ponedeljek, 24. december 2012

Slapova in slatina

So mesta, na katera se vračaš. Ne sprašuješ se zakaj, ne razmišljaš, kaj te vleče. Enostavno greš. In si tam, vesel, da znova vidiš že tolikokrat videno. Ki je vedno drugačno, nekaj posebnega. Zgolj samo tvoje. Zapisano v spomin.
Ankova domačija
Delček tega odneseš s seboj. Ni treba, da je dolga pot. Zgolj nekaj korakov, komaj, da se zadihaš. Je že dovolj. Nežno odstreš grmovje, ki bo spomladi pognalo mlade lističe in kot gosta zavesa zakrilo pogled. Stopiš mimo. Postojiš. Vdihavaš. Zvok. Padanje. Pršenje. 
Zgornji slap
Potok se nižje še prevali preko skal, skače čez kamenje, hiti v dolino. Na celi poti ga je veselje pogledati. Toda tu. Je edino mesto, kjer poleti. Kjer nevidna sila nekaj sekund vsako posamezno kapljico prepričuje o zakonih težnosti. Dokler se ne združi s sestrami v zelenem tolmunu. Še enkrat smo vdihnili zrak, nabit z energijo.
Sonce
Nato pa na razgledišču ob strmi poti, ki vodi bog si ga vedi kam, znova obstali odprtih ust. Venec gora na drugi strani doline vedno preseneti. Najraje bi vriskal. Še raje korakal tam gori. Kot že tolikokrat. Juhej. Med spustom pogovor. O nepomembnih stvareh, ki se zdijo tako nujne. O nas, vas, njih. O vsem. Do križišča. Tam se ni bilo treba odločati. 
Slatina
Noge so kar same zavile prav. Usta nam je znova zaprla voda. Dobra. Odlična. Osvežilna. Nekaj smo jo shranili tudi za kasneje. Ko nam bo njen okus v ustih budil misel. Le kaj pomenijo cevi poleg nje, smo se čudili. Jo hoče kdo ukrotiti, imeti zgolj zase? Nikogar ni bilo, ki bi nam odgovoril na vprašanje.
Ogledalce, ogledalce, daj mi povej ...
Torej ga bo dala zgolj prihodnost. Nov obisk. Čez dni. Tedne. Mesece. Prej ali slej, tako kot že tolikokrat. Čakal nas je še spust mimo kapelice, ki jo vztrajno grizlja zob časa. In čez travnike, v tem času samotne in zapuščene. Vse do zimske zabave. Ki je bila zgolj izgovor. Za nov obisk. Za novo pot. Za lep spomin.
Mladost pod starodavnimi grunti

(Planšarsko jezero – Ankova slapova – Slatina)

Ko nič več ni važno

Dan je ponudil že toliko. Toda nikoli zadovoljen hočem še več. Iztisniti vsebino do konca. Spiti še zadnjo kapljico. Zato grem na pot. Koraki po svežem snegu. Proti potoku. Žilo napajajo skalne špice. Polnijo strugo, spomine, budijo hrepenenje. 
Zamrznjeno gibanje
Hočem pohiteti ob njej. Začutiti surovo moč, ki dere svoji usodi nasproti. Toda tam je znak. Zaprto. Naprej se ne da. Menda. Če nisi prevelik firbec in moraš vedno riniti z glavo naprej. Pa čeprav skozi zid. Zgolj toliko, da vidiš tisto, kar ni vidno vsem. Da je pustolovščina.
Trenutek 
Pod visokimi stenami in zaledenelimi slapovi preseneti konec poti. Ob steni podrto, nadaljevanje na drugi strani potoka. Toda skok bi se končal slabo. Skali, ki bi omogočali prečkanje, sta spolzki in varljivi. V glavi se slikajo možnosti, končajo v mrzli vodi, ena za drugo. Razmišljam, jemljem zalet, obračam. Odnehati, obupati, obrniti? 
Slap
Po nekaj korakih obrat in znova razmišljam, poskušam. Odrešilna zamisel. Seveda, zakaj pa ne. Bosa noga previdno zabrede v vodo. Občutek je dober, nič ni premrzla. Že sem na drugi strani, vzpenjam se naprej, pot okovana v led, ograja daje oporo. Pogled na tisoče kapljic, ki po zaledeneli strugi drvijo v loku navzdol. 
Pršenje
Pršenje je divje, v senčni soteski skrivnostno. Postanek, razmislek, poglobitev. Nikogar ni, sam uživam v trenutku. Ta je le moj. Nato klobasam po drugi poti nazaj. Zaledenela. Korak je previden, išče trdne opore. Na steno je obešena visoka, bela zavesa. Ostre čipke grozeče visijo pripete na nevidno podlogo. 
Zavesa
Zadnji vzpon, sledi. Drobim navzdol. Kamenje se kotali, spodrsne, negotovo. Kot bi gledal lastno življenje. V mislih strumni korak, toda noge se zvijajo, spodnaša jih, drsi. Iščeš oporo, pomoč. Žalostni klovn. Smeh, sramežljiva rdečica. Dokler se ne ozreš nazaj. Potem ni nič več važno.
Nič več ni važno

(Gozd Martuljek – Spodnji Martuljški slap)

nedelja, 23. december 2012

Voda

Voda je tako zanimiva. Ko se kot para pokadi pred nasmejanimi usti veselega decembra. In se že v nekaj trenutkih razblini v lep spomin. Skaklja preko skal. Obraščenih z mahom in drobnimi iglicami, odpadlimi z bližnje jelke. 
Voda
Ledene sveče pa najlepši okraski. Ki nežno pocingljajo, ko se jih neprevidno dotakneš. Na poti vse naokoli. K samemu sebi. Praznični mesec. Čas za sprehode. Za romanja. Tja k izvirom. Kjer narava oblikuje svoje čudovite minljive skulpture neprecenljive vrednosti. 
Galerija
Ko jih pobožaš, ti voda napolni roko, kot življenjska energija steče za rokav. Pretoči se v srce, ki veselo zavriska. Mrzlo, dahneš navdušeno. Res, zimski dan je treba izkoristiti. Ko bi le še pod nogami škripalo. Toda kaj, snega še ni, to še pride. Prej ali slej, zanesljivo. 
Kristali
Sedaj se sonce ujame zgolj v ledene ploskve. Tam med skuštranimi travami. Sledimo poti, meja ni več. Samota nas ne moti. Čas za razgovore. Pripovedi. Spomine. Šara pomnikov dogodkov, na katere je leta legal prah. Previdno dahnemo vanje, odpihnemo tančice, odstremo zastor nekih davnih doživetij. 
Hitenje
Skušamo navdušiti. Veselimo se iskric v očeh. Koliko tega se je nabralo. Radi ali ne, gub je vedno več, noge bolj trudne, dnevi mezijo skozi prste. Toda misli so še kako žive, radi jih delimo. Prispemo do neverjetnih skulptur narave. Galerija. 
Skulptura
Med skrivenčenimi vejami, spolzkimi kamni in posušenimi travami voda obliva svoje umetnine. Ustvarja brez šol, znanja. Zgolj dolgoletne izkušnje prvobitnosti. In nato odskaklja navzdol v strugo potoka. Mi gremo višje, do jezera. Prvega. Okoli njega. 
Igra
Do drugega. Pod visoke gore. Čudovite razglede. Spokojna gladina. Ledene plošče. Nepredstavljiva moč jih lomi. Stojimo in se čudimo. Čisto tiho se poslovimo. Nočemo zmotiti miru. Saj smo zgolj obiskovalci, gostje v nekem nam tako ljubem svetu. Naj tak tudi ostane.
Lom

(Rateče – Belopeška jezera)

nedelja, 02. december 2012

Jelenkamen

Pod težko volneno odejo se je komaj videlo, da je jutro že vstalo. Polno pričakovanja. Dvomov. Razpršenih. Ko je prišlo presenečenje. Takšno prvovrstno. Poženeš se z glavo skozi zid v neznano belino. In te tam pričaka … Se ve kaj. Čudež.
Jutranje meglice
Toda hej. Od začetka, brez prehitevanja. Malo po svoje, čisto brez načrta se je začela ta zgodba. Jutranji sprehod s prijateljem je odstrl prve razglede. Znani, pa vendarle vedno novi. Tokrat zasneženi. Ogrevanje nad čudovito dolino se je nadaljevalo. Vsekakor po vrsti, vedno višje. 
Kalvarija
Čez potočke. Mimo odcepa. Do kapelice. Tam na visokem robu stoji osamljena. Zanimiva. Skrivnostna. Spraševanje o molitvi, ki jo je prinesla sem gor. Za koga, čemu. Vzel sem jo zgolj kot povabilo. Na nadaljevanje. Ki se mu ne spodobi upreti. Porajali so se mi dvomi, pa sem vseeno sledil stopinjam. 
Razgledi
Peljale so prav. Po sneženi poti. Zimska pravljica. Oblačno nebo. Strmina je naraščala, korak je bil negotov, opora ostra kot žaga. Mrzel led je bodel v dlani. Še zadnji skok. Na razgledni rob. Zaslužena belina. Vse je bilo tiho. Noben zvok ni prihajal do mene. Na takšnem mestu se srce počasi umirja, trenutek zamaknjenosti, počitka. 
Snežna pravljica
Ko se pogledi preusmerijo. Iz vrtoglave globine, daljav za polji, hribi, gorami. Vase. Kot bi zavrtel lečo na okularju, se zbistrijo stvari, ki so res pomembne. Šele takrat ugledaš drobce, ki tvorijo celoto, tiste najmanjše dele, brez katerih je slika nepopolna. Tih vzdih. Zapreš oči, videno shraniš na minljivi medij. 
Pot
Prvi korak je vedno poln skrbi, potem gre lažje. Previdno, kot bi plesal na ledu, varna pobočja so vedno bližje. Še zadnji pogledi nazaj, novi naprej. Čas, odmerjen pustolovščini, izzveneva, nič se ne obiram. Hiter pozdrav stari znanki, skok čez potoke in že se potapljam. V sivi vsakdan, tako ljub, tako drag.
Visoko nad dolino

(Jesenice – Jelenkamen)