ponedeljek, 13. december 2010

Aineck in Snowbowle

Ljudje morebiti preveč pozabljamo, da smo del narave. Tako v svoji razvajenosti samo čakamo, da bo kak genij, za vojsko kajpada, izumil napravo za urejanje vremena. Potem bo to moral izvohati podjeten bogataš, ki bo pod palcem imel zadosti, da bo podkupil ravno pravega generala in že bo tovarna štancala ter po svetu razpošiljala daljinca. 
Parkirišče nad St. Margarethen
Z njim bomo lahko čisto samo za nas prižgali sonce, ki nam bo svetilo in nas prijetno grelo, kot pod palmo na karibski plaži, čeprav bo sosed s hriba vijugal po svežem pršiču. Bog obvari, je nekoč rekel pesnik. Pa, saj bi se tudi takšnega vremena po izbiri kmalu naveličali. Zagotovo. 
Strmina za prvim ovinkom
Je že bolje, če se mu pustimo presenetiti. Včasih nastavimo lice soncu, drugič se nam oči zasvetijo, ko izpod neba priplavajo nežne snežinke, tretjič, ko nam veter biča obraz. Užitek je vedno neizmeren, če le znamo čutiti s planetom, na katerem živimo. 
Lungau
Ko je po okoliških travnikih pomanjkanje snega tako hudo, da pod smučmi hitro zaškrta, se vrli prebivalci doline Lungau, zaženejo v hrib po eni izmed teptanih in z umetnim snegom pripravljenih prog. Aineck je zanesljivo dobra izbira. Vedno. 
A1
Presenečenj ni, A1 je glede na oglase še vedno ena najlepših smučarskih prog v Alpah, pa tudi eden lepših vzponov. Še posebej, če se po njej poženeš ob osmih (prej je prepovedano), imaš dobro uro naskoka, preden navzdol privijugajo prvi smučarji. Hoja navzgor vse napihnjence kmalu strezni. 
Luč
Že za prvim ovinkom se svet postavi presenetljivo pokonci. Tako da tudi tisti, ki se s parkirišča poženejo kot bi postavljali svetovni rekord v teku na sto metrov, sredi brega dihajo kot krepko vzburjena mula. Ko je hude strmine konec, potrebujemo še lep čas, da ujamemo zložni strmini primerno število vdihov. 
Sled
Le ko na robu svojih moči stopamo mimo tabel, ki namignejo, koliko smo že prehodili, nam ob vedenju, da je do vrha slabih šest kilometrov, jezik pade iz ust. Malo nad razcepom prog nas čaka še krajša strmina, potem pa že zagledamo sidro. Juhuhu, vrh je blizu. 
Proga in dolina
Desno je izven proge križ. Ne stoji na najvišji točki, zaradi spominov sem zavil proti njemu. Zaradi simbolnega pomena zanesljivo ne, saj na goro ne sodi. Kje je na planotastem vrhu najvišja točka mi tudi tokrat ni bilo jasno. 
Končno...
Malo sem zakrožil, nato pa odpujsal do gornje postaje gondole. Zaradi vetra še ni delovala. Meni se ni zdel nič posebnega, a žičničarji že vedo. Eden od njih nam je prijazno odškrtnil vrata. V zavetju se je bilo prijetno pripraviti na spust. 
Mula...
In kje navzdol? Seveda po Snowbowle, povsem novi progi. Pa je žičničar povedal, da je zaprta. Premalo snega, je pokimal. Ko je pomežiknil, da sneg, kar ga že je, še ni steptan, pa mi je srce že zaigralo. Ni panike, bo že, sem odgovoril in z nasmehom izvabil enak odgovor. 
Postaja gondole
Prvih nekaj zavojev mi je bilo znanih, za stavbo navzdol, ravno na nasprotni strani A1. Pa da ne bi kdo ponesreči zavil proti sedlu Katschberg, bo hodil nazaj, da bo veselje. Ko sem prismučal do razcepa, bi kmalu zavil po stari progi, tudi to zimo že poteptani. 
Smeško
A sem pravočasno opazil, da smerne table še niso postavljene in da je Snowbowle desno, ob novih lesenih ograjah. Tam navzdol pa užitek. Juhuhu, zavoji v svež sneg, pravi puhec. Za mano je ostajala enakomerna sled. Le prekmalu je bilo vsega konec. Kot vedno. 
Zavoji v puhcu
Zavoj levo in že sem bil na steptanih progah. Ker pa danes po njih ni še nobeden vijugal, se je nadaljeval užitek. Nekaj centimetrov puhca je letelo sem in tja. Orgazmično. Pri spodnji postaji gondole sem se pomešal med smučarje. Pravega, prvinskega užitka je bilo konec. 
Dva kraka Snowbowle
Ostalo je le še uvijanje po progi proti dolini. Vsaka smer je prava. Vse pripeljejo do parkirišča. Vreme? Takšno ali drugačno je ravno pravo. Vse mrščenje je samo stvar razvajenosti. Enostavno tako. 
Aineck
(Parkirišče pri St. Margarethen-Aineck)