petek, 04. november 2011

Avstrijski krompir


ODHOD NA KROMPIRJEVE POČITNICE – 28.10.2011 – Mojo obljubo, da gremo tokrat na izi, je bilo treba začeti izpolnjevati že na začetku. Zato sem večerno kopanje visoko v Avstriji črtal s seznama in cilj prestavil na pozni prihod v Krems. Avtocesta je bila dolgočasna tako kot vedno. Vmes smo se le malo ustavljali, tako da sem si pretegnil noge. In na hitro našel kakšno škatlico. Če smo se pa mimo peljali… 
Krems
Dekleti je pozni večer premagal in zaspali sta. Midva sva navigirala do Kremsa, tam našla pot do parkirišča, ugotovila, da smo avtodom postavili le nekaj metrov proč od ladjice in že naju je zmanjkalo...

Z LADJICO PO DONAVI – 29.10.2011 – Zjutraj sem bil kljub poznemu prihodu pokonci precej pred dekleti. Korenina, kaj se more. Odrinil sem na sprehod, tja nekam, kjer vsaj malo hitreje zadihaš.
Križ na vrhu griča
Iskal sem najboljši prehod med hišami, našel cesto, ki je obetala in na koncu zavil navzgor, med vinograde. Pot je bila strma, toda to me ni motilo. Hodil sem do križa na razglednem robu, potem pa po drugi poti, skozi gozd, navzdol. Da je bilo vmes treba še kje pobrskati, je jasno. 
Jesenski gozd
Znova na obali Donave sem hitro rešil še enostavno nalogo, ki me je pripeljala do škatlice, potem pa odšel po karte. Ni bilo težav, bili smo na seznamu, mesto na ladjici je bilo torej zagotovljeno. Po zajtrku smo spakirali stvari, vse kar bi znali potrebovati ob plovbi. Parkirišče se je zapolnilo, ko smo zaklenili in odšli na Avstrijo. Tako pomenljivo ime je nosila naša križarka. 
Avstrija
Našli smo še prosto mesto, sedli in čakali na odhod. Točno ob uri smo odrinili od brega in odpluli proti toku. Plovba po dolini Wachau se je začela. Komaj smo se navadili na reko, ki je leno tekla mimo nas, že je zvočnik oznanil, da se približujemo prvemu postanku. Dürnstein je bil s svojim samostanom, modro cerkvijo in ostanki gradu nad krajem videti prav mamljivo. 
Dürnstein
Na ladjo je prišla skupina japončkov, pot so nadaljevali z nami. Dekleta so čas med vožnjo, poleg pogledov na Donavo in strma, z vinogradi posejana pobočja, porabila za učenje. Ustavili smo se še v Weißenkirchnu in Spitzu, časa za izhod ni bilo. Mimo nas so plule nizke tovorne ladje. Ena je potiskala več čolnov. 
Konvoj
Kako krmarijo te konvoje nam ni bilo povsem jasno, vsekakor morajo biti kapitani pravi mojstri, da ne nasedejo na kakšni plitvini. Pojasnila posadke o zanimivostih ob poti so do nas priplula skozi zvočnike. Pluli smo mimo gradu nad reko, nato pa že zavili v slepi kanal, kjer smo tik pred njegovim koncem pristali. Imeli smo zgolj slabo uro za sprehod. 
Mesto Melk leži pod istoimenskim samostanom
Za ponovni obisk mogočnega samostana nad reko seveda ni bilo časa. Zgolj za sprehod po mestnih ulicah Melka, mimo zanimivega vodnjaka in do trgovine, kjer smo našli nekaj malega za naše želodčke. In že je bil potreben obrat. Jaz sem na poti nazaj pokukal še v farno cerkev, potem pa v zadnjih minutah skočil na ladjo. 
Grad Schönbühel
Zapeljali smo iz kanala, obrnili, in odpluli s tokom navzdol. Mi smo se preselili za mize, ki so stale na prostem. Prav toplo ni bilo, nas pa nihče ni motil, ko smo pomalicali. Veter nam je kuštral lase, ladja je rezala valove nazaj proti Kremsu. Znova so nas čakali že videni prizori, tudi postanki so bili enaki. Po pristanku v Kremsu je Maja naredila kosilo, dekleti pa sta stekli do bližnjih igral. 
Na igralih
Po kosilu smo se skupaj napotili do muzeja karikatur. Ta že na zunaj daje videz posebneža. In tudi znotraj preseneti. Ena soba je namenjena zgolj domači politični satiri. Oziroma zgolj zabavljanju karikaturista Ironimusa čez nekdanjega zveznega kanclerja in eminentnega avstrijskega politika Bruna Kraiskega. 
Muzej karikatur
Dekletoma sem seveda moral pojasniti, kdo je to sploh bil in razlagati posamezne karikature v zgodovinskem kontekstu. Drugi del je bil posvečen karikaturistu Manfredu Deixu, nekatere karikature so bile zabavne, druge pa že kar malo bizarne. Ajda si je natisnila kartico, kjer stoji med facami iz karikatur. 
Manfred Deix in njegove stvaritve
Pogledali smo si še razstavo ob desetletnici muzeja in karikature Moff. Dekletoma je bila zelo všeč knjižica, kjer dobiš s hitrim listanjem učinek prave risanke. Ropotanja, da je to treba imeti, je bilo toliko, da smo se naslednji dan vrnili do muzeja in dve kupili. Čeprav se dekletoma ni dalo preveč hoditi, smo se sprehodili še do centra mesta.
Gibljive karikature
Šli smo čez Steinertor in naprej po mestnih ulicah. Dokaj opustele so bile videti, trgovine niso imele več odprtih vrat. Zavili smo do mestne hiše, nato pa ob farni cerkvi nazaj na Obere Landstraße. Dekleta so nekoliko razočarana, ker nikjer niso opazila dvojnega zlatega loka, glasovala za vrnitev do avtodoma.
Center Kremsa
Pomahal sem jim in se sam napotil do Dominikanskega trga, nato pa s postankom pri nekdanji tobačni tovarni ubiral korake proti avtodomu. Tam se je Živa strinjala, da gre še danes z menoj iskat škatlico na drugi strani reke. Ker se nama plavati ni dalo, je bilo treba narediti kar dolgi obvoz do mostu, čezenj in nato po sprehajalni poti na drugi strani nazaj do zaklada.
Gneče na ulicah ni bilo
Navigacija je malo skakala, vseeno pa nama je na koncu uspelo najti pravo mesto. Škatlica je bila obešena na visok stari štor. Opazil sem žičko in ga naslednji trenutek že držal v svojih rokah. Vpisala sva se, potem pa že stopala nazaj proti mostu. Čas nama je ob klepetu kar hitro mineval. Živa se je spustila še po toboganu, potem pa sva že izginila na toplo. 
Donava by night
Odločili smo se, da bomo prespali kar tukaj, zato skrbi kam in kako ni bilo. 

KREMS, SAMOSTAN GÖTTWEIG, DÜRNSTEIN – 30.10.2011 – Zjutraj sem se najprej pognal s skirco po poti, ki sva jo že dan poprej prehodila z Živo. Ugotovil sem namreč, da je pri železniškem mostu še ena škatlica. Našel sem jo hitro, se vrnil do avtodoma, nato pa odpeljal pred vinsko klet Sandgrube 13.
Jutranji sprehod po Kremsu
Vrata so bila še zaprta, pa nič zato. Dekletom se ni mudilo iz postelje, jaz pa sem jo mahnil malo naokoli. Zakladke sem iskal pod mostovi, v prehodih, pri zanimivih skulpturah, na koncu pa še sredi vinogradov. Je bilo kar zanimivo, do avtodoma pa sem se vrnil ravno pravi čas, da smo odpeljali skozi vhod do parkirišča, se uredili in ujeli začetek vodenja.
Trta
Najprej nas je čakal sprehod do vinograda nad parkiriščem. Tam smo izvedeli marsikaj o vinogradništvu in slišali kakšno pikro na račun domačih pridelovalcev. In tistih, ki jim očitajo, da niso bio. Izvedeli smo, zakaj so pomembni kamniti zidovi in kako jih morajo obnavljati. Sledila je prva degustacija, nato pogled na deželo od »zgoraj« in že smo šli na sprehod skozi doživljajsko klet.
Sandgrube 13
Najprej zvoki vinskih duhov, barve, megla, klepet. Nato znova pokušina vin. In otroci sokov. Leseni sodčki in veliki nerjavni silosi. Vsega po malo. Na koncu smo po zadnji degustaciji kupili vino za spomin, nato pa že peljali proti muzeju karikatur. Želja po spominku v obliki preproste risanke je bila premočna, da bi se ji bilo možno upreti. 
Frakljevi prividi
Program smo danes malo prilagajali. Premamil nas je samostan Göttweig, ki sva ga na bližnjem hribu, močno osvetljenega, že dan poprej občudovala z Živo. Vožnje ni bilo veliko, že smo parkirali na griču ob samostanu. Ker je bila ura prava za kosilo, se je Maja takoj spravila k delu, midva z Živo pa sva šla poiskat edini zakladek na samostanskem hribu.
Samostan Göttweig
Izbrskala sva ga iz telefonske govorilnice in se za tem sprehodila po samostanskem dvorišču. Po kosilu smo do samostanskega poslopja odšli vsi skupaj. Najprej smo si ogledali nekdanjo samostansko lekarno, potem pa zavili do razstavnih prostorov. Vzpon po mogočnem stopnišču s čudovitimi vazam podobnimi ornamenti, kjer je vsaka predstavljala en mesec in pisanim stropom je bil nekaj posebnega.
Mogočno stopnišče
Ravno tako pa tudi sprehod skozi sobane z bogatim pohištvom. Le kakšni menihi so bili to, da so prebivali v videnem razkošju. Spalnica, jedilnica, bogate slike, tapiserije, orožje. Miroljubnih menihov? Pa jade! Med tem, ko je večina soban verjetno namenjenih predvsem predstavitvi življenja nekoč, pa je velika dvorana še danes priča številnim dogodkom.
Ko se ti odpre nebo...
Po že znanem stopnišču smo se znova spustili v pritličje in si ogledali še galerijo s številnimi slikami bolj ali manj neznanih mojstrov. Prikazovale so predvsem samostan in kraje okoli njega. Ogled velike samostanske cerkve sem začel v nekakšnem lapidariju, našel prehod v podzemno kapelo in do relikvij svetnika. Potem pa skozi glavno cerkveno ladjo stopal proti izhodu.
Ubožnost menihov? Pa jade...
Bogato, načičkano, vsega preveč. Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali proti Steinu, tam zavili v smer Dürnsteina in pred krajem parkirali. Po lepi sprehajalni poti smo odšli do centra mesta, se tam takoj strinjali, da imamo samostanov in cerkva za danes dovolj in zato zaokrožili po ozkih uličicah mesteca. Postanek v prodajalni vsega, kar je možno narediti iz marelic, je bil obvezen. 
Pogled na Donavo v Dürnsteinu
Ravno tako kot sklep, da se vzpnemo še do ostankov gradu nad mestom. Hoje ni bilo pretirano, razgled na Donavo, mesto pod nami in z vinogradi posejana, s soncem obsijana, pobočja, pa prav čaroben. Raziskali smo vse grajske prostore, se vzpeli prav na vrh, na najvišjo skalo, fotkali, pokukali v cerkvico, razmišljali, kje je bila včasih ječa in prebirali podatke o gradu na pojasnilni tabli. 
Na najvišji točki gradu
Potem pa, po počitku seveda, že stopali nazaj navzdol. Na parkirišču sva z Živo poiskala še škatlico, potem pa…next stop…Spitz. Ob cesti smo parkirali in odšli do ponudnika voženj s Segwayi. To so dvokolesniki, kjer zgolj z nagibanjem naprej in nazaj ohranjaš ravnotežje. Bili so prosti in po kar nekaj uvodnih inštrukcijah in poskusih, smo se po promenadi ob Donavi vozili tudi sami. 
Šibanje z dvokolesniki po promenadi ob Donavi
Zgolj kakšnih deset minut, potem je bilo zabave konec. Danes se je zaradi menjave ure stemnilo kar zgodaj. Čakalo pa nas je še kar nekaj vožnje, zato se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo skozi večerno pokrajino, precej gor in dol, proti Zwettlu. V Ottenschlagu smo ugotovili, da imajo celo počivališče za avtodome, dobro opremljeno, plačljivo, a ne predrago.
Segway
V Zwettlu smo sledili tablam do samostana in na parkirišču ob njem parkirali. Še en dan se je počasi zaključeval. 

STIFT ZWETTL, SONNENTOR, ZWETTLER BIER – 31.10.2011 – Zbudil sem se zgodaj. Ker nisem mogel zaspati nazaj, sem vstal, se oblekel in odšel raziskovat bližnji skrivnostni zakladek. Do njega je bilo treba šele priti in ga potem tudi najti. Vse zgolj s hintom, nič več.
Kapela sredi gozda
Pot me je pripeljala do kapele sredi gozda, kjer sem pod skalo uspel najti škatlico. Vrnil sem se do samostana, naredil nekaj zanimivih posnetkov zvonika z jutranjim soncem, pokukal na samostansko dvorišče, potem pa z Majo odšel na sprehod do kapele. Je bilo prav luštno, sva prav rabila čas, da sva se malo pogovorila.
Upanje
Vendar pa dekleti nista bili najbolj navdušeni. Sprva ne bi šli nikamor, ko sva se midva vrnila, pa bi tudi onidve radi videli čudež sredi gozda. Med tem, ko sem v miru pozajtrkoval, jima je bila Maja vodička. Ko so se dekleta vrnila, smo skupaj odšli do vhoda v samostan. Tam smo dobili audio vodiče in namig, da bomo morali kar pohiteti, če hočemo biti nazaj do pravega vodenja.
Angel
Le z živo vodičko je namreč mogoč vstop v samostansko knjižnico. Slušalke so nam predvajale glasbo, ki nas je skupaj s pripovedovalcem zamajala nekam v preteklost. Popeljale so nas ven iz samostana, ob reko in nato čez umetelni most nazaj v samostansko klet. Tam smo dobili namig o naseljenosti v času Rimljanov, videli zanimivo postavitev nagrobnih križev, nato pa pristali v križnem hodniku.
Stift Zwettl
Sprehodili smo se naokoli, do kapitlja in rotunde z vodnjakom. To je bilo mesto, kjer so se menihi nekoč umivali. Poleti in brrrrr, pozimi. V enem delu križnega hodnika, edinem, ki je zastekljen, so menih brali. Oziroma eden je bral na glas, drugi pa so med tem v miru dremali. Zanimivo. Ko smo se prebili na dvorišče, se je skupina za vodenje že zbirala.
Zbirka nagrobnih križev
Vodička je sprva na dolgo in široko razlagala o zgodovini samostana. Bogsigavedi, če je koga to zanimalo. Bolj zabavno je bilo, ko je razlagala o hrambi knjig. Kako so jim začele plesniti in so jih morali preseliti. Skozi notranje dvorišče smo prišli do samostanske knjižnice. Huh, ena stalaža je bila namenjena zgolj civilnemu pravu. Juhej. 
Bralni kotiček križnega hodnika
Vodička nas je vodila od ene vitrine do druge, razlagala o marsičem. Malo smo jo poslušali, malo lutali po sobani sami. Naredili še fotko ali dve, nato pa se je obisk že zaključeval. Sprehodili smo se še po samostanskem parku, nato pa odpeljali proti Rudmansser Teichu, tam malo brskali okoli spomenika nekemu svetniku in nato z vožnjo nadaljevali do Sprognitza.
Samostanska knjižnica
Po kosilu smo odšli do vhoda v tovarno Sonnentor, kjer pakirajo mešanice čajev in začimb. Malo smo pofirbcali po trgovini, nato pa odšli s skupino na vodenje. Že na vhodu nas je presenetil lastnik družbe Johannes Gutmann in nam pridržal vrata. Na začetku smo poskusili njihove čaje in številne piškote.
Skladovnice zelišč in čajev
Potem pogledali film o uspehu koncepta nekoč nezaposlenega Gutmanna, v roke zajeli kup piškotov in se sprehodili skozi skladišče. Prav noro je dišalo po številnih domačih in eksotičnih biljkah, zapakiranih v vreče in škatle. Vodič je za vsak slučaj omenil, da lahko vsakdo, ki bi mu postalo slabo, prizorišče tudi zapusti. 
Sonenntor - trgovina in njen lastnik
Videli smo, kako pripravljajo mešanice čajev, kakšen je njihov koncept prodaje in pogledali v tipsko prodajalno, kakršne počasi odpirajo po celem svetu. Bio se dobro prodaja. Če je zapakirano v lično embalažo z zanimivimi imeni, še toliko bolj.
Vrtiček sv. Hildegard
Po koncu vodenja smo se vrnili v trgovino, kjer me je lastnik presenetil s vprašanjem, če ga njihov vodič kaj »pihne«. Najprej nisem razumel, potem pa smo se vsi nasmejali. Kasneje med brskanjem po trgovini je prišel še enkrat mimo, me potrepljal in rekel »hvala«. Pri takšnih cenah izdelkov se res lahko zahvaljuje kupcem.
Igrala ob tovarni
S polno vrečko smo odšli do avtodoma, potem pa takoj nazaj do vrta sv. Hildegarde, precej žalostnega pozno jeseni. Vendar so poleg igrala. Privlačna in zanimiva. Ko smo obšli vse hiške in gugalnice, smo sedli v avtodom in se odpeljali pod grič, na katerem stoji razgledni stolp. Zgodnji nismo bili. Zato se je že temnilo, kar pa nas ni prestrašilo. 
Zmaji
Vzeli smo baterijske svetilke in odšli po poti, mimo številnih zmajev, navzgor. Zmajev? Ja, ob poti je vrsta zmajev, kovinskih, lesenih, izrezanih, zgolj zloženih skupaj. Res zabavno. Dekleti sta se hoteli slikati prav z vsakim. Na vrhu griča smo zlezli na razgledno točko. Videlo se je lučke pod nami, kaj več pa ne. Z Živo sva našla še zakladek, potem pa smo jo že mahali proti izhodišču.
Na razglednem stolpu
Odpeljali smo proti Zwettlu, vmes naredili postanek pri Robotstainu. Pa ne gre za kakšne moderne naprave. Kamen stoji ob Robatwegu, poti, ki je ime dobila po arhaični izvedbi besede Robath ali tlaka po naše. Zanimivo. V Zwettlu smo parkirali nasproti pivovarne. Ob šestih se nam je začelo vodenje po deželi piva in nismo ga hoteli zamuditi. 
Kako izuriti svojega zmaja?
Hiter sprehod po trgovini nas ni navdušil za nakupe. Sprehod po pivovarni nam je dal osnovno pojasnilo postopka varjenja piva. Varilnica, polnilnica, ogromni tanki, skladišče. Veliko podatkov, še več hvale domačim proizvodom. Ali so res tako dobri, smo morali poskusiti tudi sami. V pivnici ob trgovinici smo lahko poskušali vse vrste piva, radlerjev, pivovarn v Zwettlu in Weitri. 
Za nekatere...nebesa...
Nefiltrirano, temno, radler z naravno stiskanim sokom, Saphir. Dekleta pa coca colo. In vsi večerjo v obliki dobro obloženih sendvičev. Ko smo imeli vsega dovolj, smo se odkotalili do avtodoma, sklenili, da parkirišče nekam preveč visi in se zato odpeljali borih nekaj deset metrov ob stransko cesto. Dovolj prostora, mirno, že smo spali…
...ja, nebesa, čisto zares!
ZWETTL BAD – 1.11.2011 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Mahnil sem jo do bližnje cerkvice, nekaj časa debelo gledal, potem pa ob branju opisa ugotovil, da bo treba malo višje. Ko je bila škatlica v mojih rokah, sem jo mahnil naprej, ob rečici Kamp. Sprehod skozi jesenski gozd je bil prav prijeten. Nič se mi ni mudilo.
Spomenik Francu Jožefu
Ko sem prišel do počivališča in spomenika Francu Jožefu, sem po krajšem počitku korak obrnil nazaj. V Zwettlu sem šel mimo pivovarne in nad njo do železniške proge. Spet ena škatlica, seveda. Dekleta so med tem vstala, pa jim nekaj ni bilo prav. Nekaj iskric in že sva jo proti centru mesta mahnila midva z Ajdo sama.
Hundertwasser in Zwettl
Pred prečkanjem mostu, sta naju dva policaja nekam pozorno opazovala. Šele kasneje sva ugotovila, da zaradi političnega zbora, ki se je imel zgoditi v bližini. Mimo farne cerkve sva prišla do trga z zanimivo Hundertwasserjevo fontano in senčnico. Nič ni bilo preveč toplo, zato veselja, da bi ležala na hladni podlagi, nisva imela.
Kužno znamenje
Poslušala sva igro zvonov v zvoniku mestne hiše, nato pa naredila krog po centru. V prazničnem jutru čisto izumrlem. Kužno znamenje, stolpi mestnega obzidja, prijazna muca. Ob vračanju proti avtodomu sva ugotovila, da je maša že končana. Zato sva pokukala še v cerkev, potem pa hitela na toplo. Kot bi imeli ogled v izmenah, sta se zdaj v mesto odpravili še Maja in Živa.
Notranjost farne cerkve
Po malo krajšem krogu sta prihiteli nazaj. Prestavili smo se na parkirišče pred bazeni, nekaj sto metrov daleč. Sklenili smo, da bomo naredili zgodnje kosilo, potem pa odšli na razvajanje. Jaz sem med pripravami odšel na še en jesenski sprehod. Ob rečici sem jo mahal proti manjši luknji, kje naj bi menda nekoč svoj sedež imel lokalni roparski komandant Grasel.
Dlani
Prav pomirjujoče, dokaj samotno, samo kakšen dopoldanski tekač je prijazno pozdravil ob sopihanju mimo. Vrnil sem se do avtodoma, kosilo je bilo že pripravljeno. Pojedli smo, nato pa zasedli svoje mesto na ležalnikih. Čisto prijetno je bilo. Jesenski hlad zunaj ni mogel več do nas. Počivanje, branje, možgani na off. Namakanje, plavanje, za vse je bil prostor in čas. 
Graselovo skrivališče
Dekleta so čofotala, se igrala, všeč nam je bilo. Da smo si vzeli čas za obisk savn, je pa tako jasno. Največ midva z Majo, pa tudi dekleti nekoliko kasneje. Programi, ki so ob tem potekali, pa vrhunski. Brez pretirane gneče, prijetno, domače. In prijazno, imel si občutek, da si res radoviden gost. Celo popoldne razvajanja.
Jesen
Dokler se dan ni prevesil v večer. Potem smo še zadnjič skočili v vodo, se spotili in že v avtodomu pripravljali vse za premik. Čeprav nam je bilo tu všeč, smo se odločili, da se še danes odpeljemo v Gmünd. Vožnje ni bilo pretirano, cesta je bila dobra, malo gor in dol. Nedvomno zanimiva pokrajina, ki pa jo je že zagrnila tema.
Zwettlbad
Na poti smo naredili krajši postanek pri nečem, kar naj bi bilo glede na naše razumevanje, klimatsko zdravilišče. Tam sem s skokom čez potok prišel do zadnje današnje škatlice, potem pa mokrih nog že peljal naprej. Pred Gmündom sem zapeljal na parkirišče term. Ker se je današnji dan v njih zaključeval, je bilo okoli nas še nekaj ropotanja, potem pa se je tudi to umirilo in utrujeni smo kmalu zaspali. 
Princeske
SOLE FELSEN BAD GMÜND – 2.11.2011 – Jutro je bilo spet rezervirano za mojo rekreacijo. Okoli term je bilo še vse mirno, nič se ni dogajalo. Mahnil sem jo proti jezerom, ki na severni strani obdajajo mestece. Zaokrožil sem ob njih, šel mimo poslovnih stavb in hiš skozi zanimiv biotop ob rečici, nato pa že splezal na enega od kamnitih blokov. Ti ležijo razmetani naokoli, kot bi jih velikan natrosil.
Blockheide
Lep razgled sem ujel, nato pa že šibal nazaj, šel mimo največjega jezera in zaokrožil po mestu. Ob tem sem iskal škatlice in se srečal z marsikatero zanimivostjo. Mostičkom, ki vodi na Češko, zgodovinskimi vrati, zanimivimi pubi, ozkotirno železnico. Opravil sem še nakupe. Vsega, kar so mi dekleta naročila in vsega, česar sem vedel, da bodo še posebej vesela.
Granitna gmota
 Ker so se med mojim sprehodom bazeni že odprli, sem poklical in poizvedoval, če je kaj jeze, ker me še ni. Pa so zaspani glasovi odgovorili, da sploh ni panike. Z dobrotami sem prišel na zajtrk, po njem pa smo spakirali potrebščine za čofotanje. Na ležalnikih je bila že kar gneča, pa smo vseeno našli mesto, ki nam je bilo všeč. Bazenov je bilo dovolj, brbotalčkov tudi.
Harabruckteich
Celo tobogan se je spuščal iz malo višjega mesta. In to tak, z merilcem časa. Čeprav nam po vrsti spustov še vedno ni bilo jasno, kaj moraš natančno narediti, da se štoparica ustavi. Vedno se je namreč ustavila tako, kot se ji je zazdelo. Čisto samosvoje. V bazenih je bila hitra reka, možno je bilo pogledati, kako hladno je zunaj. Z dekleti smo se lovili, se špricali, tunkali. Zabave kolikor hočeš. Vmes pa počivali, brali, uživali. 
Zgodovinska vrata
Z Majo sva kupila tudi zapestnice za savne in seveda jih je bilo treba preizkusiti. Že takoj sva ugotovila, da vodena savnanja tukaj ne bodo za naju. Grozljiva gneča, ne vem, če ni kdo komu sedel v naročju. Sva šla raje v sosednjo savno, skoraj prazno, veliko bolje. Dokler se v tisti zraven niso začeli dreti. Kot jesharji. Videti je bilo, da gre za nekakšno notranje sproščanje.
Sole Felsen Bad
Na srečo je bilo savn veliko in tako ni bilo težko najti mirnega kotička. Še posebej tista na gričku nad termami nama je bila všeč. Prav sanjska. Hiška z veliko stekleno steno, skozi katero si imel pogled na jezero in jesenski gozd. Ko se je zvečerilo, so dekleta razvajanja imele zadosti, počasi so spakirale in se odpravile do avtodoma. Jaz sem šel še enkrat v savne, tokrat na vodenem savnanju v hiški na griču ni bilo gneče.
Živček
Povezano je bilo z udarjanjem na razne posode in gonge. Seveda samo s strani voditelja. Včasih je prišel čisto blizu tebe in udarjal po kakšnem loncu. Meditativno. Ko so odzveneli zadnji zvoki, sem odšel tudi sam pod tuš in na večerni zrak. Ker sem že zjutraj ugotovil, da je poleg term dejansko kamp, danes nismo hoteli izzivati.
Ajda in Gumpi
Zjutraj sem našel zanimivo parkirišče nedaleč od češke meje. Zato smo se zapeljali do tja in parkirali. Čisto v redu, mirno, z izjemo pijane druščine, ki je pretirano uživala v poceni in dobrem češkem pivu. Ta je prikolovratila mimo po cesti. V nas se niso vtikali. Ko so glasovi potihnili, sem tudi sam zaspal. 

ČEŠKO PIVO, MAK, STEKLO, ROGLJIČKI IN DOMOV – 3.11.2011 – Zjutraj sem odšel čez most na Češko, tam v Českih Velenicah nad železniško progo našel škatlico, raziskal kako je s trgovinami in se vrnil nazaj v Avstrijo.
Parkirišče ob meji s Češko
Z Živo sva se sprehodila do bližnjega konca železniške proge. Pomagal sem ji najti škatlico, katera se je v mojih rokah znašla že dan poprej. Potem pa smo se odpeljali skozi Gmünd proti češki meji in v Velenicah ugotovili, da se malo večja veleblagovnica, ki jo imajo v lasti Kitajci, odpira šele ob osmih.
Mejni prehod za pešce
Ni se nam dalo čakati, raje smo zapeljali do lokalne trgovinice, tam skoraj pokvarili aparat za odvzem praznih steklenic, potem pa še na blagajni naredili zastoj ob plačevanju. Na koncu se je vse dobro izšlo in že smo navigirali nazaj v Avstrijo in iskali smer proti jugu. Peljali smo po dokaj znani cesti proti Zwettlu, tam nadaljevali proti Ottenschlagu in naredili pri športnem letališču kratek počitek.
Danes so leti odpovedani
Do Haidna, kjer je v urejeni kmetiji muzej maka, ni bilo več daleč. Najprej smo si pogledali film o gojenju rastline in pridobivanju semen, ki jih tako radi vidimo na priljubljenih makovkah. Drugi del filma je govoril o hladnem stiskanju semen in pridobivanju makovega olja. Menda ga imenujejo kar oljčno olje severa. Muzej ima na sredini veliko glavico maka, ki nazorno kaže nastanek in razvoj semen.
Glavica maka
Vrsta mlinčkov na stenah in pojasnila na način, vse, kar ste hoteli vedeti o maku, pa si niste upali vprašati, sta nas kar pritegnila. Seveda je bil kotiček namenjen tudi bolj črnemu scenariju, torej pridobivanju opija in mamilom na splošno. Poskusili smo različne vrste olja, kupili nekaj modrega in črnega maka ter stekleničko olja, dobili za popoti še makovo pecivo, potem pa že peljali naprej.
Danes so leti odpovedani
Navigirali smo do kraja Pöggstall, tam za cesto našli parkirišče in pohiteli do delavnice, kjer se ob določeni uri prikazuje umetnost steklopihaštva. Zabavni možic je ob dokaj maloštevilnih gledalcih ustvaril pisano stekleno kroglo. To je možno obesiti na božično drevo ali tudi kam drugam. Kamor kdo hoče. Med pihanjem in ogrevanjem stekla z različnimi temperaturami ognja je tudi razložil, kakšno je njegovo delo.
Umetelno steklopihaštvo
Postopek je trajal kar nekaj časa, različni premazi in valjanje v barvnem steklu je ustvarilo končni izdelek. Nič čudnega, da so bile krogle dokaj drage. Sprehodili smo se še po galeriji in se trudili, da ne bi bili kot sloni med porcelanom. Dekleta bi seveda kupila vse. In zdrobila še pred domom. Pa jade. Ogledali smo si še del filma in spregovorili nekaj besed s steklopihačem.
Nastala bo umetelna bunka...
Pa ne o njegovem delu ali lepih izdelkih. Temveč o tem, kako je z avtodomom že potoval čez Slovenijo. Prima. Vožnja do Persenbeuga je hitro minila, sprehod do centra mimo istoimenskega gradu, pa sem zmogel samo jaz. Na glavnem trgu sem občudoval mogočno lipo, potem pa že šibal nazaj. Zapeljali smo čez Donavo in na drugi strani s krajšim postankom ob Ybbsu na Donavi peljali proti Haubiversumu v kraju Petzenkirchen.
Haubiversum
Do vodenega ogleda smo imeli še nekaj časa, zato sem našel škatlico v bližini, potem pa smo tudi nekaj pojedli. Je bil že čas. Tokrat nas je bilo pri vodenju v pekarni nekaj več kot pred časom. Pa zato še ni bilo pretirane gneče. Znova smo zvili vsak svojo pletenko, jo naredili z dodatki sezama, soli, maka ali česar smo hoteli, še bolj okusno.
Nekdo je pričaral pekarno...
Nato ob poučnem spoznavanju zgodovine pekarstva družine, ki je še sedaj lastnica pekarne Haubis, prišli v proizvodne prostore. Ker smo bili zadnjič tu v nedeljo, je bilo dogajanje tudi za nas novo. Žemlje, kajzerice, kruh, vse se je dokaj avtomatizirano pomikalo pod nami, šlo iz ene faze v drugo. Vse od sestavin do končnega izdelka.
Pletenke
Poskusili smo različne vrste kruha, videli skladišče, delavnico konditorskih izdelkov, poskusili pecivo in si bili edini, da je bilo zadnjič boljše. Pa še več smo ga dobili. Potem pa skozi hladilnik in peč spoznavali postopek pridobivanja testa, njegovo obdelavo in peko končnega izdelka. Že smo bili na koncu, prejeli smo svoje (seveda sedaj pečene) pletenke, kupili v bogato založeni trgovini nekaj malenkosti in že stopali proti avtodomu.
Proizvodnja pekovskih izdelkov
Živa je šla poiskat zakladek, katerega sem našel že nekoliko prej, potem pa smo zapeljali na glavno cesto. Smer je bila jasna. Meni in otrokom prezgodaj, Maji prepozno. Domov. Ker pa ura vseeno še ni bila pretirano pozna, na poti oziroma ob njej pa kar nekaj zakladkov, je bilo jasno, da se bomo še ustavljali. Zanimivi mostovi, raketometalci, železniški mostovi, celo tuneli.
Sončki pred peko
Nekaj uspešnih najdb, včasih tudi brskanje brez uspeha. Kdo bi si mislil, da smo se pred meseci tu že peljali s Petrom. Gaming, Göstling, Hieflau, Eisenerz, Leoben. Kraji so kar bežali mimo. Dekleti sta utrujeni od napornega potovanja in dneva zaspali, midva z Majo pa sva navigirala proti Knittelfeldu, kjer nas je navigacija malo čudno vijugala, pa na koncu vseeno odpeljala v pravo smer.
Pekovski dan se počasi zaključuje
Kmalu smo bili spet na avtocesti, peljali proti Celovcu, zavili za Velikovec in sledili cesti do Železne Kaplje in čez Jezersko sedlo proti domu. Sredi noči sva parkirala doma, dekleti pustila spati, midva pa v domači spalnici tudi kmalu utonila v spanec.  
Dovolj je bilo...gremo domov!