četrtek, 30. marec 2023

Nikoli zadosti

Jaz sem imel čas. Tomaž je imel čas. Ali pa sva si ga enostavno vzela. Čas je tako ali tako dobrina z zelo relativno vrednostjo. Ne le znano dejstvo, da se včasih vleče kot bi ga nekdo namerno raztegoval, drugič pa komaj uspeš zaznavati trenutke, ki letijo mimo. Pomembno je tudi, katere oči gledajo njegov tek. Če grem smučat, s prijateljem, mi čas kar beži. Tistemu, ki ni z mano, pa me morebiti čaka, pa se vleče. 
Pri balvanu
Ja, čas je res nenavadna dobrina. Verjetno ima res vsakdo vnaprej določeno število časovnih enot, recimo ur, v svojem življenju. Usoda. Če bi malo predelal uspešno reklamo enega od lokalov s tipično slovensko hrano (čevapi&Co), se ure, preživete na turnem smuku, ne štejejo v ta zbir. Itak. Kakorkoli. 
Tomaž v "akciji"
Parkirala sva pri balvanu. Ker je Tomaž hotel stopiti praktično iz avtomobila na sneg, sem avto še malo popravil, sedaj je bil res dobesedno na dosegu roke. Prečkala sva plazove pod vzhodnimi obronki Begunjske Vrtače, ti še omogočajo vzpon od avtomobila. Le na skalne mine je treba že malo popaziti, zagotovo jih bo vsak dan več. 
Servisna pot
Vzpela sva se do servisne poti, ki je dva dni po mojem zadnjem vzponu že kazala posamezne kopnine. Ki pa se jim je še dalo izogniti. Vreme je bilo kar v redu, vrhove Begunjščice so sicer zastirali oblaki, nad Trianglom pa se je videlo tudi nekaj modrine. Nasproti koče na Zelenici so vojaki preizkušali razne vrvne tehnike, ni naju pretirano zanimalo, kakšen makrame bo nastal. 
Na Zelenici
Šla sva naprej, čez prvo strmino, kjer so kopne flike vsak dan večje, naprej do roba in po grebenu skoraj do najvišje točke. Sam sem nekaj metrov pred vremensko postajo snel smuči, snega ni bilo več, pomlad ga je polizala. Tomaž je lezel z druge strani, za trenutek sem se kar malo zbal, da se bo prekucnil navzdol. 
Pod vršnim grebenom
Pripravila sva se, odsmučala z vrha. Smuka je bila spomladanska, sneg pravi gnilec. Porinila sva se mimo koče, nadaljevala proti plazu, tam našla jezik, ki je omogočal nekaj solidnih zavojev. Peljala sva mimo koče Vrtača, zavila nad zadnjo strmino na plazove in se po njih, na mestu ali dveh že malo na silo, prigoljufala do parkirišča.
Do vrha ali nič!

sreda, 29. marec 2023

Z Robijem na Rašici

Robija sem že pred časom navduševal za skupni pohod na Rašico, pa se ni odločil. Tokrat je imel več časa, pobral sem ga pred domačim pragom, odpeljala sva se do začetka vasi. Da bo to kar prav, je zatrdil. Meni je bilo v redu, šel sem ven, čakalo me je prijetno popoldne v dobri družbi, kaj bi si lahko še želel več. 
Cesta
Po cesti sva ob klepetu o tem in onem hodila do odcepa poti mimo skale. Na vprašanje kod naprej, sem pokazal naprej. Greva naokoli, da vsaj narediva kilometer ali dva. Pa še pogovor teče lažje, če hodiš vzporedno. Sem in tja je mimo pripeljal kakšen kolesar, kar nekaj se jih tukaj vzpenja proti Rašici. 
Razgledišče  nad kamnolomom
Pri odcepu za Mali vrh sem se podal do točke, ki je bolj kot hrib razgledišče nad kamnolomom. Pogled proti avtocesti, goram v daljavi, potem pa hitro nazaj na cesto. Robija kar nisem mogel ujeti, se mi je zdelo, da je izkoristil priložnost in pospešil korak. Kazala se je pomlad, prve cvetice so lepšale cestni parobek. 
Nenavadno "zavetišče"
Pogled na zemljevid je razkril, da gre cesta okoli Velikega vrha, če ga prečkam, bom ne le ubodel še en grič, skrajšal si bom tudi pot. Super. Do steze sem jo mahnil kar naravnost navzgor, malo po svoje, skozi redek gozd. Šel sem mimo nenavadnega »zavetišča«, hodil proti najvišji točki z manjšo kamnito piramido. 
Veliki vrh
Na drugi strani sem se spuščal do ceste, malo nad razcepom poti ujel Robija. Skupaj sva hodila naprej. Na odcepu proti stolpu sem izvedel, da greva mimo koče. Torej malo naokoli. Zbiranje korakov ali nekaj takšnega. No, upam, da jih je bilo dovolj, pripeljali so naju vendarle do stolpa, kjer sva se vzpela na razgledno ploščad. 
Pogled z razglednega stolpa
Nekaj pogledov naokoli, proti domačim goram, še vedno zasneženim. Nato pa navzdol, na trdna tla. Postanek pri koči, Bernard za žejo, krajši počitek. Pa ne predolg, saj je zrak še hladan, hitro zazebe. Navzdol sva šla po gozdu nad steno, mimo velike skale do ceste, ki vodi na Mali vrh. S tem sva zašpilila klobaso, do avtomobila je bilo le še nekaj korakov.
Bernard

torek, 28. marec 2023

Nikoli ne reci ... zadnjič

Ja. Očitno še ni konec. Nekaj novega snega sicer ni znova pripeljalo zime, vseeno pa so bile razmere za razliko od prejšnjih obiskov boljše. Tako sva z Borutom potem, ko sva s seznama črtala Kosmatico, pristala na Ljubelju. Pred dnevi sem se spraševal, če je to zadnji zimski vzpon na Triangel, danes sem dobil odgovor. 
Še nekaj snega je ...
Z enim snemanjem smuči sva se bolj ali manj pregoljufala čez prvo pobočje, kjer so nizke temperature ohranile poprh preteklih dni. Potem pa nadaljevala po lepo narejeni špuri naprej, zavila proti servisni poti. Kopnin na njej ni bilo več, sneg se je zvezno nadaljeval pod Šentanca. Borut je videl lep potek špure, nekaj vzpenjajočih, sam sem za to moral znova nadeti očala. 
Zelenica
Pa vendarle je pokazal desno, greva torej naprej. Tudi pred nekdanjo zgornjo postajo žičnice je namignil enako. Greva proti Trianglu. Meni je (bilo) prav. Sonce je grelo, vendar ne dovolj, da bi odtajalo skorjo na bolj strmem pobočju nad Zelenico. Ker je bila špura mestoma naluknjana, sva imela razpravo o luknjačih. 
Pod "opastjo"
Da tako kot mi iščemo nepopisana pobočja, oni očitno prežijo na nedotaknjeno pristopno smučino. Tudi na zadnji strmini se je hodilo v redu, vse do roba. Prehod je bil kar strm, Borut je prišel preko, meni je smuča zdrsnila in zapeljal sem se nekaj nižje. Nisem se jezil, kje pa. Smejoč sem ubral drugo pot, nekoliko bolj poševno prišel do vršnega pobočja, po desni strani na najvišjo točko. 
Mi2 na vrhu
Možakar, ki se je ravno odpravljal, je rade volje pristal, da naredi fotografijo, dve. Naju seveda. Potem ko sva, kot vedno, nazdravila dnevu, sva za robom odsmučala prav z vrha. Preskok z grebena preko roba, zavijanje do strmine, kjer je pomrznjena vrhnja plast vlekla smuči malo po svoje. Rodeo, itak. 
Spust z vrha
Peljala sva mimo koče in pod njo ujela najboljše zavoje na trdi podlagi. Tudi čez plaz je šlo dobro, pod kočo Vrtača pa sva se že ozirala proti prečki, po kateri sva prismučala do balvana. Ker sva imela avtomobil na parkirišču pod žičnico, naju je do piva čakalo še nekaj korakov. Prav lepo popoldne sva si naredila. Juhej.
Preko roba

nedelja, 26. marec 2023

Spet na Svačici

Dan prej mi je Borut namignil, da zjutraj na Ljubelj pride skupaj z Urošem in Rokom. Smer Kosmatica. Na koncu se jih je do mene po nočni menjavi ure kar zgodaj pripeljalo pet. Še Klemen in Mitja. Tudi cilj naj bi se spremenil, gremo nekam nad Ljubelj, je kazal Borut. Meni je bilo prav, Roku malo manj. In ker je vozil, je bilo treba spoštovati njegovo odločitev, da se držimo prvotnega načrta. 
Sedlo
Ena manjkajoča osebna izkaznica na meji ni bila večja težava, pa tudi naraščajoča gneča pri Podnarju ne. Očitno so danes imeli neke vrste tekmo, mi smo ob mizi za prijave zgolj odkimali. Ne gremo pod Vrtačo, temveč na Kosmatico. In tako je veljalo vse, dokler nismo prišli do odcepa poti proti Vgrizevi planini. 
Naša četica koraka ...
Tam je Borut zavzdihnil, da bi šel raje naravnost, Rok je prikimal in nadaljevali smo po bob stezi proti pobočjem pod sedlom. Nad nami je bilo nekaj jasnine, obetali smo si kar lep dan. Špura je bila narejena v redu, le sneg se je vedno bolj prijemal psov. Cokle. Se ni dalo nič narediti. Tudi če si ga odstranil, se je že po koraku ali dveh znova prijel. 
Megla v dolini ...
Klemna je to tako razjezilo, da je smuči pripel na nahrbtnik, šel peš, pa dve serpentini višje ugotovil, da tudi to ni v redu, preveč je drselo. Okoli nas so se začele gostiti megle, zagrnile so modro nebo. Očitno je bila na sedlu kontrolna točka, obrat za sodelujoče na tekmovanju. Mi smo nadaljevali naravnost navzgor, proti grebenu Svačice. 
Megla vse okoli nas
Urošu tisti manjkajoči »š« kar ni dal miru, dokler ni ugotovil, da ima vrh tudi drugo ime. Belščica mu je bila veliko bolj domača. Smuči smo pustili na robu snega, odšli do vrha. Na grebenu je bila kar gneča. A niti slučajno tako velika, kot je bila ob našem spustu na pobočjih pod sedlom. Očitno je ta organizirani vzpon priljubljen, vzpenjale so se cele kolone turnih smučarjev. 
Borut na vrhu
Mi smo obvozili trak, zavijali navzdol, peljali desno od skal, prečili snežišča. Se smejali Uroševim pripombam, za marsikaj so bili očitno krivi pini na mojem okovju. Potem ko nas je oblajal pes ene od udeleženk, smo nadaljevali po bob stezi, preko travnikov, vse do Podnarja. Sneg je bil še pomrznjen, zato je prav dobro letelo. Še pivo ob avtu, potem pa smo se že peljali nazaj proti Ljubelju.
Uroš smuča navzdol ... brez pinov

sobota, 25. marec 2023

Sestopna grapa

Dopoldan je lilo. Zato o hribih ni bilo za razmišljati. Sem se pa udeležil čistilne akcije in vzpel na cerkveni zvonik župnijske cerkve v Kranju. Pohvalno, kajneda? No, popoldan so se vremena Kranjcem začela malo jasniti, odpeljal sem se na Ljubelj. Pogovor na parkirišču je dal vedeti, da je bilo na Vrtači sprva jasno, potem pa so se potegnile meglice. Kaj se more. 
Magla svuda, magla oko nas ...
Skozi meglo sem stopal po povsem kopnem pobočju, sneg se je začel na koncu sankaške proge. Na servisno pot nisem niti pomislil, nadaljeval sem naravnost, mimo koče Vrtača, po dobri pristopni smučini v novem snegu preko plazu. Na njem se je megla razkadila, pokazalo se je ostenje Begunjščice, Šentanski plaz. 
Vremena Kranjcem se jasnijo ...
Načrt je bil Triangel, kaj sedaj? Sledil sem špuri, ta je zavila po širokem snežnem pobočju navzgor, naravnost, dokler je šlo. Dokončno je odločitev padla, ko je dvojica nad menoj vriskajoč rezala zavoje v nov sneg. Hodilo bi se dobro, če se ne bi nov sneg prijemal psov. Cokla je bila sitna, težka, zaradi nje je občasno spodnja smuča zdrsnila. 
Pogled preko Šentanca na Sestopno grapo
Trmasto sem vztrajal, sem in tja je še kdo pripeljal, štirinožec pa pritekel navzdol. Malo me je imelo, da bi zavil desno, toda vedel sem, da so pobočja proti Velikemu vrhu kopna. Če svežega snega ni odpihnilo, pa le prekriva skrite mine. Malo pod razcepom mi je novi vriskajoči potrdil pravilnost moje domneve. 
Visoko nad meglo
Zato sem zavil levo, nadaljeval po levem izstopu. Previdnost je bila potrebna na delih, kjer so zavoji zdrsali nov sneg in je ostala le trda podlaga. Cokla ni dajala prav veliko opore. Na rob sem prišel v večernem mraku, dvojico opazil na vrhu desnega izstopa, pripravljala sta se na spust. Stopil sem nad Sestopno grapo, odsekano vrhnje pobočje, zavil z očmi. 
Zelenica in Suho ruševje
Prvih nekaj metrov je bilo videti trdih, grifig, a lahko bi se tudi kaj predrlo. V smeri Begunjske vrtače sem opazil del, kjer je bilo pobočje še vedno zelo strmo, ne pa povsem odsekano. Odšel sem nazaj po smuči, se hitro pripravil, z roba zapeljal navzdol. Prvi zavoj je bil odličen, tudi drugi ni bil slab, juhej.
Pogled z roba 
Potem pa sem že zapeljal v nov sneg, uživaško zavijal po grapi navzdol, pazil, da ne bi zadel kakšne skrite skale ob robovih. Nekaj centimetrov novega se je malo plazilo, vendar nič posebnega. Že sem bil na izteku, pobočje Šentanca, malo mešano na žaru. Nekaj zavojev za vriskanje, umetniška salta, ko se je sneg pod menoj udrl, vedno bolj pogoste kamnite mine, skrite pod nekaj centimetri belega govna.
 
Sestopna grapa
Nadaljevanje po plazu je bilo seveda dobro, čeprav je tudi tu videti, da sneg pobira. Razmislek na razcepu, sneg na vrhu sankaške proge me je prepričal, da sem zavil tja. Pa ga je v zadnjih dneh precej pobralo, nekaj zavojev sem uspel narediti, potem pa je bilo treba peš bolj ali manj do parkirišča. Pod črto … je bilo odlično. Kot običajno. Itak.
Pogled nazaj

torek, 21. marec 2023

Svačica

Že kar lep čas je, kar sva šla z Rokom zadnjič kam skupaj smučat. Zato sem bil še toliko bolj navdušen, ko smo se z njegovim sodelavcem Klemnom dobili pred trgovino na Kokrici, odpeljali proti Tržiču, čez Ljubelj in v dolino Bodental do kmeta Podnarja. Naš cilj naj bi bila Kosmatica, toda ko sta prijatelja s parkirišča zagledala sedlo Vrtača pod Svačico, ju je široka belina povsem prevzela. 
Klemen nad Märchenwiese
Gremo tja, sta namignila. Tudi prav. Preko pravljičnega travnika smo šibali do bob steze skozi ruševje, stopili na široka pobočja pod Vrtačo. Možakar, ki smo ga prehiteli malo višje, je nergal čez pse, spraševal, če imamo mi tudi težave. Čeprav smo odkimali, sva nekaj višje z Rokom zaradi trde podlage vseeno nadela srenače. 
Pobočja pod sedlom
Klemen jih ni imel, kot raketa je zašibal naprej, moč in hitrost sta bila zadosti, da je nadaljeval vse do sedla, malo po špuri, malo po svoje. Ko sva bila z Rokom pod grapo, ki se izpod vrha Svačice izteče na strma pobočja pod sedlom, je nekaj zašumelo. Začudeno sem pogledal navzgor. Se plazi? Saj to ob takšnem snegu vendar ni mogoče … 
Rok med vzponom
Takrat sem pod seboj zaslišal glasno govorjenje o kamenju, pogledal in videl smučo, ki drsi navzdol. Je tvoja, sem vprašal Roka? Ne, ni. Ok. Torej je morala prileteti po grapi. Šel sem naprej, še nekaj zavojev, Klemenovo mahanje s sedla, kmalu sem bil pri njem. Rok je ostal precej zadaj, nisem vedel zakaj. 
Klemen maha na sedlu
Nadaljeval sem po pobočju proti grebenu pod Svačico, tam snel smuči, počakal na prijatelja. Kamen mu je pod grapo z nog zbil smučko, ne da bi on to sploh opazil. Neverjetno. Ker je moral ponjo, je tudi nekoliko zaostal. Vzel sem palice, šel po ozkem grebenčku do križa na vrhu. Prijatelja sta prišla za menoj, razgledi so bili super, dan je bil sončen in brez oblačka. 
Pogled z grebena Svačice
Malo sem pokazal, povedal, kaj vse se vidi. Vrnili smo se do smuči, sneg na pobočju pod vrhom je bil mehak, zavoji so bili super, prehod skozi ruševje dokaj ozek, pa nič zato. S Klemnom sva čakala Roka, ki se je zavoj pod vrhom prekotalil, smuča je odletela navzdol, lovilci niso nič pomagali, odpeljala se je skozi ruševje in že je ni bilo več videti. 
Svačica ali Belščica
Eden od vzpenjajočih je šel pogledati za njo, zmajal z glavo. Rok se je z drugo smučo v roki začel spuščati, sam pa sem se spustil pod sedlo in smučo zagledal zapičeno v sneg na pobočju med ruševjem. Klemen, ki je bil nekaj višje, je prečil do nje, jo odnesel Roku. Sedaj težav ni bilo več, vsi trije smo odvijugali po strmini. 
Pogled v smeri Stola
Prečili smo proti manjšim balvanom, kjer nas je čakal začetek bob steze. Po njej smo pripeljali do travnikov nad Podnarjem, sledili ostankom tekaške steze vse do kmetije in parkirišča. Sam sem bil navdušen. Nad prvim spustom izpod vrha Svačice, odlično smuko, prav takšno družbo, lepim vremenom. Res, prav super je bilo.
Smuka

ponedeljek, 20. marec 2023

Zadnjič?

Triangel. Hrib vseh hribov. Pa naj si misli kdorkoli, kar si hoče. Kot je Tomaž že velikokrat rekel in sem tudi na tem blogu povzel, je na nek način čisto korektna tura. Okoli 700 višincev, široka in odprta pobočja nekdanjega smučišča, običajno prav dobra smuka, da o drobižu kilometrov do izhodišča, dobri cesti in velikem parkirišču ne govorimo. 
Flike
Tudi poleti sem bil že marsikdaj ob vremenski postaji na vrhu, pozimi pa seveda vsaj vsak teden enkrat. To sezono je bilo to že devetnajstič, da sem se spustil z vrha. Zadnjič? Kdo bi vedel. Res pomlad prihaja v te konce z dolgimi koraki. Mogoče bo zima še kaj zamahnila z repom? Bomo videli. Toda snega je res vedno manj. 
Zvezno
Spodnje pobočje je skoraj kopno, zato zanimanje za BTC Zelenica upada, danes sem na celotni turi srečal zgolj enega, ki se je ob mojem spustu vzpenjal. Kakorkoli. Ko sem po flikah prvega pobočja prišel do zveznega snega, se je hodilo dobro, zavil sem na servisno pot, pa tudi tam moral, kar na smučeh, prečkati dvoje kopnin. Taklemamo. 
Pod Šentancem
Vzpel sem se do Zelenice, nadaljeval proti grebenu pod vrhom, zadnji zavoj, povsem po levi strani sem prišel brez snemanja smuči do najvišje točke. Nad menoj je bilo oblačno nebo, tudi v smeri Begunjščice se je videlo zgolj pol Šentanca. Le k sosedom je bil kar soliden razgled. Počasi sem se pripravil na spust, odpeljal prav z najvišje točke po ozkem robu nad strmino v smeri severa. 
Triangel
Zavoji so bili prav solidni, malo je bilo treba paziti, da nisem povozil kakšne skale, skorajda skrite pod snegom. Kratek razmislek na razcepu, nadaljevanje mimo koče, zavoj na pobočja pod Begunjščico, uvijanje navzdol, hitro, dobro, uživaško. Vse do zadnjih kopnin na sankaški progi, preko katerih pa je šlo po pameti, z nekaj znanja, izkušenj, poznavanja. Brez večje škode za smuči do parkirišča. Zadnjič? Bomo videli …
Na vrhu

sobota, 18. marec 2023

Flikanje

Pomlad prihaja. Nekoliko bolj zgodaj kot preteklo leto, toda nič zato. Je bila zima do sedaj dobra in kar radodarna s snegom. Ko sem videl, da je smučišče Stari vrh prenehalo z delom, me je seveda začelo vleči na prazna zasnežena pobočja. Snežena? No, nekaj še, a vsak dan manj, kot sem videl na spletni kameri. 
Zgodaj
A kaj, ko bi se vendarle rad vsaj enkrat vzpel po pobočju do štartne hiške, če že do vrha ne bi šlo. V petek zvečer sem se odpeljal pod Stari vrh, prespal in zjutraj s prvo svetlobo stopil na smuči. Odločil sem se za stare, saj jih je za preskoke čez kopne flike še najmanj škoda. In kako prav sem imel. Že na prvem ovinku sem videl, da snega ni več veliko, pa še tega prav hitro pobira. 
Flike
Med tem, ko se je na vzhodu budilo sonce, sem prečkal cesto, nadaljeval naprej proti zgornji postaji sedežnice. Pod vasjo Zapreval je bilo kopnih delov še več. Toda če sem že tukaj … Trmasto sem vztrajal, vzpon po trdem strmem pobočju, še čez eno cesto, kjer pa je ostala podlaga zasnežena, naprej po komaj še zveznih flikah proti štartni hiški. 
Vzhod
Za njo sem kot običajno šel še proti najvišji točki, prečenje do zgornje postaje vlečnice, nekaj korakov navzgor, potem pa ni bilo več kaj razmišljati. Smuči sem pustil tam, snega do vrha je bilo le za vzorec. Vseeno sem se vzpel do mejnega znamenja na vrhu, toliko, da sem se »pofočkal«. Sestopil sem do smuči, kratka priprava na spust. 
Avtoportret pod štartno hiško
Že ob vzponu sem opazil, da je na enem okovju prišlo do zloma. Ob poskusu delne sanacije sem ugotovil, da nimam kaj veliko za narediti. Od štiri vijakov sta držala le še dva, pa še to eden zgolj na pol. Zato sem bolj previdno zapeljal navzdol, sneg je bil nekje še trd, grob, shojen, treslo je kar precej. 
Ujetnik
Okovje je vseeno zdržalo, čez kopne dele sem se kar zapeljal, trava je bila toliko pomrznjena, da je šlo. Z nekaj prestopi sem se tako pripeljal do roba smučišča, zaključil s smuko tik ob stopnicah pod parkiriščem. Ni bilo ne vem kaj. A pomlad prihaja, kaj bi sedaj ostankom zime gledal v zobe.
Pogled