četrtek, 15. junij 2017

Kalška gora

Še za ure, ob katerih drugi zavijajo z očmi, sem bil zgoden. Kazalec je komaj dobro zastavil proti tretji uri dneva, ko sem že sopihal skozi temo proti Taški. Suhadolnikovo kmetijo sem pustil za seboj, vračala se mi je misel na tiste, ki so pred leti v trenutku hude jeze zapustili zaznavni svet. Tudi če njihove duše še vedno blodijo tu okoli, jih moja lučka ni osvetlila. 
Jutro je prišlo
Vzpenjal sem se skozi strmino, poln jutranje moči. Dosegel uravnavo, kjer je razcep proti Dolcam, stopal naprej, okna Cojzove koče na Kokrškem sedlu so bila še zaspano temna. Zgolj slutil sem strma pobočja v Kamniški konec, moja pot je vodila naprej, navzgor. Melišča in nekaj skalnih stopenj, kot bi mignil sem bil na razcepu. 
Kalška gora
Kalška gora je bila na dosegu roke, korak sem usmeril proti njenemu vrhu. Družbo so mi delali številni planinski močeradi, na vsakem koraku sem moral paziti, da nisem katerega pohodil. Iz tema so se izvili prvi obrisi, v nekaj minutah je čez gore na vzhodu prijadral dan, ugasnil sem luč, začudeno gledal oblačne koprene, ki so zastirale razglede. 
Luna
Le nad Kotliči je bil odprt prehod v svetlobo, upanje ni umrlo. Luna se še ni poslovila, nekdo ji bo moral povedati, da je njen čas minil. Nisem več dolgo čakal, ura je priganjala, treba se je bilo posloviti od visokega razgledišča. Previdno sem se spuščal, prepadi, ki jih je še malo prej do vrha polnila tema, so sedaj razkrivali svoje sive globine. 
Kokrško sedlo
Na melišču sem prišel do mesta za počitek, nekaj večjih skal je stalo na zeleni trati. Na obzorju, prav tam nad Kotliči pa se je delal dan. Rdeči svit, jutranji žarki so se ujeli v mrežo oblakov, se zataknili v črne skalne špice, obtičali kot za vedno ujeti. Na steno te nadrealistične sobe so narisali podobo pekla. 
Vzhod
Le sem in tja je kakšen žarek pobarval del skalne stene malo prej obiskanega vrha z minljivo barvo rdečkastega pridiha. V koči so očitno še spali, stopal sem naprej, okolica, ki me je obdajala ob poti navzgor, je sedaj dobivala jasne oblike. Dan se je tako rodil, mir, ki je še vedno ležal vse okoli, pa je napolnil tudi mene.
Pekel ali raj?

nedelja, 11. junij 2017

Baško jezero

DO LJUBELJA – 9. 6. 2017 – Že nekoliko sita voženj proti morju, sva se z Živo po pogledu na zemljevid odločila, da vikend preživiva raje pri severnih sosedih. Baško jezero se je slišalo zanimivo, seveda še bolj v jeziku, ki ga sedaj govorijo tam okoli. Faaker see. 
Kepa
Če bi slučajno ne bilo v redu, sva se tolažila, da bova svoje občutke tako vsakomur, ki bo hotel poslušati, izrazila že z imenom samega jezera. Zvečer sva se polna upanja odpeljala v smeri Avstrije, vendar prvo noč prespala še doma, na Ljubelju. Mir, tišina, čisti zrak. 

BAŠKO JEZERO – 10. 6. 2017 – Zjutraj kot običajno za vikend ni bilo treba na sedlu pod vršaci navijati ure. Ljubljanske zgage so že ob zanje nenormalno zgodnji uri pričele regljati skladno s svojim slovesom iz močvirij na moč glasno. 
Kapelica
Ni nama preostalo drugega, kot da sva se še midva spravila pokonci, počasi odrinila do pregleda dokumentov na drugi strani predora, nato pa zavijala navzdol v smeri Borovelj. Na drugem krožišču, tik pred Dravo, sva zavila proti Bistrici v Rožu in nekoliko zaviti cesti sledila proti najinemu cilju. 
Pod Rudnikom
Brez težav sva prišla do kampa, tam na recepciji dobila polno pest čokoladnih bombonov, nato pa na izbrani parceli postavila izhodiščno bazo. Zajtrk je seveda moral biti, sprehod po njem pa tudi. No ja, bolj pohod, vsaj če se upošteva prehojene kilometre in (odlično) porabljeni čas. Pa saj je prav tako. 
Ob poti
Že takoj ko sva stopila iz kampa, nama je pogled pritegnila visoka piramida Kepe, danes mejnega vrha. Toda nekoč je bilo drugače. Čeprav je bil izid plebiscita pred slabimi sto leti za nas neugoden, je večina krajev tu okoli obdržala tudi slovensko ime. Najin prvi cilj je bila tako Polana, večji travnik sredi gozda, druga pa Kozjak, nerazgledni vrh nekaj višje. 
Pogled z Wauberga
Zato pa se je nekaj pogledov dalo dobiti na z borovnicami potresenem Rudniku, do katerega sva prišla malo po svoje, kar naravnost, skozi strm gozd, malo po neoznačeni stezi. Je bil pa naslednji vršiček toliko bolj razgleden. Wauberg. Navdušeno sva stala na vrhu skalne stopnje, gledala na Dravo in dolino, po kateri danes teče in zobala rumove kroglice. 
Rumove kroglice
Danes naju je čakal še en vzpon, na Tabor, prvovrstno razgledišče na jezero in okolico. Bi bilo prav prijetno sedeti tu in bingljati z nogami nad prepadom. A je hrup številnih adrenalina želnih, ki se tik pod vrh pripeljejo z avtomobili, kar preveč moteč. Poiskala sva vse, kar sva se namenila, nato pa odkorakala navzdol. 
Baško jezero, pogled s Tabora
Pa v kampu, pred avtom in domom nisva imela obstanka. Skočila sva v vodo, za seboj potegnila čolniček in odplavala na otoček sredi jezera. Obšla sva ga vse naokoli, znak, da okoli hotela ni zaželeno hoditi v kopalkah videla šele ob odhodu (se zgodi) in nato znova plavala nazaj do peščene plaže kampa. 
Pogled z otočka
Popoldan je Živa sklenila, da je bilo gibanja za en dan čez glavo zadosti in se je zabubila v svojo posteljo. Sam nisem delil njenega mnenja, skočil sem na kolo in se odpravil raziskovat jezero in njegovo okolico. Seveda je bila to tudi priložnost, da obiščem dve čarobni škatlici. Kot ostale iz te serije sta izziv za možgane in po drugi strani tudi pravi primer mojstrstva v izdelavi. 
Plaža pod kampom
Še vedno navdušen sem zapeljal na obrobje Beljaka, nato pa brcal nazaj proti kampu. Čakal me je še večerni skok v jezero in strašenje rac, ki so že mislile, da se je na vodo vrnil mir, potem pa po koncu ognjemeta nad Eggom (Jajcem po domače), seveda odhod v posteljo in mirno spanje. 
Večer nad jezerom

MOČVIRJE IN DOMOV – 11. 6. 2017 – Zjutraj sem dekle pustil spati, sam pa kolo poganjal proti Bogenfeldu ali Vognjem polju in naprej Dravi. Prebrcal sem delček obdravske kolesarske poti, nato pa sopihal po klancu nazaj v smeri Egga. Še zadnji skok v jezero, pri katerem se mi je Živa seveda pridružila, ob dvanajstih sva že peljala iz kampa na parkirišče ob začetku poti po barju. 
Drava
Prijetna pot je bila delno v senci, srečevala sva pohodnike, naprave za vadbo na prostem pa naju niso pritegnile. Mimo ostankov mlina in še delujočega kampa sva prišla v vasico, cerkev je očitno edino, kar je v njej zanimivega. Sredi hiš sva našla pot navkreber in zagrizla v breg. 
Pot skozi močvirje
Pa je Živa kmalu obupala, sedla na štor in v roke vzela knjigo. Sam se nisem vdal tako hitro, stopal sem naprej vse do vrha Bleiberga. Še en razgleden vršiček, z nekoliko tujim imenom tokrat. Toda kdo bi se obregnil ob ime, ko je vse ostalo skorajda popolno. 
Pogled z Bleiberga
Ker me je Živa čakala, se nisem pretirano obiral, navzdol sem drl malo po poti, malo po svoje in že sva skozi vročino tega dne šla proti močvirju, vodni poti enega od napajalnikov Baškega jezera in nato nazaj, do avtodoma, ki naju je čez Ljubelj počasi, a zanesljivo, peljal proti domu.
Potok

nedelja, 04. junij 2017

Sv. Hema nad Podjuno

Prejšnji dan smo bili na obisku pri Kralju Matjažu. Ali je to neko nestvarno bitje ali resnični junak iz preteklosti je seveda lahko odgovoriti. Kako pa je bilo z Emo ali Hemo, kot običajno rečejo severni sosedje, je pa že drugo vprašanje. Pa moj današnji cilj ni bilo raziskovanje tovrstnih povezav. 
Sončni travniki
Raje sem se prepustil dihanju, vrtenju pedalov in dviganju iz Globasnice proti sončnim travnikom, ščepcu otroškega navdušenja ob najdbi lepega in veliki žlici zgodovine teh krajev. Najprej sem se odločil za romanje k Svetemu Simonu. Menda je bil velik gorečnik, njegova cerkev je nad dolino, tisoč metrov visoko. 
Simon
Prav velikega razgleda od nje ni, je pa postavljena na mirnem kraju, jasi sredi gozda. Toda česar ne vidijo oči, lahko začuti duša. Spust na sedlo in vzpon do Heme sta bila mimo kot piš vetra. Presenečenje na vrhu je bilo seveda veliko. Ostanki nekdanjega svetišča so razkriti današnjim očem, romarska hiša pod njim tudi. 
Sv. Hema
Današnja cerkev je videti prav skromno, lipa ob njej pa je veličastna. Kar vidiš lahko očake, ki možujejo tam in skušajo najti odgovore na vprašanja tistega časa. Ali pa razmišljajo, koga bodo vrgli v brezno malo nižje. Tisto, ki je odprtina nad Rozalsko jamo. V njej je kapela, posvečena sv. Rozaliji, pod njo izvir zdravilne vode. 
Notranjost
Občudoval sem strme stene, popil nekaj požirkov, prav toliko vzel še s seboj. Pred cerkvijo, znova na soncu, z nasmehom poslušal govorico ljudi, ki so prihajali v cerkev. Mešanica obeh jezikov, enakopravnih, kot bi ne bilo nikakršnih razlik. Spustil sem se navzdol, kolo je drvelo do novega kuclja, na katerem stoji še ena cerkev. 
Rozalska jama
Zadnja, ki sem jo obiskal danes. Sv. Andrej. Potem, ko me je oblajal nezaupljivi štirinožec z bližnjega dvorišča, sem se po strmi poti vzpel do travnate uravnave. Kar peš, s kolesom ne bi šlo. Nato pa že zaključeval krog, zavijal po cestah tja proti Podjuni, ki danes nima več tako lepega imena. 
Sv. Andrej
Čakalo me je še nekaj kilometrov do Globasnice. In en postanek. Pri hudičevem kamnu. Menda ga je sem, na sredino polja, zalučal sam hudič, jezen, ker mu je ušla ena izmed duš. Še danes se pozna odtis njegovega prsta v skali. Da pa bi se razbil hudičev vpliv, so vaščani na vrh nesrečne skale postavili križ. Pa naj bo, kot že hoče biti. Samo, da je prav.
Hudičev kamen

sobota, 03. junij 2017

Walter

Je že moralo biti tako. Da so se nad nami vlekli oblaki, med njimi kazali modri madeži čiste jasnine. In smo zgolj malo nad smučiščem, ko smo brskali, kje bo prava pot, zašli v meglo. Ta nam je mešala štrene vse do razcepa poti, že visoko, skoraj na vrhu.  
Belo morje
Opozorilo na korenini macesna smo si razlagali pravilno, sta se mi nekaj višje nasmejala s težkim železjem oprtana domača markacista. Prijazno smo se pogovorili, med tem, ko sem čakal dekleti. Saj ni bilo dolgo treba stati na mestu, že smo se začeli spoznavati z Walterjem.
Walter
Prijetna zavarovana plezalna pot, prav nič posebej težka se nam ni zdela. Dvigali smo se meter za metrom, premagovali vertikalo, na sredini znova pozdravili prijazna možaka, ki sta se ravno pripravljala za začetek obnovitvenih del, pritrditev ohlapne jeklenice. Pod nami je bilo belo morje, nad nami nebeška lestev. 
Stopnice v nebesa
Po njej smo se vzpenjali vedno višje, vse do roba stene, lepega razgleda na dolino, miniaturo sosednje dežele. Obsedeli smo na cvetočih travnikih nad kapelo, ko je Živa presenetila. Če sem hodila do sem, hočem še naprej. Nad nami je bilo oblačno nebo, preganjale so se temne meglice, kaj, če se bog vremena razsrdi? 
Vremena Korošcem se jasnijo
Toda pogumni imajo običajno srečo, sem si mrmral v brado, ko sem sopihal proti sedlu in naprej Kordeževi glavi. Dekleti pa nekoliko za mano. Tako sem topotal, da se je še gad hitel skrivati v svoj rov pod zemljo. Očitno je bilo domovanje zanj že preveliko, iz luknje je gledal velik konec repa. 
Kralj Matjaž
Nasmejan sem hitel naprej, se z vrha spustil na drugo stran, šel pozdravit Kralja Matjaža. Zgolj na kratko, skrival se je v svoji črni votlini, očitno mu tema v teh dneh godi. Mimo koče, danes vse v rožnatem, sem hitel nazaj proti vrhu. Čez steno seveda, da bi ne ponavljal iste poti. 
Pogled s Kordeževe glave
Megle nad mano so se gostile, vse je kazalo na dež. Pa se me je ta usmilil, prve kaplje so padle šele, ko sem s Knipsovega sedla hitel proti Končnikovemu vrhu in naprej Bistriški špici. Dekleti sem ujel na pol poti, skupaj z zadnjimi dežnimi kapljami. Križ na vrhu se je že odseval na modrem nebu. 
Bistriška špica
Oblaki so iztisnili iz sebe zadnjo vlago, se razblinili v nič. Široko pobočje, sledenje pravi poti, spust na Veško planino. Širok, cvetoč travnik, počitek pri opazovalnici, iskanje dobrih rož. Nato pa odhod naprej, proti kapelici in koči z zaprtimi vrati, polkni. Ni še prišel njen čas. 
Tam smo doma
Kar nismo mogli verjeti, ko smo na smerokazu videli, kako daleč je še. A tako je. Koraki so si sledili, počasi, vztrajno, smo bili vedno bližje parkirišču. Besede so tekle, že smo bili na travnikih zimskega smučišča, sedli na udobne stole, stegnili utrujene noge in si bili edini. Dan je bil prav takšen, kot si ga lahko zgolj želiš.
Večer na koncu poti

torek, 30. maj 2017

Čiščenje

Dan je bil ravno pravi. Napoved o popoldanskih plohah in nevihtah je odpihnil rahli veter visoko nad nami. Beli kosmi so se raztepli, modrina. Strahu pred slepečimi bliski, grozečim bobnenjem ni bilo več. S prijatelji smo se srečali na Jezercih, prijazni pozdravi, sem in tja navihan nasmeh. 
Modrina
Zbrani smo stopili proti Tihi dolini. Vsak po svoji poti, pobirali smo ostanke zime. Ko se sneg stopi, ostane tisto, kar na poletne travnike vsekakor ne spada. Odvržki številnih smučarjev. Sam sem jo mahal visoko, mimo Doma, pozdravil Marijo Snežno. 
Cvetoče
Nekaj časa sem čakal, morebiti še kdo pride za menoj. Nato pa se spustil do mesta, kjer smo polne vreče zložili na kup. Pa se nisem mogel ustaviti. Modrina me je vabila naprej, navzgor. Kaj bi zavijal, sem šel kar naravnost, v skale.  
Tiha dolina
Prijatelj se mi je v strmini pridružil, ko sem sopihal proti vrhu Zvoha. Kot bi se hotel dokazati samemu sebi.Ustavil sem se šele pri križu, lovil sapo, lovil poglede naokoli, se zazrl v skoraj prazno jezerce tik pod vrhom. Lupina vesoljske ladje. 
Zvoh
Počakal sem, da je zadihal tudi prijatelj, nato pa sva že tekla navzdol. Saj tako noge manj trpijo. Pa še prej si na naslednjem razgledniku. Preko vrha Njivic sva se zavihtela na Krvavec. Steber na vrhu se je zabadal v modrino. Še en vrh, postanek in nekaj ujetih pogledov, to se seveda samo po sebi razume. 
Vesoljska ladja?
Nato pa navzdol, čez cvetoče travnike, polne barv, novega življenja. Le še nizko, skoraj v Tihi dolini, je sredi pobočja na senčnem mestu bela packa spominjala na minule dni. Razigrano sva se poigrala s kepami, letele so mimo glav. 
Krvavec
Posedela na topli terasi, seveda je pivo kmalu prišlo na mizo. Sva si ga zaslužila. Ob klepetu je popoldne minevalo prehitro, že je bil čas za slovo. Do Jezerc smo se vračali počez, ni bilo potrebe, želje, za nove višinske podvige. Noge so bile utrujene, glave vesele.
Jezerca

Gojzd

Za marsikaj, kar si doživljal v rani mladosti, misliš, da je že zdavnaj izginilo v prahu časa, odšlo s tistimi, ki jih ni več med nami, se skrilo nekam v zakotne vijuge možganov. Spomin, ki se je že zdavnaj zavlekel tja, od koder ga ne izbeza nihče več. Da je vse to le na pol res, se zaveš, ko znova povsem slučajno srečaš kraje, kjer si takrat bil. 
Pot spominov
Stopiš na znano, a pozabljeno pot, odprejo se ti pogledi, ki si jih nekoč že videl. Res je. Nekoč smo hodili po poti, ki se tam za bolnico nad Golnikom začne, vijuga skozi go(j)zd in te odloži v naselju s prav takšnim imenom. Le, da ga pišemo z veliko začetnico. Včasih smo potegnili še naprej, proti Kriški, včasih pa nam je bilo že to, da smo prišli na travnike nad vasjo, zadosti. 
Pogled s skalnega pomola
Prav tu je bilo, ko sem v starem skednju našel manjkajoči delček sestavljanke, zadnji del težko pričakovanega, pa zgrešenega Zabavnika. Vsak današnji oboževalec raznih telenovel bi me povsem razumel. Sveti gral pod prahom sena in svežega lesa. Jutro se je komaj rodilo, ko sem že stopil na to pot spominov. 
Vzletišče
Bolniki v veliki stavbi pod menoj so zrli skozi okna. Upali so na najboljše, toda kdo bi vedel, kaj jim bo prinesel dan. Usodno napoved moža v belem, ki mora včasih povedati tudi kaj, kar boli. V pravem življenju se žal ne izide vedno vse po željah, scenarij piše nekdo, ki se ne pusti podkupiti, usode se ne da spremeniti. 
Doslej neznani vrh
Sopihal sem navzgor, dan je bil za poglede, odpirali so se vedno lepše, videlo se je daleč. Pred vasjo sem zavil proti vršičku, ni mi bilo znano, da bi tu že hodil. Nič zato, sem si mislil, pot me je lepo vodila vedno višje, čez nekaj korakov sem že stal na vzletišču jadralnih padalcev. 
Ob poti navzdol
Če bi le imel peruti. Pobožna želja, povsem neuresničljiva, vsaj v tem svetu. Pogladil sem se po ramenih. Nasmehnil proti dolini, se navzdol napotil peš, po svojih stopinjah, prešernost mi je igrala na ustnicah.

ponedeljek, 29. maj 2017

Trije večerni pogledi

Počasi prihaja poletje. Večeri so dolgi, topli. Kar kličejo k prijetnemu sprehodu. Nekam, kjer lahko sedež in se zazreš v daljavo. Vse tja do raja. Ki je seveda pod gorami, kot pove pesnik. Jezero in otoček sredi njega. Grad nad vodo. 
Pogled z Ojstrice
Pogled pa prav poseben s skalne škrbine in dveh kucljev. Na drugem koncu, visoko in strmo nad Zako. Tja greva. Kaj pa drugega. Sladokusca prav posebne vrste. Nasmejana. Potem, ko sva srečala očitno izgubljeni par, ki je napačen dan iskal matičarja. Tuja država, drugačne navade in zapovedi. 
Večerne meglice
Saj mogoče sta si prav zato zaobljube podala na tako čudovitem kraju. Do Ojstrice sva se komaj ogrela, odprl se nama je prvi pogled na večer, tiho je legal na deželo. Privabil je vrsto oči, nasmehnila sva se jim, se ozrla v globino strmoglavo visoko nad kampom. Nato pa že hitela proti drugemu pogledu. 
Pogled z Velike Osojnice
Z najvišjega od trojčkov, Velike Osojnice. Vzpona je bilo komaj za dober pogovor, besede so ostajale za nama. In nekaj globokih vdihov. Jezero je bilo še za odtenek bolj temno. Navzdol sva poiskala drugo pot, preko najvišje točke. Zgolj toliko, za statistiko, seveda. 
Pogled z Male Osojnice
In kaj sedaj? Če sva bila na dveh, greva seveda še na tretjega. Mala Osojnica, nekoliko nižja, a zato toliko bolj zanimiva. Verjetno najlepši pogled, delila sva ga z zavzetim fotografom, ki se je odločil ujeti prav vsak trenutek dneva. Navzdol sva se spustila na drugo stran, po strmih stopnicah ob steni. 
Stopnice
Luči nisva prižgala, včasih zato bolj tipala kot videla. Pa nič zato. Saj se je pot iztekala. Mimo zapuščene vile muzealcev sva prišla na široko cesto, še malo naprej še širšo. In da bi šla sedaj že domov? To se seveda ne spodobi. Saj je vendarle poletni večer, vročina še ni povsem popustila. 
Luna nad Malo Osojnico
Torej na sladoled, seveda, tja, kjer imajo dobrega. Da se dan zaključi tako, kot je treba. Sva se oba strinjala med vožnjo domov.