nedelja, 28. julij 2013

Sestri

Ko poletna vročina pritiska s polno močjo, je treba vstati zgodaj. Kajti zgolj jutra so s svojo nekoliko omagano svežino prava za potep. Ali vsaj začetek pobega. K sestrama, ki v svoji samoti željno pričakujeta obiskovalce. 
Mirno jutro
Zbrana skupinica je imela prav tak namen. Nenapovedan obisk, ko prvi sončni žarki ravno nežno dvigujejo tančice prvinske nedolžnosti. In zgolj krik zgodnjega ptiča zmoti šum drdranja vode čez skale, mimo votlega kamna in naprej. 
Pragovi
Poromali smo tja k sotočju, kjer si igrivi sestri podata roki in skupaj odplešeta proti barjanskim ravnicam. Ostanki nekega življenja izvabijo nasmeh. Razigranih nas ni strah ničesar. Skačemo na zaobljene kamne, bredemo po mrzli vodi, besede se odbijajo od sten kanjona. 
Brodenje
Čez mahove se vlečejo brki kapljic, ko jih gravitacija vleče v strugo. Medved je na drevesu pustil svojo sled. Tabor kosmatih gozdovnikov. Kot da bi zašli na sceno iz nekega filma. Požvižgujoč gremo mimo, pokimamo, naj bo dobro. Globoko ožino premagamo brez težav, le izbira prave strani je pomembna. 
Sotočje
Brodimo naprej, dokler nas klepet ne zapelje predaleč. Smeje se vrnemo, vzpnemo na parobek, visoko nad reko. Hočemo videti dlje, pa smo še daleč prenizko. Vračamo se mimo tabora, občutek se vrne, kar malo nelagodno se počutimo. Samo še zvok bendža manjka, pa bi tekli. 
Divjina
Znova smo na mestu poljuba. Pomahamo eni sestri, stopimo drugi naproti. Dela se nedostopno. Toda premagamo zagozdene balvane, presenetimo višje speči par in občudujemo slapove. Vzpenjamo se mimo njih, voda prši v globino. 
Iz sonca v temo
Dokler v stranski soteski ne zagledamo tankega curka. Drsi čez steno, se odbije in pade v tolmun. Brez nepotrebnega hrupa, mirno in elegantno. Obrnemo se, napoved hrupne skupine nekoliko višje ni dober obet za nadaljevanje. 
Eden izmed mnogih
Nove sledi kosmatinca, skoki, šumenje. Prestop čez zadnje balvane, dan se je zbudil. Vedno več je kopalcev, gneče, glasov. Stopamo mimo, v svojem svetu, zaprti, varni. Le pogledamo se. In vemo. 
Smo čudna druščina :-)

(Soteski Iške in Zale)

sobota, 27. julij 2013

Morost

Včasih te res nekdo preseneti. Ta vikend so bili za presenečenja na vrsti otroci. Ponudbi za celodnevno uživanje in ležanje nekje ob avstrijskih jezerih so se odrekli v zameno za pospravljanje doma. No ja, tako je bilo mišljeno, dekleti sta imeli seveda povsem svoje načrte. 
Jutranje jezero
Sam sem se malo obotavljal, razmišljal, se odločal. In nato odpeljal. Ne daleč. Le do obronka mesta. Tja na morost. Kjer sem štiri kolesa zmanjšal za polovico. In se spustil po bregu ter tako ujel nekaj jutranje svežine na napovedano vroč dan. Hladne sapice je bilo kasneje bore malo. 
Senčni obronek
Kajti šel sem gor in dol. Lezel na senčne obronke, kar tako, na divje. In se spuščal skozi grape, kjer v času deževja vladajo hudourniki. Do Pekla. Kjer sem iskal hudiča, pa ugledal zgolj sebe. V nemirnem tolmunu. In med šumenjem vode preslišal svoje misli. Potopil noge v hlad. Prijetno je bilo, prav dobro je delo. 
Ob iskanju hudiča
Nato pa že šibal dalje. Poromal na griče, k cerkvicam, posvečenim temu ali drugemu svetniku. In se ozrl navzdol. Na ravnino, drobne hiške, pozabljene poti. Nad njimi so se kopičili oblaki, sem in tja je strela napovedala grom. Znova sem se spuščal, spet sem bil pri vodi. 
Sv. Ana
Ob jezeru so se mi cedile sline, kako lepo bi se bilo potopiti v globino. Toda treba je bilo naprej. Tako sem si zadal. In se tega skušal držati. Barje je bilo izsušeno, v globokem koritu je bilo zgolj nekaj posušenega blata. Za traktorjem se je močno kadilo. 
Oblaki se zbirajo
Tekočine je že zdavnaj zmanjkalo. Za šankom na vogalu sem obnovil zaloge in miže spil zlato tekočino. Na tak vroči dan ravno prav hladno. Še sem iskal naokoli. Nekaj nedoločenega. Morebiti kar samega sebe. Na robu večera. 
Večerna polja
Tema je počasi legala na polja, nemir je segal preko suhih koruznih stebel, ptič se je dvignil v nebo, peruti so plapolale, krik je presekal zrak. Zaključeval sem svoj krog, zadovoljen, utrujen. Zadnji klanec, zadnji potisk pedala, zadnji vdih.

(Krog po Ljubljanskem barju)

torek, 23. julij 2013

Korenjenje

Počasi se je svetloba razlivala čez nežno valovito gorsko pokrajino. Podrgnila se je ob ruševje, zamrmrala skozi veje macesnov, objela krave na parobku. Odločno je stopala pod meliščem, švignila na planino, hitela še naprej. Pogled ji je sledil, nasmeh, veselje. 
Kržišče
Dan je bil še mlad, svež, ves mehak. Nobenih ostrih senc. Zadnji ostanki noči. Jutranje meglice so se razkrajale, koprena je dolino zastirala kot pajčolan skrito lepoto nedolžnosti. Hodil sem po dnu, se počasi dvigal. Čakal, da se mi na vrhu kot manjši čudež pokažejo kamnite špice spominov. 
Grintovci
Na podlagi modrega neba so bile privid. Iztegnil sem roko, se bal, da bodo izginile kot prijetne sanje. Potem pa znova stopil na pot, pomahal starim znancem, preskočil val in se spustil v globino. Previden korak je iskal stezico, se zravnal in počasi oddahnil na travnatem pomolu. 
Kompotela z Mokrice
Kraj za postanek, počitek, razmislek. O smislu in času, o nas, drobnih zrncih peska na peščeni plaži neznanega oceana. Mesto za bogove. Nežen cvet je zadrhtel ob poti, ko sem znova zadihal v strmino, se vzpenjal, spuščal. Iskal prehode med ruševjem, vedno so se pokazali. 
Cvet
Vprašanja o tem, kdo je tukaj hodil pred menoj, sem položil na oltar zadnjega vrha. Lepote dneva so se kazale v vsem svojem sijaju, hvaležno sem se poklonil, čemur sem bil priča. Planina pod mojimi nogami je bila živa, tanek pramen se je sukal iz dimnika. Nobenega vetra ni bilo, da bi se poigral z njim. 
Kapela na planini Košutna
Čakal sem prijazne besede, pozdrav z roko. Potem pa zgolj pri sebi zamrmral »z Bogom« in za ovinkom tega pozabljenega kraja postal pri križu. Nekoč je oznanjal neko vero. Danes, zapuščen od vseh, čaka, da ga zadnji udarec položi v večni sen. 
Križ si je naložil
Pod strmimi stenami sem hitel na znano pot. Sedaj sem vedel. Kod in kam in kdaj in kako. Se bo to jutro izteklo, zame, neznatni drobec peska, ki ga val za valom dviguje, premetava in znova odlaga na rob sončnega dne. S hvaležnostjo sem se ozrl na prehojeno pot, dvignil pogled in oba sva vedela, da se kmalu znova srečava. 
Jezerca

(Jezerca – Kriška planina - Planina Koren - Vrh Korena – Kompotela – Mokrica – Kompotela - Košutna – Planina Košutna – Planina Koren – Kriška planina - Jezerca)

nedelja, 21. julij 2013

Poletje pri sosedih


NA AVSTRIJSKO ŠTAJERSKO – 19.7.2013 – Ker je bila za vikend lepa napoved, navdušenje po hoji okoli Begunjščice pa še ni čisto ponehalo, smo se odločili, da odpeketamo v Avstrijo. Kartice za Štajersko so nam še veljale, torej je bila smer določena. 
Rože in cerkveni zid  
Zvečer smo odpeljali proti Ljubelju, se po precej zrukani cesti spustili v Borovlje in čez Celovec nadaljevali proti Šentvidu. Tam sem imel označeno parkirišče, katerega smo brez težav tudi našli. Videti je bilo mirno, zato sem parkiral ob robu in kmalu nas je premagala utrujenost. 

NAD LACHTALOM, ISKANJE SREBRA IN ZVEZDE – 20.7.2013 – Zjutraj, prvi pokonci, itak. 
St. Veit
Torej sem se odpravil na krajši potep po Šentvidu (no ja, St. Veit bi rekli domačini danes) in pri bližnji cerkvi zagazil med rože, da sem našel malo škatlico. Sledilo je bujenje in vožnja proti severu. Smer se je malo prilagajala, ko sva z Majo ugotovila, da žičnice vozijo zelo samosvoje, vsekakor pa ne vsak dan, kot sva sprva mislila. 
Žičnica nad Lachtalom
Zato smo sledili cesti v Lachtal, se kregali z navigacijo in na koncu ob vklopljeni glavi raje izbrali tisto cesto, kamor so nas usmerjale obcestne oznake. Ni bilo težav, parkirali smo tik pod sedežnico in presenečeno gledali, kje je počivališče za avtodome. Bi moralo biti prav tam. Pa nič, saj ga tako nismo potrebovali. 
Rosne
Sedli smo na sedežnico in se udobno pustili odpeljati skoraj do vrha hriba Grosses Zinken. Časa smo imeli dovolj, sprehod pa tudi ni bil prenaporen. Sam sem itak zbezljal naprej, našel škatlico in nato čakal na dekleta. Ko sem oznanil, da grem še naprej na Schießeck sem bil prav presenečen, ko so jo mahnila za menoj. Bolj uživaško počasi, toda vztrajno. 
Grosses Zinken, zadaj Schießeck
Na vrhu sem bil nekoliko prej, saj pot ni bila pretirano dolga. Postal sem pri križu, pogledal naprej in naredil nekaj fotografij. Potem pa že ob vračanju dekletom natrosil nekaj nasvetov, katera pot je morebiti boljša in kam šibam sam. In že me ni bilo več. 
Dekleta
Pri križu na vrhu velikega Zinkna sem zavil levo in se pod vršički nad globoko dolino prevalil na drugi breg. Spust do jezera in mimo male simpatične lesene cerkvice me je pripeljal do velikih vetrnic. Teh je bila cela vrsta po grebenu in seveda sem jim prav po otroško navdušeno sledil, vse do zadnje. 
Razgledi s Schießecka
Nad njo sem našel cilj tega izleta, škatlico, nato pa drvel nazaj. Ker se mi okoli ni dalo, sem drl kar naravnost, se spustil v dolino in na drugi strani strmo vzpel nazaj do žičnice. Na srečo so že krave nekoliko uhodile poti, tako da pretirano naporno vseeno ni bilo. Ko sem se pripeljal znova na parkirišče, je bil čas za kosilo, po njem pa smo leteli do kraja Oberzeiring. 
Vetrnice
Pa se je vse priganjanje izkazalo za brezplodno, saj je bil podatek v naši knjižici napačen in smo tako vodenje v nekdanjem rudniku srebra zamudili za nekaj minut. Ni nam preostalo drugega, kot da sredi vaškega trga, kjer smo parkirali, počakamo na naslednjega. 
Lachtal
Vmes smo kontaktirali še babico, ki nam je sporočila podatke o predstavah v Planetariju v Judenburgu, slikali smo se pred rudnikom, nato pa že občudovali zbirko v prostoru iz katerega se spustiš v globino. Bili smo edini obiskovalci, prijetna vodička nas je popeljala po rovih nekdanjega rudnika. 
Rudnik Oberzeiring
Izvedeli smo marsikaj o delu rudarjev nekoč, videli posamezne pripomočke in še posebej zanimivo kurjo lojtro. Izvedeli pa tudi krvavo legendo o tem, kako naj bi pijani rudarji sami povzročili nesrečo, ko je zaradi prekletstva stare ženice, med vdorom vode prišlo do velikega števila žrtev. 
Spust v globino
In izginotja srebra, ki je kraju in celi dolini dajal zaslužek in razmeroma lagodno življenje. Vsekakor zanimivo in nič več nam ni bilo žal, da smo morali malo počakati. Naš naslednji cilj je bil Judenburg. Vožnja ni bila predolga, le parkirišče, ki sem ga imel v mislih sprva, je bilo kar daleč od centra. 
Rudnik je vedno bolj zasigan
Zato smo raje sledili tablam in parkirali tik ob središču kraja na makadamskem in v soboto popoldne že brezplačnem prostoru. Odhiteli smo do glavnega trga, se odpeljali z dvigalom na mestni stolp, ki stoji prav na njegovem robu. 
Judenburg
Z vrha se nam je odprl lep pogled na mesto in okolico, ljudje pod nami so bili kot mravljice, hiteli so po svojih opravkih. Ker je bilo do predstave še dovolj časa, gneče za udeležbo pa nobene, sem se spustil nazaj na trg in hitro našel Puchov muzej. Dekleta so jasno dala vedeti, da imajo avtomobilov, takšnih in drugačnih, dovolj. Prav, pa nič. 
Puchov muzej
Muzej ni bil prav velik. Nekaj znamenitih modelov terenskih vozil, v izvedbah za policijo, gasilce, predelanih v reševalno vozilo. Presenetljivo tudi kar nekaj Puchovih fičotov in fluorescentno zelena bolhca. In seveda razstava motociklov ter koles, teh je bilo že nekaj več. 
Skuterji by Puch
Prebral sem še podatke o Puchu in tem, kako se je rodil v današnji Sloveniji oziroma takratni Spodnji Štajerski. Potem pa ob stolpu pokukal še v cerkev in se pridružil dekletom na visokem razgledišču. V dvorani planetarija smo bili sami, tako da je bil strah pred zasedenostjo odveč. 
Kolesa, takšna in drugačna
Po kratki razlagi nas je film popeljal na časovno potovanje skozi obdobja mestnega stolpa. Torej tistega, v katerem smo ravnokar sedeli. Je bilo prav zanimivo, vse od namena stolpa, do tega kako so nekoč v njem živeli in kolikokrat je v preteklosti pogorel. 
Mestni stolp
Sledil je prikaz neba nad Judenburgom na dan našega obiska z živo razlago o nebesnih znamenjih. Znova smo izvedeli marsikaj novega in se kaj tudi naučili. Nato pa si pogledali še film o soncu in njegovem »srcu«. Bolje rečeno vse, kar ste hoteli vedeti o soncu, pa si niste uspeli vprašati.
Planetarij
V izjemni kvaliteti Imax posnetkov. Iz stolpa smo se spustili po stopnicah, mimo zvonov. Ki pa na srečo niso zazvonili, saj bi nam sicer še dolgo zvonilo v ušesih. Znova na tleh smo posedeli na trgu, našli nekaj točk multija in se vrnili do avtodoma. 
Vesoljci so med nami
Dekleta so si zaželela miren večer, sam pa sem zašibal nad Judenburg in tam odkril pravi sistem votlin in naravnih oken. Sem bil prav navdušen. Na poti nazaj sem pokukal še h kopališču, kjer je počivališče za avtodome, nato pa ob poti planetov, s posebnim poudarkom na Marsu, vrnil do avtodoma. 
Mehanizem zvonov v mestnem stolpu
Sklenili smo, da ostanemo kar na tem parkirišču, saj je bilo videti čisto v redu. In bi bilo, če se ne bi dva pijančka odločila, da se ponoči neskončno dolgo prepirata ravno nekje v bližini. Eden je bil dokaj tiho, drugi pa se je drl kot jeshar in tako verjetno zbudil ne le nas, temveč pol Judenburga. 
Votline in prehodi
Na njegovo srečo policistov ne, ti so pretrdno spali, tako da sta s svojim cirkusom kar sama zaključila, ko so se jima alkoholne meglice nekoliko razkadile. 

KREISCHBERG IN SOSEDJE, SANKT LAMBRECHT – 21.7.2013 – Kljub nočni »predstavi« sem se zjutraj zbudil zgodaj, skočil na skirco in se odpravil po Judenburgu in okolici. 
Most čez Muro
Spustil sem se do Mure, jo prečil čez zanimiv pokriti most, nato pa mimo železniške postaje, spomenika železni štanci in Svete Magdalene zavijal nazaj proti avtodomu. Naš današnji cilj je bil Kreischberg, zato smo z nekaj redkimi postanki kar kmalu odpeljali v smeri kraja Murau in Šentjurja malo naprej. 
Štanca
Nekoliko sem že priganjal, vzeli smo karte in skočili v gondolo. Gledali smo travnike pod sabo, pozimi so tu zagotovo zanimiva smučišča. Z vrhnje postaje smo jo mahnili proti Kreischbergu. Kar naravnost, po smučišču, brez ovinkov. Dekleta so se zaklepetala in ostala nekoliko zadaj. 
Med vzponom
Pa so me ujela, ko sem blodil med kamnitimi bloki, poraščenimi z lišaji in iskal nekaj, kar bi bilo najbolj podobno najvišji točki. Skupaj smo odšli naprej do Rosenkranzhöhe, konca poti za večino sprehajalcev. Tu smo našli škatlico, skrito prav pri križu, malo popili in doživeli množičen upor na ladji Rožnkranc. 
Rosenkranzhöhe
No ja, saj ni bilo tako hudo. Toda dekleti sta odločno izjavili, da do bližnjega Kirbischa ne gresta, ju malo višji sosed čisto nič ne zanima. Le Maja je odločno povzela korak in skupaj sva čez manjše sedlo prišla na travnata pobočja pod križem. Vzpona res ni bilo preveč, že sva stala na vrhu. 
Pogled s Kirbischa na Goldachnock, Prankernhöhe in Schwarmbrunnhöhe 
Tu je tudi Maja obrnila, dekleti sta čakali, skupaj so odšle nazaj proti žičnici, se prej sprehodile skozi park dinozavrov, nekakšno pot med slikami teh nekdanjih velikanov. Gondola jih je odpeljala v dolino pripravljat kosilo. 
Prankernhöhe
Sam sem odšel naprej, nad Hausererseejem po grebenu čez planotasto pokrajino pod Seeriglom šibal na Goldachnock. Obstal, razmišljal in se seveda že spuščal v Schattloch, sedlo pod Prankernhöhe. Križ na vrhu tega zaključka grebena me je privlačil, razgledi z njega pa seveda navdušili. 
Prehojena pot
Pogledoval sem levo, desno, nazaj, vpijal razglede. In bil sam pri sebi seveda močno prepričan, da je glede na uro najbolje, da obrnem nazaj. Toda, preden se zapodim v znano smer, samo še pogledam čez rob … 
Schwarmbrunnhöhe
Že sem se strmo spuščal v sedlo Terningerloch in na drugi strani vzpenjal na Schwarmbrunnhöhe. Je bila želja le premočna. In saj res ni bilo pretirano daleč. Pri zelo improviziranem križu sem zajel sapo, pogledal naokoli, nato pa res zastavil korak v smeri žičnice. 
Smerokaz
Toda ta je bila še daleč. Deset kilometrov valovanja. Utrujenost me je že malo zavirala, toda vzpon na Prankernhöhe je bil vseeno kar hiter. Potem pa naprej, po grebenu, vse do Kreischberga. Srečevanja s pohodniki so bila zanimiva. Nekateri so pozdravljali, kot bi bili stari znanci, drugi so le mrko gledali predse. Nenavadno. 
Hauserersee
Spust proti žičnici sem tudi sam začinil z obiskom dino parka, nato pa čez rumeni travnik prišel do gondole. Da sem za celotno pot porabil polovico predvidenega časa, je bilo seveda jasno. V dolini me je čakalo kosilo, po njem pa smo odpeljali nazaj, proti kraju Murau in naprej v smeri Sankt Lambrechta. 
Dino
Tam smo se želeli spustiti po letnem sankališču. Presenečeno pa smo v kraju zagledali velik samostan. Seveda sem takoj parkiral na manjšem parkirišču, ogled samostanskega vrta in cerkve sta bila nujna. No ja, za naju z Majo in Ajdo, ki se je pridružila. 
Rumeni travniki
Živa je trmasto vztrajala, da je kaj takšnega ne zanima. V cerkvi smo za nekaj trenutkov posedli, si pogledali glavni in stranske oltarje in še posebej Marijo z Jezuščkom. Glede na to, da sta bila odeta v zelene brokatne tkanine, smo sklepali, da sta eni glavnih zvezd. 
Sankt Lambrecht
Pomahal sem dekletoma, ki sta se do avtodoma vračali mimo samostanskega vrta in šel ob pokopališču ter po cesti nekoliko višje do manjše soteske. Nič pretresljivega. Pa vseeno zanimivo, predvsem pa me je pot ob vodi pripeljala do lepega razgledišča na kraj in samostan. 
Marija z Jezuščkom
Spustil sem se do avtodoma in odpeljal nekaj sto metrov daleč do parkirišča pri sankališču. Skupaj smo se z žičnico odpeljali proti vrhu in ob tem uživali v lepem razgledu na dolino, predvsem pa tudi progo in sankače, ki so se spuščali po njej. 
V soteski
Živa se je navzdol spustila prva, za njo pa še ostali. Je kar fino letelo. Tako hitro, da se Živa v dolini, kot uradni fotograf, niti ni mogla pripraviti in je uspela narediti zgolj eno, nekoliko streseno, sliko. 
Pogled na samostan
Seveda sem takoj nespametno imel nekaj pripomb na organizacijo našega spusta, kar je kot bi mignil povzročilo ogenj v strehi. Jah, kaj pa se praskam tam, kjer me ne bi smelo (preveč) srbeti. 
Živa na sankah
Mulasto smo odpeljali proti Celovcu, sam sem se vmes še nekajkrat ustavil za škatlico ali dve. Zanimive gauge so bile preveč privlačne, da bi kar peljal mimo. In pa nekaj mostov. Ko se je znočilo tudi volje za postanke ni bilo več, ubirali smo smer proti Ljubelju in se vračali proti domačemu pristanu.
Med spustom