četrtek, 29. november 2018

Krvavec

Jesen se res počasi poslavlja. Mraz je privel preko kopnih grebenov, s seboj nosil obet konca. Toplote. Listov, ki jih tihi veter spušča proti tlom. Vznemirjene gladine jezera. Sončnih žarkov, ki se igrajo v njej. Nekega časa, ki je bil lep. Kot je vsak. Prvi sneg. 
Ko življenje odteče ...
Ni ga prinesel severni veter, ledene snežinke, ki so padale na tla, so imele kratko pot. Izbruhali so jih topovi, postavljeni po pobočju hriba z nenavadnim imenom. Zmrznjena belina je vabila, obetala prve zavoje. Treba se je bilo odzvati. Drugače enostavno ne gre, sva si mrmrala v brado, tema naju je obdajala. 
Prigoljufani sneg
Smuči so drsele po znanem pobočju. Suhe rože, sled nekega življenja, ki je odšlo. Časa, ki je minil, neme ljubezni do življenja. Zavoji po pobočju navzgor, izogibanje divjemu plesu, ledeni oklep, globoki vdihi. Vrh. Nekaj samotnih kamnov sredi beline. Lučka jih je obsijala, sence oživile. 
Ko se jutro prebudi
Iz teme se je izvila bela puhasta preproga nad globoko dolino, črnina noči se je prelila v modrino zgodnjega jutra. Na obzorju je rdečo črto narisala zarja. Lep dan se je obetal, pa saj drugače po takšnem začetku niti ne more biti. Ogrela sva se, naredila previdno prvi zavoj, kot se za začetek nove sezone seveda spodobi. 
Sence vrha
Nato pa vedno bolj odločno vijugala navzdol, se izogibala belemu pršcu, sledila bledi svetlobi lučke. Sneg je bil pisan, prijetni zavoji v nekaj centimetrih mehkobe so se menjali s trdimi odstavki. Strmine, prehodi, položnejša pobočja. Brez postanka, vse do zadnjega zavoja, tik ob stavbi postaje žičnice. 
Nezemeljsko
Ki bo čez nekaj dni hrumeče začela na tako prigoljufani sneg voziti zavojev željne smučarje. Midva sva takšnega snega imela zadosti. Pomahala sva naslednikom, ki so ravno začenjali svojo pot, sedla v avto in se odpeljala. Dan se je ravno dobro začel, svetloba je prebudila dolino, razganjala megle. Nasmeh se je risal na obrazu.
Greva ...

sobota, 17. november 2018

Pod Kamniško jamo

Bleda sled svetilke je plesala po poti. Kazala samotnemu popotniku smer. Skrila strahove v gozdu, izginili so v sence dreves. Koraki so odmevali po skalni poti, misli je odnašal piš vetra, v daljavi šum vode preglasil gluho tišino. Trenutek negotovosti, pot se je izgubila, zmedeni pogled. Komaj vidna sled sredi stene, vse je bilo jasno, nasmeh na obrazu. 
Obet dneva
Obet dneva se je pripeljal na ožarjeni ladji izza obzorja, gozd se je prebujal, ptice pozno jeseni še niso izgubila svojega glasu. Skalne stene, dolga melišča, strmi travniki. Stopinje. Gotovost. Vse do bukve z dvoje vrhov. Tu se je moja pot končala, čas je bil za pogled. Občudovanje. 
Omreženi pogled
In nato obrat, vračanje v dolino, k ljudem, tistim, ki me imajo radi. In čakajo, da se vrnem. Previdno, mi je odzvanjalo v glavi, ko je noga klecnila na izpostavljenem mestu. Ko si sam, je vse drugače. Kdo bi ti podal roko, pomagal iz globeli? Spuščal sem se proti prvovrstnemu razgledišču, srečal na uravnavi z razcepom poti dvoje zgodnjih duš. 
Jasnina
Kratek pozdrav, nič več. Le toliko, da smo videli, da smo si blizu. In da bo dan pravi. Takšen, kot se zagre. Tišina me je znova objela. Tista, ki ti šepeta. Misli. Šumele so, slap preko stene. Močan curek vodnih kapljic, ki se na robu skalnega skoka zavedo, da je pod njimi zgolj praznina. 
Orglice
Sila težnosti jih povleče proti smaragdnemu tolmunu, razpršijo se, izgubijo v družini podobnih. Nadaljujejo svojo pot, negotova prihodnost. Kdo bi razmišljal o njej. Važno je, kar je danes, nežna rdečica, ki se povleče na obzorju, obet novega dne, lepote, srečanj. Pot se je iztekala, voda je šumela vedno dlje, poniknila v globine. 
Bežni spomin
Nasmeh se mi je počasi izrisal na obrazu. Kako lepo je tako začeti dan. Doživetje, ki se zariše v spomin. Pa še toliko takšnih in drugačnih me čaka. Sem vedel. Že danes. Jutri. Vse do takrat, ko me ne bo več. In bolj zgolj v nekih nebesnih višavah lovil dni, osvajal vrhove, čutil svojo dušo. Zapisano večnosti.
Pogled v Predaselj

sreda, 14. november 2018

Vedno manj me je ...

Jesensko vreme se kar nadaljuje. Ni veliko za narediti. Tudi če bi želel, časa ne moreš obrniti, zavrteti ure nazaj. Se vrniti tja, kjer si nekoč bil. Povrniti mladosti. Dehtečih rož, brstečih listov, sramežljivih sončnih žarkov, zelenih trav, miline. Nedolžnosti. 
Začetek ...
Človeško življenje, ki prijoka na svet tam nekje spomladi, raste, se razvija. Obsijano s soncem, svetlo, veselo, kot s sladkorno vodo premazan kolač. Zasije v poletni dan, toplo, nežno. Vroče strastno. Spogleduje se z večnostjo. Kot bi pozabilo na svojo končnost. Na to, da prihajajo jesenski dnevi. Ko žanješ sadove svojega dela. Modrost. 
Jesenski dnevi
Zavedanje. Da jutranje meglice, odpadlo listje, gnijoče v lužah hladnega dežja, pomeni prevešanje proti zimi. Obet bližajočega se konca. Ko romam po neznani poti, še vedno zeleni mah blaži težke korake. Kamniti spomin, kdo ve čemu, malo pod vrhom. Koncem moje molitve. 
Nevredna kopija
Tam pri veliki katedrali belega neba, ki ji je človek nevredno hotel postaviti dvojnico na zemlji, griču, priljubljenem romarskem kraju. Stopam navzdol, vračam se k samemu sebi. Zazrem se v belino. Čutim. Da prihaja. Prvi mraz. Večno spanje duše, ki odide, pusti za seboj solze, drseče po toplem licu ljubezni. 
Opomin
Veter, ki potegne preko zmrznjene ravnice, odnese misli, sanje, utripe srca. Hlad napolni svet, tema. Takrat ni ničesar več. Sneg zasipa sledi. Ostane le spomin, ki vedno bolj bledi. Bledijo koraki, ki ostajajo za menoj. Glasovi v bližini, sivina las, vsi odhajamo. Brez izjeme, odpustkov, grešniki solzne doline. 
Jesen
Lučke, ki vedno bolj brlijo. Misli begajo sem in tja, preskakujejo, kapljice neskončnega vodnega toka, kamnite čeri. Na njih se lomijo, razbijejo, obležijo v strugi, nasedle ladje, ostanki nekega časa, ki počasi mineva. Kmalu ga ne bo več, mulj bo prekril to, kar je nekoč bilo. Ostanke nas samih. Minevanje …
Minevanje ...

nedelja, 11. november 2018

Okoli Begunjščice

Jesen je že globoko zajela sapo, dan je občutno krajši, obet zime. Treba je bilo izkoristiti dni, ko se je v gore možno podati tudi brez smuči, cepina, derez. Znova raziskati tako znane konce okoli Begunjščice. In mogoče stopiti tudi nanjo, kdo bi vedel, če bo čas. In volja. 
Kamniti prehod
Vprašanja, ki sem si jih postavljal tudi sam, ko sem pokukal iz premičnega doma na znanem mestu. Se podal v megleno jutro proti Zelenici, še v temi, kaj pa drugega. Komaj našel nadaljevanje, skrito za kočo, očitno me je zmedlo novo otroško igrišče. Gugalnice so vabile, toda ne danes, sem si rekel. 
Pisani pod
Pot čez Smokuški plaz, skalni prehodi, v megli so se skrivale strmali, razbrazdano kamenje tega lepega vršaca. Na razpotju nisem okleval, časa je bilo še dovolj, zgolj stopil sem prav, navzgor, proti vrhu. Bo sonce, se mi je odpiralo vprašanje? Prva srečanja, nekateri so bili očitno zgodnji. Ali pa so le izhodišče imeli precej bližje. 
Begunjščica
Preko vrha je vleklo, debeli megleni pokrov ni predrl noben sončni žarek. Zato se nisem prav dolgo zadržal. Kamenje je bilo mokro, drseče, previdnost enostavno … nujna. Kamniti velikani so kukali name, skriti za megleno zaveso. Koča se je budila, življenje se je skrivalo v njej, slamnati možic jo je stražil. 
Slamnati stražar
Postanek pri vhodu v nekdanji rudnik mangana. Sprehod skozi rov, do (ne)varnega konca. Nekoč sem šel še naprej, danes me samota ni spustila v globino. Pot čez Rožo, prvi razgledi so se izvili iz beline. Korito, možici, planina Prevala. Kjer se začne Bornova pot, ena najlepših daleč naokoli. 
Nekdanji rudnik
Za moj okus prvovrstno pohajanje visoko nad cesto, skozi temne tunele, preko dolgih melišč. Samotni sončni žarek je posvetil na zemljo, vlil upanje, budil srce. Ki je hitreje bilo, misli so švigale, ideje vrele. Za nove pohode, iskanja … skritih poti. Ki vodijo do tebe samega. Ki dajo odgovore, ki jih že dolgo iščeš. Ki dajo voljo … za nov dan.
Sončni žarek