sobota, 29. september 2012

Megle

V trenutku, ko me obda tema, zaškreblja po strehi. Kaplje napovedujejo turoben dan. Misel je kratka. Na pustim se odgnati, stopim na pot. Sledim sebi, spominom, sanjam. Žarku svetlobe, ki tipa skozi črnino. 
Tipanje
Visoko pod stenami se sliši glasno rukanje. Še nekdo, ki ne more spati. Mimo hiš nesrečnega slovesa stopam po cesti, poti, stezi. Pred menoj zid, nenavadno ime. Taška. Vzpenjam se, kamen je hladan. Mokrota drsi. Previdno. 
Sedlo
V votlini ni časa za počitek, segam proti nebu, dvigujem se k nevidnim zvezdam. Doseže me glas iz doline, dan se plazi izza obzorja. Ne vidim ga, skritega za meglo, zgolj slutim. Pod sedlom vidim. Luč, ki se prebija skozi belino. Odhitim naprej. 
Streha
Samota se je zagrizla v mojo dušo. Stopinje budijo upanje. Prazno. Izgubljen sredi beline blodim iščoč davno izgubljeno. Bistvo. Samega sebe. Mehko zeleno preprogo zamenjajo ostre skale. Veter se zaganja čez vrh, ko me pot premetava sem ter tja. 
Zmaj
Zadovoljstvo prvenstva, postanem. Pogled drsi čez pečine in izginja v belih koprenah. Slutnja svetlobe kmalu izgine. Hlad. Stisnem se v zavetje, zgolj za trenutek. Nato tresočih rok hitim navzdol. 
Razgledi?
Prva mimobežna srečanja. Pozdravi. Vedno isto vprašanje, novo razočaranje. Srečno. Stoječ na poti se izgubljam, novi nasmehi, presenečenje. Veselo, pa vseeno nekoliko kislo. Že veva, zakaj. Neizgovorjene besede ostanejo v zraku. Slovo. 
Srečanje
Megle zastirajo pogled. Previdno spuščanje, na kamnih drsi. Koraki hitijo, na razcepu zavijem na drugo pot. Manj strma, preskakuje grape. Pokažejo se gozdovi, travniki. Pokaže se jasnina. Vleče me navzdol, toda sprašujem se, kaj sem pustil za seboj. 
Pot
Razpet med obvezo in hrepenenjem, stopam v edino mogočo smer. Nočne sence so dobile obraze. Ni več strašljivosti, zgolj prijazno kimanje. Saj se poznamo, pomaham in zažvižgam še zadnji napev. 
Dolina

(Suhadolnik – Grintavec)

nedelja, 23. september 2012

Dol in gor in še marsikaj vmes...

Temni oblaki niso obetali dobrega. Vendar sem zaupal vremenski napovedi. In se spustil navzdol. Zabavno. Po navadi vedno začneš v nasprotni smeri. Pa kaj. Spremembe so dobrodošle. 
Kranjski Rak in pogled proti Planinam
Veter ni dolgo žvižgal okoli ušes, že so se stvari postavile pokonci v drugo smer. Mraza nisem več čutil. Prvi razgledi. Proti Planinam. Prevalil sem se čez sedlo in na drugi strani drvel navzdol. Višina, ki sem jo pridobil malo prej, je kopnela kot sneg, ki ga oblizne topli jezik pomladi. 
Žagerski mlin
Postanek pri mlinu. Zapuščenem. Voda je brizgala mimo mlinskih koles in se izgubljala v potoku. Čutil sem žalost, ki je dehtela iz grape. Odhitel sem proč, danes ni bil dan za temne misli. Vijugal sem po dolini, odbrzel mimo ljudi, ki so stopali proti cerkvi in v soteski, ob Savinji, naredil postanek. Igla. 
Igla
Kljub strahu pred hudo deklico, ki jo je zadevala v dolino, sem se odločil, da se ustavim. Toliko, da sem pogledal k presihajočemu studencu in se šel prepričat, če ima igla tudi uho. Potem pa že bežal nazaj. Ljudje so pri Lovrencu še molili, kraj je bil miren. Le nekaj mladcev je sledilo zgledu očakov in namesto ponižnega klečanja raje paberkovalo v lokalni gostilni. 
Luče
Koga so obirali, ne vem, sem bil prehitro mimo. Ob reki sem vijugal sem in tja, gor in dol, pa ne pretirano. Tako, ravno prav. Jutro se je počasi poslavljalo. Dežja ni prineslo, napoved je bila torej točna. Pogledi proti Raduhi, potem pa že iskanje odcepov. Za pravo smer. Do gaug. 
Gauge
V Homu stojijo. Nekoč v opomin, danes zgolj še ena turistična znamenitost. Čeprav naj bi na njih nikogar ne obesili, zbujajo nelagodje. Kako tenka je črta med bivanjem in pozabljenjem. Brez postanka pri Mohorju in Fortunatu ni šlo. 
Pri sv. Mohorju in Fortunatu
Cerkev je bila samotna, nedeljski molivci so že odšli domov. Ali pa sploh še niso prispeli. Nisem vedel, ugotavljal pa tudi ne. Raje sem se pokrižal za srečen vzpon in se po nekaj mirnih kilometrih skozi dolino zagnal v breg. Hitrosti ni bilo več nobene, čas je tekel. 
Nazaj proti Črnivcu
Minute za premislek. Odločitve. Nekatere sprejete, druge prelomljene že z zadnjimi obrati zobnika na sedlu. Temni oblaki so še vedno viseli na nebu. Sedaj so bili dobrodošli prijatelji. 

(Črnivec-Kranjski Rak-Luče-Igla-Luče-Ljubno-Gornji Grad-Črnivec)

ponedeljek, 17. september 2012

Biciklin

Nekje nad panonskimi polji so se razkrajale meglice. Prhutanje velikih kril, neznani glasovi. Jutro se je komaj zbudilo. Vse drugo je še spalo. Ko sem zavrtel kolo sreče nekje na vzhodni fronti. Se premaknil proti kljunu. Hitel. Mimo mene. 
Jutro
Prividi. Hiše, drevesa, cesta. Na poljih na pol pospravljen pridelek. Slutnja konca. Zavoj sem in tja, ravnina. Prvi začudeni pogledi, srečanja sredi ničesar. Na razcepih občutek. Pri reki jasna odločitev, grem do konca. Ob njej. Tiho tekoči temi. 
Sotočje
Boj. Z visoko travo, bodečimi trni, mokrimi čevlji. Skriti zaklad. Presenečenje ob poti nazaj. Krvavo. In pričakovanje. Skupne poti. Prijatelj pozna poti. Vodi. Po cestah panonske ravnine. Čez mejo. Do treh mlinskih koles. Ki so nekoč dajala kruh. Marsikomu. Danes so videti kot okras. Sama sebi namen. 
Trije mlini
Ni mlinarja, ki bi stopil na prag in s predpasnika stresel beli prah. Graščaka, ki bi na dvorišču bližnjega dvorca poravnal košate brke. Trgovca, ki bi v trgu prodajal ničvredno blago. Ničesar ni več. Stojijo cerkve, hiše, ulice, med njimi sence ljudi. Premikamo se, gledamo, čutimo. 
Dvorec
Še pred norenjem v napačne konce ugotovimo, da bo treba drugje. Ob glavni cesti iščemo smer, iščemo pot, sami sebe. Postanek pri cerkvi, za molitev ni volje, moči. Vere ne iščemo znotraj zidov, skušamo jo najti tam, kjer velja nasmeh, stisk roke, iskrice v očeh. 
Lenti
Zato gremo po novo energijo, ki zavrti pedala in ob neskončnih poljih koruze požene naše bivanje nazaj. Ali naprej. Kot da bi bila smer sploh važna. Nekdanja meja, že smo doma. Krog se zaključuje, dolga je vas, pripelje pa prav. 
Energija
Čutimo, da se izteka nekaj lepega, vožnja skozi mesto, prvo slovo, bilo je lepo. Pozdrav, tiha hvaležnost, se ve. Kilometri mimo polj, kolo nese, leti. Še zadnji zavoji, prijazen pozdrav. Domač. Nad panonskimi polji so meglice zgolj bled spomin, sonce je ožarilo polja, hiše, ljudi.
Polja
(Petišovci-"kljun"-Pince-Lovászi-Szécsisziget-Lenti-Dolga vas-Lendava-Trimlini-Petišovci)