Povna peč

Nedeljsko jutro se je šele prebujalo, sonce je počasi lezlo proti obzorju, ko sem ob prvi svetlobi stopil proti Staremu Ljubelju. Časa danes nisem imel na pretek, kar je bilo še dobro, saj bi si drugače zanesljivo izbral cilj, ki bi bil pravi izziv za moja, od dneva poprej nekoliko razbolela stegna. 

Jutranja zarja

Bolečina v mišicah ali muskelfiber kot mu ljubkovalno rečemo, se glede na definicijo pojavi nekaj ur po vadbi, ki je bila preveč naporna glede na sposobnosti. No, dobro, da vem. Včasih smo rekli, da bo treba še malo žgancev pojesti. Nekdanji mejni plato je bil skorajda izumrl, tudi po poti nisem srečal nikogar. 

Nekdanji mejni prehod

Jutranja zarja tam proti Tržiču, šel sem mimo kapelice, ovinki so ostajali za menoj. Na enem od njih sem zagledal stezo, ji malo sledil, ugotovil, da ne gre prav. Verjetno zavije nekam proti Korošici, sem bil sicer malo skeptičen zaradi podrtega pobočja pred menoj. Vrnil sem se na cesto, prav presenečen malo kasneje, ko sem za ovinkom zagledal kočo. 

Povna peč

Že? Kje pa sem izgubil en ovinek? Pa se nisem nič ustavljal, hitro sem naredil fotografijo nekdanjega mejnega prehoda, se čudil novi kapelici takoj na drugi strani meje, nadaljeval naprej v gozd. Vzpenjal sem se, steza je bila mestoma skorajda povsem zaraščena. Očitno jih prav veliko vendarle ne izbere smeri proti razgledišču, ki ga obeta tablica ob koči. 

Pogled v smeri Grlovca

Malo gor in malo manj dol sem nadaljeval do značilne in prav dobro znane skalne špičke levo od poti. Zaokrožil sem okoli nje, na razcepu zavil do vrha. Sonce ga je osvetlilo, žarki jutra so potipali čez razglednik. Ko sem se spustil nazaj na sedlo, je še vse spalo, ni bilo videti, da bi bila koča že odprta. 

Same zanimive špice

Malo nižje prvo srečanje, starejši gospod, ki so ga leta že malo skrivila. Počasi je hodil navzgor, premikal noge previdno, kot bi se bal, da se bodo zdrobile. Prijazno sva se pozdravila, še nekaj pozdravov sem izmenjal do parkirišča. Dan je bil tu, lep, še svež. Tako se je tudi začel …

Begunjščica

Triangel, Borovlje in še kaj

Nekaj je bilo že skakanja po koledarju, iskanja najboljšega termina. Sam sem mislil, da se bo nekaj prazničnih dni izkoristilo za daljši izlet. Potem pa se je v nedeljo nakazal piknik. Razumljivo je bilo, da sem izkoristil edino luknjo v prenatrpanem urniku prijatelja in dogodek na Trianglu postavil na soboto. 

Šentanc

Ob pol osmih je prihod napovedal Andy, no z Geraldom sta kakšno minuto zamudila, pa nič zato. Hitro smo se dogovorili, kje bomo šli, zagrabil sem še potrebno opremo, že smo sopihali po nekdanjem smučišču navzgor. Med tem sem delno obema, še posebej pa Geraldu, ki je bil tu prvič, razlagal o gorah, poteh, plazovih, kočah, nekdanji žičnici, ljudeh. 

Pod feratama

Namerno smo zavili na stezo, ki pelje mimo obeh spomenikov, potem pa po strmi progi prišli do zavoja poti proti feratam. Že spodaj smo ugotovili, da Andy nima plezalk, torej je bilo razumljivo, da bomo šli levo, kar je bilo tudi meni čisto v redu. Hitro smo se vzpenjali, preko prvega nekoliko težjega dela, mimo odcepa težje desne ferate. 

Na razcepu

Navzgor do logičnega mesta, kjer smo med smehom skrili škatlico za vpise geolovcev. Še nekaj preprijemov in že smo stali na robu stene, malo kasneje na Spodnjem plotu. Od tu do Triangla je seveda zgolj dober pljunek, ob pol desetih smo že pogledovali, če prihaja še kdo. Ob desetih nas je bilo pet, pol ure kasneje pa sedem. 

Andy in Gerald med vzponom

Pravljično število na lep, sončen dan, ko nad nami skorajda ni bilo oblačka. Cel vrh smo imeli eno uro le zase, par je prišel ravno, ko smo se odpravljali. Hitro sta nas vse skupaj stlačila na eno fotografijo. Spustili smo se do Zelenice, kjer je bil potreben postanek, da smo sedli, za pijačo, nekateri pa so še kaj pojedli. 

Spodnji plot

Andyju in Geraldu se je že mudilo, zato smo jo mi trije mahnili navzdol, s postankom pri še eni škatlici, ki spominja in opominja. Na plaz, kaj pa drugega. Klepet je bil živ, bi lahko rekel, sam sem tolkel mojo bolj ubogo nemščino, prijatelja sta kimala, da razumeta. Na parkirišču smo se poslovili, ob misli, da bo treba kmalu organizirati kaj novega, mogoče dogodek na vrhu Vrtače? 

Srečanje na Trianglu

Sam sem počakal še na ostale udeležence, ki so po okrepčilu na Zelenici počasi prišli navzdol. Pri prikolici smo ob prijazni gospe še nekaj spili, klepetali, da se je kar kadilo. Ko se je ura popoldne že trikrat obrnila, so se prijatelji odpeljali v smeri Ljubljane, sam pa sem skočil na kolo in zapeljal skozi predor. 

Navzdol ...

V nahrbtniku sem imel pripravljeno denarnico, osebno izkaznico, da se izkažem na meji. Pa sta vojaka, mlajša fant in dekle, vneto mahala, naj se nič ne ustavljam, grem kar naprej. Smeje sem se zahvalil in spustil po klancu navzdol. Do Petra, tistega nemškega, je seveda kar dobro letelo. Potem pa sem že zaviral, parkiral, zaklenil in stopil na pot proti slapu Tschaukofall. 

Tschaukofall

Ker ljudje iz soteske Čepa tam hodijo proti avtobusni, je bila na poti prava gneča. Šibal sem kot raketa, v eno smer srečeval, po ogledu slapu in še posebej skalnih vrat, kjer sem iskal odgovore na vprašanja, prehiteval na poti nazaj. Znova sem sedel na kolo, malo švical navzgor, potem pa letel navzdol vse do Borovelj. 

Felsentor ali skalna vrata

Sprehod po središču kraja, od dvorca do glavnega trga s fontano in dobro, hladno pitno vodo, pa mimo parkirišča (tudi za avtodome) do mostička, kjer se je moj obisk zaključil. Odbrcal sem nazaj, na cesti pod parkiriščem za sotesko že sopihal, potem pa počasi mlinčkal navzgor. Po pravici povedano sem mislil, da bo težje. 

Most čez Ljubeljščico

Se mi je zdelo, da sem bil kar hitro na vrhu klanca, na odcepu za Bodental. Še spust, malo vzpona in že sem parkiral pri Petru. Sledeč pregovoru kdor nima v glavi, sem moral še enkrat do kamnitih vrat, slapu. Kaj se more, če pa sem šele sedaj ugotovil, da je prav tam nekje škatlica, kjer sem se danes še hotel vpisati. 

V središču Borovelj

Pot je bila sedaj veliko bolj samotna, skoraj vsi obiskovalci so že odšli, na sotesko je počasi legal mrak. Vrnil sem se po isti poti, pri Petru sedel na kolo, odbrcal proti Ljubelju. Dokler je šlo položno navzgor, je bilo v redu, ko se je začel bolj strm vzpon, pa sem noge že kar dobro čutil. In povrh sem še vedel, da klanca še ne bo tako hitro konec. 

Tschaukofall drugič

Je bilo treba narediti postanek, dva, tri, malo raztegniti krake. Potem pa je bil tu zadnji ovinek, švignil sem za hiško mejne policije, vozil skozi predor, do parkirišča, avtodoma. Kjer me je čakala hladna pijača, počitek, ko se je znočilo pa še opazovanje utrinkov, ki so švigali preko z zvezdami posutega nočnega neba.

Slap pod Petrom