nedelja, 29. november 2020

Veliki vrh

Ajdino navdušenja nad hojo v hribe v dolini Kokre in predvsem seveda tudi nad njenim sedanjim domom, Zgornjim Jezerskim, je prav nalezljivo. Ker je Veliki vrh hrib, na katerem še ni bila, je bil visoko na njenem spisku želja. In ko so meteorologi za popoldan napovedali, da se bodo megle v višje ležečih krajih razkadile, ni bilo več nobenega dvoma. Treba bo na pot. 
Čipke
Kali kar ni mogla verjeti, da je ostala doma, ko sva jo midva že mahala proti Makekovi Kočni. Razen avtomobila, ki naju je prehitel malo pred odcepom proti najinemu cilju, nisva srečala nikogar. Samotne so poti v teh nenavadnih časih. Skozi jesenski gozd je šlo hitro, megle so ostale v dolini, nad nama je bila jasnina. 
Prvi razgledi
Na mestih, kjer se je drevje nekoliko razprlo, se je nad meglenim morjem videlo res daleč. Malo za sedelcem, na katerem je treba zaviti levo, sem Ajdi namignil, da je treba biti tiho. Toda še preden je opazila moje opozorilo, sta gamsa, ki sta bila le nekaj korakov oddaljena, izginila na drugi strani travnate rebri. 
Kočna
Ko sva se nanjo vzpela midva, o njiju ni bilo več ne duha, ne sluha. Previdno sva nadaljevala, malo pred grebenom je bila pot mestoma poledenela. Počasi sva se vzpela preko sitnih mest, na srečo jih je bilo zgolj za nekaj korakov, globokih vdihov. Na grebenu sva občudovala razglede ter ivje, ki je ostalo na ruševju tam, kjer ga ni zadosti pogrelo sonce. 
Bela
Ko je potegnil mrzli veter je zazeblo do kosti. Vzpela sva se do najvišje točke, Velikega vrha. Presenečena sva kaj hitro ugotovila, da nič ne piha, sonce je prav prijetno grelo. Nekaj minut sva uživala v razgledih na vse strani. Kočna, na katere grebenu sva stala, je bila prav blizu. 
Megleno morje
Tudi drugi vrhovi, nekateri že obiskani, drugi cilji za prihodnost, so bili kot na dlani. Tam nad dolino Kokre in še naprej čez Ljubljansko kotlino, se je razprostiralo razburkano megleno morje. Ker je dan ob koncu novembra kratek, sva še zadnjič zaobjela z očmi vse, kar je bilo okoli naju, nato pa stopila navzdol. 
Ajda na vrhu
Seveda še precej bolj previdno kot prej, na sitnih mestih sva se oprijela ruševja. Spust do ceste je minil v prijetnem klepetu o pasteh modernih tehnologij, nadaljevanje po makadamski cesti pa v pouku o najnovejših zanimivostih dandanašnje zabave mladih. Da sva razdrla tudi kakšno resno, je pa tako ali tako jasno.
Jezersko

petek, 27. november 2020

Kokra

Časi so čudni, med nami kroži virus, strah pred njim zapira meje, nas omejuje tako in drugače. Nevidni morilec, ranljivi ostajajo izpostavljeni, zbolevajo, umirajo. Njihovi odhodi se zarežejo v življenja tistih, ki so jih poznali, tistih, ki so jih imeli radi, jih cenili. Ne veš več, kaj bi bilo dobro, komu zaupati, verjeti. 
Skoraj doma
Novice prinašajo zmedene ukaze oblastnikov, kako ne bi bili mi še bolj zmedeni, vedno bolj nagnjeni k temu, da bi vse skupaj … nekam … poslali. Pa smo vseeno odgovorni, tega ne naredimo. Držimo se prepovedi, si v brado mrmramo, da bolj kot zaradi zagroženih kazni, zaradi skrbi do sočloveka. In se skušamo prilagoditi novi realnosti. 
Čipka
Tudi s premiki, ki si takšno ime komaj zaslužijo. Ali pa vendarle. Zapeljal sem se v ledeno mrzel večer, malo naokoli, toliko, da se je motor vsaj na približno pogrel. Nato pa prvič odvil navzdol, po ozki cesti, zavitem klancu, do uravnave ob reki. Poslušal glasen šum reke, krik ptice, osamljeno letalo, na daljni poti. 
Kokra
Če je bil večer hladen, je bilo jutro še toliko bolj. Megle so se ovijale okoli dreves, prekrile reko. Spletle čipke na drobne, suhe ostanke ugaslega življenja. Hodil sem po poti, ki jo tako dobro poznam, nad konglomeratno steno, do njenega vznožja in ob vodi proti Zormanovemu mlinu. Mimo Rape do mostu pri Hotemažah. 
Kokra
Po drugi strani, kdo bi vedel, če ne celo drugi občini, skozi gozd do mostu, ki me je znova vrnil na pravo stran, prav takšno pot. Reki sem dvignil roko v slovo, prestrašil srne, pod steno sem jih videl že večkrat. Brez težav našel dobro poznani prehod, se spustil do izhodišča po strmini, kjer smo pred davnimi leti domači otroci nabiral najbolj pomembne smučarske izkušnje. 
Le od kod je prišla?
Slalom med drevesi, z naravno skakalnico in negotovim zaključkom, mi kar ni šel iz glave, ko sem vijugal po ozki cesti nazaj navzgor, šel motor še malo predihati, potem pa le pristal tam, od koder sem odšel – na domačem dvorišču. Kot je nekoč rekel prijatelj ... splačalo se ni, je bilo pa fajn. 
In kam odhaja ...

sobota, 21. november 2020

Panoramska pot

Ideja je bila panoramska pot. Nova, tam nad Čemšenikom. Pa se je na koncu obrnilo malo drugače. Pot je že bila. Panoram več kot dovolj. Le smer sva si začrtala drugače. Kali, ki je bila danes najina sopotnica, se je seveda strinjala. Do koče sva se ogrela v klepetu, pozdravila oskrbnike, ki so se ravnokar pripeljali. 
Čemšenik
Zavili smo proti Babi, se vzpenjali po vsaj meni znani poti. Led v luknji drevesa je bil seveda nadvse zanimiv. Treba ga je bilo polizati in se prepričati, kakšnega okusa je. Na vrhu je Ajda pogledala greben na drugi strani amfiteatra in pomislila, da gre panoramska pot po tem markantnem robu. Seveda gre, sem potrdil. 
Našli smo led ...
Ne sicer tista, ki je bila v najinem prvotnem načrtu, pa vendarle. Verjetno se vidi še več. Dvomeče je pogledala, če črta na zemljevidu ustreza stezi v naravi. Izkušnja izpred tedna dni, boleča noga, opozorilo na previdnost. Vzpenjala sva se do razpotja, zavila proti Javorjevemu vrhu. Na najvišji točki današnje poti naju je presenetil veter. 
Na Babi
Kuštral je lase, prevetril jutro. Zmrazilo naju je, brez težav sva našla stezico. Sledila sva ji nekaj časa, se čez strmino previdno spustila v gozd. Stezo, ki jo je višje skrila trava, je odkrila Kali, ki je bila danes najin vodnik. Po grebenu sva ji sledila proti Slaparjevi gori. Med drevjem so se nama odpirali pogledi na prehojeno pot, na drugi strani Kokre so pozdravljali visoki očaki. 
Javorov vrh
Bela ogrinjala na njihovih temenih so napovedovala prihajajočo zimo. Stopila sva čez najvišji vrh, se spuščala proti Hudim stenam. Kamniti svet je dajal vedeti, kje je vrh. Kratek vzpon do njega, nadaljevanje proti sedlu pod Škrbino. Ali so proti vrhu peljali ostanki poti ali zgolj gamsje stečine, nisva mogla ugotoviti. 
Zaplata
Se je pa na travnatem vrhu videlo lepo in daleč. Vedela sva, da sva s panoramsko potjo zaključila, obšla cel amfiteater nad Čemšenikom, ujela prav res lep dan. Tudi Kali se je strinjala, mahala z repom. Spustili smo se nazaj na sedlo, nekoliko nižje pozdravili mladca na hrumeči dvokolesni pošasti. 
Kalški greben, Zvoh, Krvavec
Po cestah spustili pod Kremsom do travnika, kjer nevarnega bika zagotovo ni bilo več. Mogoče se vrne naslednjo pomlad. Steza se je spuščala proti potoku, parkirišču, najinemu današnjemu slovesu. Kali je še kar prijazno mahala z repom, pomahala sva si in odšli smo vsak na svoj konec. 
Kočna in Grintavec s Škrbine

sobota, 14. november 2020

Kozji vrh

Kako lepo je, če ti mladost sledi. Počutiš se mlajšega, kri hitreje kroži po žilah, celo korak je nekoliko bolj mehak. Izkoristil sem možnost, ki jo daje ena od izjem in z Ajdo avto prislonil ob cesto nekoliko nad Kanonirjem. Da bi rinil višje, se mi ni zdelo smiselno, nekaj korakov po cesti bova pa že zmogla. In seveda sva jih res. 
Sončne košenine
Odprl se nama je pogled na sončne košenine, na robu planine sva zavila tako, kot je usmerjala puščica. Kozji vrh je bil vedno bližje. Prečna pot je bila videti lahka, toda prehodi preko grap, kjer je čez že tako razdrapan svet obležalo še padlo drevo, so zahtevali nekaj telovadbe. Občasno se je odprl razgled na sosednji Stegovnik, danes se ponosno ponaša s strešico nad prvo črko. 
Jezersko
Prišla sva na uravnavo, na sedlu med Turni in najinim ciljem zavila levo, se mimo malega jezerca, bolje rečeno nekoliko večje luže, začela vzpenjati proti vrhu. Svet je bil vedno bolj odprt, pogled na Jezersko, vršace nad to gorsko vasico. Nekaj mest, kjer je bilo treba popaziti, skale, travnata reber, ki se je iztekla na najvišji točki. 
Na Kozjem vrhu
Lesena klop je bila prav primerna za oddih, lovljenje pogledov vse naokoli. Tja proti Kočni in njenim sosedom, Storžiču na drugi strani, grebenu proti vrhu Zaplate. Res je bilo lepo, kazal sem hribe, gore, ki sem jih poznal, iskala sva cilje novih potepanj. Potem pa pomahala soncu, ki je tako lepo grelo, pregnala pajka, ki se je hotel pretihotapiti z nama in stopila navzdol. 
Tihotapec
Kot bi mignil sva bila na sedlu, nadaljevala naprej, se po komaj vidni stezici vzpenjala na sosednje Turne. Na nekakšnem razcepu sva šla desno, po postanku na prepadnem travnatem vrhu pa navzdol stopila tako, da sva na razcep prišla z druge strani. Seveda sva si še prej pogledala kje je Ženiklovec, stari viharnik, globoka dolina pod nama. 
Na Turnih
Po razmisleku sva jo mahnila desno, zgolj kratek spust naju je ločil od začetka gozdne ceste. Ta se je sprva spuščala, ubirala sva pravilne odcepe, potem pa na skoraj isti višini obkrožila najin današnji cilj. Ko sva ravno dobro zašpilila klobaso, se je pojavilo novo vprašanje. Greva na Macesnovec? Za komaj omembe vredni vršiček bova pa že še imela moči, se je strinjala Ajda. 
Storžič
Stopila sva preko predvrha, kmalu ugotovila, da poti ni več, zgolj kozje stezice. Sledila sva jim skozi labirint skal in podrtega drevja, malo pod vrhom zavila levo in kmalu stala na travnatem kuclju. Ni bil najvišji, najbolj razgleden pa vsekakor. Navzdol sva šla po grebenu, travnatem pobočju. 
Pogled na Kočno s ceste
Ker poti, ki sem jo videl prej, ni bilo nikjer, desno skozi macesnovo goščavo dokler le nisva prišla prav. Ajda se je popraskala, tarnala o trnju, veje so ji skuštrale lase. Upal sem, da se volja čim prej popravi, pot naju je odložila na cesti, po kateri sva se zjutraj vzpenjala, že sva bila pri avtu. Je bil lep dan? Meni vsekakor, o tem ni nobenega dvoma.
Macesnovec

torek, 10. november 2020

Ko se drugam ne sme ...

Je bil že čas za premik. Tako sem se večer poprej zapeljal z avtom in domom znotraj svoje občine in če se že peljem, je dobro še kaj preizkusiti. Recimo gretje. In nato kam stopiti. Na pot, čeprav tako zelo znano. Sem razmišljal, ko sem pred Olševkom obstal nasproti šole, pa mi mesto za avtobuse kar nekako ni bilo všeč, bližnja parkirišča prekratka, torej sem se zapodil skozi vas, v gozd in se ustavil pri zajetju. 
Petdeset odtenkov beline
Dovolj ravnine, noč bo mirna, mimo bodo skakale zgolj kakšne srne, sem vedel. In res je bilo tako. Jutro pa megleno, da bi lahko belino z nožem rezal. Nisem bil prvi, poleg mene sta se med prebujanjem in oblačenjem ustavila že dva avtomobila. Smer je bila jasna, kot običajno sem jo mahnil najprej proti Štefanji gori, dan se je vedno bolj kazal, svetloba je sramežljivo presevala skozi meglo. 
Prehod nad izvirom
Končna strmina mi ni ugajala, zato sem zavil mimo izvira, skozi ožino in naprej proti najvišji točki. Srečanje na poti, na vrhu me je Janez, kot se je predstavil, ujel. Njegov kuža v zrelih letih je prav pridno prišel poleg. Sva se malo, na razdaljo seveda, pogovorila. In nasmejala mojemu pojasnilu, da je treba preprečiti, da bi gume postale kvadratne. 
Štefanja gora
Ko pa se v teh časih skorajda nikamor ne sme. Zaželel sem še … srečno … potem pa izginil v meglo. Na odcepu sem ugledal postavo, ki se je začela spuščati, sam sem šel naprej, navzgor, do vrha Apnišča. Srečanj sedaj ni bilo več, preslabo vreme, zgodnja ura, saj ni pomembno, kaj je bil razlog. Mi je bilo tako še bolj všeč. 
Samota
Palice so bile na spolzki podlagi še kako koristne, vsaj dokler nisem z vlake prišel na makadamsko cesto. Na njej previdnost ni bila več potrebna, misli so lahko švignile po svoje, se pletle, nastajal je nek čisto samosvoj vzorec. Vse do parkirišča, kjer sem srečal še Majdo. Sem uganil, da mora biti ona, ko je že Janez povpraševal po njej. Kmalu sem odpeljal, skozi gozd, vas, proti domu.
Megleni gozd

četrtek, 5. november 2020

Hrastovc

Vedno bolj spoznavam, še posebej v teh negotovih časih stalnih zapor in omejitev, smiselnih ali ne, da so trenutki pomembni. Mogoče drobne malenkosti pretehtajo velike pustolovščine, skorajda mimobežni sprehodi zadoščajo za to, da si lahko zvečer prišepneš, da je bil dan povsem v redu. Jesensko lep. 
Žile
In če k vsemu skupaj pridodaš še ščepec začimbe, domače tradicije, ki je zrasla na tihotapstvu, krivolovu in ostalih največkrat nedovoljenih praksah slovenskih fantov in mož, je prehod občinske meje, tako, na poti, skorajda razumljiv. Ne da bi komu škodil. Zgolj zato, da vidiš samotni gozd, kjer še nisi hodil, pogledaš, če je pot ravno tako polna odpadlega listja. 
Goba pod Hrastovcem
Se spretno izogneš luži in ostaneš suhih nog. Presenečeno obstaneš, ko pred teboj iz tal zraste, kot bi jo pričaral spreten rokohitrc, goba. Saj pravega namena kam niti nisem imel. Nekaj škatlic, ki jih je skril prijatelj, za dobro popotnico proti Gorenjski. In nekaj korakov samote. Pa se je že kmalu pokazalo, da bo treba zadihati malo bolj odločno. 
Pot skozi gozd
Pot se je postavila strmo navzgor in do zmerne uravnave, ki teče od Gobavice proti Rašici sem prišel z nekaj kapljami, ki so stekle po hrbtu navzdol. Sprehod skozi gozd, tako samoten je bil danes. Moj cilj sem dosegel, našel vse, kar je bilo namenoma skrito. Se obrnil, stopil nazaj, ob pogledu na zemljevid ugotovil nekaj zanimivega. 
Magarovnik
Da grem čisto mimo vršička, kateremu so ime dala mogočna drevesa na njegovem neizrazitem temenu - Hrastovc. Seveda sem se skozi praprot potrudil do vrha. Videti ni bilo nič. Hraste seveda že. In nekoliko nižje lepo marelo. Kot bi se mi nastavila na pot. Znani smeri sem sledil nazaj do razpotja, tam pa stopil naprej. 
Drevesna goba
Magari bom pa ja stopil še na bližnji Magarovnik. In sem. Skoraj do točke, ki naj bi bila na zemljevidu najvišja. Trnje in goščava sta me odvrnili od nekaj zadnjih korakov. Raje sem zavil nazaj navzdol, mimo gob, ki svoje življenje iščejo na ostankih drugega življenja, do zadnje uravnave, znanih luž, parkirišča.
Jesenski drevored

torek, 3. november 2020

Trije

Kaj pa naj? Še vedno smo zaprti, zjutraj pa je na lep dan tako dobro iti malo naokoli. In da ne bi preveč kršil predpisov, sem se odpravil. Kam pa drugam kot na Štefanjo goro (nekaj metrov prekrška, mogoče za opozorilo, kaj več ne) in Apnišče, ponosno najvišji vrh domače občine. Čeprav sem zjutraj pohitel in upal, da bom prvi, je na istem mestu kot zadnjič stal avtomobil. 
Zgodnje jutro
Presenečeno sem ga gledal, kar malo nejevoljno zagrabil palice in stopil po poti navzgor. Le kdo me je prehitel, me je malo žrlo, med tem, ko sem odločno hitel po običajni poti. Na vprašanje sem odgovor dobil šele malo pod vrhom, kjer sem srečal gospo, ki je v popolni športni opremi hitela navzdol. 
Barve
Pozdravil sem, ona je tekla naprej, sam pa sopihal po najbolj strmi poti, tik pod vrhom. Na katerem danes ni bilo nikogar, v miru sem se oddahnil, pogledal naokoli, pozdravil sonce, ki je šele dobro vstalo. Potem pa na drugi strani že šibal navzdol. Barve jeseni so bile še vedno čudovite, listi v prelivajočih barvah od rumene do rdeče in rjave so odsevali v jutranji svetlobi. 
Vzhod
Spustil sem se na sedlo, na drugi strani vzpel na vrh Apnišča. Vesel sem bil zgodnje ure, nihče me ni motil, prišel mimo. Sedaj sem že vedel, kod gre pot navzdol, nisem se več izgubljal kot zadnjič. Srečanje malo pod vrhom, s prisrčnim mladim kosmatincem in gospo, skoraj na istem mestu kot pred dnevi. Le mlajše gospodične danes ni bilo zraven. 
Štefanja gora
Spust je bil hiter, že sem stopal po cesti, ob pogledu na zemljevid odločil, kje bo treba zaviti. Danes sem šel še na tretji vrh. Stražo sem obiskal pred davnimi leti, čas je že bil, da pogledam, kako je tam gor sedaj. Menda je bila na njej stara naselbina, ena najstarejših v teh koncih. 
Sončni travnik
Kasneje, v času turških vpadov, so na vrhu domačin zakurili kres in sosede opozarjali na grozečo nevarnost. Je nekaj velikih skal na vrhu posledica teh časov, nisem izvedel. Spustil sem se po griču navzdol, do parkirišča je bilo le nekaj malo daljših korakov.
Straža