nedelja, 18. november 2012

Tisti drugi Storžič

Mežikajoč pogled skozi jutranje okno. Sonce je nebesni svod prepleskalo z modrino. Posamezne ovčice so se pasle na njem. Tri generacije smo zadihale pod njim. Sledile poti. Tako domači. 
Pogled skozi jutranje okno
Besede so se povezale v stavke, ti so zaplesali med seboj in pletli zgodbe. Prešerni kolovoz je peljal prav. Mimo samotnih hišk in lesenega možica z vodno fajfo smo ujeli stezo. Strmina je bila večja, zadihali smo hitreje. 
Sončni kolovoz
Prišli smo skoraj do doma, beli mejniki so nekoč delili. Danes nepomembni še vedno stojijo, obrašča jih trava, povozil jih je čas. Stopinja je postala zanesljiva, tako je tudi prav. Prepadna pobočja, daljni pogledi. Hladno železo. Topla jesen. 
Oblaki se zbirajo
Nežne jutranje ovčice so se nabrale v čredo. Željno smo pričakovali greben. Vrh in križ na njem sta se že kazala, oddaljena zgolj dih ali dva. Danes ni bil dan za vprašanja. Ni nas zanimalo kdo, kdaj in predvsem, zakaj. 
Ujeti
Zgolj postavili smo se poleg, nasmehnili in bili zadovoljni. Za našimi hrbti je nad Grintovce legel sivi pokrov. Skozi njega so še presevali sončni žarki. Kmalu bodo ugasnili. Rojeval se je dež. Pozdravi, negotovi nasveti. Hvaležen pogled. 
Križ
Med spustom preseneti beseda. Domača, a vseeno drugačna. Prijazno. Nasmeh na ustnicah le počasi bledi. Korak je previden, drsi. Travnato sedlo, smeri. Zgodbe dolgih romanj visijo v zraku. Živopisne stojnice, bogato okrašene cerkve, ponosni gospodarji, sramežljive gospodične in vriskajoči fantini. Krajcar v zraku. 
Presevanje
Slutnja počasi bledi. Mi zavijamo v drugo smer, danes ni časa za dolge poti. Potopimo se v gozdove, stopamo mimo nenavadnih znamenj, mejnikov preteklosti. Vračamo se tja, od koder smo prišli. Zadovoljni, bogatejši, nasmejani. 
Oblačni razgledi
Dežne kapljice padajo na razgrete obraze. Ravno malo. Toliko, da je prav. Že se rišejo načrti, ideje, zamisli. Nove poti. 

(Jezerski vrh – Pristovški Storžič)

ponedeljek, 5. november 2012

Italijanski krompir

ZAČETEK KROMPIRJA – 26.10.2012 – Krompirjeve počitnice. Juhej. Kam gremo? Nimam pojma. Nihče ga ni imel. Vreme se je po Evropi kuhalo kot dobro zabeljena juha, kazalo je na dež, veter, sneg. In to v vseh smereh. Jojmene. Kaj sedaj? 
Krompir
Tik pred zdajci smo se odpovedali snegu v smeri proti Bavarski, dežju, nevihtam in dragemu gorivu v bližini Neaplja in se odločili za obisk podaljšane noči čarovnic v že skoraj tradicionalnem Gardalandu. Še malo čaranja in v povsem našo enolončnico smo na hitro, poleg krompirja seveda, zmetali nekaj severno italijanskih mest, nekaj zanimivih poti, kakšno škatlico. In upali, da bo vse skupaj vsaj na približno užitno. 
Gradišče nad Sežano
Da je bil skok na cesto pozen, je jasno. Da pa je bil tako pozen, da se je komaj še lahko reklo, da je petek, pa komaj še. Pa nič zato. Zaspana vožnja do Sežane je minila kot neke oddaljene sanje, parkiranje na znanem mestu pa je končno prineslo mirno štetje ovčk.
Sežana

RILKEJEVA POT, REDIPUGLIA, OGLEJ – 27.10.2012 – Jutro je bil pravi čas za rekreacijo. Kot prvega pokonci, je seveda ta prijetna dolžnost doletela mene. Dež je ponehal, težki oblaki nad Sežano pa so kazali, da se lahko vsak trenutek znova ulije. 
Kras
Šel sem proti griču nad mestom, iskal primerne poti, nato pa sledil komaj vidni stezici skozi goščavo. Pa ni bilo pretirano zaraščeno, le mokra trava je bila sitna. Končno sem stopil na učno pot, ki pelje proti vrhu. Tablice z ježkom povedo marsikaj zanimivega. Pri ostankih starodavne naselbine sem našel škatlico, ugotovil, da razgleda ni in jo zato kar hitro mahnil navzdol. 
Mandrač pod Sesljanom
Najti pot, po kateri sem se tudi vzpenjal, ni bilo težko. Že sem mimo presenečenih obiskovalcev doma starejših zakorakal nazaj proti našemu domu. Dekleta so bila pokonci, naredili smo še hiter postanek na bencinski črpalki, nato pa sledili navigaciji proti Sistianu. Že zdavnaj ogledano parkirišče pri turističnih informacijah je bilo skoraj prazno. Saj kdo pa bi pozno jeseni, na deževni dan, rinil na Rilkejevo pot. Razen nas seveda. 
Kamen
Prijazna gospa v hiški nas je oskrbela s prospekti, marsikaterim tudi v slovenščini. Idej za nove obiske ne bo tako hitro zmanjkalo. Ko sem omenil vreme, pa sva oba zgolj pogledala v nebo. Se ve. Veter nam je kuštral lase, posamezne kapljice pa so nas poškropile samo občasno, tako da hoja ni bila neprijetna. 
Devinski grad
Prvi pogledi so bili seveda namenjeni mandraču pod nami in Tržaškemu zalivu. Tu bo treba priti tudi poleti, nedvomno se je prijetno predati sončnim žarkom in zaplavati v toplem morju. Hoja nad pečinami je bila zanimiva, pravi kraški svet. Škraplje, žlebiči, sledovi hudih vetrov. Čas za razmišljanje, pogovor. In seveda razglede. 
Žlebiči
Devinski grad je bil vedno bližje, ladje, dolge kot ponedeljek, so plule v pristanišča. Na tej ali oni strani meje. V Devinu smo stopili do gradu, le do vhoda, saj smo si notranjost pogledali nekaj let nazaj. Tokrat sta dekleti zgolj zavili z očmi. Saj imata prav, gremo nazaj. Pot nas je čakala, med vrnitvijo se bodo odpirali čisto drugi pogledi, zanesljivo. 
Sonce
Občasne kaplje so nam želele razpreti pisane dežnike, pa jih veter ni pustil prav dolgo odprte. Hotel nam je še naprej šepetati neke svoje zgodbe. Pa ga nismo pretirano poslušali, raje smo si pripovedovali svoje. Pri avtodomu sem zgolj še pomahal prijazni gospe v informacijah, nato pa smo že peljali v smeri Redipuglie. 
Na poti
V mali vasici so Italijani zgradili ogromen spomenik svojemu pogumu med prvo svetovno vojno. Pogum posameznikov, norija držav. In fašistično megalomansko poveličevanje svoje superiornosti. Spomenik je namreč gradila Italija med obema vojnama, na otvoritev je prišel sam Mussolini. 
Spomenik na gričku nad muzejem
V ogromno grobnico so iz vrste raztresenih grobišč prenesli ostanke sto tisoč padlih. Nad muzejem je griček, na katerem stoji nekaj različnih topov, minometov in havbic, na vrhu pa spomenik in naokoli predstavitev posameznih rodov vojske. Verjetno z zanosnimi napisi, ki pa jih seveda nismo nič razumeli. 
Alpinci
Sprehodili smo se okoli, nato pa spustili nazaj do muzeja, prečkali cesto in na drugi strani vzpenjali na ogromen spomenik z napisi dvajset tisoč italijanskih vojakov. Nad njimi pa tisočkrat ponovljen napis »prisoten«. Ja, seveda je bil. Vsak od njih. Dokler ga ni takšna ali drugačna usoda pokosila. 
Spomenik in grobnica
Pomenljivi so veliki bloki pod hribom. Pet generalov in vodja tretje armade, vojvoda Savojski. Umrl precej po vojni. Seveda, skritemu daleč za bojnimi črtami ni bilo hudega. Sedaj pa paradira na čelu kosti svojih vojakov. Bolj žalostno kot kaj drugega. Na vrhu je bil muzej zaprt, tudi kapela je imela zapahnjena vrata. 
Presente...
Z Živo sva našla škatlico, nato pa smo že stopali navzdol, si pogledali še jarke v katerih so nekoč prezebali vojaki in seveda muzej. Ta je posvečen tretji armadi in njenemu poveljniku. Iz razstavljenih ostankov, najdenih na nekdanji fronti, orožja, čutar, plinskih mask, se bolj malo vidi trpljenje, strah, kri in smrt. 
Muzej tretje armade
Zaokrožili smo okoli, nato pa zgolj še povprašali za smer do grobišča nasprotne armade. Kilometer naprej so male kocke označevale grobove vojakov, katerih imena so vedeli. Ostale so strpali v skupne grobove, po 2500 soborcev, skupaj so tu ostanki 7000 vojakov Avstroogrske vojske. 
Tisoči...
Druge uniforme, druge oznake, enake usode. Postali smo, se zamislili nad minljivostjo, nato pa že peljali naprej. Prvo svetovno vojno smo pustili za seboj, v Ogleju nas je čakala precej bolj oddaljena preteklost. Peljali smo do označenega parkirišča za avtodome, se jezili, da za uro ali dve ogleda ne bomo plačali cene za dnevno parkiranje in nato naš dom pustili na makadamu nasproti stadiona. 
Neimenovani
Mimo ostankov pristanišča, če smo le prav razumeli zapisano na tabli, smo jo mahnili proti baziliki. O velikih rekah ni več ne duha, ne sluha. Med ostanki preteklosti je danes zgolj zeleni žabji raj. Prijeten sprehod, ni kaj. Že smo stali v baziliki in občudovali čudovite mozaike na njenih tleh. 
Ostanki rimljanov v Ogleju
Stekleni most nas je popeljal nad njimi. Živali, obrazi, vzorci, prizori iz svetega pisma. Barve so bile sveže, kot bi bili ravnokar postavljeni. Možakar, ki je prišel mimo, je razlagal nekaj o cesti in kam bi morali zaviti in kot smo lahko razumeli njegovo žlobudranje, o drugih lepotah Ogleja. Ko bi vsaj znal kakšno nam dosti bližjo besedo. 
Bazilika
Mimo oltarja smo se vračali po drugi strani in tako imeli popoln vpogled. Pokukali smo še v krstilnico in si ogledali mozaike poleg nje, v zvoniku pa zgolj mozaike na dnu stolpa, na vrh nismo hodili, na tak deževen dan bi bilo to povsem brez smisla. Ustavili smo se pri trgovinici, nato pa so jo deklet mahnila proti avtodomu. 
Mozaiki
Sam pa sem mimo arheološkega muzeja iskal pot do še enega najdišča. Pa je bilo že zaprto, zato mi ni ostalo drugega, kot da se mimo antičnih stebrov vrnem do doma. Dobili smo sporočilo do Petra, da prihaja, sporočili smo mu, kje smo in ga tudi počakali. Veseli smo bili družbe. 
Jagnje
Po večerji smo se odpravili na pot. Peljali smo do glavne ceste, zavili proti Benetkam in nato po nekaj deset kilometrih ubirali smer proti Trevisu. To je bil naš današnji končni cilj. Kmalu po odcepu sva se z navigacijo nekoliko kregala. Ona je imela neko svojo pot, sam pa sem bolj zaupal obcestnim tablam. 
Zvonik
Kaj bi bilo dejansko bolje je težko reči, vsekakor pa so nas smerokazi peljali po nekam sumljivih cestah. No ja, končno smo le ubrali pravo, prišli do Trevisa in tam brez težav našli pot do počivališča za avtodome. Parkirali smo, s Petrom sva našla še zakladek, čas je bil tudi za klepet. 
Compleso Forensse
Potem pa je utrujenost zmagala in že smo znova ne nekih svojih travnikih šteli male bele ovčke. 

TREVISO, CASTELFRANCO VENETO, BASSANO DEL GRAPPA – 28.10.2012 – Ponoči se je zamenjala ura, kar nas je zjutraj še malo begalo. Vseeno smo nekoliko čez osmo uro že stopali proti centru Trevisa. 
Mestna vrata
Peter je bil tu leto dni poprej, zato smo ga neuradno določili za mestnega vodiča. Nič ni pomagalo, da se je vloge kar malo branil z razlago, kako je takrat pred mestnimi vrati naredil zastoj. Lepo nas je pripeljal v mesto, skozi vrata, ki so na oboku imela seveda beneškega leva. Mogočna, kot se za pomembno mesto spodobi, so spustila osvajalce, ki so se prebili čez obrambni jarek, v mesto. 
Mesto na vodi 
Treviso vodnički opisujejo kot druge Benetke, ki so v senci bolj slavne obmorske turistične atrakcije. Zato smo pričakovali veliko. Takoj po prihodu v mesto smo hoteli svoje grehe odvreči v prvi cerkvi na poti, pa naša dekleta niso imela rut, ki so bile tu obvezna oprema. Pa nič. 
Mlin sredi mesta
Stopali smo naprej, firbcali po izložbah in se zgražali nad nenormalno visokimi cenami raznih butičnih izdelkov. Šli smo proti ribji tržnici, pa še pred njo ugotavljali, da je danes res čas za močo. Ne le, da je pršilo izpod neba, tudi po mestnih kanalih je voda kar drla. Mlin sredi mesta? Seveda, tu je to možno. 
Skok...
Zanimive skulpture so skakale v vodo, mi pa smo se na drugi strani Piazze della Signore, ki jo obvladujeta Palazzo della Prefettura in Torre Civica, zaljubili v izložbo. Čokolade in pralineji vseh možnih vrst, oblik in barv so bili popolni v vsem, razen eni majceni podrobnosti. Ceni seveda. 
Palazzo della Prefettura
Spomenik v obliki sidra nas ni zasidral na mestu, ustavili pa smo se pri cerkvi San Nicolo. Velika, bahaška, prazna. Vodniček jo je hvalil, umetniška dela v njej naj bi bila seveda neprecenljiva, najlepša, največ kar ima mesto za ponudit. Kot vedno, kot povsod. 
San Nicolo
Sv. Jurij je nabodel zmaja, mi pa smo jo že mahnili čez deževno mesto do stolnice. Po odločnem zagotovilu otrok, da jih maša v italijanščini nič ne zanima, smo naredili še krog mimo bolšjega trga ob dolgočasni ulici in se vrnili do stolnice. Verniki so oddrdrali svoje molitve, blišč nas ni zadrževal predolgo. 
Stolnica
Spet smo bili na mestnih ulicah, moča v čevljih je narekovala korake nazaj proti avtodomom. S Petrom in Nejcem smo pogledali še na obzidje, se ustavili pri pisanem spomeniku. Ostanek nekih neizpolnjenih želja izpred časa. Pokukal sem še v cerkev sv. Franceska, nato pa hiteli na suho. 
Prošnja
Do mesteca Castelfranco Veneto ni bilo daleč. Nekaj zavojev in že smo bili tam. Parkirali smo na velikem parkirišču v bližini centra. Malo sumničavo smo pogledovali proti nekaj starejšim avtodomom in prikolici. Pred njo je bilo nametanih kup stvari. Generalno čiščenje ali punkt domačih ciganov? Kdo bi vedel. 
Slovo od deževnega Trevisa
Dekleta bi najraje ostala na toplem, sploh, ker je iz sosednjega upal stopiti samo Peter. Pa se nisem pustil pregovoriti. Kratek sprehod bo dober za telo in duha, sem pojasnjeval. Do centra mesteca, ki leži na otočku za srednjeveškimi zidovi in globokim jarkom, polnim vode in krokodilov. No ja, teh nismo videli, toda… 
Castelfranco Veneto
Mimo stolnice smo prišli na osrednji trg. Nič pretresljivega. Maja in Ajda sta pogledali okoli, rekli aha in se obrnili nazaj. Mi s Petrom in Živo pa smo jo ubrali skozi mestna vrata z uro do spomenika slikarju Giorgioneju. Lokalni malar, menda znan in priznan. Tudi prav, nas postava, ki je stala na robu jarka ni pretirano navdušila, šli smo nazaj v mesto. 
Mestna vrata in stolp z uro
Z Živo sva počakala, da se je odprla cerkev, pogledala vanjo, nato pa tudi sama odpujsala do avtodoma. Naslednji cilj je bila Cittadella, mestece zelo podobno Castelfrancu, toda z okroglim in ne pravokotnim otočkom. Toda vse ulice, ki so peljale do označenih parkirišč, so bile zaprte. 
Mična gospodična
Končno so nas znaki pripeljali do stojnice, kjer je postopalo pet moških, poleg pa na roko napisana cena dva evra. Govorite angleško? Ne. Govorite nemško? Ne. Kaj pa sedaj? Končno so izbrskali nekoga, ki je znal vsaj nekaj besedic. Toliko, da je povedal, da se bliže mestu ne da. Kemper, no grazie. Halo, mi bi samo malo v mesto, za eno uro. No, to pa lahko parkirate poleg… 
Detajl s fasade gledališča
Res smo tam naslonili svoje velike škatle, ko pa je možakar še kar skakal okoli in tudi za kratek postanek hotel tiste evre, smo ga pri sebi poslali v tri krasne in odpeljali. Na poti iz mesteca smo potem videli, da dogaja neka gastronomska prireditev. Zanimivo, toda kdo bi sedaj hodil nazaj. Naj se tile makarončki že končno naučijo kaj drugega kot »solo italiano«… 
Mestni trg Castelfranca in župnijska cerkev
Poparjeni smo odpeljali do mesteca Bassano del Grappa in parkirali pod mestom. Po obvezni zgrešitvi vhoda na parkirišče in motanju po lokalnem naselju montažnih hišk. Gledali smo, če so skladno s tablo kje posebna mesta za avtodome, pa jih ni bilo. Pa kaj bi komplicirali, parkirišče je bilo veliko in na pol prazno. 
Bassano del Grappa
Sprehod do mesta je bil spet v okrnjeni zasedbi. Martino in Nejca je moča res premrazila do kosti. Prijetno mestece, tak je bil naš vtis. Stopili smo do cerkve St. Maria in Colle, pa so bila vrata zaprta. Ko so drugi že odhajali, sem se splazil do odprtih stranskih vrat, pokimal važnemu moškemu na vhodu in že fotkal notranjost. 
St. Maria in Colle
Ko sem malo kasneje pojasnjeval, da mi je uspelo priti noter, sem bil deležen debelih pogledov. Ja, treba je probati in potem gre... Med spustom proti reki Brenta smo se ustavili v lokalni destilarni Poli oziroma muzeju žganja in žganjekuhe. Kotlički, steklenice, takšne in drugačne, smrdljivi vonjalniki, film o družbi in žganjekuhi na splošno. 
Muzej žganjekuhe
Na koncu so v trgovini mislili, da bomo odšli obloženi z žganjem, mi pa smo kupili zgolj dve čokoladi. A z žganjem. Spominek mora biti, pa čeprav je bila domača znamenitost »zavita« v švicarsko čokolado. Šli smo čez most Ponte degli Alpini, poiskali škatlico in se zamislili ob bronastem poljubu. 
Flaške
Z Živo sva skočila še v muzej alpincem, verjetno bolj namenjen prodaji v gostilnici v zgornjem nadstropju, kot kaj drugega. Nekaj prve svetovne vojne, grozot in tragedij, nato pa sva že na »naši« strani Brente kupila žganje. Starano v sodih, vsaj tri leta. Za dober okus. 
Ponte degli Alpini
Čez center mesteca sva se vrnila do parkirišča. Danes smo imeli v načrtu še krajši premik, kot bi mignil smo parkirali na počivališču za avtodome pri mestecu Marostica. Večer pa… Kaj bi govoril. Nekaj klepeta, potem pa spat, seveda. Mestni zidovi so dajali odlične obete za raziskovanje naslednji dan. Upali smo samo, da se bo še vreme nekoliko popravilo.
Poljub

MAROSTICA, DO SNEGA IN NAPREJ – 29.10.2012 – Zjutraj se ni nikamor mudilo. Ko sem prvič pogledal skozi okno, je bilo jasno, sonce je svetilo na mestno obzidje. Ko sem pogledal čez pol ure, je bilo oblačno. Po zajtrku pa je že deževalo. Malo smo se jezili v brado, pa vseeno pogumno stopili do mestnih vrat in zavili v trdnjavo, ki je del mestnega obzidja. 
Obzidje nad Marostico
Na dvorišču smo zaradi moče sprejeli sklep, da si gremo pogledat razstavo šahovskih kostumov in prostorov v prvem nadstropju, terasa in obzidje pa sta bila zaradi dežja zaprta. Mesto je znano predvsem po šahovski partiji, ki jo na trgu pred gradom odigrajo v kostume oblečeni igralci. 
Dvorišče gradu in začetek "krvavih" stopnic
Gospodična na informacijah bi sicer rada prodala karte in to celo po znižani ceni, toda kaj, ko so na stopnicah v muzej odkrili kri. Museo chiuso. Otroci so takoj potrdili, da so rdečo tekočino videli tudi na lastne oči. Čigava kri, kje je ranjenec, bognedaj mrlič, smo spraševali starši. Domišljija je delala, da se je kar kadilo. 
Ni prehoda!
V trenutku smo se znašli v srednjem veku, Ime rože je bila bajka za otroke proti zgodbi, ki smo jo pletli. Po desetih minutah na občini ni še nihče dvignil telefona in dal dovoljenja, da čistilka pobriše kri, ki se je nekomu najverjetneje ulila z nosu. Zato smo premraženi sklenili, da imamo čakanja zadosti. 
Partija šaha na glavnem trgu v Marostici
Na mestnem trgu smo odigrali partijo šaha, nato pa skozi srce mesteca stopali proti zidovju nad njim. Ko smo hoteli pogledati župnijsko cerkev, je le malo manjkalo in uleteli bi na pogreb. Zadovoljili smo se s kapelo in nato že sopihali med oljkami navzgor. Razgled z vrha obzidja nad mestom je bil kljub oblakom fantastičen. 
Marostica pod oblačnim pokrovom
Le sneg, ki se je jasno kazal v hribih, nas je malo skrbel. Namen smo imeli čez visoko sedlo do Gardskega jezera. Pa smo tolažili en drugega, nekako bo že. Ko smo stali na robu terase pred gostilno, smo na ulicah ob centru mesteca opazili avtodom. Krožil je sem in tja, zbegan voznik se je stalno vračal na isto mesto. 
Grajsko obzidje
Malo bolj natančen pogled je potrdil naše sume. Beno. Seveda smo mu najprej v smehu suflirali pravo pot zgolj navidezno. Nato pa ga poklicali po telefonu in mu kot glas iz satelita dajali napotke. Sprva ni vedel, kaj se dogaja, potem pa le pogruntal, od kje prihajajo napotki. Vreme se je izboljševalo, krpe jasnine so bile na nebu. 
Izgubljeni Beno
Nazdol smo šli po cesti, kar ni bila slaba odločitev. Pogledi na gore, mestno obzidje, prvi sončni žarki. Super. Srečanje z Benom je bilo seveda prisrčno, takoj smo mu razkrili svoje načrte in nič ni imel proti njim. Po kosilu nas je čakal še kratek postanek na oskrbni postaji, nato pa smo že peljali proti goram. 
Vreme se počasi izboljšuje
Ravnina mimo mestec Thiene in Schio, nas ni uspavala, vedeli smo, da strmina šele prihaja. Pred nami so se kazale zasnežene gore, res nas je kar malo skrbelo. Toda brez potrebe. Cesta je bila široka, dobro očiščena, razgledi na zasnežene špice očarljivi. 
Vožnja proti mestu Schio
Na vsake nekaj kilometrov je bilo treba narediti postanek, za fotografijo ali dve. Pred nami je bilo že sedlo, Pian delle Fugazze. Tik pred njim sem se ustavil toliko, da sem počakal Bena, potem pa sva skupaj zapeljala na parkirišče pod sedlom. Tam je mestni policist ravno odmetaval parkirni avtomat, začuda je odlično govoril angleško in poklepetali smo. 
Zasnežene gore
Med tem je pripeljal še Peter, plačali smo parkirnino, dvajset centov na uro in se odločili za sprehod do spomenika nad sedlom. Policist je obetal tri kilometre hoje, ravno prav se nam je zdelo. Zimska pravljica. Med klepetom smo bili hitro pri ograji. Kot je obetal Beno, ki je zaradi hčerke peljal do konca z avtom, je bil dostop v ponedeljek zaprt. 
Zima
Ni me jezilo toliko, ker nisem mogel v bližino križa. Bolj to, da so mi še razgled hoteli ukrasti. Pa se nisem dal. Pes, s katerim je grozila tabla, je lajal v hiši, gremo pogledat naokoli. Gazil sem pod spomenik, se vzpel do kamnite ograje in jo preskočil. Juhej, pogled je bil vreden mokrih hlač. 
Spomenik
Presenetili pa sta me Ajda in nekoliko za njo še Živa, ki sta prigazili za mano. Punci kot se šika. Skupaj smo nekaj trenutkov uživali v razgledu, nato pa že gazili nazaj. Pasje stopinje okoli spomenika so opozarjale, da jo moramo popihati, preden bi nam zverina pomerila hlače. 
Daleč se vidi...
Spustili smo se nazaj na sedlo, s Petrom sva se pognala še po drugi poti, vzpela do mesta, kjer naj bi bila škatlica. Malo sva brskala po sneženi odeji, nato pa obupala in se vrnila. Sonca ni bilo več, čas je bil za spust proti dolini, na drugo stran, proti Gardskemu jezeru. Klanci niso bili prehudi, cesta dobra, razgledi na globok kanjon pod nami in pobočja nad njim pa nadvse zanimivi. 
Razgledi
Nekje smo se vozili med strmimi stenami na eni in prepadom na drugi strani. Postanek za škatlico, kar tako, za cesto, nam je ponudil razgled na cerkvico v steni, nasproti vasice San Colombano. V mraku in ob napisu, da je zaprta, se nismo zadržali prav dolgo. Toda zanesljivo bomo še kdaj prikolovratili tu mimo. 
Vožnja nad sotesko
Peljali smo skozi Rovereto, presenetila nas je gneča na cesti. Končno smo se izvili iz plehnate kače in šibali naprej proti Rivi. Še nekaj postankov, zadnji spust in že smo parkirali na počivališču za policijo, pol evra na uro. Čisto v redu. Še sprehod do jezera in neuspešno brskanje okoli trdnjave, nato pa nazaj do avtodomov, klepet in utrujen skok v posteljo. 
Kot privid...

RIVA DEL GARDA – 30.10.2012 – Zgodnje jutro me je našlo na pobočju griča Monte Brioni. Sprva sem hotel zgolj ujeti zaspani pogled, pa me je vrh prevabil in po stezi miru sem hitel do najvišje točke. Zgolj toliko, da sem znova uzrl Arco in grad na skali nad mestom, potem pa že stopal navzdol. 
Arco
Jezero se je počasi prebujalo, mestece pod mojimi nogami tudi. Pretaknil sem še ostanke trdnjave iz nekih drugih časov, nato pa hitel na zajtrk. Dekleta so bila pokonci, po zajtrku smo skupaj s Petrom vriskali novim dogodivščinam nasproti. Na promenadi v Rivi je bilo že dokaj živahno. 
Vrh Monte Brioni
Nas so malo čudno pogledovali, ko smo kot mesečniki krožili naokoli, buljili v telefone in pazili, da ne bi padli v vodo. Ko je bila škatlica končno v naših rokah, pa smo iskali prehode in odlično našli pot do trdnjave nad mestom. Štrikali smo sem in tja, se vzpenjali, razgledi so bili vedno lepši. 
Riva del Garda
Z Ajdo sva ušla naprej, uspešno osvojila trdnjavo in si jo pogledala tako zunaj kot znotraj. Peter nas je presenetil z novico, da naprej ne gredo. Boleča kolena pa to. Škoda. Pomahali smo jim in se odpravili po stezi navzgor. Srečevali smo pohodnike, njihova oprema je kazala, da imajo višje cilje. Mi ne. Zaobljubili smo se zgolj cerkvici visoko v pobočju. 
Il Bastione
Spet sva z Ajdo pohitela naprej, prehitela marsikoga in bila med klepetom vedno bližje cilju. Pri koči Capanna s. Barbara se nisva ustavljala, pri cerkvici, posvečeni isti svetnici, pa je bila druga zgodba. Razgled od tu je bil čudovit, pod nama je ležalo jezero, Riva, pogled na Arco iz zraka. 
Pogled kot iz letala
In seveda gore za nama. Malo sva že nestrpno mencala, ko sta končno le prišli tudi Maja in Živa. Zadržal ju je telefon, ki je prinašal novice iz domovine. Skušali smo odgnati nemir. Pogled proti vodni gladini in že so skrbi utonile v globinah jezera. Z Živo sva se še vpisala, nato pa smo stopali navzdol. 
Sv. Barbara
Nasproti nam je prihajalo vedno več planincev, nisem se mogel načuditi pozni uri, ko stopajo daljnim ciljem naproti. Pri trdnjavi se nismo ustavljali, pri pojasnilni tabli ob začetku poti pa že. Potem pa v mestu iskali Ajdo. Še trenutek prej je bila za mano. Kdo jo je ugrabil, kam je zatavala v tujem mestu? Trenutek stiske, živčni pogledi, hitri obhod bližnjih ulic. 
Dekleta
Vse se je srečno končalo, stopila je iz ene od prodajaln s spominki, premamili so jo »srednjeveški« meči. Pa ni bilo hude krvi, z Majo in Živo so odšle kuhat kosilo, midva s Petrom, ki me je počakal ob mestni utrdbi, pa sva šibala do zanimive poti nad jezerom. 
Grad in muzej v Rivi
Številni kolesarji, ki so hiteli mimo, so dajali vedeti, da je pot odlična izbira tako za pohode kot poganjanje pedalov. Ozka cesta, na eni strani se je stena izgubljala v jezeru, na drugi kipela v nebo. Čudovito. Oba sva si bila enotna, da bo sem še treba priti. Kakšen podaljšan vikend bomo imeli tu marsikaj početi, odkriti. 
Pogled na Monte Brioni preko jezera
Klepetulje sva se ob vrnitvi ustavila še v turističnih informacijah, pobarala glede vremena in dobila nekaj nadvse zanimivih prospektov, skoraj že vodničkov. Nove ideje. Le ko je časa za uresničitev vedno premalo. Po kosilu smo bili pripravljeni za odhod, obiskali smo še oskrbno postajo, nato pa čakali Petra, ki je navdušeno preizkusil tuše ob počivališču. Pol evra za štiri minute, čisto fer cena. 
Pot nekje med jezerom in nebom
Skupaj z Benom, ki je z malo Milo raziskoval zgolj mesto, smo bili znova na cesti, peljali smo proti jugu, skozi Torbole, Malcesine, Bardolino in druge kraje ob vzhodni obali jezera. Načrt, da bi se kje ustavili, so krepko oklestile višinske omejitve na veliki večini parkirišč ob jezeru. Pa nič, smo se jezili, bodo vsaj evri ostali varno v denarnici. 
Promenada v Rivi
Pogledali smo zgolj domnevno najkrajšo reko na svetu, 175 metrov dolgi Aril. Najkrajšo? Peter, zavedni Idrijčan, se je seveda takoj jezil nad takšnim zavajanjem. Njihova Jezernica je neprimerno krajša. Zavili smo nad kraj Lazise in se ugnezdili na že znano parkirišče. Še vedno nobene table, tako težav ni bilo pričakovati. 
Aril
Znova skupaj smo se odločili za popoldanski sprehod do centra mesteca. Pa se ni nič zanimivega dogajalo, prav zaspano je bilo, posezonski čas. Med iskanjem škatlice smo se spoznali z Nemcem. Navdušeno sem ugotovil, da prihaja iz kraja Soltau, takoj sva si imela veliko povedati. 
Vhod v Lazise
Skupaj sva rešila še eno uganko, med tem, ko so se ostali že počasi vrnili do parkirišča. Pokukal sem še v cerkev, potem pa jo mahnil za njimi. Najprej smo se stisnili vsak v svoj avtodom, ko pa se je zunaj zaslišala glasba, je bilo treba pogledati, kaj se dogaja. 
Mandrač
Beno je raztegnil harmoniko in virtuozno odigral skladbo ali dve, končno smo lahko poskusili obljubljeni muškat. Ker je otrokom film zaštekal, sem moral priskočiti na pomoč. Tako sem med prismuknjenimi pustolovščinami tajnega agenta Johnnya Englisha zgolj slišal prihod še enega avtodoma, prijetna družba iz idrijskega konca se je povečala. 
Trg
Ko se je kino zaključil, je bilo zunaj že mirno, čas je bil za skok v posteljo. Na nebu so sijale zvezde, dober obet za naslednji dan. Mogoče pa bo vreme zdržalo… 

GARDALAND – 31.10.2012 – Ko sem se zbudil, je malo porosilo. Pa nisem izgubil upanja, skočil sem pokonci in se odpravil na sprehod. Najprej v Lazise, nato pa na podeželje. Do osamljene hiše sredi polja, menda nekoč zbirališča lokalnih fašistov. 
Calmasino
Danes razpadajoča zgradba skriva spomine in je na voljo za izživljanje mladine. Sprehod čez polja sem nadaljeval do vasice Calmasino, prijetnega razgledišča nad gardskim jezerom. Ob vrnitvi smo izvedeli za odločitev Bena, da bo šel v park, ko bo vreme boljše. Drugi se nismo pustili prestrašiti. 
Hrošč
Odpeljali smo proti vhodu v park in kot prvi zapeljali na parkirišče za avtodome. Pohiteli smo s pripravami, za nami so prišli še Idrijci. S Petrom smo skupaj odšli proti vhodu. Naše kartice so nam kar naluknjali. Kaj takega! Park je bil seveda povsem v stilu Halloweena, buče, »grozljivi« liki, okostnjaki. 
V znamenju buč
Že kmalu za vhodom nas je pričakala brezglava služkinja, nato pa smo poleteli z Blue Tornadom. Še dvakrat na mamuta, potem pa na vodno zabavo. Vreme je bilo oblačno, vendar suho. Tako nas je zmočila zgolj pljuskajoča voda. Naokoli smo hodili skupaj s Petrom in njegovo družino ter seveda Keršmanci. 
Gospa, da ne boste še vi izgubili glave...
Rafting, svet Neptuna in njegovih podanikov. In skok do Raptorja. Novost izpred leta ali dveh, za nas še neznana. Gneče nobene, prideš, pelješ, vriskaš. Dvakrat, potem pa naprej, atrakcij, ki čakajo, je bilo še kup. Podvodna gusarska dogodivščina, nato pa mimo Elvisa (ja, itak, da še živi, he, he, he) na vožnjo s kanujem, sekvojo in čarobno goro. 
Rafting
Prešejkani smo imeli vsaj tastari nato norenja in vrtenja za nekaj časa dovolj. Ogledali smo si predstavo že znanega čarovnika, ki je tokrat risal po pesku v velikem šotoru. Njegove risbe so odsevale in se vsakih nekaj sekund spreminjale na velikem platnu. S pocukranim zaključkom v stilu mir, pa ljubezen pa to. Pa jade. 
Zmaj
Druga predstava v velikem gledališču je bila začinjena s humorjem. Od piskajočega klovna na začetku do plesnih točk raznih strašil. Še posebej nas je navdušila ogromna pisana vzmet, ki se je premetavala po odru, kot bi bila živa. Pa je bil živ le možic v njej. Zabavno. Ko smo odploskali, je bil čas za ugotovitev, da nam v želodčku že precej kruli. 
Raptor
Treba bo na kosilo, smo se odločili. S Petrom sva seveda pred kosilom naredila sprehod. Toliko, da so se nama želodci umirili od vsega vrtenja. Malo naokoli sva prišla v idilično podeželsko pokrajino, našla škatlico in se nato po neprimerno krajši poti vrnila na parkirišče. Tam naju je čakalo kosilo, po njem pa vrnitev v park. 
Podvodni mož
Vreme se je kisalo. Ob pol petih, ko smo bili znova na vhodu, je deževalo. Nismo obupali, izbirali smo si zabavo, ki je bila bolj ali manj pod streho. Počasni vlakec, 4D in 3D in ne vem koliko še D kino. In seveda Ramzes, lučke smo streljali kot za stavo, rekordi so padali, vedno je bilo vprašanje, kdo bo tokrat boljši. 
Elvis živi...
Ko so šli Maja in otroci v čarobno sobo, sem se s Petrom in Martino odpravil na vrh drevesa. Ob spustu in prehodu skozi križ je za mano zaropotalo. Fotoaparat se je zapel za kovinsko palico, potegnilo ga je iz torbe in pristal je na tleh. Prvi pregled, vse v redu, drugi…ups. Objektiv razprt, počeni nosilci. Toda še vedno delujoč, bravo Sigma. 
Sekvoja
Srečal sem Keršmance in jo skupaj z njimi hitro mahnil v avtodom, neuspešno iskal sekundno lepilo in nato zadevo fiksno rešil kar z izolir trakom. Pravi McGywer. Poskusne fotke so pokazale, da zadeva deluje, juhej. Moča je Petra in njegove zmrazila, odločili so se, da gredo tudi oni proti izhodu. 
Klovn
Mi pa smo si še enkrat ogledali predstavo s peskom, šli na nekaj ladjic in v kino. In seveda pri Ramzesu dosegali vedno boljše rezultate. Tematske predstave so brez obvestila odpadale. Razumljivo. Vreme je pregnalo večino že tako redkih obiskovalcev. 
Osamljeni deejay
Le deejay se je na odru pod deževnim nebom trudil in tudi nas zazibal v nekaj udarnih zimzelenih ritmov. Na koncu smo razpištolili še Ramzesa, rekord je bil dosežen, nato pa stopali proti izhodu. Nobenih pošasti ali dogajanja kot pred leti. Le moča. 
Na staromodnem vrtiljaku
No ja, vseeno smo bili zadovoljni z dnem, ni nam bilo žal, da smo se odločili za obisk. Nobene gneče, podaljšano odprtje, fino. Odpeljali smo s parkinga in navigirali do znanega parkirišča nad Lazisom. Parkirali smo poleg prijateljev in utonili v spanec. Ura je bila že res pozna. 

LONATO DEL GARDA, CASTELLARO LAGUSELLO, VALEGGIO SUL MINCIO – 1.11.2012 – Zjutraj, ko sva se s Petrom dobila pred avtodomi je bilo suho. Toda vseeno sva, za vsak slučaj seveda, vzela dežnika. In kako prav sta nama prišla. 
Deževno jutro
Komaj sva dobro stopala mimo Lazisa, že je začelo deževati. In dež ni ponehal vso pot, ki sva jo prehodila. Kar nekaj kilometrov. Delno ob cesti, večino ob obali jezera, do Fossalte in Movielanda in nazaj. Čvek, škatlice, elementi. Kljub moči prav luštno. Na parkingu smo pozajtrkovali, prijatelji so že odhajali. 
Lonato del Garda
Danes dopoldan smo se razkropili, dogovorjeni za ponovno snidenje nekaj ur kasneje. Mi smo si za cilj izbrali mestece Lonato del Garda. Navigacija nas je do tja peljala dobro, ko pa smo pripeljali skoraj do označenega parkirišča, je pokazala, da ima z dostopi »nekoliko« težav. Peljala nas je brez potrebe naokoli. 
Pogled na mestece iz gradu
Misleč, da sem narobe, sem obrnil in se vrnil po poti, kjer sem uvoz opazil že prej. Pa bi se dalo tudi tam, a težje in čisto brez potrebe. Na izi smo jo mahnili po mestnih uličicah, kjer se je na praznični dan veliko dogajalo. Predvsem kramarija, cunje, cunjice, pa tudi sadje, ribe, meso. 
Vhod v grad
Malo smo špegali, nato pa se mimo prodajalcev zrinili do vhoda v stolnico. Notri je bila ravno maša. Sam bi kar vstopil, saj je bil konec koncev praznik. Toda mladina je bila ostro proti in ni mi preostalo drugega, kot da se vdam. Mimo glavnega trga smo se vzpenjali proti gradu. 
Casa del Podesta
Fotoaparat je bil v šoku zaradi padca dan poprej, z objektivom sta se prepirala in meni javljala neko čudno napako. Pa sem jo z nekaj vztrajnosti uspel zaobiti. Na gradu nas je pričakal možakar, ki je vstopnino, napisano na listu poleg blagajne, hotel samovoljno dvigniti. Jah, tujci, saj ne vedo kako in kaj. 
Detajl iz ulice
Bolj nas je motilo, ker je ob omenjanju vile pod gradom zavijal z očmi. Končno nas je popeljal do vrat v grad in pokazal odpiralni čas. Siesta. Vse se zapira ob dvanajstih, do pol treh ni potem nič. Torej bi imeli zgolj pol ure za vse oglede. Pa nič, pridemo drugič, smo mu zatrdili, poiskali škatlico pod obzidjem, nato pa mimo vile stopali nazaj v center mesteca. 
Trg pred stolnico
Pokukali smo v stolnico, maša je bila tik pred koncem. Dekleta so odšla do avtodoma, sam pa sem počakal, da sem se lahko v miru sprehodil naokoli in naredil nekaj fotografij. Me je cerkev prav navdušila, zanimiva, lepa. Povrh so imeli ob vhodu zloženke v več jezikih s pojasnili, kaj lahko v cerkvi vidiš in kje. In to zastonj. Pohvalno. 
Maša
Ob vračanju proti avtodomu sem malo zašel, pogruntal napako in se mimo še ene zanimive vile vračal do parkirišča. Čez polja in travnike smo po ozki cesti navigirali proti vasici Castellaro Lagusello. V vasi naj bi bil informacijski center za regionalni naravni park. Vsaj tako sem razumel podatek na internetu. 
Zanimiva vila v Lonatu
Na parkirišču se je gnetlo nekaj avtodomov, to je kazalo, da se že splača ustaviti. S Keršmanci smo pripeljali le z nekaj minutno razliko, le Petra ni bilo. Nič zato, naredili smo kosilo in ravno dobro pojedli, ko je pripeljal tudi on. Menda je bilo v Sirmioneju lepo, Peter je kar malo preveč zares vzel izrek, da moraš ženo vsaj enkrat peljati v to mestece. 
Castellaro Lagusello
Ali pa si je le mislil, da če si malo dlje tam, bolj zaleže. Plačali smo parkirnino in se odpravili v zaspano vasico. Nič posebnega, nekaj hiš, vaški trg, cerkvica. Obzidje in dva stolpa. In jezero. Do katerega se ni dalo. Presneto, poskusili smo v eno ulico, drugo, tretjo, nič. Trmasto smo šli povsem naokoli, se vmes nasmejali lokalnemu prodajalcu medu in znova obtičali. 
Na vaškem trgu
Jezero mora biti zakleto smo se jezili in vrnili do avtodomov. Naslednji cilj je bil Monzambano. Tam naj bi bilo počivališče za avtodome, če je brezplačno, bi se ponujenega ne branili. Mimo vasice smo pripeljali do plačljivega počivališča, zgolj oskrba pet evrov. Hvala lepa, smo se zahvalili, obrnili in se prepustili vodstvu Petra. 
Nedosegljivo jezerce
Njegovi navigaciji se je vodstvo res dobro zdelo. Hotela se je že na začetku izkazati. Zapeljala nas je prav v center in ko sem ravno več kot zaskrbljeno Petra spraševal, če hoče riniti po nemogoče ozki uličici na grad, je zavil v drugo smer. Za njim sem se po polžje prerinil skozi ozki prehod, stena na eni strani in visoki robnik na drugi. 
Ponte Visconteo
Nato pa jo na prvem krožišču popihal po svoje. V brado sem mrmral neke vudu uroke, namenjene vsem navigacijam na svetu in peljal do mesteca Valeggio sul Mincio. Prijatelji so me ujeli. V mestu sem nas znova prepustil na milost in nemilost navigaciji, ki me je pripeljala do arboretuma, katerega sem kot zanimivost opazil že na internetu pred odhodom. 
Borghetto
Vendar je bila takoj sprejeta enotna odločitev, da jesenske barve ne odtehtajo visoke vstopnine. Peljali smo naprej, bolje rečeno nazaj, sledeč tablam za počivališče za avtodome. Pa smo že pred njim zavili na veliko parkirišče, na katerem je bilo nekaj avtodomov. En evro na uro, od osmih do dvaindvajsetih. 
Kanal reke Mincio
Pa jade. Listek na avtomatu nas je razveselil. Danes je praznik, gratuito. S podatkom smo razveselili še italijanskega avtodomarja, ki je ravno prišel. Sprehodili smo se na Dolgi most, Ponte Visconteo pri naselju Borghetto. Odpiral se nam je lep večerni pogled na mline, danes bolj ali manj gostilnice na obali reke. 
Večer
Mogočno zidovje mostu, zgrajenega okoli leta 1393, nas je navdušilo. Zaokrožili smo mimo počivališča za avtodome nazaj proti mlinom. Med tem, ko smo s Petrom in Živo na stiku dveh kanalov reke Mincio iskali škatlico, so ostali izginil. 
Sprehajalci in cerkvica sv. Marka evangelista
Zatorej smo jo sami ubrali do centra vasice, zgrajene ob reki okoli leta 1400. Prav čarobno je bilo zvečer, luči, voda, mlinska kolesa, številni sprehajalci. In prisrčna cerkvica sv. Marka, evangelista. Še bi postopali naokoli, če ne bi prejeli sms sporočila, da je preostanek naše druščine nad nami. 
Sence
Seveda smo takoj našli stopnice, ki so vodile do gradu Scaligero oziroma njegovih ostankov. Zidovi in stolpi menda skrivajo žalostno zgodbo. Toliko sem razumel pojasnilo v italijanščini. Sprehodili smo se med njimi, skušali začutiti dih preteklosti. Slikali smo svoje odseve in občudovali lepo osvetljeni most na eni in mesto na drugi strani. 
Nesrečni grad 
Potem pa se pridružili drugim, med spustom proti mestu Valeggio dali mladini lekcijo iz iskanja škatlic, nato pa že plavali proti glavnemu trgu pred mestno hišo. Mesto je bilo skoraj izumrlo, le sem in tja je postopala kakšna osamljena postava. Tudi v cerkvi sv. Petra je bilo vse temno. 
Sv. Peter
Seveda, ura je že taka, da lahko pričakuješ, da bo zaprta. Toda toliko časa smo se vrteli okoli zanimivih zvonov pred cerkvijo, da se je znotraj začelo nekaj dogajati. Pred večerno mašo smo tako imeli možnost, da si ogledamo tudi notranjost. Med tem smo našli še škatlico. Juhej. 
Le kaj je tako zanimivega?
Še drugi so pogledali v cerkev, potem pa smo se vrnili okoli hriba, da nam ne bi bilo treba še enkrat prav čezenj. Pred avtodomi smo tastari še lep čas klepetali, med tem pa so otroci na toplem gledali film. 
Večerni klepet

MANTOVA – 2.11.2012 – Jutro. Spet prvi pokonci. Preostali so še spali, zato sem imel čas, da sem na poti čez most lovil poglede na mline in grad nad mestom. Vse je ovijala meglica, pogledi ob presevajočem jutranjem soncu so bili mikavni.
Jutranje ptice
Tako zelo, da sem sklenil skočiti še na grad in ujeti poglede od tam. Ko sem se spustil nazaj do avtodomov, so bili sosedje že pokonci, zgodnji premik je zahteval krmežljavo mežikanje v prve žarke. Odpeljali smo v smeri Mantove, zehali med vožnjo in nato parkirali pred lokalnim Lidlom. 
Castello Scaligero
Meni ni bilo nič prav, tako da sem se s Petrom odrekel nakupom in odhlačal do Hofra. Pa ne konkurenčne prodajne mreže, temveč spomenika na mestu, kjer so ustrelili vodjo tirolskega upora Andreasa Hofra. Precej sumljivo sva se potikala po parku in okoli spomenika, brez uspeha, nato pa dolgih nosov vrnila nazaj do avtodomov. 
Valeggio sul Mincio
Nakupljeno je bilo, odpeljali smo v mesto. Čudno sem gledal, kako zavito me pelje navigacija, na koncu mostu naravnost, čeprav je kup znakov za parkirišča kazal levo. Tako smo križarili po mestu, dokler nisem prišel do stebra z jasno tablo s prepovedjo za vsa vozila in precej manj jasnimi dopolnilnimi tablami. 
Meglice
Ena od njih je grozila z video nadzorom, toliko sem že razumel. Kaj vse to pomeni? Počakal sem in buljil, zadaj sta kolega bentila naj ne stojim, italijani verjetno še bolj. Maja me je prepričevala, da to že ni nič narobe in omenjala dopolnilno tablo, na kateri je pisalo 3,5 tone. Ženski se ne ugovarja, sem zagodel v brado in gladko zapeljal v ZTL (zona traffico limitato). 
Pristanišče
Kot sem kasneje ugotovil, sem s tem seveda storil prekršek, pozdravno kartico mestnega redarstva z visoko odkupnino pa sedaj vsakodnevno pričakujem po pošti. Brez izjeme. Jah, ženske in njihove muhe so drage, saj se ve. Končno smo pripeljali do parkirišča na drugi strani mesta. Malo smo čakali, da se je na že krepko polnem parkirišču izpraznilo toliko prostora, da smo lahko naše kravice porinili vsak v svojo štalco, potem pa odšli proti centru mesta. 
Lago Inferiore
Ob jezeru Inferiore smo opazovali ribiča, ki je stal ravno tam, kjer bi bilo po naše najmanj treba. Med tem, ko so otroci že delali načrt, kako bi ga porinili v vodo, sem opazil škatlico. Brez težav smo jo izvlekli in tudi vrnili na svoje mesto. Ribič se je smejal, njega so zanimali samo plovci, ki so mirno plavali na jezeru. 
Castello di san Giorgio
Šli smo do gradu di san Giorgio in ob njem do hiše v katero je Verdi postavil svojega Rigoletta. Kip tega dvornega norčka sedaj stoji na dvorišču, v hiši pa so turistične informacije. Žal je bila za pultom zgolj pregovorno klepetava Italijanka, ki si je za vsakega vzela preveč časa, ne glede na dolgo vrsto. 
Rigoletto
Ko sem končno prišel do nje, sem jo sam na hitro odpravil s prevzemom zemljevida in nekaj informacijami o nakupu vstopnic. S Petrom sva skočila v arheološki muzej, brezplačen. Pa saj ga je bilo tako ali tako samo za eno sobico. 
Arheološki muzej
Ko so se nama pridružili še drugi, ki so med tem do obisti prešnofali lokalno prodajalnico spominkov, sem takoj slišal, da muzeji vsaj za prijatelje danes ne pridejo v poštev. Tudi pri mojih dekletih navdušenje ni bilo preveliko. Vseeno sem med sprehodom po dvoriščih gradu in trgih Mantove računal možnosti, da bi si vsaj kaj pogledali. 
Stolnica
Bazilika svetega Andreja je bila še zaprta, zato smo pokukali v rotundo sv. Lovrenca in se poslovili od Petra. Domačega kosila ni hotel zamenjati za lokalne dobrote. Zdravko, Rezka in Rok pa so prisluhnili mojim dekletom in se napotili do McDonaldsa. Sam sem med tem še enkrat stopil do Piazze delle Erbe z astrološko uro na urnem stolpu in Piazze Sordello. 
Živahne uličice
Po kosilu smo ostali sami, odšli smo do Palazze Ducale in se postavili v vrsto. Čakati ni bilo preveč prijetno, sonce je grelo trg, mi pa smo stali v hladni senci. Vrsta se ni premaknila nikamor. Vsaj nam se je tako zdelo. Po kakšne pol ure smo bili končno na blagajni, pot v notranjost je bila odprta. 
Rotunda sv. Lovrenca
Že prej smo bili opozorjeni, da so nekateri deli zaradi spomladanskega potresa zaprti. Pa nič zato. Bomo videli vsaj ostali del, menda je vredno. Sprehajali smo se skozi sobane, nekatere slike so nas prevzele, druge pustile hladne. Že znano. Laikom povsem neznani slikarji. Le Rubens, van Dyck in seveda Raffaello so bila imena, ki so nam zazvenela znano. 
Palazzo Ducale
Seveda pa niso bile samo slike tisto, kar je delalo dolgo vrsto na vhodu. Sami prostori, sobane, freske. Kar ni jih hotelo biti konec. Navdušeni smo postopali po palači skoraj uro in pol. Še dekletoma se je marsikaj zdelo zanimivo. Ajda je celo odrecitirala grške bogove, ki so nas gledali iz stropa ene od dvoran. 
Vse te bogove poznam...
Polni vtisov smo se znova znašli na ulicah Mantove, pofirbcali na stojnicah z domačimi izdelki na Piazzi Sordello in se ustavili v baziliki sv. Andreja. Tokrat je bila odprta, seveda nas je mogočnost presenetila. Sprehodili smo se po njej, nato pa že iskali pravo pot nazaj do parkirišča. Prijateljev nismo hoteli pustiti čakati predolgo. 
Tapiserije narejene po skicah Raffaella
Pa so nas potolažili, da so po kosilu tudi oni obiskali baziliko in se ravnokar vrnili. Skupaj smo odpeljali iz mesta. Seveda po krajši in pred kamerami varni poti. Zmračilo se je, peljali smo čisto po predpisih, sedaj smo že vedeli, da je Italija posejana z radarji. Delujočimi ali ne, tega nismo hoteli preverjati na lastni koži. 
Tržnica
Nekoliko smo izgubili vidni in zvočni signal med nami. Mi smo naredili kratek postanek zgolj pred grajskim obzidjem mesteca Motagnana. Toliko, da sem preskočil grajski jarek in me je krokodil zagrabil za nogo. Pa jade, tako bi bilo pred stoletji, sedaj sem zgolj zabredel v močo in potem z blatnimi čevlji ob obzidju našel škatlico. 
Bazilika sv. Andreja
V kraju Monselice so imeli žurko in spet se nam je zgodilo, da je bil center in tudi dostop do označenega parkirišča zaprt. Zato smo po Petrovih navodilih, ki nam jih je posredoval po radijski postaji, navigirali do lokalnega Lidla. Tam sem bil odločen, da se mi ob prometnem krožišču ne da spati. 
Čakajoči...
Zato smo peljali naprej v smeri Padove in Benetk. Peter je na enkrat popenil in se odločil za zavoj na avtocesto, saj je imel lokalnih poti zadosti. Sam sem nadaljeval po začrtani poti, navigiral mimo Benetk in proti kraju Brussa. Tam je počivališče ob obali Jadranskega morja, katerega sem imel že dolgo namen obiskati. 
Astrološka ura na Piazzi della Erbe
Ko smo končno pripeljali do označene lokacije, je bilo vse videti zapuščeno. Ker pa nisem vedel, kje sta prijatelja, sem se zapeljal po luknjastem makadamu naokoli. In kmalu na koncu travnika opazil avtodome. Osrednji del parkirišča, kjer je sicer počivališče za avtodome, je bilo tokrat močno namočeno, zato so se zbrali tu. Parkiral sem v bližini in ravno ugotovil, da prijateljev še ni, ko so se v daljavi pokazale luči. 
Palača ob eni izmed ulic v Mantovi
Po postaji sem jih poklical, zmedeno sta obračala, saj nas nista videla. Končno smo se le sporazumeli, kam bo treba in kmalu sta parkirala poleg nas. Med razlaganjem kako so lahko po hitrejši poti prišli kasneje, smo seveda preganjali prehlad z domačimi zdravili. Z Zdravkom pa sva jo mahnila celo do obale. Potem pa smo vsi po napornem dnevu in utrudljivi večerni vožnji utonili v spanec. 
Vallevecchia

VALLEVECCHIA – 3.11.2012 – Zjutraj sem jo mahnil na sprehod do Brusse. Prijetno in samotno je bilo hoditi po makadamski poti. Le streli lovcev so motili mir. Presneto, pravi čudež je, da kaj ptičev preživi let čez Italijo. V daljavi sem nekaj lovcev opazil, s psi so se ravno vračali. Čez most in mimo manjše marine sem prišel do vasice, tam obrnil in se odpravil nazaj. 
Obala
Danes je bil dan za odmor, brez naporne poti, brez vznemirjanja in hitenja. Vreme ni bilo pretirano lepo, ravno pravo za jesenski sprehod po obali. Zgolj sam sem zbral zadosti poguma, da sem tudi zaplaval. Ne vem ali so druge zmotili valovi ali moje prostodušno priznanje, da voda ni pretirano topla, sledil mi ni nihče. 
Nasedli kit
Potem ko sem nekaj časa ležal v plitvini kot kit, sem le pobegnil na obalo in si hitro nadel obleko. Brrr. Med mojim preizkusom vzdržljivosti so otroci skupaj z Majo na obali začeli pravo bitko. Zemljo krast, prastara igra, zabavna kot le kaj. Ostali tastari smo se kar nekoliko nesrečno, ker za nas ni bilo več prostora v krogu, odpravili na sprehod. 
Zemljo krast
Z Zdravkom sva regljala kot stari klepetulji vse do preliva nasproti Bibioneja. Bi najraje kar preplaval, škatlica je bila skoraj na dosegu rok. Toda kaj, ko je plavanje tam čez zaradi močnih tokov prepovedano. Da bi me iskala obalna straža, med tem, ko bi me odnašalo proti mednarodnim vodam, me pa tudi ni mikalo. 
Preliv pri Bibioneju
Obrnila sva in med vračanjem še vedno našla kakšno lepo školjko. Teh je bilo sicer na mivkasti plaži polno. Martina in Rezka sta nama prišli nasproti, sedaj smo bili skoraj vsi že bosi. Hoja po mivki je bila nadvse prijetna. Ko smo prišli nazaj, je bila zemlja že bolj ali manj pokradena, volje za nadaljnjo igro pa ne več. 
Vračanje
Ker je bil tudi že čas za kosilo, smo se počasi odpravili proti parkirišču. Med tem ko je Maja pričela s pripravami, so se prijatelji poslavljali. Zdravko se je odpeljal proti domu, Peter pa do Bibioneja. Obljubil je, da bo sporočil, če bo kaj zanimivega. Smo namignili, da bi znali priti za njimi. 
Negotovost
Po kosilu in počitku smo znova odšli na plažo. Tokrat sem se tudi sam vključil v igro. Arktika, Kanada, ZDA in Šri Lanka so se spopadle za ozemlje. Bilo je divje, zabavno, osvežilno. Možgane na pašo, smeha pa toliko kot že dolgo ne. 
Jest bom pa tole ukradla...
Ko je Šri Lanka pohrustala ostale, je bil čas še za tanculo, iskanje zanimivih školjk in nato premik v topel dom. Tam smo prejeli sms Petra, da so se po ogledu mesteca na drugi strani zaliva odločili za odhod domov. Tudi prav. 
Zahod
Mi smo po drugi strani sklenili še ostati. Dekleti sta navijali za film, midva z Majo pa sva odšla na večerni sprehod do obale. Vreme se je kisalo, celo nekaj kapelj je padlo. Toda pravega dežja ni bilo. 
Tancula

POT DOMOV – 4.11.2012 – Ponoči se je res ulilo in da ne bi ostal na mehki travnati površini, sem se raje prestavil na trdna tla. Zjutraj sem pod oblačnim pokrovom in med posameznimi dežnimi kapljami odšel do obale in naredil kratek sprehod. Spet sem našel nekaj zanimivih školjk, nato pa za morebiti zadnji letošnji obisk obale prepričal še Živo. 
Kislo jutro
Med približevanjem mivkasti plaži sva opazila gozdno učno pot in zaokrožila po njej. Nisem razumel preveč, pomen nekaj besed pa se je svetlikal nekje v glavi. Poslovila sva se od morja, na poti nazaj pa sem opazil zanimive table z opisi podvodnih poti. In tekstom tudi v slovenščini. Več kot pohvalno, najraje bi zaploskal. 
Zapuščeni
Sem bomo pa še prišli, poleti, ko bo toplo. Sva si z Živo obljubila, nato pa sem že peljal v smeri Brusse in naprej proti Trstu. Cesti ni bilo težko slediti, pomagala pa je še navigacija. Vreme je bilo še vedno kislo, deževalo pa ni. Ko sem pripeljal do letališča Ronchi, sem se odločil za postanek, parkiral ob cesti in stekel na drugo stran. Škatlica seveda.
Prehod
Ravno ko sem jo našel in se vpisal, se je poleg mene ustavil avtomobil, znotraj modra lučka. Italijansko seveda ne znam, je pa možakar znal odlično angleško. Pojasnil sem kako in kaj, dovolil mi je škatlico vrniti na svoje mesto. In povedal, da na letališču vsak čas pričakujejo italijanskega predsednika, ki prihaja na slovesnost v Redipuglio. Uh. 
Na gozdni učni poti
Zapeljala sta na drugo stran in nato preverila dokumente nas vseh in tudi prometno avtodoma. Še malo smo poklepetali, možakar s katerim sem govoril je bil res zelo prijazen, tako da kakšnega strahu ali slabega občutka ni bilo. Odpeljali smo dalje in se že smejali tej izkušnji. 
Slovo
Pot je bila znana, pred Trstom zavoj za Sežano in nato po avtocesti proti domu. Le še postanka za točenje goriva in praznjenje sta bila potrebna, nato pa smo že gledali Gajo, ki nas je pozdravljala z navdušenim mahanjem z repom.