Lubnik

Nedeljsko jutro. Mesto je še spalo. Ko sem se ob pol šestih zapodil s parkirišča pri Tehniku proti Podlubniku, srečal pri šoli edino živo dušo s podobnimi nameni. Vsaj tako sem mislil, kajti ko sem prečkal Soro in na drugi strani sledil stezi ob travniku, ga za menoj ni bilo več. Pot po grebenu me je pritegnila, tu sem enkrat hodil navzdol. 

Pol šestih

Zagrizel sem v breg, reka je ostajala vedno dlje pod menoj, šumenje se ni več slišalo. Jazbec je izginil v goščavo, malo višje je gams zabrlizgal in opozoril na moj prihod. Sicer pa sem bil sam, nihče ni bil tako zgoden, vsaj na tej poti ne. Mir, zgolj moji koraki, dihanje. Čeprav sem na začetku imel občutek, da mi ne gre, da sem počasen, je ura kazala drugače. 

Lubnik

Hitro sem bil preko prve strmine, mimo razcepov, vzpenjal sem se na kamniti Rantov vrh, malo naprej prečil še Mali Lubnik, se spustil na sedlo, kjer sem se priključil poti, ki vodi proti vrhu iz Breznice. Tu sem že srečal prva pohodnika, starejši par tudi ne more spati. Tako kot dvojica, ki je na vrhu, pred kočo, ob klepetu žulila prvo jutranje pivo. 

Koča

Sam sem zgolj zavil za kočo, se ozrl na Sorško polje, znane kraje med Škofjo Loko, Kranjem, gorami proti Avstriji. Nizke meglice so se vlekle nad ravnino, jutranje sonce se je ujelo vanje. Ujel sem nekaj minljivih trenutkov, stopil znova okoli koče. Dvojica je bila tako zatopljena v razpravo, da me sploh ni opazila. 

Megla nad Poljansko dolino

Šel sem naravnost proti Grebenski poti, vzpenjajoča zgolj slišal, ubirala sta bolj položno pot. Hitel sem navzdol, med spustom srečal mlajšega moškega, srečala sva se zjutraj pri Podlubniku. Kar dobro se mi je zdelo, da sem bil, stara grča, toliko hitrejši. Tudi navzdol je šlo dobro. Vse do pet metrov pred ravnino, kjer široka pot ob reki vodi proti izhodišču. 

Sonce se je ujelo ...

Kar naenkrat sem se zgolj zavedel, da prehajam iz lepe vertikale v bolečo horizontalo. Šele, ko sem pristal na tleh, z glavo precej nižje kot so ostale noge, me je prešinilo, da sem nekaj zapel. Eno od korenin, ki štrlijo iz zemlje na poti, kaj pa drugega. Podrsane dlani, prav takšna boleča golen in seveda strgane hlače. Pobral sem se, malo stisnil zobe in dve uri po odhodu prikrevljal nazaj na parkirišče.

Pogled proti znanim očakom

Poletni Triangel

Od konca smučarije sva se s Tomažem že dobila na kakšnem pivu. Da pa bi našla čas za skupno pot, tega žal ni bilo. Potem se je meni začelo obdobje dopusta, on si je poškodoval roko … No, na srečo sva se le uskladila in kaj bi bilo bolj primerno za popoldanski sprehod, kot seveda prav tako znani Triangel. 

Šentanski plaz in melišče pod Osrednjo grapo

Na Ljubelju so bile dosti bolj zmerne temperature kot v dolini, pa vendarle sva iskala senco v gozdu, po katerem teče graničarska pot. Melišča, kjer pozimi drvimo navzdol, so bila sedaj kopna, pogled je pobožal znane in manj znane grape, budil spomine, utrnil se je tudi kakšen načrt. Med klepetom je čas minil hitro, sam nisem gledal na uro, pa saj nisva lovila nobenih rekordov. 

Spodnji Plot

Nad kočo sva se s pogledom na Spodnji Plot začela vzpenjati proti mejnemu grebenu, zavila do najvišje točke. Kljub lepemu popoldnevu nisva srečala nikogar, tudi na vrhu sva bila sama. Okameneli Možje na drugi strani sedla, kamniti vršiček desno od njih. Tomaž je razložil, da je to Zgornji Plot, kar me je sicer presenetilo, saj sem vedno mislil, da ima Triangel kar tri imena. 

Možje

Poleg omenjenega še Vrh Ljubeljščice in Zgornji Plot. Pa očitno temu ni tako, Tomaž bo že vedel. Kasneje sem na različnih zemljevidih videl tudi različne zapise, nekateri celo oba vrhova označujejo z istim imenom. Zmeda, naj jo rešujejo jezični dohtarji hribovskih imen in označb. Kar precej je takšnih podvajanj in nejasnosti. 

Proti Trianglu

Kakorkoli. Seveda sem že iz stare navade moral Tomaža slikati. V roki je držal pijačo in se smejal, da je, podobno, kot je označeval napis, tudi sam Snow Monkey. Potem sva se previdno spustila navzdol, nad Zelenico usmerila dvoje deklet, ki sta se želeli spopasti s strmino zavarovane plezalne poti. Pogumno, ni kaj. 

Snow Monkey

Tudi vračala sva se po graničarski poti, bolj ali manj ves čas izmenjevala besede, o tem in onem. Se potem na parkirišču, s pivom v roki čudila, kajti danes sva na pobočjih nad Ljubeljem videla zgolj dekleta. Kaj to pomeni? Kdo bi vedel … No, pa saj sva midva, stara kozla, čisto primerno kvarila to povprečje. 

Košutica in Veliki vrh