četrtek, 25. junij 2020

Osmica

Osmica je nekaj nenavadnega. Kjerkoli začneš se vedno vrneš, po malo zavitih poteh, na izhodišče. Sestavljena iz nekako dveh krogov predstavlja ravno zaradi vrtenja, ki ga nikoli ni konec, simbol za neskončnost. Sam sem najprej skočil na kolo zjutraj, Sirena je bila izhodišče, tja sem se moral tudi vrniti. 
Morje pri Črvarju
Spust v Antenal, dvig na drugi strani proti Taru, nadaljevanje v smeri Poreča. Skok do morja, točneje somornega izvira tik ob njegovem robu, le streljaj daleč od Črvarja. Poskus vode, nato pa kolesarjenje navzgor, proti celini, že znanemu Kaštelirju. Hiter krog pri cerkvi, nekoliko utrujen, saj se je cesta do sem ves čas vzpenjala. 
Izvir
Spust navzdol proti Taru, še bolj divji do Antenala in po nekaj dodatnih globokih vzdihih nad kamnolomom pristanek v tokrat domačem kampu. S tem je bil prvi del kroga zaključen, polovica osmice izrisana. Toda nemir me je gnal naprej. Da zaključim to neskončno pot. 
Kaštelir
In zato sem popoldan znova sedel na kolo, sledil nekaj časa kolesarski stezi, ko je te pri Dajli zmanjkalo pa cesti. V Umagu sem se čudil nekoliko nelogičnim zavojem, hkrati z zadovoljstvom gledal v nebo, saj so se temni oblaki razkadili. Ustavil sem se pri Katoru, pod Savudrijo naredil zavoj ob iskanju skritih zakladov. 
Korona? Tako blizu?
Nadaljeval proti Kanegri, se strmo spustil navzdol do začetka turističnega naselja, zgolj toliko, da sem po strmem klancu lahko znova sopihal nazaj. Švignil sem skozi Plovanijo, se ustavil pri sv. Mihovilu in pri Kaštelu našel pravo stezico do slapu Cingarela. Ta je bil sedaj povsem suh. 
Sv. Mihovil
Toda že pogled na impresivno steno preko katere mezi voda, ko jo seveda kaj je, me je navdušil. Ravno tako spodmoli na obeh straneh, visoko nad vodo. Vrnil sem se do kolesa, ga porinil na cesto in se odpeljal proti Bujam. Pri njih sem zavil po prečnici nazaj proti Novigradu, kampu, morju. Neskončnost.
Cingarela

sreda, 24. junij 2020

Tinjan

Večerni prihod. Ko je bilo že dokaj pozno, pa vendarle ne pretirano. Ravno prav, da vroče ni bilo več, barve so postale mehkejše, koraki so umirjeno odmevali po še vedno rahlo pregretem asfaltu. Avto in dom sva parkirala ob robu vasice z imenom, katerega kar nekako ne veš kam bi dal. 
Nova cesta zgolj za naju
Stepani. Je tu nekoč bival, kraju dal svoj pečat, nek Štefan? Stefano? Ali pa so bili zgolj domačini znani po stepanju … recimo smetane. Mogoče so še danes? Kdo bi vedel? Za vaško gostilno, kjer bi se lahko o tem pozanimal, stepeno smetano celo poskusil, še nisem slišal. Tam v daljavi sta se prikazali steni, znani plezalcem. Osp in Mišja peč. 
Osp, Mišja peč in viadukt
Osp, Mišja peč in viadukt
Motil naju ni nihče, lepa, nova cesta, je bila zaprta za ves promet. Z nje sva se odcepila proti cilju, markirana steza je peljala na razgledni balkon, visoko nad dolino. Videlo se je daleč in še naprej. Sonce je zahajalo tako kot mora, na zahodu. Morje, sva kazala z roko. Črnokalski viadukt na drugi strani. 
Nenavadna faca na zadnji strani cerkve
Nekaj korakov do cerkve, pravega zaklada skoraj povsem na vrhu. Le še oddajnik je meter ali dva višji. Na zadnji strani cerkve je zanimiv relief, glava, vzidana v steno. Komu se je zameril ta svetnik, da so ga tako skrili pred ljudmi? Spustila sva se malo nižje, nov razgledni balkon, tu so se morje, mesta ob njem, videla še lepše. 
Cerkev na Tinjanu
Oblaki so bili na nebu, ožarjeni, v daljavi je nad vodo ležal mrč. Skozi ozke ulice sva prišla skorajda do roba vasi, ko sva na tleh zagledala slepca. Bila sva presenečena, on nedvomno prestrašen. Dvigoval je glavo, počasi lezel naprej, proti robu poti. Pustila sva ga tam, domačina, odšla naprej navzdol. 
Morje
Slovo od tega razglednega kuclja, pripetega na modro nebo med kraškim robom in morjem, je bilo kar malo težko. Toda spomin bo ostal in misli na ta večer bodo same od sebe prišle na platno, nekje v glavi, ob vožnji proti morju. Saj pogled Tinjana res ne more zgrešiti.
Domači slepec

torek, 23. junij 2020

Osolnik

Prijeten krog, bledeči spomin na pohod izpred let z generacijo, časa na pretek. Celo vreme je več kot dobro kazalo. Kdo bi se torej odpovedal takšnemu razkošju. Večerno preizkušanje trase naslednjega dne, sedenje pod lipo, razglabljanje o tem in onem. Lepa noč, prav takšno jutro. 
Sonce se prebuja
Ko sem že sopihal skozi Puštal, mimo cerkve svetega križa, zaspanih ovac. Za gorami v daljavi se je pretegovalo sonce, mežikalo v nov dan. Gozd me je objel, stopal sem po stezi navzgor, do razcepa, tam sem prejšnji večer zavil navzdol. Sončnih travnikov, kjer sem spregovoril nekaj besed z domačinom. 
Nad Puštalom
Čreda je v redu, to je videl. Ko se je ravno čudil moji rani uri, je z vrha navzdol prisopihal možakar. Nekateri pa res ne morejo spati, sva si mislila. S sosednjih parobkov so pozdravljale osamljene domačije, na najvišjih točkah dvigovale bele cerkvice. Nepokošene senožeti dišečih cvetov so dehtele. 
Senožeti
Sence so risale svoje groteskne freske, gledal sem jih, dokler me ni znova objel gozd. Čeprav še zgodaj, hladu ni bilo več. Sopel sem po strmini, najvišja točka ni bila več daleč. Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata je priljubljen cilj pohodnikov, tudi danes v njeni senci nisem bil sam. 
Sence
Umaknil sem se na rob, počakal, da ni bilo nikogar več, stopil naokoli. Potem pa na drugi strani ujel pot, ki pripelje v Gosteče. Tu sem hodil prvič, oznak ni bilo veliko, zanesel sem se na zemljevid in prispel vedno prav. Strmi spust se je iztekel v vas, prečil sem jo in se mimo žitnih polj približal Sori. 
Osolnik
Zavil sem nazaj, proti izhodišču, iskal pravo mesto, kjer bi namočil svoje noge. In ga našel, pri zadnjem današnjem postanku, zakladu. Med ohlajanjem se je nad menoj oglasila domneva, da nekdo že plava. Spremljevalci znanke, geolovke, so me seveda nasmejali. 
Klasje
Odšli so naprej, prehitel sem jih in prijazno pozdravil. Videlo se je, da so prav posebni junaki vsakdana. Tako, kot sem bil danes, pravzaprav, tudi sam.

petek, 12. junij 2020

Do Ajde

Dan je v teh časih, ki so vedno bližje trenutku enakosti med svetlobo in temo, že kar dobro stopil v naše kraje. Sonce je kukalo čez griče, ki omejujejo obzorje, ko sem skočil na kolo in se po načelu … kupil si ga, goni ga … odpeljal v smeri Koroške. Polja so tako zelo zelena, koruza poganja, časi, ko nismo smeli nikamor so zgolj oddaljene moraste sanje. 
Sonce se preteguje
Vasi so ostajale za menoj, šumeča Kokra je postala moja spremljevalka. Zavita cesta me je peljala proti meji med deželama, kamnoma, ki ju danes med vožnjo komaj kdo opazi. Težko je razumeti, da sta bila nekoč pomemben mejnik, ki je zaznamoval marsikoga. In ni veliko manjkalo, da bi tu, kjer ni nobene naravne razmejitve, potekala pomembna meja. 
Meja
Nekaj zavrtljajev višje sem pomahal sv. Hubertu, pripisovali so mu nadnaravne moči, ozdravil naj bi marsikaj, s svojim ključem celo kugo. Mogoče je bil to razlog, da so mu domačini postavili cerkvico na izpostavljeni skali nad reko. Za menoj je ostal še Kanonir, pred menoj so bile ride, ki pripeljejo do Zgornjega Jezerskega. 
Kokra
Vztrajnost se obrestuje in na znani uravnavi, razcepu poti, sem zavil tja, kamor sem obljubil. Postanek pri Ajdi, razigrani Kali. Vedno ju je lepo videti, se pogovoriti, izvedeti kaj je novega. Vsaj za kratek čas, dokler ni bilo treba v službo. Kali je morala pustiti svojo žogo, v hiši bo počakala, da se kdo vrne domov. 
Kali
Ajdo sem spremil do mesta, kamor pridejo po informacije turisti, pohodniki, raziskovalci nekoristnega sveta. Ni ji treba hoditi prav daleč, kar je čisto prav. Poslovil sem se, nato pa zapeljal navzdol. Seveda je bila hitrost sedaj povsem drugačna kot ob vzponu. 
V pozoru
Nekaj sto metrov višinske razlike se krepko pozna. Do Spodnjega Jezerskega je šlo kar samo od sebe, še zavirati je bilo treba. Potem pa so pritiski na pedala poganjali moje kolo po sivi cesti proti ravninskim krajem, mojemu domu.
Jezersko

četrtek, 11. junij 2020

Jerm'n in Hvadnik

Kar nekaj časa je minilo od prvih skomin. In dogovarjanja. Borut je nato preko nove ferate splezal dvakrat, preden sem uspel sam najti čas. Ko so se končno vse zvezde poklopile, sva se skupaj nekega četrtkovega popoldneva zapeljala proti Gozd Martuljku. Oblaki na nebu so se trgali, ob napovedi možnih ploh sva zamahnila z roko. Saj jim bova ušla. 
Jerm'n
Toda, če sva se v brk smejala prihajajoči nebeški moči, tisti, ki je minila, ni bilo možno uiti. Ko sva avto pustila za predorom poti na Srednji vrh in se skozenj vrnila na začetek najine zračne poti, sva hitro videla, da je stena mestoma še mokra. Upajoč, da nama bo vseeno šlo, sva se vpela in ob šumenju bližnjega slapu zagrizla v prvo navpičnico. 
Vertikala
Na vertikalnih prehodih so nama bile v pomoč posamezne skobe, kjer jih ni bilo, pa so plezalke iskale male stope. Še nekoliko sitna prečka in že sva bila pri žičnem mostu nad zgornjim slapom. Prav lep je bil pogled navzdol. Čakal naju je zadnji strmi vzpon, ki je bil zanimiv, ni pa dosegal težavnosti spodnjih. 
Prečka nad zgornjim slapom
Kot bi mignil sva bila na vrhu, na mali klopi, prav nasproti Špikove skupine. Navdušeno sva pogledovala v skalne velikane, snela plezalke, stopila proti vrhu soteske Hvadnika. Čeprav lažja ferata, ki teče po njej, predvideva vzpon od spodaj, sva jo midva sklenila uporabiti za spust. In prav zanimiv je bil. 
Špikova skupina
Nekaj žičnih mostov, hoja ob jeklenici nad strugo, ki bi bila verjetno odlična tudi za pravi kanjoning. Voda se je prebijala preko skalnih skokov, visokih balvanov, tvorila naravne tobogane, se penila, šumela. Midva sva se nad njo počasi in previdno spuščala, mokre skale so dajale slab oprijem. 
Soteska Hvadnika
Še zadnji most, največji balvan, pod njim so se jeklenice počasi iztekle. Mimo hiš sva znova prišla na cesto, se vzpela do predora in avtomobila. Seveda je bilo uspešen vzpon treba primerno proslaviti. In sva ga. Proslavilo pa ga je tudi nebo. Ko sva se peljala po cesti proti domu, se je na obzorju izrisala mavrica. Nekaj trenutkov kasneje pa nad njo še druga. 
Dvojna mavrica

četrtek, 28. maj 2020

Češka koča

Presenečenje. Zgolj javil sem se, mislil priti naokoli. Pa se je izkazalo, da bo projekt na fakulteti zahteval še kaj več. Dopoldanski sprehod do Češke koče, iskanje snega, skorajda snemalni dan. Na pot smo stopili v dolini Ravenske Kočne, po kratkem razmisleku izglasovali kroženje. 
V dolini Ravenske Kočne
Mimo žičnice navzgor, čez Štularjevo planino potem navzdol. Ajda kot scenarist, režiser, snemalec, montažer, vse v enem. Živa kot glavna igralka. Steklenica Corone kot objekt ter tema kratkega filma. In midva s Kali kot spremljevalna ekipa. Vzpenjali smo se po stezi navzgor, sem in tja, vedno višje. 
Sonce nad Ledinskim vrhom
Se čudili cesti, ki je zasekala rano v pobočje. Šli mimo odcepov, stopili iz gozda, vedno več je bilo razgledov. Živa in Kali sta bili nekoliko spredaj, midva z Ajdo ne prav daleč zadaj. Sonce se je skušalo neuspešno prebiti skozi debelo kopreno oblakov. Kali je pogumno nadaljevala, tudi čez lojtro (lestev pravilno slovensko) ni imela večjih težav. 
Ajda
Zadnji zavoj, uravnava, koča. Postali smo, počasneje zadihali, hitro opazili, da je nekoliko naprej primerna zaplata snega. Ravno prav velika, da je Živa po njej zakorakala do Corone, stopinje so škrtale v uležanem snegu. S Kali sva z zanimanjem opazovala nastajanje nove umetnine, zanesljivo vredne oskarja za tujerodni film. 
Češka koča
Še postanek na vrhu stene v bližini koče, ponovitev snemalne vaje. Pogled navzdol na dolino Ravenske Kočne je bil res nekaj posebnega. Mahnili smo jo mimo koče, navzdol, previdno na strmem delu. Kali je šla kot gams, tudi spust po lojtri ji ni delal preglavic. Znova v gozdu, na razcepu poti. 
Kali
Zavili smo proti Štularjevi planini, jo prečkali in se po vsaj nam z Ajdo in Kali znani poti spuščali proti izhodišču. Zanimiv izlet, prav vesel sem bil, da sem lahko nekaj časa preživel z dekleti, od blizu opazoval snemanje filma in predvsem preživel res lepo dopoldne.
Štularjeva planina

ponedeljek, 25. maj 2020

Na kolesu

Je bil že čas, da se počasi spravim malo na kolo. Pridobitev, ki sem si jo omislil lani je zadosti dolgo in mirno čakala v garaži. Ker pa časa ni bilo ravno veliko, sem se odločil zgolj za krog, ki mi je res blizu. Zapeljal sem se proti Hotemažam, kjer me je na zavoju premamil mir na cesti proti Tupaličam, pa tudi dejstvo, da prečkanje ceste pri Zaplati zaradi novega krožišča ne bo več problem. 
Na kolesu
Le še nekaj zavrtljajev in že sem bil na začetku klanca. Med vzponom proti Možjanci sem razmišljal o različni obremenitvi mišic med hojo in kolesarjenjem. Iskal s tem zgolj izgovor, da mi ne bi bilo treba priznati, da je sopihanje posledica neizbežnega dejstva. S seboj poleg pivskega trebuščka že nekaj časa vozim še abrahama. Kar je res, je res. 
Razgled
Zapeljal sem skozi vas, nadaljeval po makadamu proti Štefanji vasi. Tistih nekaj lukenj sem obvozil, od roba druge občine pa je tako ali tako asfalt. Seveda nisem zdržal, da ne bi zavil še proti Štefanji gori. Ker sem vedel, da pri Mežnarju straži domači cucek, sem jo mahnil kar po gozdni cesti. 
Možjanca
A je ta kmalu postala bolj podobna odlagališču gradbenega materiala kot kolesarjenju primerni podlagi. Nekaj hudih besed sem obdržal za sebe, strmi del pred travnikom kolo potiskal, saj drugače ni šlo, nato pa odpeljal še tistih nekaj deset metrov do vrha. Pri cerkvici sem si nekoliko oddahnil, pogledal naokoli, nato pa spustil navzdol. 
Sonce se prebija skozi oblake
Seveda proti Mežnarju, kdo bi skakal po ostankih nekdanje gradnje in tvegal vrtoglavi padec? Krave so se mi kar malo nerade umaknile, ko sem se prebil mimo električnega pastirja in lesene letve na poti, pa me je opazil tudi domači pes. Na srečo sem švignil čez dvorišče kot raketa. 
Štefanja gora
Tako kaj drugega kot pogleda na njegov besni gobec in srditega lajanja nisem bil deležen. Oddrvel sem proti Štefanji vasi, skoznjo ob prijaznem pozdravu domačina nadaljeval do klanca, ki me je mimo žičnice na Krvavec pripeljal znova v ravnino. Zavil sem skozi vasi, se pri Češnjevku razveselil bežnega srečanja, nato pa poganjal naprej proti domu.
Proti domu

torek, 19. maj 2020

Lovrenc

Le kam, le kako? Sem razmišljal pod kislim nebom. Saj padalo ni, oblaki pa so dajali vedeti, da v vsakem trenutku lahko začne. Toda pogumne spremlja sreča, sem si rekel, ko sem štiri kolesa in nekaj nadgradnje pustil v Gamsovem raju. In se odpravil navzgor. Hoja skozi gozd je bila prijetna, prav presenečen sem bil, ko sem stopil na cesto tik pred mojim (prvim) ciljem. 
Storžič
Odprl se mi je lep pogled na bližnji Storžič, celotno dolino je varoval s strmimi pobočji. Vzpel sem se do vrha Gradišča, tam za kočo, med velikimi skalami. Nato pa po prečni poti, ki sem jo že poznal, nadaljeval proti Lovrencu. Svetemu ali ne, saj niti ni važno. Toda ob stiku poti se mi je utrnil nek daljni spomin na potoček, vrteča se kolesa. 
Gradišče
Zato sem zavil na drugo stran, po blatni poti navzdol. In res prišel do kraja, ki sem ga imel v mislih. Mlinčki so se vrteli, mimo njih sem se vzpel še do stene, preko katere je mezel nekaj metrov globoko slapič. Zanimivi konec, usta so se mi kar sama od sebe raztegnila v nasmeh. 
Mlinčki
In te je vztrajal, ko sem se skozi gozd po prečni poti vzpenjal proti vrhu Lovrenca. Na robu travnika sem zagledal znano cerkvico, zavil desno navzgor, proti najvišji točki. Vedno sem se spraševal, kaj pomenijo nekakšni grobovi na vrhu. Tudi tokrat nisem dobil odgovora.
Slapič
Spustil sem se mimo ovce, ki me je debelo gledala, nazaj proti travniku, ob cerkvi postal in užival nekaj trenutkov v razgledu. Stopil navzdol, proti ostankom žalostnega spomina iz druge svetovne norije, cesto preskočil proti Laškem. Še mimo enega spomenika prav istim časom sem moral, malo naprej pa med spustom srečal edino živo dvonožno bitje na celi poti. 
Sveti Lovrenc
Kratek pozdrav, vsak je odšel v svojo smer. Tik pred cesto sem v roke prijel telefon, palic za oporo ni bilo več in prav nerodno sem se zvrnil po tleh. Sam sem si kriv, mi je jezna misel šinila skozi glavo. Boleča dlan mi je zavzela misli, po telefon, ki je ostal na tleh, sem se moral zatorej vrniti. Še pozdrav kukavičnici, tam ob poti, nato pa sem že peljal proti domu.
Razgled

četrtek, 14. maj 2020

Potoška gora in Jakob

Kako je to zanimivo. Greš nekam, prideš drugam. Ker izbiraš poti, ki te vodijo malo po svoje. In se na razpotjih seveda odločaš tako, da je čisto prav. Cilj je bil jasen. Jakob je vendarle znova na dosegu roke, torej grem pogledat starega znanca. Toda kaj, ko me je tam nad Podakom zapeljala stezica, ki je bila sprva videti kot zgolj vzporedna pot. 
Belo
Pa je potem zavijala malo po svoje in že sem se znašel na ovinku stare ceste, prav tam, kjer se odcepi pot proti Potoški. No, grem pa vsej še do studenca, sem si rekel in jo mahnil navzgor. A pri tem razcepu, ravno nad novo cesto, ki je bila ne vem komu in zakaj potrebna, sem pomislil, da bi stopil kar do travnikov, Mihčeva kopišča se jim menda lepo reče. 
Vijolično
In ker je od tam prav božanski razgled na dolino daleč spodaj, nisem dosti pomišljal. Ni bilo več daleč, nekajkrat sem še vdihnil, pa sem že stal pri hišah na spodnjem robu. Sedaj sem že pogledoval navzdol, še toliko bolj pred gozdom, kjer sem sedel za nekaj trenutkov na priročno klopco, si predstavljal, da s padalom poletim proti domu. 
Rumeno
Kako bi bilo to elegantno. Pa saj ne, da moja hoja naprej do vrha in potem preko Jakoba ne bi bila. Pa vseeno. Sanjati je vendarle dovoljeno. Izginil sem navzgor, v zavetje dreves, nadaljeval po ravno prav strmi poti do vrha. Tam razgledov ni, zgolj neko notranje zadovoljstvo, da si prišel na obisk, bil prijazno sprejet in da mora žal biti slovo skoraj hipno. 
Pogledi
Spust proti Jakobu, palice so bile še kako koristne, saj je drselo. Šel sem mimo koče Iskra, kjer se je Koronačas očitno že iztekal, Francijeve koče, kjer je še vse spalo, po strmi poti, Juhantovi, navzdol. Saj sem že v osnovi vedel, da to ni dobra izbira. Toda kaj, ko si moja buča nekaj zamisli in nato pri tem vztraja, ne glede na vse. 
Potoška gora
Kljub palicam sem zdrsnil, lovil kotaleče telo na ozki poti, jo dokaj dobro odnesel. Opomin je imel za posledico še bolj previdno hojo, navzdol, čez ceste, pod Pustim gradom, mimo Podaka, do izhodišča. Prav lep pohod je bil, sem se kljub nekoliko bolečemu kolenu, sam pri sebi muzal.
Jakob

ponedeljek, 04. maj 2020

Baba

Hja. Ko greš, enostavno greš. Kam prideš je seveda drugo vprašanje. Pa ne, da bi se izgubil. Enostavno sproti določaš smer, se odločaš kam in kako. Čemšenik se mi je zdel prav dobra izbira za hitri jutranji skok malo navkreber, predihanje in večje zadovoljstvo s samim seboj. 
Šumenje
Zatorej sem se s parkirišča pod steno pognal navzgor, odvalil nekaj skal, ki so jih na spodnjo pot navalili ob urejanju gornje ceste, sopihal in hitel, kot bi hotel koga prehiteti. Pa sem bil sam, nikogar blizu ali daleč. Preskok preko potoka, šumenje vode je pomirjalo. In nasmeh ob srčku z nekako zabavnim napisom. 
Srček
Potem pa naprej navzgor, po poti, kratki bližnjici, ki je spojila dva ovinka iste ceste. In pri koči hipna odločitev. Baba. Res že dolga leta nisem bil na tem vrhu, čas je bil, da jo znova obiščem. Spomnil sem se razglednega pobočja in verjel, da bo tudi danes kaj za videti. Tako je tudi bilo. 
Ljubljanska kotlina
Ljubljanska kotlina daleč spodaj, skoraj jasno jutranje nebo nad njo. Strmo pobočje nad menoj, pot je po njem štrikala vedno višje in višje. Časa za počitek je bilo komaj kaj, že sem bil znova v gozdu, ni ga bilo prav veliko, zgolj za nekaj vdihov. Potem pa sem mimo koče pristal na bližnjem vrhu. 
Baba
Seveda navdušen, lepo je bilo spet srečati staro znanko. Nekaj slik, takšnih za zbujanje skomin, potem pa sem stopil navzdol. Čas je v svoji neskončnosti za posameznika vedno nekako omejen. Paradoks, ki se mu moramo podrejati, hote ali nehote. Pri koči ni bilo videti nič živega. 
Cvetoče
Kar malo nevoščljiv sem bil lastnikom, ki lahko posedijo ob večernem ognju na takšnem čudovitem mestu. Belo cvetoči grm sem opazil šele ob vračanju, pravi kontrast na zelenju. Tako kot koča, kjer ni bilo videti nič življenja, pa vendarle so bila polkna odprta. Ob poti sem zagledal na drevesu obešen srček, ki sem ga prej spregledal. Bogat je tisti, ki spoštuje naravo. Pa še kako res je to.
Čemšenik