nedelja, 26. januar 2014

Nemir

Odločitve so ravno takšne kot človek, ki jih sprejema. In prav tako se z njimi tudi sprijazni ali pa ne. Noč je bila nemirna. Toda jutro je razjasnilo obzorja, luna je počasi zbledela, jasnina je obetala lep dan. Mraz je popuščal, snega sem si obetal več. 
Prebujanje
Vlekla sva sled, prijatelj in jaz. Mimo kozolca navzgor po travnikih, ne meneč se za mejo, ki je nekoč ločevala. Sledila višje cesti, beseda je dala besedo. Čas je mineval, sonce je kukalo izza smrek, kristali so se bleščali. 
Videnje
Smer navzgor je bila jasna, odgovor, kako navzdol sva preložila na čas, ko bo treba. Zapeljati. Poseka ni bila videti obetavno, bližji pogled je potrdil dvome. Nekoliko debelejši poprh je bil daleč od želja, suhe trave so razkrili rezi predhodnikov. 
Skuštrana
Antena je oddajala neke neznane epizode, kdo ve katere limonade. Vsaj domnevala sva tako. Postala pri znamenju treh dežel. Sosedje imajo sonce samo tu gori. In tam čez. Vse ostalo je pokrivala oblačna koprena. 
Sosedovi
Hitrim zavojem na oni strani je sledil preskok na našo stran in vožnja po cesti. Sledi so dajale pravo hitrost, šlo je kot po tirnicah. Gams je komaj odskočil pred drvečim vlakom. Mraz zadnjih dni še ni tisti pravi, potoki so žuboreli, le sem in tja kakšna sveča je bila zimski motiv. 
Senčne tirnice
Velik travnik naju je zvabil navzdol, neokrnjena belina je zavajala. Skorja. Smuči so dobile svojo voljo, vsaka je peljala, kot ji je najbolj odgovarjalo. Zavoji so bili nerodni, počasni. Pa vendarle. Bili so. Kdo bi se pritoževal. 
Podpis
Slabi obeti nadaljevanja v gozdu so zahtevali preskok čez globoki graben, sonce je še vedno sijalo na robu beline pod cesto. Zakorakala sva do nje, nato pa iščoč ravno prave mojstrske zavoje med pohodniki in konci kopnin ubirala smer navzdol, vse do travnikov nad mejnim prehodom. 
Na obisku
Ti so dali še zadnjih nekaj užitkov, skrivali nekaj pasti. Takšnih za kolobocije in usta polna smeha. Radostnega. 

(Rateče-Peč)

sobota, 18. januar 2014

Znova na romanju

Je vreme. Vedno. In je napoved. Bolj ali manj točna. Kakor kdaj. Tokrat sem jo spremljal še posebej skrbno. Cel teden na trnih ali bo dovolj dobro, da prijatelji ne bodo razočarani. Kajti povabil sem jih. Na romanje. 
Odpira se nebo
Tja gor do cerkvice, tako posebne, v zimskih dneh še posebej čarobne. Prihajali so, nekateri tako, drugi drugače. Midva na smučeh, mimo kapelic križevega pota. Z molitvijo na ustnicah, kot se za romanje spodobi. Komu vse je bila namenjena, je res vseeno. Predvsem zanesljivo nam, ki smo se danes znašli tu. 
Križev pot
Rahlo rosenje ni čisto nič motilo. Višje ga ni bilo več. So bile snežinke. Tako čarobne kot gozd naokoli. Kot bele kape na strehah pomnikov. Čiste kot mi. Sled je vodila skozi visoke zamete beline. Malo sem in malo tja, zložno navzgor in skoraj nič navzdol. Proti najvišjemu cilju, kjer stoji križ. 
Samotna pot
In le malo nižje cerkvica. Obdana s snegom. In romarji. Vse je bilo na dosegu roke, ko se je posvetilo. Sonce se je trudilo, da bi s svojimi žarki preščipnilo oblačni pokrov. Uspeha je bilo malo. Zgolj za trenutek. Toda dovolj, da je prinesel veselje. In zavest, da je bila odločitev prava. 
Sonce
Ljubezen. Na vrhu. Je trajala in trajala. Večna. Prihodi in odhodi, pozdravi, nasmehi. Nato pa kratek spust do cerkvice, pravo presenečenje. Prijatelj je že čakal. Dolga je bila njegova pot, srčen vzpon. Preostali so prihajali, kmalu smo si stisnili roko. 
Prijatelji
V svetišču med zemljo in nebom. Smo postali in si vzeli čas. Zase. Za nas. Za to, da smo. Minljivi. Kot je bilo tudi srečanje. Slovo. Zagotovilo, da se srečamo znova v dolini. Krenili smo vsak svojo pot. Smuči so lepo drsele, rezale oblačno, komaj vidno sled. 
Opazovalke
Pod sredino smučišča, sva imela pobočja samo za naju. Dokler se zavoji niso iztekli v ravnino. Tako, kot se izteče vsaka stvar, vsak izmed nas. Toda dotlej smo tu in zdaj. Skupaj. Zato hvala za to romanje, hvala za trenutke, hvala prijatelji. 
Višarje

(Žabnica – Višarje)

nedelja, 12. januar 2014

Mrežce direkt

Odločitve so vedno zanimive. Toliko kot je poti na križišču, toliko možnosti. In kakorkoli se odločimo, vplivamo na celoten potek dogajanja na tem planetu, v celem vesolju. Kot majhna kepa, ki sproži veliki plaz. Današnja odločitev se nam ni zdela tako zelo usodna. Čeprav bomo morebiti nekoč na to gledali drugače. Kdo bi vedel? 
Nov dan
Stopili smo pogledati, kam vodijo sledi. Presenečeni, saj so kazale v smer, ki je nismo bili vajeni. Zato smo stali neodločni. A bila je noč. In ta ima svojo moč. Pot predhodnikov nas je vabila. Na pustolovščino. Doživeti nekaj novega. Iskati zanimive prehode. Ob svitu ugotavljati, kje sploh smo. 
Pot
In smo šli. Skozi gozd, čez cesto, vedno višje. Po strmi sledi, ki na prvi pogled ni obetala kaj dobrega. Kjer se je kakšen korak navzgor nadaljeval navzdol. S kakšno pripombo. Neprimerno. Za neposvečena ušesa. A tako je to. Nekako spada zraven. V moških družbah. 
Videnje
Pot. Se je počasi unesla. Posamezne markacije, gozdna čistina, prvi razgledi. Sedaj smo že vedeli. Odgovor so nam prinesli razgledi, beli vršaci, naši znanci. Sonce je pokukalo izza obzorja, svetloba je narisala sence, čudovite obline. Celo vrtača, le nekaj vdihov pod vrhom, je izgubila enolično belino. 
Upanje
Viharnik tik pod vrhom. Zbir misli, od vetra prebičana usoda. Poglede vse naokoli smo si delili z njim. Kot razigrani otroci smo se veselili na beli kapi, smejali, pozdravljali dan. Mali možic se je smejal z nami. Smuči so zdrsele navzdol, iskale deviškost, risale neko samo svojo črto. Minljivo. 
Nasmejan
Bela pobočja so se iztekla, drevesa so se strnila, zajahali smo divjega bika, pred nami je bil rodeo. Skakanje, ostri zavoji, premetavanje. Vriskanje. Saj ne moreš, da ne bi užival. Dokler se ni vse izteklo. Na cesto. Še malo nižje poseko. Spomenik. Pa ne nam. Ga ne potrebujemo. Smo se smejali, prešerno in razigrano. Kot je edinole prav.
Iskanje

(Spomenik – Mrežce)

sreda, 01. januar 2014

Petelinjek

Zopet je bila noč za mano. Tista dolga, polna pričakovanj in vedno novega razočaranja. Ko vidiš, da je naslednje jutro prav takšno, kot so bila vsa do sedaj. Božiček je znova na poti na svoj pol, darila so odprta, smrekica se bo počasi začela usipati, vonj po smodniku je popil mraz. 
Prebujanje
Zemlja se še vedno vrti, mir na svetu zanima samo misice, vse ostaja enako, medlo si stiskamo roke ob želji, naj bo srečno in zdravo. Jasno. To je bilo. Zvezde na nebu so počasi ugašale, ko sem potegnil ob progi v strmino. Samota mi je bila ljuba, čas za misli. Tiste, ki pridejo kar same, napolnijo glavo in se kotalijo sem ter tja. 
Misli
Vse pod menoj je še spalo, noč je bila kratka, spanec se je zažiral v dan. Opazoval sem počasno prebujanje, Dobrač se je počasi izrisal na nebu. Na vrhu strmine, prvo srečanje. Malo višje mi je že mahal žičničar, ki je pribrnel mimo. Prijazno sem odzdravil, zavijal v svojo smer. 
Na Dobraču so vstali
Strmina je bila znova nekoliko večja, korak odločen, razgledi vedno lepši. Prevalil sem se pod žičnico, na sveže potegnil sled do vrha. Smreke so bile bogato obložene, sončni žarki so tipali čez bele obline, kristali so se zaiskrili. Užival sem v samoti, poslušal tišino, razmišljal o usodi.
Petelinjek
Viharnih osamelcev, ki jim je neznana sila popila slo življenja. Sivi okostnjaki ostajajo v opomin kratkosti bivanja. Pomahal sem v slovo. Mogoče sem jim vsak dan bolj podoben. Mogoče. A nekaj življenjskega soka se še pretaka po žilah. Kot bi si to hotel dokazati, sem se pognal nazaj, lovil trenutke, pripravil smuči. 

Tromeja
Naj bo jutro dobro, sem zaželel žičničarjema, nato pa v sveži sneg rezal čisto svojo smučino. Pršelo je na vse strani, užival sem, počival, užival. Pod hribom sem se ustavil, opazoval svojo sled, minljiv dokaz nekega gibanja. 
Obline
Pred menoj je bilo smučišče, sveža rebrca, zapodil sem se po strmini, vriskal v sebi. Dobrač se je svetil na drugi strani doline, temno modro nebo je bilo nad njim. Saj je možno le eno. Da bo dobro. Novo leto. Tako ali drugače. In mi bomo dobro z njim. 
Obložene

(Sovče – Petelinjek)