nedelja, 20. maj 2018

Vremščica

Dan je nežno potegnil svetlobo preko kamnitih hiš, starega trga s tehtnico in kamnitim vodnjakom. Zbudil nas zaspane duše, ki smo krmežljavo pogledale skozi okna, ugotovile, da je čas za odhod. Po cesti mimo kamnitih hiš, do roba kraja in naprej v gozd. Senčna pot nas je peljala proti cvetočim travnikom. 
Na poti
Pisani hrošč je lezel na svoj prvi današnji cvet, jaslice v duplu drevesa so bile še izpred dni. Na robu poletja so se barve razlile po zelenih pobočjih, svetile s kapljicami jutranje rose. Rumena, vijolična, bela. Nekatere skoraj odcvetele, druge v najlepši obleki, tretje so šele prihajale. 
Skuštrano drevo
Bel oblak na modrem nebu se je ugnezdil ravno nad vrhom. Samotno drevo, dolga dolina, nov vzpon, vedno lepši razgledi. Mlade vejice brinja in prav takšne jagode ob starih, ki se še niso obletele. Zadnja strmina, steber na najvišji točki. Ki označuje razglede, da veš, kam usmeriti pogled in kaj začudena duša vpija. 
Narcisa
Kajti vidi se daleč in še naprej. Do bližnjih sosedov in oddaljenih strmali. In mesta, kjer stoji cerkvica sv. Urbana, tam na robu, od koder gredo poti zgolj še bolj strmo navzdol. Pa ni samo cerkev z zvončkom pravih želja tista, ki pritegne. Okoli nje je še vse kaj videti. Frančiškovo zavetišče, Marijino kapelo, vse smo obhodili, pogledali, si zapisali v spomin. 
Na vrhu
Kajti prav je, da tam ostane, za dni, ko nas tu ne bo. Smo si rekli in se preko vrha znova odpravili navzdol. S postanki seveda, saj na takšnih cvetočih njivah ni, da bi kar hitel. Pa tudi pot ni bila dolga, šli smo kar po isti, saj volje za pravo kroženje ni bilo. In saj vedno na isti poti, obrnjen v drugo smer, vidiš toliko novega. 
Sv. Urbanh
Kar prej sploh nisi opazil. Ali pa se ti ni zdelo pomembno. Pa vendarle je. In zato je prav tako. Znova so bile tu kamnite ograje, prav takšne hiše, trgi. Zavzeto smo jih gledali, nato pa stopili nazaj, do našega štirikolesnika. Ki nas je odpeljal prav tja, kamor smo želeli. Domov.
Dolina

četrtek, 17. maj 2018

Samarske in Bijele stijene

Dan kot je bil ta, si je vredno zapomniti. Odlična družba štirih mušketirjev je v zgodnjem jutru pripeljala v Mrkopalj, se tam prerinila med vrsto tovornjakov in nadaljevala skozi Tuk do Matić poljane. Kjer 26 kamnitih stebrov spominja na žalostno usodo prav toliko partizanov. Ki jih je v svoj objem stisnil mraz in nikoli več spustil. 
Ratkovo sklonište
A že na tem žalostnem kraju se je ob iskanju škatlice začel smeh, ki nato ni popustil prav zares nikoli ta dan. Parkirišče, srečanje in skupno nadaljevanje pod skalami do Ratkovog skloništa. Bivaka, ujetega v votlinico pod strmo steno. Kot bi ga nekdo pozabil sredi ničesar. Po vrnitvi na križišče, smo se potopili v kraški svet. 
Skalne špice Dvorca
Vrtače, stolpi, prepredeni s škrapljami, sneg v globelih, naravni mostovi, skale, kot na igrišču velikanov. Napredovali smo počasi, se vzpeli skozi razbiti svet in prehod pod skalami malo naokoli do Dvorca. Nekaj jasnine na nebu, pogled na smreke, globeli pod nami. In skalne špice tik pod meglenim pokrovom. 
Med zemljo in nebom
Nadaljevanje proti amfiteatru. Kjer visoke skalne stene zapirajo vse strani neba, zgolj skriti prehodi omogočajo vhod. In za pogumne raziskovalce tudi izhod. Vse do Razpadlega vrha, ki je imenu primernega izgleda. Med rahlimi meglicami in prav takšnim rosenjem. Kaplje so močile skale, padale po nas. 
Pogled v megleni amfiteater
Ko smo se znova spuščali, dvigali, smejali. Pred velikim vhodom v jamo, naravnim mostom v obliki kuščarja. Malo manj ob padcu prijatelja, ki se je kar dobro končal. Smo se strinjali vsi. In potem, ko smo bili prevzeti s pokrajino okoli nas, že malo naveličani stalnega valovanja, se je levo odcepila pot. 
Prijatelji
Sledili smo ji štirje, ločitev je bila pričakovana, če drugače ne gre … zašel sem v ozki kanjon, mokra skala ni ponujala dobrih oprimkov, stopi so drseli. Obrnil sem le malo pred koncem ožin, se vrnil naokoli. Varnost je seveda prva. Nadaljevali smo pod Piramido, nanjo sem se vzpel sam. 
Pogled z vrha Piramide
Gledal prijatelje na sedelcu, tam med smrekami. Užival v razgledih okoli. In nato s pospešenim korakom nadaljeval do Stepenice, kjer je bilo steno pod visoko skalo, nenavadno streho, možno preplezati brez težav. Razgled je bil seveda meglen. Toda sama skalna miza na vrhu je bila vredna obiska. 
Stepenica
Da o sedenju na robu, z nogami nad globino, ne govorimo. Lesenem ostanku življenja, ki je že zdavnaj odteklo, ostala pa je njegova podoba. In smehu s prijateljem, ki mi je sledil prav do vrha. Nadaljevanje do vrha Samarskih sten, prav do tja, od koder se višje ne da. Vsaj tu ali v okolici. 
Sedenje na robu
Razgledi pa … megleni? Toda nič zato. Je bil zato trenutek, ko je iskana škatlica poletela, prav poseben. Pospremilo jo je krohotanje, kaj drugega bi niti ne pričakoval. In nato spolzki spust navzdol, do ceste in parkirišča, kjer se vse zaključi. Ali pa šele dobro začne. Smo si rekli in se prestavili do izhodišča za Bijele stene. 
Leseni ostanek življenja
Kjer smo gledali v skalno lusko, nekdanjo tablo na njej. Že dolgo je ni več, komu je bila namenjena, nismo vedeli. Raje smo se podali po poti, med skalne stražarje, kamnite špice. Tja, kjer je čisto drugačen svet. Kjer svet palčkov, dobrih vil in drugih pravljičnih bitij še obstaja. 
Vrh Belih sten
Kjer te skalna stopnja hitro zavede. Kako sva gledala s prijateljem, ko sta se zaostala dva oglasila iznad naju, vrha skalne špice, povsem narobe. Pot je šla vendarle nižje, nad razcepom, do jeklenice in vrha s križem. Kjer smo uživali v jasnem nebu, pravem čudežu dneva. 
Na razglednem vrhu
Megle in kaplje dopoldneva so se razkadile, razgledi odprli, videli smo daleč, najdlje. Do morja, otoka, do vrhov. Stali smo na skalni špici nad gozdovi, uživali v trenutku, hotel sem še več. Zato sem se spustil v globino, mimo slonje brade v skalni amfiteater, nenavadno, čudovito, naravno kapelo. 
Morje!
Užival na njenem robu v pogledu na pet prstov. Ki so beli silili kvišku, v modro nebo. Vrnil sem se k prijateljem, skupaj smo se spustili nazaj na parkirišče, mimo Matić poljane nadaljevali do Mrkopalja, kjer smo ob Žuji razpredali ali je hiša na nasprotni strain ceste res tista prava. 
Pet prstov
Tista, pri kateri lahko na glas zavpiješ Fak. In te zato niche ne gleda grdo. Smeh se je znova širil med nami, razlezel se je vse do kalvarije nad mestecem, poti proti domu, letališča v bližini Kočevja, Ribnice in odličnega kebaba. Razlezel se je do mesta, kjer smo doma.
Matić poljana

nedelja, 13. maj 2018

Krožna pot

Starodavno mesto na sotočju dveh rek enakega imena je čudovito izhodišče. Za pohajanje prav posebne vrste, ki na krožnem potovanju ponudi čas. Za iskanje skritih ciljev, postanke ob belih cerkvah na razglednih parobkih, pogovore, takšne in drugačne. Ki marsikaj povedo, razjasnijo, ponudijo odgovore, postavljajo nova vprašanja. Na poseben način povežejo. 
Izhodišče
Korake, ki stopajo po poti, med cvetočimi travniki, ob še praznih kozolcih, pod modrim nebom. In izginejo v gozd, kjer skalni prehodi odpirajo vrata v povsem nov, čarobni, pravljični svet. In malo pod vrhom povabijo na razgled v dolino, po kateri teče Selška Sora. Križna Gora, senca zvonika, barve raztresene po zeleni preprogi. 
Križna Gora
Pogledi vse naokrog. Prijazen nasmeh. Nadaljevanje poti, srečanja, visoka pot je priljubljen cilj. Vzpon do druge cerkve na današnji poti. Planica. Verniki dvigajo svoje priprošnje na oltar upanja. Nekatere bodo uslišane, druge ne. Vsi bodo na koncu srečni, prepričani v svoj prav. 
Cvetoči travnik
Spust po cvetoči strmini, ki skriva presenečenja, stopinje skozi vas, mimo spomenika, znova v gozd. Sedaj je dihanje bolj mirno, misli so jasne, besede prihajajo same od sebe. Toliko je treba povedati, previdni odgovori na nema vprašanja. Crngrob. Starodavna cerkev z zanimivo legendo. 
Planica
Bo ta kaplja krvi zadnja, je konec že blizu? Oblaki na obzorju se gostijo, beli počasi sivijo. Približuje se dež, to je zanesljivo, koraki vedno bolj hitijo. Odmevajo v ritmu rim, še zadnji postanek, prve kaplje. Ko ne preostane drugega, kot vedriti pod ubornim zavetjem, premislek o tem kaj sedaj. 
Ozkolisti trpotec
Prekine ga avtomobil prijatelja, rešitev v sili, odpelje naju na suho, k njemu, na dom. Prijeten klepet, nato pa ob rahlem pršenju, izzveneli plohi, zaokroževanje te poti. Do končne škatlice, na primernem mestu, zadovoljnega nasmeha, na poti domov.
Crngrob

sobota, 12. maj 2018

Samotna pot

Hipna odločitev sredi vasi. Brez velikega razmisleka, sledeč skorajda izgubljeni misli. Cvetoči travniki. Beli oblak, skorajda izgubljen visoko nad cerkvijo, pripet na modro nebo. Takšno, kot bi si ga zamislil slikar. Ki bi z močno barvo zgolj zastrl pogled v vesolje. Strma pot, samotna, brez besed. 
Cvet
Ob njej znamenje. Na njem figura. Mlada dvorna dama sredi svojega namišljenega gradu. Čakajoč kdo ve kaj. Nekaj korakov proč skala, prvo razgledišče za pogumne. In nato prehod iz gozda, mimo kmetije, do ključarja. Sv. Petra. Ob njem začudenje. Po poti, ki se dviga in spušča, kakor je že usmerjen korak, tja proti bučni koči malo višje, so stopale številne noge. 
Grajska gospodična
Šele tu sva lahko zares začutila pomen tišine, žvrgolenja ptice, šumenja listja. Tu, kjer tega ni bilo več. Sedla sva na klop sredi travnika, gledala belo cerkev. Oblake, skozi katere je presevalo sonce. Nevidni tokovi zraka so jih dvigali višje in višje, trgali, iz njih ustvarjali nenavadne oblike. 
Oblaki nad Petrom
Pogled je jadral preko ravnic, polj in travnikov, koprnel po čudovitem razgledišču na drugi strani doline. Tako znanem, vedno rado obiskanem. Cerkvica na koncu pomola. Bela brada Begunjščice se je zdela kot pustna preobleka. Prava maškarada. Dovolj sva imela hrupa, bližajočih se glasov otrok. Kmeta, ki je bentil nad njimi. 
Generacija
Še zadnjič sva zaobjela s pogledom vso pestrost domače grude, pustila hrup za seboj, se spustila ob kmetiji do kapele, za trenutek postala in si jo ogledala. Nato pa stopala navzdol, prepletale so se misli, zgodbe, mimo so v glavi hiteli tuji kraji. Kar je tudi prav. Saj tako najlažje znova prideš do domačega dvorišča. 
Ponižni pogled
Vrednosti krajev, ljudi, ki so okoli tebe. Se zaveš pravega pomena, začneš ceniti to, kar imaš. In to je s tistim pristnim hrepenenjem dejansko tudi vse, kar v življenju sploh potrebuješ.

ponedeljek, 7. maj 2018

Velika planina

Velika. Planina. Široka gričevnata pobočja posejana z vijolično travnato preprogo, zaplatami snega, bajtami, ki se pripravljajo na poletje. Prijatelji, ki stopajo s prostrane uravnave, razigrano nasmejani. Po poti navzgor, prav tja, kjer je lepo. S pogledi na znane vrhove, takšne, ki budijo spomine. 
Proti cvetočim travnikom
Modrimi cvetovi sviščev, prijazno razlago o vsem in vsakomer, nežnimi belimi cvetovi minljive lepote. Snegom, ki postane prvovrstno sankališče. Navdušenim pogledom tistih, ki še znajo najti pristno otroško veselje v sebi. Kamnitim možicem na suhem štoru. Mariji Snežni, ki vabi k priprošnji, če so želje takšne ali drugačne. 
Vijolična preproga
Odsevom zaspanih bajt v mlakuži, samotnimi osamelci, ostanki smučarskih dni. Spust v Vetrnico, s snegom zapolnjeno luknjo, je posebno doživetje. Pogled iz teme na sončno stran seveda prav tako. Nadaljevanje proti Gradišču, najvišji točki. Še prej pa pogled za zakladom, skriva se prav tam, kjer ne bi pričakoval. 
Planina
Nasmeh ob najdbi, navdušenje, zakaj pa ne? Ob roži vetrov pa pokušina čudodelnih likerjev, smeh, kot zna biti le med prijatelji, lovljenje trenutkov, pogled vse naokoli, saj se od tu vidi izborno, daleč in še naprej. Načrti, sanje, veselje. Spust do koče, kjer tam pridobljeni proviant in tekoča pomoč, dasta moč in voljo, za vrnitev. 
Vetrnica
Po drugi poti, mimo prvič videnih bajt, zanimivih zgodb, razgovorov, ki jih odnaša lahni veter, a ostanejo zapisani prav tam, kjer morajo biti. Večerno sonce preseva nad oblakom, ko se postavimo v vrsto, zapremo pot in naredimo posnetek, ki bo ostal zapisan v nas. 
Gradišče
Stopamo navzdol, sem in tja beseda, kot je prav, kot se med prijatelji zagre. Vse dokler ne pridemo do končne uravnave, od koder smo danes odšli na to izbrano popotovanje, kjer si brez besed obljubimo, da ni bilo zadnje, da sem ali tja še pridemo, skupaj, dobrih misli, veselega srca.
Prijatelji

sreda, 2. maj 2018

Polari

KONČNO PROTI MORJU – 28. 4. 2018 – Zime je konec, vedno bolj je toplo, poročila iz morja so kazala slike, ki so vabile. Tako smo z Majo in Ajdo pomahali Živi, ki je tokrat ostala doma, ter se odpeljali proti Primorski. Na cesti gneče ni bilo, meni pa se je poznalo, da sem prejšnjo noč spal bore malo. 
Cerkvica v Buzetu
Tako sem pri Črnem kalu imel vsega dovolj, poslušal pametni nasvet in zavil na znano parkirišče pred vasico Rožar. Bilo je mirno, kot bi mignil me je zmanjkalo. 

POLARI, SPREHOD V ROVINJ – 29. 4. 2018 – Jutro je bilo še zgodnje, ko sem se zbudil, počasi sta vstali tudi dekleti. Odpeljali smo se proti Kubedu in naprej meji pod kraškim robom. Prvi postanek je bil v Buzetu, kjer je do zaklada odšla z menoj Ajda. 
Polari
Brez težav sva ga našla, nato naredila še nekaj korakov do bližnje cerkvice in se vrnila na zajtrk, ki ga je med tem pripravila Maja. Po njem smo z vožnjo nadaljevali proti sv. Lovreču, kjer je sledil nov postanek in pri iskanju izginule škatlice pomenek z otrokoma in njunim očetom. 
Obala
Čakal nas je še prehod skozi Limski kanal, vožnja do kampa in iskanje ustrezne parcele. Prva nam je bila še kar všeč, toda druga je bila boljša. Zato smo se prestavili, nato pa seveda udarili šprint do vode. Je topla, slana ... mokra? Treba je bilo iti pogledat. In sploh ni bilo slabo. 
Rovinj
Seveda sem takoj, tradicija, našel bojo, ki mi je bila za cilj. Kaj eno, celo dve. In sem krožil med njima. Sledila je nirvana, dolce far niente bolj natančno. In po njej ponoven skok v vodo. Vseh treh. Čofotanja je bilo kmalu zadosti, na nogah so pristali sandali, po obalni poti smo stopali proti Rovinju. Sam sem jo mahnil še naprej, do bolnišnice in obale, s katere je prav lep pogled na mesto.
Večer
Nekaj sekund sem užival, nato pa ob morju odšel do ozkih mestnih uličic, običajnega vrveža, pisanih luči. Do ponovnega snidenja, odhoda ob obali, skozi temno noč, proti domu. 

DO PULE IN NAZAJ – 30. 4. 2018 – Jutro me je srečalo na kolesu. Ubiral sem ceste proti Balam, zavil v smeri Vodnjana, pred njim izginil v razcepih stranskih poti, glavnih cest, vse do Fažane. 
Bale
Kjer sem med oljkami brskal za škatlico, nato pa odbicikliral proti Punti Christo. Mimo ene od obalnih trdnjav sem prišel do konca sveta, kjer je zrasel očitno nek samosvoj pristan. Odmaknjen, pozabljen, z valovi, ki butajo v skalno obalo. Bicikliral sem do Štinjana in se vzpel do trdnjave Monte Grosso. 
Rdeči križ
Počasi jo prerašča zelenje, se nato odpeljal proti Vallelungi in tam v razgovoru z varnostnikom izvedel, da si čas preganja tudi z lovljenjem kač. Zanimiv hobi. Ker mi kače niso ravno najljubša živalska vrsta, je jasno, za koga sem navijal. Odpeljal sem se do morja, opazoval dela na mostu na manjši otoček, malo pogledoval proti dimniku sredi naselja. 
Mandrač pri Fažani
Škatlica, ki je čisto na vrhu, je bila daleč previsoko. Brcal sem nazaj iz ograjenega območja, varnostnika nisem videl. Mogoče je zadremal ali pa lovil nekje v okolici novo kačjo trofejo. Vzpel sem se do Fort Munide, zanimive krožne trdnjave, v nekdanji cisterni za vodo obstal na robu globine, nato pa še s te strani pogledal v zrcalo dneva. 
Trdnjava nad Punto Christo
Toda pred menoj je bila sedaj odločitev. Nazaj ali naprej. Dan je bil še mlad, sporočilo iz domačih logov jasno. Časa je dovolj. Zato sem se odpeljal proti Puli, se ustavil na železniški postaji, ob Areni, peljal mimo Zlatih vrat in pri Fort Casoni Vecchi dokončno obrnil. Iskanj sem imel zadosti. 
Punta Christo
Utrujenosti sicer še ni bilo, dan se je komaj prevesil v drugo polovico, toda enostavno sem imel vsega zadosti. Zapodil sem se proti obvoznici, ob njej našel še eno škatlico, nato pa pred Fažano ugotovil mojo napako pri izračunu koordinat uganke. Klic v sili je rešil težavo in povzročil ovinek nazaj. 
Zlata vrata
Sem kar malo zavijal z očmi, ko sem ugotovil, da sem se mimo končnega mesta peljal že dopoldan. Postanek v Peroju in nato vožnja proti Mednjanu z obveznim ovinkom do dveh kažunov. Dvojčkov. Zadnja škatlica danes, čakalo me je zgolj še poganjanje pedalov proti Balam in domačemu pristanu. 
Kažuna
Vročina, vode mi je skorajda že zmanjkalo, kilometri, čas je bil, da kolo nekam prislonim. Doma sem kaj hitro ugotovil, da se bo vreme očitno kmalu poslabšalo. Cel dan doma, dekletoma je dobre volje zmanjkalo, tudi plavanje v ravno prav toplem morju je ni prineslo nazaj.
Domači pristan
Še manj je bilo želje po novih aktivnostih, plezanje odrinjeno na naslednji dan, ure so minevale, že je bil tu večer, upanje, da bo bolje. 

SEKTOR C – 1. 5. 2018 – Jutro je kar odneslo, že je bila sredina dopoldneva, ko se je le pokazalo toliko volje, da se dostojno proslavi prvi maj. Z Majo sva se odpeljala do plezališča, ob obali je bilo neprimerno bolje pribrcati do Zlatega rta kot z druge strani, Amarina, našega običajnega pristana. 
Sektor C
Ne prav zgodnja ura je pokazala svojo slabo plat, večina običajnih sektorjev je bila polna, vrvi napeljane, plezalci v steni. Ni me vleklo, da bi se drenjal, danes še posebej ne. Zato sem zavil navzdol, okoli vogala, do znanega sektorja C. Tistega, katerega nekateri sprehajalci in kopalci kljub prošnji uporabljajo za priročno stranišče. 
Na vrhu smeri Piena di Passeggiate
Hitra priprava, že sem se dvigal po steni, smer Piena di Passeggiate mi je bila znana, kot bi mignil sem bil na vrhu, jo ponovil, nato pa dvakrat še sosednjo smer, ki še vedno nima imena. Težavnost je podobna, solidni štirici sta ravno pravi za ogrevanje. Ko je prišel še starejši italijanski par, sva se premaknila pod desni del stene. 
Desni del stene
Parco Alberato in Calcare tagliente e compatto sta mi bili znani, vsako sem splezal po dvakrat, potem pa imel vsega zadosti. Boleči prsti so kazali, da bo za prvič letos zadosti, volja pa se je tudi še vedno iskala. Vse stene so bile še vedno zasedene, krajši postanek pri trolih ni prinesel napredka, zato je sledil hiter odhod nazaj proti Polariju. 
Troli
Popoldan je bil oblačen, mrk, dvakrat sem zaplaval, manjši nesporazum ni prinesel nič novega. Dan, za katerega bi skoraj lahko rekel, da ne bi bilo narobe, če ga sploh ne bi bilo. Pa ko bi moral narediti tako malo, da bi bilo vse drugače. 
Baubau

SEKTOR B4 IN ODHOD DOMOV – 2. 5. 2018 – Zjutraj je volja bila. Ne za nadaljevanje našega bivanja, za odhod do plezališča pa že. Ob zgodnji uri so bile stene prazne, nobenega naokoli, navdušeno sem pripravil vrv, splezal Ponedeljek, nato Kičmo, nato pa obe smeri ponovil. 
Ponedeljek
Sledilo je pravo presenečenje. Očitno je alergija nekoliko popustila, volja pa ravno toliko izboljšala, da je ti smeri splezala še Maja, potem ko sem dvakrat zmazal Torek pa je ponovila tudi to smer. S tem pa je plezanje tudi zaključila, pripravljenost na varovanje pa sem dobro izkoristil. 
Prvi dan v tednu
Najprej sem se lotil Nedelje, Sobote in Petka, vsako od smeri ponovil dvakrat, nato pa prav tolikokrat tudi smer Ribež, ki je zaradi sigaste strukture in rahle previsnosti v spodnjem delu res nekaj posebnega. Seveda mi ni dalo miru in splezal sem še Sredo in Četrtek, obe ponovil dvakrat, nato pa sva se premaknila pod smeri Prljavi. 
Sobota
Začel sem pri štirki in nadaljeval do enke, vsako smer pa ponovil kot običajno dvakrat. Sedaj sem imel plezanja zadosti, po skoraj 230 preplezanih metrih in že dokaj pozni uri je bil čas za odhod proti kampu. Še nekaj besed sva spregovorila z mlado družino, ki je plezala na koncu tedna, nato pa odbrcala nazaj. 
Nad Ribežom
Sledilo je pospravljanje, priprave, skok v morje, dvakrat seveda in nato slovo. Ob dveh smo zapeljali iz kampa, peljali proti Buzetu, gneče na cesti ali mejnem prehodu ni bilo nobene. Še kratek postanek pri vetrnici pod Nanosom, nato pa vožnja do prav zares domačega pristana.
Prljavi 1