sobota, 30. december 2017

Toti Maribor

Kar lepo je priti tja na vzhod, v mesto ob Dravo. Kjer čas teče nekako drugače, ljudje so čisto po svoje prijazni, celo sonce sveti bolj jasno. Vse je tako lepo, da si kar rečeš, da je prijaznost treba vrniti. Dati mestu en velik objem. In prav to smo naredili. Skozi center smo se napotili proti Dravi, mimo vseh pomnikov te in druge preteklosti. 
Maribor
Pa nas spomeniki danes niso pritegnili. Smo šli kar mimo, na Lent, k znani trti, ljudem, ki so lovili zimske sončne žarke. Stopili na splavarsko pot. Za nas je bil to začetek, za splavarje dostikrat konec. Če so seveda po takrat še bolj neukročeni reki brez nezgod pripluli tako daleč. 
Pri stari trti
Gneča na poti se je redčila, vedno bolj osamljeni smo bili. Le posamezni sprehajalci takšnih in drugačnih štirinožnih cuckov so nam prihajali naproti. Pa nič ne de. Saj je ob nas utripala velika vodna žila, ta daje mestu in okolici pravo življenje. Mimo splavov, ki čakajo na naslednji spust, smo prišli do otoka. 
Ukročena
Nad njim velika brana lovi energijo reke in jo razdaja potrošnim odjemalcem. Dekleta so odšla nazaj, sam pa sem ušel še malo višje, do razgledišča na reko in Hudičevih skal. Sredi gozda so balvani, prav na vrhu kuclja. Kot bi jih res neki hudič vrgel tja gor. Potikal sem se med njimi, splezal na pravcato mizo in se nič bal, da hudič pride po svoje premoženje. 
Hudičeve skale
Nato pa vrnil k reki in tako, za odpustek, ko sem se še nekaj minut navduševal nad bojda delom hudiča, odšel do kapelice na razglednem mestu nad vasjo Kamnica. Toda očitno pokora ni bila zadosti, čakalo me je, skupaj z dekleti, kar 455 stopnic do razglednega slemena Kalvarije. 
Stopnice
Mesto nam je ležalo pod nogami, tam ob cerkvici sv. Barbare smo stali in gledali v globino. Nato pa počasi, malo skupaj, malo ne, odšli nazaj proti našemu domu. Ki nas tokrat, v čast in slavo staremu letu in z obeti in lepimi željami za novo, vozi po zanimivih poteh naokoli.
Kalvarija

torek, 26. december 2017

Četrtič

Danes zgodaj zjutraj sem med vzponom, potem ko sva med potjo z Romanom prečrtala Hajneževo sedlo in na razcepu še Šentanski plaz, ravno razmišljal, da sem bil letos že trikrat na Trianglu ter bi se lahko pohvalil, da sem bil danes na Zgornjem Plotu. Na pa imam. 
Praznično
Znani turni smučar je ravno pred kratkim objavil, da bo sedaj ta vrh ob zmedi z imeni imenoval kar tako, kot se ga je očitno ime res prijelo. Torej se nimam kaj izmišljevati, bil sem (znova) na Trianglu in pika. Vzpon še v temi, zvezde v luknji med oblaki so kmalu izginile, zastor se je zastrl. 
Pod vrhom
Višje je začelo prav neprijetno pihati, sem in tja je prineslo pršič, da nisi prav vedel ali s prvega pobočja v bližini ali nekje z neba. Šla sva po servisni poti, kjer je teptalec preril plazovino, mimo speče koče, ki je z nekaj lučkami pred vhodom delovala vsaj malo praznično. 
Starec
Ločila sva se, sam sem jo ubiral po strmem pobočju, na vrhu sva bila znova skupaj, sama. Kaj veliko ni bilo gledati, saj je megla vse, kar je pogleda vrednega, zakrila. Tako sva le pripravila opremo in se spustila navzdol. Smuka na vrhu bolj rodeo kot kaj drugega, predvsem, ker je bilo v mešanici jutranje svetlobe in megle vse belo. 
Jasnina?
Od bližnjice nad kočo pa čisto presenečenje. Najprej lepi zavoji po napihancu, nižje doli, po nekdanjem smučišču, pa res uživaško zavijanje, vse do končnega zavoja prav pri avtomobilu. Seveda pa je bilo v spodnjem delu nekaj previdnosti potrebno zaradi na srečo dokaj redko posutega minskega polja. 
Uživač
Me je pa že med smuko presenetil Šentanc, dobro sem ga videl šele sedaj ob vračanju, ko se je že zdanilo. Še sreča, da nisva zavila nanj, v enem tednu se mu je podoba čisto spremenila. Kot bi se iz mladeniča spremenil v neprepoznavnega razbrazdanega in kosmatega starca. 
Minsko polje
Kakorkoli. Za današnji dan, na poti k sosedom na čisto nesmuške zadeve je bila tale smuka, kratka, a sladka, prava terna.

nedelja, 24. december 2017

Dravh na kvadrat

Po postavljanju petih v vrsto dan poprej je bil danes bolj družinski dan. Tako sem izbiro cilja prepustil ženskemu delu posadke, ki si je iz nabora možnosti nad Soriško planino izbrala Dravh. Ker pa sem ob misli na "zgolj" tristo višincev, kar malo zavzdihnil, je bilo hitro sklenjeno, da grem ob seveda nič prav kratkih pripravah ženskega dela lahko hitro enkrat navzgor sam. 
Osončeni Slatnik
Da ob tem ne bi slučajno koga pustil čakati, sem kar malo pohitel. Kolikor je šlo, saj se mi je dva dni smučarskih užitkov že malo poznalo. Da bi znala biti posredi tudi vedno višja številka svečic na rojstnodnevni torti, si nikakor ne bi bil pripravljen priznati. Po kratkem uživanju na jutranjem soncu, nekaj lepih razgledih sem se spustil navzdol in dekleti ujel na polovici sankaške proge. Ta še bolj ali manj sameva. 
Pogled z vrha na Sorico
Sledil je vzpon po zvoženem pobočju, višje tudi pršiču, prav pod vrhom pa do trdega spihani podlagi. Tu so srenači še kako prišli prav, Živi, ki jih ni imela je precej drselo. Izbiral sem pobočja, kjer je hodila lažje in z vztrajnostjo malo počasneje, pa nič slabe volje, prišla na vrh. 
Maja
Maja se je takoj odločila, da bo odvijugala do poteptanega smučišča, Živa pa seveda, da sledi meni. Spust je potekal po smeri vzpona, čakalo naju je nekaj trdih zavojev, nato pa iskanje čim bolj nezvoženega pobočja nižje doli. Po rodeu na nekdanji progi je bil zavoj na sankaško pravo olajšanje. 
Zaraščeni portret
A sva kmalu preskočila med smrekice, kjer se je dalo narediti nekaj res lepih zavojev v deviškem pršiču in smuko zaključila malo pred Majo zgolj nekaj metrov od našega doma. In kaj bi bilo zame lahko lepše darilo kot izjava, da je bilo to smučanje dosti bolj zabavno kot tisto dan prej na smučišču. 
Mi2 na vrhu
Pa še kako res je to. Kakorkoli. Kratko, a sladko, ravno prav za takšen dan, ko je treba postavljati smrekico, pa peči potico, pa pirhe barvat in kar se ob pripravah na tovrstni praznik že dela. Sem se smejal, Maja pa je zgolj žugala, da bom pirhe barval kar sam. 
Lep vikend je bil

sobota, 23. december 2017

Pet v vrsto

Pet v vrsto. Igrica, v kateri se lahko spopadeš na listu papirja. Ali pa vse skupaj zastaviš dosti bolj velikopotezno. In igralno polje narišeš na nekaj kilometrih razgibanih vršičkov nad Soriško planino. Prav takšno igro sem sklenil odigrati danes, na lep sončen dan. In to seveda kar v živo, ne tako, kot je danes moderno, virtualno. 
Sončen dan
Med tem, ko so se dekleta predala udobju drdranja žičniških naprav, sem sam stopil mimo, navzgor, tja pod Slatnik. Znana smer, prvi pozdrav, kmalu je bil hrup in vrisk daleč za menoj. Mimo ostankov kasarne sem se prevalil na drugo stran, stopal proti Možicu. Prvi križec. Na vrhu prijeten klepet z dvema, ki sta prišla za menoj, nato pa spust navzdol, po pršičastem celcu skozi gozd. 
Pogled z Možica
Spet mi je šla po glavi tista znana včasih smučam hit, včasih pa počas. Na travnikih pod Šavnikom sem si nadel pse in se skozi gozd in sončno pobočje vzpel na vrh. Drugi križec. Trije krpljarji, ki so prišli za menoj, so pred sapico, ki je vlekla čez vrh, kmalu pobegnili nazaj v gozd. 
Bohinjsko jezero je danes nekam puhasto
Sam sem raje užival v razgledu, nato pa ob grebenu zapeljal navzdol. Takoj ko je bilo možno sem preskočil na tisti del strmega pobočja, ki je bilo še nedotaknjeno. Sneg je vpijal sončno toploto, zavoji so si sledili eden za drugim, čisti smučarski užitek. Skozi gozd, še nekaj lepih zavojev pod njim, nato pa znova v breg, do sedla pod Slatnikom. 
Spust s Šavnika
Kateri kucelj si zasluži nositi to ime se nisem spraševal, o tem naj se kregajo kartografi. Vzpel sem se najprej na prvega, nato po nekaj zanimivih zavojih in skoraj zdrsu v kotanjo še na drugega. Tretji križec. Nanj so kar prihajali, s strani, v katero sem malo kasneje odpeljal. 
Slatnik
Omemba moje poti je vodjo skupine tako navdušila, da je ostalim namignil … glejte, to je pravi turni smučar. Trdo, spihano pobočje, sedlo pod Lajnarjem, nanj pa kar peš. Saj se mi psov ni dalo več lepiti na smuči. Četrti križec. Spust pod Dravh, bolj ali manj po progi, saj drugje ni šlo. 
Dravh
In nato nanj. Trdo, a s srenači brez težav. Peti križec. Uspelo mi je. Vseh pet je bilo v vrsti. Zmaga? Kje pa, saj zgodbe ni bilo konec. Čakal me je še spust. Lovil sem krpe nezvoženega pršiča, nižje doli skozi gozd prečkal na sankaško progo in se spustil do našega doma. Toda šele potem, ko sem za zaključek naredil še nekaj lepih zavojev v puhcu. Juhej.
Avtoportret velikana

petek, 22. december 2017

Spet na Mrežce

Mrežce so fajn. Kdo bi to lahko zanikal. Zato sva s prijateljem rekla, da greva pogledat, ali je od zadnjega sneženja ostalo kaj nedotaknjenega snega. In zgodaj zjutraj bo treba vstati, to sva že vedela. Saj ni lepšega, kot če s prvo svetlobo prideš na vrh in se ti kot v gledališču, ko se dvigne zavesa, razkrijejo doline, strmali, parobki in seveda tudi vse tiste lepe, visoke točke nad njimi. 
Nočna hoja
Pri spomeniku sva bila prva, lučki sta osvetljevali pot po poseki. Kar hitro sva začela, presenečen sem bil, da sva že nad cesto, na razpotju. Šla sva po sledeh predhodnikov, čez veliko poseko do uravnave in povsem prerito pobočje pod Lipanco. Ko sem na robu pri koči, ki je kot Trnuljčica čakala na obiskovalce, počakal in pozdravil z dobrodošel, prijatelj kar ni mogel verjeti, da sva že tako visoko. 
Sami znanci
Toda prava pobočja so bila v resnici šele pred nama. Najprej skozi redek gozd do uravnave, nato čez strmino nad njo. Zaupala sva sledi, ta se je cepila, naenkrat jo je zmanjkalo. Pa nič zato, saj sem vedel, kje sva. Rezal sem svojo pot, ubiral valovita pobočja navzgor in prišla sva seveda prav. 
Mi2
Čez vršna pobočja, mimo velike vrtače sva se prevalila na vrh. Ki je bil prav tam kot vedno, kot bi čakal na naju. Obračal sem se in fotografiral, tudi midva sva pristala na eni izmed datotek. Seveda nasmejana, na takšen dan se to kar nekako spodobi. Nato pa že naredila prve zavoje navzdol po dokaj razritem pobočju. 
Lipanca
Pod vrtačo sva zavila levo, vedela sva, da je tam, kjer sva se vzpenjala še nedotaknjen pršič. Zavoji po njem so si sledili, puščala sva svoj podpis v deviškem snegu. Strmina je bila seveda zvožena, na pobočjih nad Lipanco pa sva spet ujela lep podpis. Ko sva na koncu uravnave zavila proti poseki, je prišlo prvo srečanje. 
Podpis
Skupina jo je mahala v smeri Brda. Še nekaj pršiča, nato pa kot običajno iskanje najboljše linije ob izogibanju skalnim presenečenjem proti parkirišču. Čakala naju je dolina, delovne obveznosti, vsakdan. Toda današnjega sva že zjutraj tako dobro začinila, da je bilo jasno, da bo več kot užiten.
Pršičenje

torek, 19. december 2017

Triangel ... tretjič

Vedel sem, da je od deviškega pršiča ostalo bore malo. Toda kaj, ko je prijatelj, ki je komaj zakorakal v svet turnega smučanja, želel na smuko, čas pa je bil omejen. Ko je tako, da loviš dan pred službenimi obveznostmi, ni druge rešitve kot dokaj zgodnji odhod od doma in cilj, ki je skorajda na dosegu roke. 
Jutranji pogled na belo Vrtačo
Triangel je vsekakor takšen. In čeprav sem letos na tem vršičku nad Zelenico stal že dvakrat, je bil povsem logična izbira. Bila je še tema, ko smo stopili na pot, pridružil se nama je še njegov sin. Stopali smo proti prvi koči, odločil sem se, da ob zapisani nevarnosti za plazove ne gremo po servisni poti. 
Zardevanje
Zato smo šli kar po nekdanjem smučišču, vedno bolj strmo je postajalo. Sam nisem imel težav, šel sem naravnost navzgor. Prijateljema ni šlo tako dobro. Zato sta kmalu začela zavijati malo sem in malo tja, ostala nekoliko zadaj. Koča je samevala, iz dimnika se ni nič kadilo. 
 Begunjščica
Vršno pobočje je bilo takšno, kot sem pričakoval. Zvoženo, shojeno presmučano, podolgem in počez. Vendar pa je bila hoja po začrtani poti prav prijetna, kot bi mignil sem stal na najvišji točki in ob pripravi opreme pogledoval navzdol, kdaj bomo znova skupaj. Bila sta kmalu za menoj, prvič tu gori. 
Prebujanje
Jutro se je prebudilo, tam za gorami, razbrazdanim strmim razom, je posijalo sonce. Osvetlilo vrhove gora naokoli, osvetlilo je nas. Še hiter pogled vse naokoli, nato pa začetek spusta, po levi strani, kjer se je še dalo ujeti zavoj ali dva v pršiču. In nato malo nad kočo nepričakovano srečanje. 
Pogled na vrh
Bilo bi prav prijetno, če bi bila le prilika drugačna. Zavoji navzdol, odmik od poteptane proge je hitro razkril kakšno mino pod vseeno dokaj uborno snežno odejo. In nova srečanja, tudi med tednom pobočja nad Zelenico ne bodo samevala. Še hiter pogled na prevoženo pot, nato pa že slovo od zasneženih pobočij, mudilo se je, obveznosti so klicale. Toda smejalo se nam je, saj smo vedeli, da smo ujeli najlepši del dneva.
Prvi zavoji navzdol

nedelja, 17. december 2017

Nočni vrh

Sobota je bila delovna, nedelja pa je dan, ki si ga moraš vzeti zase. Dopoldanski nesmuški užitki na Dolenjskem, kjer je poprh sicer pregrešno lep, za kakšno smuko pa ga je daleč premalo, so mi zgolj budili željo, da bi naredil vsaj kakšen zavoj. Kam se bo usmeril nos štirikolesnega veterana, je odločil Roman, sam se nisem upiral, saj me je še vedno grizlo, če je bila moja napoved izpred tedna dni o zgrešeni politiki žičničarjev pravilna. 
Sneg je!
Ko sva stopila na rob smučišča, se nama je odvalil manjši plaz s srca. Snega je bilo videti dovolj. Topovi so bruhali in skušali očitno nadoknaditi tisto, kar je odjuga pobrala. Vzpon do zgornje postaje sedežnice je tako minil v sopihajočem izogibanju ledenemu pršcu, višje gori pa precej bolj uživaškemu stopanju pod nebesnim svodom vse do vrha. 
Top
Ali je to prvi kucelj ali drugi, kjer je vpisna knjiga, bi zanesljivo vedel povedati kakšen poznavalec. Naju to akademsko vprašanje ni zanimalo. Naredila sva fotografijo, se tako shranila za prihodnje oglede, mogoče celo rodove. Nato pa nekaj metrov pod vrhom stopila na smuči, prečila na pobočja nad smučiščem in se tam prepustila uživaškemu zavijanju. 
Čudni pršec
Nekaj centimetrov svežega pršiča na dobri podlagi je bila prava garancija za to. A le do vrha žičnice. Kajti nižje doli sta bili dve možnosti. Bodisi rodeo ob topovih čez mešano podlago ali pa umik v varno razdaljo, kjer je sneg konkretno pobralo. Smuči so nesle desno, nekaj časa je šlo dobro, nato pa se je že lahko slišalo tisto srce parajoče drgnjenje kamenja ob bistveno bolj mehko podlago na smučeh. 
Na vrhu
Hitro sva se rešila na zametene poljane, spodaj nad cesto še enkrat podrgnila vse trde mine, ki jih sneg še niti približno ni povsem zasul. Nato pa se potolažila ob zavojih do konca. Zaključek je bil seveda takšen, kot se spodobi. Domače varjeno kraft pivo. Na zdravje!
Domače je, domače ...

Travna gora

Končno smo se ujeli. In po večernem klepetu zbudili v mrzlo jutro na obrobju Ribnice. Le jaz sem si upal pokukati na zmrznjene ulice, se sprehoditi do središča kraja. Objokovati podrto drevje na grajskem dvorišču. Pogledati, kako se veje klanjajo samotnemu potoku. In nato buditi tiste, ki še niso bili budni. 
Omreženi mraz
Da bi se prestavili do Nove Štifte in zakorakali v zimsko pravljico. Misli so kar hitele, besede odzvanjale, toliko zanimivega je bilo povedati. Snežna odeja se je počasi debelila in ko sva s Slavkom krepko razmigana prikorakala do pomnika dogodkom preteklosti je bilo drevje bogato obloženo s puhasto vato. 
Nova Štifta
Le nekaj korakov naprej je bilo treba, da so se oblaki na nebu razmaknili in je bil travnik pod nama takšen, kot bi ga posul s tisoči biserov. Koča je bila zaprta, gospodar je zaspano pomahal delavcem, ki so odpeljali del opreme. Višina Travne gore in kratek račun, že sva hitela nasproti boljšima polovicama. 
Pomnik
Srečali smo se pri kapelici, skupaj stopili do razglednega parobka pred kočo, ujeli sonce. Čaj iz nahrbtnika nas je pogrel, naredili smo posnetek. Kakor nas je narisalo sonce. Najprej zabrisano, nato povsem ostro. Navdušeno smo mahali sami sebi, olesenela telesa in bele kučme so nam kimale. 
Ujetnik
Po kratkem razmisleku smo sprejeli pravilno odločitev. Gremo počasi nazaj. Kamni in njihov vrh bodo počakali na naslednji obisk, mogoče se vrnemo takrat, ko bo topleje. Koraki po poti, nasmehnili smo se napisu na drevesu, znane inicialke. Ugotavljali, čigavi čevlji so šli v nasprotno smer. 
Mi4je
Pokukali v romarsko cerkev, tam ob parkirišču, se nasmejali kovinski posodi za vhodom. Voda posebne vrste ali prehladno kuhano vino, nismo se mogli zediniti. Poskusili pa tudi nismo. Naš pohod se je zaključil. Raziskovanje pa še ne čisto. Na poti nazaj smo obiskali še Tentero. 
Pogled v nebo
Požiralnik potoka Tržiščica, ki je bil tako, z vrha, videti prav divji. In Sv. Marjeto, zanimivo majhno cerkvico skorajda sredi ničesar. Okoli so namreč zgolj travniki in vode. Lepo mesto, smo se vsi strinjali, med potjo nazaj, proti izhodišču, sadni kupi, skorajšnjemu slovesu.
Sv. Marjeta

nedelja, 10. december 2017

Sončni Stari vrh

Potem ko sem bil že čisto zagret za Bohinjski konec in se mi je po glavi vrtelo nesojeno smučišče na Kobli, mi je namig na eni od spletnih strani dal misliti. Ko so mi v Grapi še potrdili, da žičničarji razmišljajo o tem, da bi na Starem vrhu v kratkem zagnali naprave, je bila odločitev sprejeta. 
Jutranji oblaki
A vse le ni šlo po načrtih. Članice družine so odpadale kot jesensko listje, tako, da sem se na koncu proti jasnini odpravil kar sam. Smuči so drsele po progi, utopil sem se v neke zmedene misli. Med hojo so se menjavali sonce in povsem lokalni snežni viharji (beri bruhajoči topovi). 
Prava zima
Nabruhana vodnata podlaga se je občasno nesramno zagrizla v najboljše turnosmučarske prijatelje homusa turnusa. Gneče ni bilo pretirane, večino časa sem hodil sam. Nad zgornjo postajo sedežnice je bila prava zimska pravljica, povrh pa so se tudi jutranji oblaki zbudili in odjadrali po svetu. 
Sonce me je narisalo
Nad menoj je bila sinja modrina, sonce me je narisalo na sveži sneg. Proga je bila poteptana skoraj do vrha. Zato sem se po kratkem postanku na menda najvišji točki in preskoku v pršič, v zložnih zavojih spustil proti raufnku. Pa sem na sredi zavil proti nekdanjemu smučišču, saj mi zvožena strmina ni pretirano dišala. 
Na vrhu
Bolj nekdanja proga, ki se počasi zarašča. Tam sem v stilu Koširja (včasih smučam hit, včasih pa počas) uvijal med sveže zraslimi količki do uživaških pršičastih flank. Seveda sem za seboj puščal značilno sled čistega užitka turnega smučarja. Prav veselje jo je bilo pogledati. 
Včasih smučam hit, včasih pa počas
Znova sem prišel na sonce, pršiča počasi ni bilo več. Pa vendarle se je tudi nižje sprva dalo ujeti kakšen lep zavoj, nato pa te je ob topovih nabruhana voda zabremzala in tako hitro postavila na trdna tla. Srečanja so bila sedaj bolj pogosta. Zaključek je bil jasen. Čisto solidna smučarija, predvsem pa že v nedeljskem dopoldnevu primerno zmigana turnosmučarska rit.
Znova na soncu