladač na slepem tiru
Ob tem sta najbolj uživali, če sta se potapljali in tekmovali, katera bo dalj časa zdržala pod vodo. Peter in Martina sta šla z nama v savno, prvič. Tako sva ju poučila o pravilih savnanja, po tem, ko ju je prvič vročina prav presenetila, pa je bilo kasneje že bolje. 
Vhod v rudnik srebra
Obiskali smo večino savn, seveda z obveznim počitkom pri bazenih. Saj bi bilo sicer res vročine preveč. Po drugem pregrevanju smo se počasi začeli pripravljati za odhod. Danes nismo mogli ostati do konca, saj smo morali do desetih priti v kamp. Po tej uri ga zaprejo in vstop ni več možen. 
Vita Classica terme
Da je tudi ta vključen v kartico, je seveda jasno. Šibali smo do Freiburga, tretjič zapeljali v zeleno cono in na koncu z nekaj motoviljenja zaradi obveznega obvoza le prišli do pravega vhoda. Prijazna gospodična nas je sprejela, popisala, pokazala parcele in vse, kar smo potrebovali. 
Gumpastično
Nato se je poslovila, midva s Petrom pa sva odtočila, dotočila, se namestila in priklopila. Še malo sva ropotala pred avtodomi, seveda ne zares, saj bi se v okolici hitro kdo razburil, nato pa odšla v posteljo. Naslednji dan je bil namreč vsaj za dekleta vsekakor višek tega dopusta.
Namakanje

EUROPA PARK, BOVLING – 29.4.2015 – Zjutraj smo bili zagotovo med prvimi pokonci v kampu. Malo po pol osmi uri zjutraj, ko so se vrata odprla, smo se tudi mi odpeljali. Nekaj zavojev in že smo obtičali. Sredi zelene cone seveda. Jutranja konica je povzročila dober kilometer polžjega pomikanja, ko se je promet pred nami sprostil smo kar lažje zadihali.
Konica v mestu Freiburg
Sedaj je šlo hitro, peljali smo do avtoceste in tam zavili proti severu. Izvoz Rust, obvoznica okoli manjšega kraja in konstrukcije v daljavi so kazale, čemu se približujemo. Prometna ureditev je bila po nemško pedantno speljana, lepo nas je vodila do parkirišča za avtodome. 

Silver Star
Prostora je bilo še zadosti, parkirali smo in presenečeno ugotovili, da za ceno šestih evrov preko dneva lahko koristimo tudi električni priključek. Seveda sem se priklopil, pozajtrkovali smo, nato pa sem že prevzel običajno vlogo priganjača. Kajti v tak park se mora iti med prvimi, saj je najmanjša gneča. 
Med vožnjo v prvi vrsti
Čez vhod smo šli hitro, naše kartice so nas odpeljale mimo blagajn neposredno na vhod in v park. Kjer smo se seveda izgubili. Petru sem, preden se je izgubil v gneči, sicer zavpil, da gremo na leseni vlakec, toda manjša izguba orientacije in že smo čakali na prvo vrsto pri Silver Staru. Saj drugam se ne splača. 
Vožnja s Pozejdonom
Ena največjih atrakcij tega parka je bila pravi užitek, odličen začetni spust in nato dolgi prehodi, nič pretirano ostrih zavojev, rukanja in premetavanja. Ker nas je bilo preveč, da bi šli vsi naenkrat, smo zasedli prvo vrsto dvakrat. In na koncu vsi skupaj vriskali. Je bilo res dobro. 
Vodna zabava
Ker je bil ravno poleg, smo šli nato na Poseidona, vodni vlakec, kjer je seveda močno špricalo, mokri pa nismo bili skoraj nič. Končno se nam je na moje klice in sporočila javil Peter. Takoj smo ga navdušeno seznanili, da imamo njegovega izgubljenega sina. Nato pa smo pohiteli proti Islandiji, kjer smo se z njim, Nejcem in Martino končno srečali. 
Peter pred Wodanom
Islandiji? Europa park je seveda razdeljen na tematske sklope, povezane z nekaj evropskimi državami. Ker je bil poleg nas vlakec Blue Fire, smo se seveda postavili v vrsto. Da ga menda (finančno) poganja ruski Gazprom nas ni pretirano motilo. Nas je pa dobro prešejkalo. 
Atlantica
Počitek na monorailu, ki nas je na dobrih dveh metrih višine popeljal po večjem delu parka, je bil tako ravno pravšnji. Sledila je Atlantica, še en v vrsti vodnih vlakcev. Na koncu smo se morali nasmejati razmršeni Martini. Toda Petru ni bilo do smeha. Obratov je bilo preveč, želodec je zahteval počitek. 
Rafting
Pustili smo ga, da se je odpočil, dekleta so šla na ladjico Vindjammer, potem pa smo se vsi skupaj ob veliko smeha zapeljali po divji reki z okroglimi rafti. Fjord rafting z deželo trolov nas je kar dobro poškropil, treba se je bilo posušiti. In kje bi to bolje opravili, kot na katerem izmed vlakcev. Leseni Wodan je bil pravi, treba ga je bilo preizkusiti. 
Konstrukcija Wodana
Ni nas sicer navdušil tako kot Colossos v Heide parku, pa vendarle ni bil slab. Dobro pretreseni smo pobrali še Petra in odšli proti amfiteatru. Pred njim smo na odru ujeli še nekaj taktov flamenca, nato pa že spremljali boje črnega viteza. Seveda se je (znova) pokazalo, da pravice ni na tem svetu. 
Črni vitez
Kar dva sta se spravila nanj in ga z raznimi spletkami tudi prinesla okoli. Hja, sicer pa sem si sam kriv, če pa navijam za slabe fante. Nekaj lomljenja kopij, nekaj mečevanja in seveda obvezni dvorni norček. V skladu s pričakovanji. Še vožnja s kanuji, potem pa smo ob hitenju skozi park ujeli mimohod parade, posvečene 40 letnici parka. 
Spopad
Euro Mir nas je zavrtel, malo smo se peljali naprej, malo nazaj. Skozi Malo Italijo smo prišli do gledališča, kjer smo si ogledali predstavo plesa in čarovnij. Sam sem jo večino sicer prespal, toda kaj, ko utrujenost naredi svoje. 4D kino z malimi miški in hudobnim krokarjem je bil bolj za spotoma. 
Pa, pa, pa, parada!
Vožnja z Eurosatom, vlakcem, ki vozi v temi nas ni ravno navdušila, pri vlakcih, na katerih smo se spremenili v male revolveraše, pa sem spet dosegal dobre rezultate. Sledila je predstava na ledu, grški bogovi in njihove zdrahe. S pridihom Rock and rolla. Seveda ga tam nekje na Olimpu na veliko igrajo. Ziher. 
Mir
Čakal nas je še švicarski bob, potem pa se je že približeval čas odhoda. Dvignili smo se nad park in še zadnjič popeljali s Silver Starom, nato pa pozirali pred vhodom. Bilo je super, minilo prehitro, toda tako je vse v življenju. Odšli smo do avtodoma, plačali parkirnino in se odpeljali po avtocesti zgolj en izvoz nižje proti jugu. 
Na stezi za bob
KingPin Herzbolheim je bovling center v industrijski coni, ob katerem smo parkirali. S Petrom sva odšla rezervirat dve stezi, nato smo povečerjali, sam pa sem uspel skočit tudi do bližnjega TB hotela. Ob uri smo bili pripravljeni, dobili smo vsak svoje čevlje.
Slovo od Europa parka
Vzeli smo krogle in z njimi zbijali keglje. Na eni stezi Peter z družino, na drugi mi. Maja je bila bolj ali manj ves čas v vodstvu, ostali trije smo se zgolj spraševali, od kje ji takšna natančnost. Po dobri uri igre smo bili že kar utrujeni, toda ekran ni in ni hotel ugasniti. 
Nejc in Ajda v KingPin-u
Tako sem Petru ravno dopovedoval, da so verjetno na vsako stezo dali dve uri igranja, ko je prišel možakar in povedal, da nas kolega očitno ni obvestil, toda plačano imamo zgolj eno uro, ostalo pa moramo doplačati. Tako lahko takoj prekinemo z igro in nam dodatne pol ure ne bodo zaračunali ali pa igramo naprej. 
Midva s Petrom sva na vrsti
Seveda smo ob pogledu na cenik, ki je vse kaj drugačen, kot smo ga vajeni doma, takoj vrnili krogle in čevlje ter odšli do avtodoma. Malo smo cincali ali bi ostali tu ali ne, na koncu pa le odpeljali dva izvoza višje in v industrijski coni blizu kraja Ettenheim parkirali na počivališču za avtodome pred velikim trgovcem s počitniškimi vozili.
Maja z lubenico
Seveda je bil klepet mene in Petra obvezen, pridružila pa se nama je tudi Maja. Le toliko smo se umaknili, da so otroci lahko v miru spali. Ko je tudi nas začela zmagovati utrujenost, pa smo pobegnili vsak v svoj avtodom. 


STRASBOURG, SLAP IN OSTANKI GRADU NIDECK – 30.4.2015 – Zjutraj sva bila s Petrom zgodaj pokonci, skočila sva na kolesi in odbiciklirala po okolici. Najprej do zanimivega jezera Apostel in okoli njega. 
Nenavadni živalski vrt
Nato sva pri bližnjem Ringsheimu odkrila živalski vrt, odprt za vse. Kot sva lahko ugotovila, je zrasel na obrobju deponije. Peljala sva naprej in nato krožila po vinogradih v bližini Ettenheimweilerja. Razen kmetov na poljih in nekaj sprehajalcev so bile poti in okolica precej zapuščeni. Našla sva serijo škatlice, se nato skozi Ettenheim vračala do avtodoma. 
Postanek
Maja in Martina sta bili že pokonci, otroci pa so komaj vstajali. Odpeljali smo se do bližnjega Lidla, tam obnovili zaloge, nato pa peljali v Strasbourg. Čeprav sem se bal gneče, saj je bil delovni dan, kaj pretiranega ni bilo. Uspešno smo se prebili do mesta, kjer sem imel označeno parkirišče, ki pa ga začuda ni bilo več. 
Pogled v okolico Ettenheimweilerja
Pa ni bilo hudega, zavili smo okoli, prišli nazaj na glavno cesto in nato zapeljali pod velbom in skozi odprta vrata na parkirišče pri sejmu. Parc des Expositions smo si že tako prevedli. Toda tam je bilo vse nekam čudno. Vrsta parkiranih avtomobilov, pa v vsakem je nekdo sedel. In en avtobus. 
Evropska unija raste iz ruševin
Vse je postalo še bolj čudno, ko sem skakal okoli in hotel izvedeti, če tista vrata na vhodu kaj zaprejo. In ob tem ugotovil, da se pred vhodom na razstavišče zbira velika množica. Žensk. Samih žensk. Nič, malo smo še debelo gledali, potem pa v upanju, da nas ne zaprejo, odšli proti evropskemu parlamentu. 
Evropsko sodišče za človekove pravice
Ki se je dvigal kot feniks iz pepela. Pred njim so ravno nekaj rušili in so bile same ruševine. Zadaj pa steklo in stavba, v kateri sedijo mastno plačani poslanci. Zavili smo mimo stavbe Evropskega sodišča za človekove pravice in prišli do parka de l'Orangerie. Sprehod po ravno ozelenelem in zacvetelem parku je bil res prijeten. 
Park de l'Orangerie
Šli smo mimo Josefininega pavilijona, si pogledali živalski vrt(iček), nato pa zavili mimo bovling centra do jezera. Po promenadi smo se vračali nazaj. Najbolj me je presenetila Živa, saj ji je bil sprehod po parku ljubši, kot pa potepanje po mestu. Tudi prav. 
Alzaška štorklja
Posedeli smo ob jezeru, nato pa odšli nazaj do roba parka, vrgli pogled na stavbo Sveta Evrope in tam opazili tudi našo, domačo zastavo. Po ulici Allee de la Robertsau smo jo mahali mimo hotela, kjer sem bil pred tedni službeno, v smeri centra. Šli smo mimo ruske ambasade in cerkve sv. Pavla, ki je bila trdno zaprta ter prišli v stari del mesta. 
Dekleti v parku
Ozka ulica nas je peljala proti katedrali. Ta je mogočna tako zunaj kot znotraj. Drugi so morebiti zaradi mogočnosti kar obsedeli na začetku, sam pa sem šel naokoli in jim nato hitel nazaj pripovedovati kakšna čudesa se skrivajo v notranjosti cerkve. Predvsem prižnica, kalvarija in astronomska ura so bile vredne obiska. 
Stavba Sveta Evrope
In pa pogled na pisana okna. Vdani v usodo sta se tudi dekleti napotili naokoli. Čeprav nisem vedel ali vzdihujeta od navdušenja ali grozne prisile v nekaj, kar jima niti najmanj ni všeč. Ko smo se znova znašli pod oblačnim nebom, ki pa je ostajalo suho, smo le pogledali proti zvoniku, moči za vzpon tako ni bilo več. 
Pred katedralo
Debelo smo gledali tri vojake, ki so v polni bojni opremi in z naperjenimi puškami prikorakali mimo. Ko smo jih kasneje še nekajkrat srečali, smo se že nasmihali, da očitno sodelujejo v nekem orientacijskem tekmovanju in da so se v celoti izgubili. Počasi smo šli nazaj, Peter je šibal z Martino in Žanom proti avtodomu, kjer jih je čakal Nejc. 
Notranjost cerkve
Mi pa smo zavili v restavracijo, kjer ponujajo Flamm, tipično Alzaško jed, neke vrste pico, toda z občutno bolj tenkim testom, kot smo ga vajeni. Ena običajna in druga vegetarijanska ter liter Eviana so bili ravno prava malica. Dekleti sta seveda malo vihali nos, nič ni bilo dovolj dobro. 
Detajl prižnice
Pa vseeno je bilo zadovoljstva ravno toliko, da sem se uspel prepričati, da pokušina ni bila napaka. Ko smo pojedli, je Živa potarnala, da nismo videli »črne« hiše. Tako sva jo še enkrat mahnila do trga pri katedrali, kjer stoji Kammerzell, danes restavracija in hotel, naredila sliko ali dve in nato lovila Majo in Ajdo na poti proti avtodomu. 
Astronomska ura
Hoje ni bilo veliko, šli smo tam, kjer smo se opoldne že vozili, tudi mimo velike skulpture znotraj ovalnega krožišča, ki jo je Maja poimenovala »ostanki železa«. Je imela po svoje verjetno kar prav. Avtodom nas je pričakal tako, kot smo ga pustili, tudi vrata na parkirišče so bila še odprta. 
Flamm
Malo smo kombinirali kam in kako, nato pa le odpeljali proti zahodu, v smeri parkirišča pod slapom Nideck. Seveda je vožnja mimo griča, povsem posejanega s škatlicami minila ob vzdihovanju naju s Petrom, toda grič in vse na njem bo počakalo na kakšen drug obisk. 
Dekleta med sprehodom po Strasbourgu
Zunaj je začelo nekoliko deževati, zato smo vzeli dežnike in se odpravili proti slapu. To, da je pot uradno zaprta, nas ni preveč motilo. Če bo prezahtevno, še vedno lahko obrnemo, smo bili prepričani. Pot je tekla skozi gozd, prijetno široka, nič pretirano se ni vzpenjala. 
Kammerzell
S Petrom sva ugotavljala, kod je tukaj bruhal vulkan, seveda pred milijoni let. In klepetala, kaj pa drugega. Pred nami se je pojavil slap, lepa pahljača vode je padala v globino. Ko smo stali pod njim, smo si bili enotni, da se je do sem splačalo priti. Pot navzgor proti gradu Nideck je bila mestoma podrta, toda nič posebnega, kot bi mignil smo bili na vrhu strmine.
Slap Nideck
S Petrom sva tam poiskala še škatlico, nato pa sledila ostalim do dokaj ohranjenega stolpa z grbom nad vrati. Na ta stolp se ni dalo, zato smo zlezli na drugega, prav na vrhu vzpetine. Po strmih in ozkih stopnicah. Nedvomno je to ob lepih dnevih prvovrsto razgledišče, danes smo videli komaj do sosednjega brega. Pa nič zato. 
Stolp gradu Nideck
Tudi Živa je kot običajno splezala za nama s Petrom, Maja in Martina sta ostali spodaj. Ko smo meglenih razgledov imeli zadosti, smo se previdno spustili navzdol. Odšli smo po poti, po kateri smo tudi prišli. Nad strmim delom so se dekleta odločila, da tu tudi sestopijo in se vračajo pod slapom. 
Strme stopnice
Midva s Petrom sva šla po drugi poti, pri razgledni skali kar nekaj časa iskala škatlico in jo na koncu tudi našla, nato pa že v mraku stopala do avtodoma. Odločili smo se, da tu ostanemo, saj je bilo parkirišče čisto primerno za spanje, avtomobilov, ki bi vozili mimo, pa skoraj nič. 
Zadnji stolp


MONT DONON, STRUTHOF, BAZEN V OFFENBURGU – 1.5.2015 – Zjutraj sva s Petrom po deževni noči z dežniki odšla ob cesti navzdol, do zaklada, oddaljenega približno dva kilometra. Hitro sva ga našla, nato pa ob vrnitvi budila dekleta. Pretirano se nam ni mudilo, da si se obirali, pa tudi ni bilo nobene potrebe. Odpeljali smo se skozi deževno Alzacijo proti vasici Haut Donon. 
Možici
Seveda je bilo po poti treba narediti nekaj postankov, uspešnih in nekoliko manj uspešnih. Med vožnjo smo opazovali tudi številne prodajalce šmarnic. Očitno je to tukaj nekakšen običaj okoli prvega maja. Na sedlu Col du Danon smo na predvidenem parkirišču pustili naše domove. 
Močnat vzpon po prijetni stezici
Kljub dežju smo se pripravili na sprehod. Pa je bilo hoje kar nekaj več, kot sem sam predvideval po hitrem pogledu na zemljevid. Pot je bila kljub dežju, ali pa ravno zaradi tega, prav lepa. Ob njej so bile zanimive skale, možici. Zaradi vode se je vse svetilo, kot bi bilo premazano s svetlečim lakom. 
Krog pri oddajniku
Ob oddajniku so nas presenetile v krog zložene plošče z reliefi. Mont Donon je bil namreč, kot se je dalo razbrati iz vodnička, nekoč sveti kraj že Keltom. Rimljani so zgolj prevzeli lokacijo in tu zgradili več stavb. V času Napoleona lll. so prav na vrhu zgradili rekonstrukcijo templja.  
Se kam vidi?
Proti njemu smo se vzpenjali. Toda zagledali smo ga šele, ko smo obšli veliko skalo, ki je preklana v obliki križa. Na vrhu je pojasnilna tabla, iz katere smo lahko razbrali, kaj bi se videlo, če ne bi bilo oblačno in deževno. Za vrhom smo šli še nekaj deset metrov naprej v smeri malega Donona, a le toliko, da smo pod veliko skalo našli škatlico. 
Preklana skala
Nato pa se mimo templja in ostankov stavb pod njim vračali nazaj navzdol. Čeprav je dež naš pohod motil, pa je bilo doživetje super. Mogoče se vrnemo kdaj, ko bo lepo vreme, da se bo tudi kam videlo. S sedla Donon smo se odpeljali navzdol in navigirali proti mestu, kjer je med drugo svetovno vojno stalno koncentracijsko taborišče Struthof. 
Tempelj
Parkirali smo na deževnem parkirišču, sam sem med kratkim sprehodom hitro ugotovil, da je taborišče kljub obljubi v vodničku o odprtju vse dni v letu, na praznik dela zaprto. Pa nič. S Petrom sva se med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali kosilo, odpravila na sprehod. Šla sva do škatlice, ki leži v bližini manjšega oddajnika, nato pa nadaljevala še nekaj naprej, kjer sva neuspešno naskakovala smreko. 
Ostanki nekdanjih zgradb
Že samo, če si se rahlo dotaknil vej, si dobil po sebi celo ploho kapljic. Še med iskanjem sva opazila avto sredi ničesar in nekoga, ki je ob bežnem pogledu delal strečing, ob nekoliko boljšem pa seveda skušal jekleno čudo poriniti iz blata. Ko sva se svoje smreke naveličala, sva odšla do njega. 
Struthof
Izvedela sva, da je Avstralec najel avto, morebiti tudi žensko, ki je sedela v njem, in odšel na izlet. Navigacija ga je zapeljala sem gor, kjer je na premočenem blatnem kolovozu nekako še obrnil, potem pa svojega fensi mercedesa z zadnjo premo dvignil na skalo sredi poti. Seveda ni bilo niti pomisliti, da bi dvotonsko pošast kam premaknili. 
Pogled na taborišče
Zato je zajavkal, ali mu gospe, če on odide po pomoč, ne bo kdo ukradel. Hja, zajcev se je bati, sem pripomnil, nato pa sva ga vzela s seboj. Zakaj je hotel v dolino in v vas, med tem, ko je gospa po mobitelu skušala priklicati pomoč, mi ni bilo sicer čisto jasno, spraševal pa tudi nisem. 
Ogenj smrti
Denar je pobasal v žep, pomahal gospe in z nekakšnim šalom čez glavo ob pomanjkanju boljše zaščite pred dežjem za nama stopal nazaj do taborišča. Nekaj časa je postaval ob parkirišču, nato pa sem le stopil do njega in mu namignil, da tako ne bo uspeha. Vsake toliko je namreč pripeljal kakšen avto, se ustavil toliko, da so potniki ugotovili, da je taborišče zaprto, nato pa odpeljal naprej. Idealno mesto za štoparja torej. 
Trdno zaprto
Očitno so nasveti pomagali, saj ga po tem, ko smo pojedli kosilo, ni bilo več. Mi smo se sprehodili do dvojne ograje iz bodeče žice, se skoznjo zazrli na rekonstrukcijo nekdanjih barak, kjer so umrli številni, tudi člani francoskega odporniškega gibanja, pogledali luč smrti in šli do velikega spomenika ob križih nekaterih umrlih. 
Spomenik nad taboriščem
Pripomnil sem, da je sicer malo sarkastično, da pred toliko leti iz taborišča niso imeli nobene možnosti pobega, po toliko letih pa je enako veljalo za nas, seveda v obratni smeri. Pa nič zato, smo tak kraj smrti obiskali že pred leti, tako da je bil že pogled od zunaj zadosten opomin na grozote, ki so se tu dogajale. 
Spomin in opomin
Sedli smo v avto in odpeljali v smeri Strasbourga, švignili mimo njega v Nemčijo in navigirali do parkirišča pred bazenom v kraju Offenburg. Bademeister nas je spustil mimo, samo, da je videl naše kartice. Namestili smo se ob vodi, dekleta so tudi zaplavala, s Petrom pa sva bolj plutala ob robu. In seveda čvekala, kaj pa bi drugega. 
Bazen v Offenburgu
Ker so danes imeli nedeljski odpiralni čas, smo se ravno dobro odmočili, ko je bil že čas za odhod. Pa saj kaj posebnega bazen tako ni bil. S Petrom sva se odpravila še na sprehod po mestu, ob tem poiskala nekaj škatlic, nato pa vrnila do avtodoma. Danes nas je čakala še pot do mesta Calw, zato se nismo nič pretirano obirali. 
Center mesta
Cesta do kraja Oppenau je bila prav super, šlo je hitro. Potem pa smo prišli na dosti ožjo in zelo strmo pot, ki nas je pripeljala do visokega Črnega lesa in ceste, ki pelje po planoti. Vožnja je bila zanimiva, nedvomno pa bi bilo še veliko bolje, če bi bil lep in sončen dan, ko bi se videlo še kaj več. 
Fontana
V Calwu smo zapeljali na mesta za avtodome, parkirali, še malo klepatali, nato pa izginili vsak v svoj avtodom. 

CALW, PARACELSUS THERME – 2.5.2015 – Zjutraj sva bila s Petrom znova pokonci zgodaj. Šibala sva peš, ujela pot, ki vodi ob potoku v bližnjo vas in nazaj. Je bilo prav prijetno, oba sva bila zadovoljna s sprehodom. 
Med jutranjim sprehodom
Pa tudi vreme se je danes popravilo, kar je bilo še posebej razveseljivo. Ko sva prišla nazaj, je bila Maja pokonci. Obe z Martino sta imeli marsikaj za povedati čez poštarje na drugi strani ograje. Menda so že zjutraj začeli klepetati, regljati, prestavljati pakete sem in tja. 
Calw
Tako nista mogli spati, kar je bilo seveda nekaj groznega. Nisva si niti upala pripomniti, da sva takrat midva že švicala na gozdnih poteh nad Calwom. Bi s tem samo podpihnila jezo, to pa nikoli ni pretirano dobro. Po hitrem zajtrku smo se odpravili v mesto, tam našli turistične informacije in pri prijazni mladenki z našimi karticami dobili kupone za štiri zanimivosti mesta. 
Lahko, da ženska nosi tri vogale hiše, toda kdo nosi njo ...
Delno gurmanske, delno kulturne. S Petrom so naju zamikale tudi lepe flaške piva, sam pa sem kupil nov geokovanec, ki me bo spominjal na to našo pot. Ko smo prišli znova na mestne ulice, nam je bila najbližja pekarna, za katero sicer nismo imeli kuponov, so pa imeli dobre sirove štručke in druge pekovske izdelke. 
 S polnimi vrečkami dobrot
S polnimi vrečkami smo odšli nekaj metrov naprej do drugega cehovskega mojstra. Mesarija. Tu smo dobili kup zavitkov odlične sušene in prekajene mesnine. Ko smo jo kasneje doma poskusili, smo morali priznati, da je odlična. Malo naprej nas je čakalo manjše razočaranje. 
Žabar Calwški
Tam, kjer bi morali dobiti sokove, so imeli ravno dela, trgovina zaprta, ostali smo pred njo praznih rok. Pa nič, šli smo naprej, ugotovili, da vse gostilnice hrano ponujajo šele po enajsti uri in se zato skozi mesto vrnili do turističnih informacij, kjer je prijazna gospodična našla nekaj flašk soka, tako da smo se znebili drugega kupona. 
Babji ravs
Spet smo zaokrožili po mestu, se nasmejali kipu, kjer ženska stoji na moškem, nato pa z malo motoviljenja le našli vhod v muzej znanega pisatelja Hermanna Hesseja, ki se je rodil le nekaj hiš stran. Od gospe na blagajni smo dobili osnovne napotke, Petra pa sem ob tem sunil pod rebra, da njena govorica izdaja slovansko kri. 
Herman Hesse in njegova dela
V prvem nadstropju je bilo nekaj umetniških del, ki so kar navdušila. Sploh tista, kjer je bil nazorno naslikan babji ravs. Pretepanje, mlatenje, boksanje, klofutanje. V drugem nadstropju je razstava posvečena znanemu pisatelju, s pregledom njegovega življenja, poti, ustvarjanja. 
Predmeti iz pisateljevega življenja
Seveda je tam tudi nekaj osebnih predmetov, vrsta knjig. Zanimivo. Ko bi le imel čas, da bi prebral vse. Pa se je dekletoma, ki seveda nemško še ne znata zadosti, že kar mudilo, ostali so jima sledili. Tako sem jih ujel šele pred stavbo in ravno, ko smo hoteli oditi, je za nami pritekla blagajničarka. 
Leta življenja so tekla ...
Mahala je z listom, trdila, da moramo kljub kuponom doplačati po tri evre na glavo in se zahvaljevala bogu, da nas je še ujela. Seveda se nismo kar tako dali, trdili smo, da nam nihče ni omenil kakšnega doplačila, tudi na kuponih je pisalo, da gre za bon za ogled muzeja, ne za kakšen popust. 
Čas druge svetovne vojne
Po nekaj pregovarjanja je poklicala svojo kolegico, ki tako ni vedela nič, nato turistične informacije, kjer se ni nihče oglasil. Ko je že drugič govorila s kolegico, pa sem le vzel v roke list in še sam prebral. Seveda sem jo takoj pocukal, saj je bila očitno njena nemščina še obupno slabša od moje. 
Muzej Hermanna Hesseja
Na listu je namreč pisalo, da zbere kupone, jih posreduje določeni gospe, ki potem naredi obračun in mestnim informacijam zaračuna po tri evre na kupon. Sedaj je vsa navdušena začela razlagati, kako ji je bilo že nerodno, da bi nam kaj zaračunala, sedaj pa sem tako odlično razrešil položaj. 
Marktplatz
Ko smo že hoteli oditi, je opazila napis na moji trenirki. Slovenija? Pa odakle ste? Pa odakle ste vi? Iz Beograda ... seveda sva takoj prešla na dosti bolj domač jezik, ta nama je tekel kot reka nekaj deset metrov proč. O Beogradu, o Sloveniji, o »navdušenju« nad narodom, ki je v sendviču med našima, o njej, o tem, da je ciganka in da smo mi, ki potujemo okoli z avtodomom tudi vsaj malo. Po duši. 
Ribje dobrote
Na koncu je seveda sledil krepak objem vseh po vrsti. Kar ni vedela, kaj bi nam še dala. Dobili smo označevalce knjig, pa kup vrečk, za spomin. Prava srbkinja, ni kaj. Čakal nas je še Alt Calwer, restavracija na vogalu, skoraj tik pod rojstno hišo Hermanna Hesseja. Prijazna gospodična nas je odpeljala v klet in razložila, da si lahko izberemo, kar želimo iz menija ter povedala, koliko so vredni naši kuponi. 
Črnoleška čorba
Vsak si je izbral nekaj in kar smo dobili je bilo res videti slastno. Takšno je, ko smo poskusili dobrote s krožnikov, tudi bilo. Mi trije z Živo smo imeli postrv, midva z Majo hladno, Živa v zeliščni juhi. Ajda in Žan zgolj pomfri, Peter in Martina pa neko črnoleško čorbo. Vsi smo hvalili svoje, kaj bi ne. Ko smo odhajali, smo se seveda spet zapletli v skoraj domači razgovor z natakarico. Čehinja, kaj pa drugega. 
Vodnjak
Slovani smo te Nemce čisto okupirali. Na poti nazaj je Peter kupil še hamburgerje za Nejca, ki je smrkal v avtodomu, nato smo se odpeljali proti Bad Liebenzellu in parkirali pred Paracelsus termami. Pa smo najprej naredili krog po zdraviliškem parku, ugotovili, da mini golf kljub dokaj dobremu vremenu ne deluje, nato sva s Petrom našla še tri škatlice. 
Bad Liebenzell
Med tem je bilo vse pripravljeno za vstop v terme. Tam smo se namestili pri bazenih in kmalu skočili v termalno vodo. Je bilo prav prijetno zunaj uživati v brbotalčkih in zraven še malo klepetati. Seveda smo šli tudi v savne, Peter in Martina sta se kar navdušila nad njimi. Danes se nam ni mudilo nikamor, zato smo lahko ležerno uživali. 
Paracelsus terme
Le Peter se je ob sedmih odločil, da bodo vseeno že ta dan skušali priti nekoliko bližje domu. Poslovili smo se, res je bilo lepo in prijetno vandrati skupaj. Odšli so, kmalu tudi njihovega avtodoma nismo več videli na parkirišču. Še malo smo bili v bazenih, z Majo sva šla tudi v savne, udeležila sva se celo programa, ki je bil res pravo presenečenje. 
Notranji bazen med telovadbo 
Savna mojster je namreč prepeval, mi pa smo morali dajati ritem. Vmes je bila prekinitev, kjer nas je zunaj na pladnjih čakalo obilo sadja. Super. Ko se je ura bližala deseti, čas zapiranja, smo se šli uredit in napravit. Danes je bil predviden še krajši premik. Odpeljali smo se proti kraju Weil der Stadt, kjer smo na mestu za avtodome parkirali. 
Weil der Stadt by night
Sam sem pred spanjem naredil še krajši sprehod ob mestnem obzidju in kot že velikokrat ugotavljal, da se bo tudi tu enkrat treba ustaviti za nekaj dlje časa. Potem pa že pohitel nazaj v posteljo, vedel sem, da bo noč kratka. 

POT DOMOV – 3.5.2015 – Zjutraj sem nekaj pred peto uro vstal in odpeljal iz mesta. Pot me je vodila proti avtocesti, ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Sledil sem ji v smeri doma. Potrebe za postanke ni bilo velike, tudi škatlice imam tu že večinoma najdene. 
Deževna pot domov
Na obvoznici okoli Münchna se je malo zapletlo, saj bi moral natočiti gorivo, pa sem na počivališču narobe razumel table in zapeljal mimo črpalke. Ni mi ostalo drugega, kot da uporabim naslednji izvoz, peljem do obrobja mesta, natočim gorivo, ki bo zadostovalo do Avstrije in se vrnem na avtocesto. 
Sopotnica
Vožnja do Salzburga je minila brez težav, tam sem na znanem izvozu zapeljal do prve črpalke in nato z vožnjo nadaljeval proti Sloveniji. Hitro smo bili pri karavanškem predoru, po običajnem čakanju pa tudi na drugi strani Karavank. Le še drobiž kilometrov nas je ločil od domačega dvorišča.
Gumpi