Sončna Begunjščica

Tako je naneslo. Da smo se med potjo, po temeljitem premisleku, odločili. Čisto drugače. In namesto na visoki planoti pristali pred luknjo v gori. Nočna menjava ure je naredila svoje. Jutro se je že budilo. To nas je kar malo zmedlo, nismo bili vajeni, da kdo hodi pred nami. 

Ljubeljska baba

Predvsem pa so bile kopnine v spodnjem delu pravo presenečenje. Čisto drugače kot teden poprej. Tudi jasnina na nebu. Ta vedno da dnevu poseben čar. Zato je bilo vredno. Prijatelja sta hitela, sledil sem jima, kolikor sem mogel hitro. 

Zelenica in Suho Ruševje

Začudeno sta pogledovala na plaz, vajena bolj centralnega pristopa. Pa se le odločila, da bi bilo po nekaj letih dobro pogledati, kam zavije pot pod steno. In smo se vzpenjali, ravno prav hitro, ob klepetu. Takšnem in drugačnem, saj se vedno najde kaj, o čemer je vredno regljati. 

Šentanski plaz

Pod opastmi grebena na vrhu plazu nas je pričakalo sonce. Nežno je pobožalo snežene gmote, naložene v vertikali. Veter nam je kuštral lase. Ko smo na koncu strmine mimo še vedno velike razpoke prišli na greben. In mu sledili do vrha. Do točke, od koder se da zgolj še navzdol. Tu ali tam, možnosti je veliko. 

Opast

Pogledovali smo čez rob, pa nas razrita pobočja nad grapo niso pretirano navdušila. Smo se raje odločili, da gremo po svojih sledeh. Ob grebenu in mimo razpoke navzdol. Tam ob levem robu smo našli mesta, ki niso bila zvožena, sneg pa ravno pravi za uživaško zavijanje. 

Veliki vrh

Le malo smo morali včasih preskočiti zavoje predhodnikov ali pa staro plazovino. Zavijali smo mimo vzpenjajočih, obvozili srednjo postajo žičnice in že gledali kako ujeti pomladni iztek. Smo se odločili za prečenje nad gozdom, okoli kopnih delov in mimo tečajnikov na vrvi. 

Stol in Vrtača

Vse do konca. Brez strahu. Saj nismo vedeli, da se moramo paziti kač. Velik napis na mestu, kjer smo sneli smuči, je opozarjal prav pred njimi. Sedaj, ko je še sneg? Smo se dobro nasmejali … 

Smuka

(Ljubelj – Begunjščica čez Šentanski plaz)